Kerščanstvo pod rimskimi vladarji pervih treh stoletij

Kerščanstvo pod rimskimi vladarji pervih treh stoletij F. Rup

Izdano:	Slovenske večernice, „Izdala družba Sv. Mohora“, Celovec (16. zvezek), 1867, 38-67
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Zakaj se je kerščanstvo preganjalo?

Veliko jo terpela kerščanska cerkev koj v začetku od Judov; ko pa je bilo njih glavno mesto Jeruzalem leta 136 popolnoma razdjano, pa jej niso mogli več veliko škode prizadjati; vendar vstal je zoper njo drugi mogočen sovražnik in sicer pogan-stvo (ajdnvstvo). Z orožjem ljubezni, molitve in besede Božje je zmagalo kerščanstvo tudi tega. čeravno še le po tristoletnem boju, v kterem je pustilo tisoč in tisoč mučenikov svoje življenje za vero in Boga. Noter do Konstantina so bili skoraj vsi cesarji rimski namestniki in častniki preganjavci kristjanov; le da so nekteri bolj, Drugi manj divje razsajali. In kaj je bil mar vzrok tolikemu preganjanju?

1. Poglavitni vzrok preganjanju je naznanil svojim učencem že Gospod sam rekoč: „Ker niste od tega sveta, zató vas bo svet sovražil. “ (Jan. 15. 19.) Kraljestvo Božje in kraljestvo tega sveta ostaneta si vselej nasprotnika; zato preganja se tudi cerkev na svetu naprej in naprej, le da ne vselej enako in ne vselej z enakimi sredstvi: danes po slabih bukvah in lažnjivih časnikih, jutri po krivili naukih in krivičnem natoleovanji; včeraj po silnem zatiranji in mučenji, danes po laži in zvijači.

2. Kakor Judje, tako so tudi kristjani terdili enega samega Boga, poganske bogove so pa zavergli kot prazne in izmišljene rečí. V svetišča poganov niso hodili in njih bogovom nikakor niso hoteli darovati. Rimskim cesarjem je pa bilo staro deržavno bogočastje podpora vladarstva; kdor je tedaj tajil in zaničeval deržavne bogove ter jim ni hotel darovati, ta je bil puntar, ker je podkopoval stebre deržavi. Zató so silili mnogi rimski cesarji kristjane, da bi bogovom darovali; ker pa tega niso hoteli niti mogli storiti, mučili so je večkrat grozovitno do smerti. — Ugovarja se sicer, da so puščali Rimljani vsakemu narodu njegovo vero in še nauke podverženih ljudstev sprejemali med svoje: tedaj gotovo niso tako hudo stiskali kristjanov, kakor pišejo kerščanski pisatelji. Tomu odgovorimo to-le: Resnica jo, da so delili drugim veram skoraj enakopravnost ; vendar kerščanski veri nikakor ne, kor se, ona nikar ni mogla zediniti s poganskim bogočastjem. Ona je oznanila očitno, da hoče podreti vse tuje bogove; jasno jo učila, da jo le en sam Bog pravi Bog, vsi drugi bogovi pa izmišljene spake; terdila je. da je le ena sama vera prava vera, vse druge pa zmotnjave in laží.

3. Poganski duhovni, ki so si bili po besedah Ciceronovih v svesti, da so le zviti sleparji in goljufi, oni so se ustavljali kerščanstvu že zategavoljo, da si ohranijo čest in dobiček. Njim enako so šuntali tudi nekteri tergovci ljudstvo zoper kristjane, ker so videli, da pri njih nič ne razprodajo svojega blaga, ktero je bilo z bogočastjem v zvozi. Kristjani mod vojaki niso hoteli priseči vojaške prisege, še menj pa skazovati malikovavske česti podobam cesar-jev, in to so jim prištevali v zlo. Častniki in uradniki so zapustili večkrat svoje časih visoke službe, ko so postali kristjani; sploh pa so se ogibali kristjani gledišč, v kterih so se bojevali borci (gladiatorji) na smert. Zató so je dolžili, da so skrivni rogovileži, ter so je preganjali.

4. Kerščanska vera je morala globoko vraščena mnenja, predsodke in neomejene strasti starega sveta zatirati ali vsaj krotiti, čeravno so bili s temi sklenjeni marsikteri dobički. Morala je človeka popolnoma prestvariti, nove misli, želje in djanja mu vdehniti in to je bilo zares težavno, ker je bilo pogansko bogočastje pri večini priprostega ljudstva še v čislih. Saj je bilo ono vera preddedov in vera, v kteri so odrasli tudi sami in odgojeni bili. To vero zapustiti je bilo težko, in ljubezen ali nagnjenje do starodavnega in domačega budila je čert in meržnjo do nove vere in do onih, kteri so k njej pristopili. — V stari veri živeti ni bilo težavno, ponujala je zraven sijajnih veselic in praznovanj še veliko prostora strastim in mehkužno-razuzdanemu življenju. Nova vera pa je nakladala in tirjala toliko težavnega zatajevanja samega sebe, boj s svojimi strastnimi in slabimi nagnjenji itd. Zraven je pa že lepo obnašanje kristjanov obsojevalo razuzdano življenje poganov; ni čuda tedaj, da so pogani začeli kristjane sovražiti in preganjati. 5. Zunaj teh, rekel bi, natornih vzrokov tudi ni manjkalo so napačnih mnenj o kristjanih in njih nauku, ali pa očitnih laži in obrekovanj. Ker so kristjani Boga molili v duhu in resnici ter se ogiali poganskih daritev: dolžili so je pogani, da so brezbožni, neverni in neznabogi. Ker so se shajali zavoljo preganjanja ob ponočnih urah na samotnih, skritih in zapertih krajih: dolžili so je, da so potuhnjeni in deržavi nevarni možjé. Tudi greha nečistosti med sorodniki so je dolžili, ker so napek zastopali imena „bratje in sestre“ (tako so se imenovali kristjani med seboj). Skrivnosti nauk o presvetem rešujem telesu, kterega niso popolnoma poznali, napeljal je pogane na misel, da jedo kristjani človeško meso in pijo človeško kri. — Če je kaka nesreča zadela deželo, če je nastala vojska, lakota, suša, potres itd., koj so začeli tega kristjane dolžiti, češ, da so kristjani bogove razjezili, ker jim nočejo darovati. A se to je vzrokovalo večkrat kervava preganjanja kristjanov, ktere so se iz začetka pogosto izmed ljudstva začele, pozneje pa po mnenji in volji vsakokratnega cesarja se ravnale. V obče štejemo deset večih preganjanj in nekaj manjših; vendar ni raztegalo se vsako preganjanje čez ves rimski svet; nektera so bila le bolj po posamnih krajih.

I. Od cesarja Avgusta do Nerva

Ko je vladal srečno in mirno Avgust (do 14. letu po Kr.) rimsko cesarstvo, tedaj je bil naš Odrešenik rojen in izrejen; ob času Avgustovega naslednika Tiberija (14—37.) je učil, tcrpel in na križu umeri. Sledila sta na prestolu Tiberijema cesarja Kaligula (37—41) in Klavdij (41—54); pervi se za kerščanstvo še zmenil ni, drugi pa je pregnal vse Jude iz Rima, ker so se mu nevarni zdeli deržavnemu blagru. Ž njimi so morali pobegniti tudi tam stanujoči kristjani, ker so iz začetka pogani vse kristjane Judom prištevali, misleči, da so kristjani le kaka stranka judovske vere. Tacaš je zapustil tudi sv. Peter rimsko mesto, in se podal v Azijo in Korint; vendar po cesarjevi smerti se je povernil spet nazaj.

Mnogo predrugačil se je stan kristjanov ob času cesarja Nerona (54—68). en pred dva in tridesetim letom svojega življenja je pomoril ta grozovitnež svojo mater, brata, ženo. učenika in mnogo senatorjev ali starešin. V neizmerni prevzetnosti svoji zažgé l. 64. mesto Rim na več krajih, da bi videl podobo goreče Troje, in zamogel mesto pozneje tem lepše sezidati in po svojem imenu imenovati. Cel teden je mesto gorelo in strašen požar je popalil večino rimskih hiš. Ljudstvo, sicer že vajeno njegove grozovitosti, ono so je zdaj vendar nekako hudo ustavilo in na tihem njega požara dolžilo. Da bi pa odvalil od sebe sum tacega hudodelstva, dolžil jo kristjane, da so oni mesto zapalili in začel jo je hudo preganjati in mučiti. Terpelo je to preganjanje več let in je bilo prav hudo: dajali so kristjane divjim zverinam, da je tergajo; razpenjali so jo na križe in metali v reko Tibero, ki teče skoz rimsko mesto; s smoljo zalite in v slamo zavite so je zažigali ko svetila po mestu in po cesarskem vertu, v kterem se je sprehajal grozovitni trinog. — Takrat jo sprejela cerkev veliko število mučenikov, kterih imena so nam večidel neznana; med njimi sta tudi sv. Gervazi in Protazi v Milanu. Tudi sveta apostola Peter in Pavl sta zadobila tedaj krono mučeništva. Sv. Pavl jo bil že prej vjetnik. zasačili so še sv. Petra ter ga v ječo zaperli. Pravijo, da je hotel na prigovarjanje vernih iz ječe umakniti se, na mostnih vratih pa sreča ga Jezus s križem na rami. Ko ga Peter ves prestrašen vpraša, kam da gre, odgovori mu Gospod: „V Rim grem, da bi bil križan za te!“ Te besede so presunile njegovo serce, povernil se je v ječo nazaj in serčno pričakoval smerti, ktera ga jo zadela 29. junija l. 67. s sv. Pavlom vred. Bil je križan in sicer z glavo navzdol, ker se ni vrednega štel, Jezusu enako umreti. Sv. Pavlu so pa glavo odsekali, ker je bil rimski mestjan, kterih križati ni bilo dovoljeno. Njuno čestito truplo je bilo tam pokopano, kjer stoji zdaj veli-častna cerkev njunega imena. — Leta 68 je dobil grozovitnež Neron zasluženo plačilo. Rimsko starešinstvo ga je zaverglo ko sovražnika domovine in on, zapuščen od vsakega znanca, umoril je sam sebe.

Njemu so nasledovali v enem letu slabi cesarji Galba, Oton in Viteli (68—69) in prišel je Vespazijan (69—79) na prestol. Bil je on praevičen in dober vladar in njemu enak tudi njegov naslednik Tit (79—81), kterega so imenovali zarad njegove pohlevnosti „ljubezen in veselje človeškega rodu.“ Tedaj je padlo tudi mesto Jeruzalem in Rimljani so ga s tempeljnem vred razdjali. Oba cesarja kristjanov nista preganjala.

Za Titom sede na prestol njegov brat Domicijan (81—96), kteri je bil, kar se tiče grozovitnosti, Neronu nekaj podoben. Iz začetka je dobro vladal; vendar l. 94. je začel kristjane preganjati, ker se je bal, da bi ga eden Davidovih naslednikov ne pahnil s cesarskega prestola. Mislil si jo namreč po mnenji Judov Jezusovo kraljestvo pozemeljsko in mogočno. Ko se je pa prepričal, da so Jezusovi sorodniki vsi ubozega stanu, ko je videl žulje na njih rokah: pahnil jih je zaničljivo od sobe ter ustavil preganjanje, češ, da mu takošni ljudje niso nevarni. — Tačas je zgubil konzul T. Flavi Klement svoje življenje in še mnogo drugih se je umorilo ali pa zagnalo v pregnanstvo, njih imetje pa je zapadlo deržavni blagajnici. Med zadnjimi ste bili tudi mati in sestrična umorjenega Flavija; tudi sv. Janez je bil izgnan tedaj na otok Patom, kjer je od Boga sprejel in zapisal skrivno razodenje Božje.

Cesarja Domicijana so umorili in njegov naslednik Nerva (96—98) je prepovedal, dalje preganjati tistih, kteri po judovsko živé; med nje jo štel tudi kristjane. Pregnanci so se povernili na dom in tudi sv. Janez je prišel spet v Efez, kjer je umerl okoli l. 100. ko škof tega mesta.

II. Cesar Trajan

Cesar Trajan (98—117) sicer naravnost ni izdal zapovedi, da bi se kristjani preganjali; pa njegova zapoved zoper skrivno shode se je mogla zoper kristjane oberniti; tudi poprejšnjih postav in navad ni overgel. Bil je on Rimljan starega junaštva, hraber vojak pa tudi umen vladar, ter je hotel veličaast nekdanjega Rima na novo obuditi. Da to doseže, zdelo se mu je neobhodna potreba, da ponori in vpelje spet stare deržavne bogove. Ker je pa kerščanstvo odkrito oznanilo, da hoče propast pogaskega bogočastja, zastopila mu je tukaj sirova moč pervikrat po premisleku pot.

Prav imeniten je iz tega časa (l. 103) list bitinskega namestnika, cesarjevega prijatelja Plinija mlajšega; v njem je narisal cesarju prav jasno podobo tedanjega preganjanja. Število kristjanov je bilo tam prav veliko, poganska svetišča so stala prazna in le redko kdo je prišel darovat. Ko je prevzel in, pravi Plinij, upravo tiste pokrajine, naznanili so mu jih veliko kot kristjane. Zaznamovane je trikrat izpraševal, in jim zažugal smert, ako se niso odpovedali kerščanski veri. Kdor se je stanovitno kristjana spoznoval, bil je v smert obsojen in umorjen; le rimske mestjane je poslal v Rim, naj se tam obsodijo. Kdor je pa zatajil Kristusa ter bogovom in cesarjevi podobi kadila potrosil, temu nič ni zalega storil, ampak tega je koj oprostil. Pravi kristjani vendar ne dajo se nikakor odvemiti od svoje vere. Kar se pa tiče življenja in obnašanja, hvali Plinij kristjane kaj lepo. On pravi, da se shajajo pred solnčnim vzhodom ob zaznamovanih dneh in zapojo skupaj Kristusu, svojemu Bogu v čast kako pesem, da se zaobljubijo nič hudega ne storiti, ne krasti, ne ropati, ne prešestovati, ampak do vsakega pošteno in prijazno se obnašati. Ker pa število kristjanov le naglo narašča, ker se mu naznanjajo imena starih in mladih, imenitnega in nizkega stanú, in ker se ne upa toliko jih pomoriti, zato prosi cesarja, naj mu po svoji previdnosti on sam naznani, kako da ima ravnati s kristjani.

Cesar ga je pohvalil v svojem odgovoru, da je ravnal modro in previdno ter je zaukazal ob kratkem, naj kristjanov ne išče; ako se mu pa naznanijo in v svoji veri stanovitni ostanejo, naj je umori; za brezimna naznanila in skrivno zatožilo naj se pa nič ne meni. — Zares čuden je ta ukaz cesarjev. Cerkveni pisatelj Tertulijan je opomnil cesarja v svojem zagovarjavnem pismu, kako krivično da je obsodil kristjane. Ako so zaslužili smert, zakaj jih ne da poiskati in iztrebiti? Če pa smerti niso zaslužili, zakaj pa veli zaznamovane in stanovitne spoznavavce moriti, saj so nedolžni? — Bilo je tedaj življenje kristjanov popolnoma v rokah njih sovražnikov. Zató si kristjani niso bili svesti pokoja ne pred Judi ne pred pogani, in veliko jih je dalo ob času tega vladarja svoje življenje za Jezusa. Med njimi so najimenitniši: papež Klement, ki je umeri okoli l. 100 ko mučenik v Rimu; Jezusov stric Simeon, drugi jeruzalemski škof, sto in dvajset let star mož, kteri je bil več dni zaporedoma neusmiljeno mučen in poslednjič križan; sv. Ignaci, drugi škof v Antiohiji na Sirskem, kterega je obsodil Trajan sam, ko je potoval skoz Antiohijo. Serčno je zagovarjal pred cesarjem svojo vero, Trajan pa je zaukazal, naj se Ignaci zvezan v Rim pelje, da bi ga tam divje zveri raztergale. Na dolgem potovanji v Rim je pisal sedem prelepih listov do vernih po Aziji in do sv. Polikarpa; rimskim kristjanom pa je pisal, naj ne branijo njegove smerti za Jezusa. Kar si je toliko želel, spolnilo se mu je kmalo; levi so ga stergali v velikem rimskem gledišču. Kristjani pa so pobrali njegove kosti, je spoštljivo v perte zavili in nazaj v Antiohijo prenesli, kjer so je v veliki časti imeli. To je lepa priča, da so se častile svetinje že v starodavnem času.

III. Hadrijan in Antonin Pij.

Za Trajanom je caroval Hadrijan (117—138), ki je bil sicer dober, vendar neznansko častilakomen vladar. Pridobil bi si bil rad pri zanjimcih ime blagega in pravičnega vladarja; zato je jenjal kristjane preganjati, ker sta mu dokazala kerščanska apologeta Kvadrat (atenski škof) in modrijan Aristid, kako krivično in neusmiljeno se ž njimi ravna. Vendar popolnoma pokoja kristjani niso imeli; najgerša obrekovanja in laži so spletli njih sovražniki zoper nje in so priprosto ljudstvo podšuntovali, da je večkrat v naglem puntu kristjane pobijalo ko sovražnike njih bogov, ko nečistnike, ko divjake, ki jedo človeško meso. ko puntarjo itd. Celo cesar sam dal je v mesticu Tivoli sv. Simforozo po groznih mukah vtopiti, njenih sedem sinov pa na kole pripetih pomoriti.

Ko se je ustavil pozneje Hadrijan sam temu nepostavnemu divjanju, nastala je burja od druge strani. Judje so hoteli mesto Jeruzalem s tempeljnom vred spet povzdigniti in deželo tujega jarma oprostiti. Njih vodja Barkohab, kteri se je izdajal za preroka in celo mesija, on je povabil tudi kristjane v boj zoper Rimljane: ker pa tega nikakor niso hoteli storiti, zato jih je bilo veliko prav neusmiljeno po Judih pomorjenih. Tedaj je zbralo judovsko ljudstvo tako rekoč svoje zadnje moči zoper Rimljane, vendar bili so popolnoma zmagani in veliko veliko jih je zgubilo življenje. Jeruzalem so l. 136 do čistega razdjali in kraj, kjer je stalo mesto, s soljo potrosili in s plugom preorali v znamenje, naj nikoli vč ne zida se tam ne mesto ne vas. Kjer je stal nekdaj prebogati tempelj, tje so postavili cesarjevo podobo na konju. Blizo nekdanjega mesta so zidali nova prebivališča in kraj imenovali Elia Kapitolina; vendar le samo poganom in kristjanom izmed poganov je bilo dovoljeno, da se tam naselijo.

Opustošeno Palestino so morali Judje zapustiti in razkropili so se po vsem svetu, kjer žive še dan danes ko žive pričo pravice Božje. Brez domovine, brez svetišča, brez daritev, raztreseni med vsa ljudstva, obranili so Judje vendar še svoj jezik, svojo vero, svoje šege in posebnosti, česar no najdemo pri nobenem drugem ljudstvu.

Ko je vladal dobri cesar Antonin Pij (138—161), izmislili so si sovražniki kerščanstva novih vzrokov kristjane preganjati in mučiti. Lakota, povodnji, potrosi in druge sile Božje so obiskale deželo, in koj je začelo ljudstvo kristjane dolžiti, da so oni tega krivi. Vendar človekoljubi cesar je prepovedal preganjanje, ker kristjanu biti ni nobena pregreha. Gotovo je temu veliko pripomogel spis Justina filozofa in mučenika, v kterem kristjane zagovarja in dokazuje, da so vse obdolžbe krivične.

IV. Mark Avrelij

Njegovega naslednika Mark Avrelija (161—180; hvalijo poganski zgodovinarji, da je bil zgled pravičnega, modrega, stanovitnega in dobrega cesarja. To je sicer resnica; vendar kristjane je kervavo preganjal; njim ni bil pravičen in vzrok tega čudnega obnašanja lehko najdemo v filozofiških njegovih načelih. Bil je namreč stoicizmu popolnoma vdan, ta pa stori človeka ostrega tudi do drugih posebno pa tedaj, če nasprotniki tudi stanovitno terdijo svoja mnenja. Kerščanske ljubezni ni poznal, zategavoljo se mu je zdela stanovitnost in serčnost kristjanov le terdovratna terma, ki zasluži najhujših kazni. — Verh tega so spet na novo pregreh zastarele čenčarije o skrivnih in nečistih pregrehah kris-janov; tudi stiske, ki so prišle nad deželo, so njim podtikali. Posebno nek Krescent in razuzdani Peregrin Protej sta podšuntovala cesarja zoper kristjane. Po takem je dal sicer modri cesar ostreje postave in ukaze zoper kristjane, ko zoper divjaške sovražnike, zavolj česar ga je tudi Melito, škof mesta Sardes, v svojem zagovarjavnem pismu grajal. Natančniših sporočil imamo iz Male Azije, Galije in Rima. Terpelo je preganjanje delj časa ter bilo jako hudo in grozovitno, cerkev pa je sprejela spet lepo število mučenikov med svoje svetnike; med njimi so bili tudi sledeči:

Sv. Polikarp, že skoraj sto let stari škof v Smirni, ki je bil učenec sv. Janeza. Razkačeno ljudstvo ga je zgrabilo in pred sodnika pritiralo; ta mu je prigovarjal, naj so odpove kerščanski veri, Polikarp pa mu odgovori: „Šest in osemdeset let že služim temu dobremu Gospodu in nikoli mi ni nič žalega storil; kako bi mogel preklinjati svojega kralja, kteri me je odrešil?“ Ker se je kazal tako stano-vitnega, bil je v smert obsojen, naj se sežge. Bogu hvalo prepevajo stopi na germado, ali ogenj se njegovega telesa ni dotaknil; zatorej so ga z mečem prebodli in tako usmertili. V mestu Lionu v Galiji (na Francoskem) so preterpeli 90 letni škof Potin, devica Blandina in 15 let stari fant Pontik neizrečene muke in dali svoje življenje. Pogansko ljudstvo je začelo kristjane naprej stiskati, pretepati, ropati in s kamenjem pobijati; potem je pa gosposka zajela starega škofa ter ga prav neusmiljeno in divjaško mučila do smerti. V Rimu so zasačili sv. Justina filozofa, kteri je prišel iz Azije in tukaj lastno šolo ustanovil; ker svoje vere le ni hotel zapustit, umorili so ga z več drugimi spoznavavci vred.

Še nekaj čudnega se pripoveduje od tega cesarja. Ko se je bojeval l. 174 zoper Markomane ob Donavi, zašla je vsa vojska v nek zapuščen kraj, kjer vode ni bilo in vsem vojakom je pretila smert za žejo. Neka četa, ktera je bila večidel kerščanska (legio fulminatrix), je izprosila po svoji molitvi pomoč od Boga. Naglo vstane močen dež in okrepi Rimljane, da zmagajo ravno zdaj napadajoče sovražnike, ktere je še ploha, toča in hudo bliskanje popolnoma zmedlo. Cesar je spoznal to dogodbo sicer za čudež, vendar jo je pripisoval svojim bogovom ter ni nehal preganjati kristjanov. — Leta 180 umerje grozni preganjavec Mark Avrelij, ki je po svojih kervavih ukazih zoper kristjane tako malo koristil poganstvu, da je kmalo potem že pisal kerščanski Tertulijan: „Od včeraj smo in vse, kar je vašega, smo napolnili.“ Tudi vzrok tega pove nam Tertulijan rekoč, da so se čudili gledavci, ko so videli stanovitnost kristjanov, in nehote začeli o tej veri natančniše popraševati. Tako so se sami pokristjanili, da je bila kri mučenikov zares le seme kristjanov.

V. Od Komoda do Sept. Severa.

Mark Avrelijev malopridni sin Komod (180—192) je bil sicer sirov in neusmiljen grozovitnež, vendar kristjanov ni preganjal. Vzroka temu obnašanju ne vemo gotovega; nekteri menijo, da ga je pregovorila njegova prijatlica Marcija. Ravno slabi cesarji se za kerščanstvo niso zmenili, dobri in terdni pa so preganjali kristjane, ker so si prizadevali, deželo osrečiti na podlagi starega poganskega bogočastja. Razuzdani Komod je bil umorjen in tudi njegov naslednik Pertinaks je vladal le samo tri mesce. Tako močno je padlo že rimsko cesarstvo, da so pretorijanci (cesarska straža) cesarsko čast že na očitni dražbi prodajali. Bogati senator Didij Julijan postane cesar, ker je največ denarjev priložil. Pa vojvoda v Panoniji, Septimi Sever, da se svojim vojščakom cesarja razglasiti in pride v Rim ter obsodi Didija v smert in postane tako cesar.

Čeravno je bil Septimi Sever (193—211) divjega in ostrega značaja, pustil je vendar kristjane iz začetka v miru, menda zato, ker ga je neki kristjan Prokul ozdravil. Pa stare krivične tožbe, ktere so se zdaj spet ponavljale in Judje, ki so v Palestini in Siriji se spet spuntali, to je zdaj nadraževalo nevernike zoper kristjane, da se preganjanje na novo začne. Kristjani so se ogibali vsakega punta, pa tudi se niso vdeleževali očitnih veselic, ktere so pogani napravljali, ko je zmagal kak cesar svojega nasprotnika. To se je zgodilo tudi pri tem cesarju; zategavoljo so zatožili kristjane pri cesarju, da se niso zadosti veseli njegovega veličastnega sprevoda v Rim; tožili so tudi, da pristopa k tej veri preveč ljudi iz vsakega stanu. Torej zapové cesar l. 202, da nikdo ne sme pristopiti več niti k judovski niti kerščanski veri in zažuga hude kazni tistim, kteri ravnajo zoper njegovo zapoved. Tako se je začelo spel preganjanje, v kterem se je vzdigovala ljudska derhal in gerdo razsajala zoper vse, ki so se imenovali kristjane. Posebno v Egiptu, v Afriki, v Italiji in Galiji je hudo razsajala, da so nekteri že mislili, da je prišel čas Antikrista. V Galiji so zgrabili učenega škofa Ireneja, Pontinovega naslednika v mestu Lionu, ter so mu z mnogo drugimi glavo vzeli. V Afriki je bil Leonid, Origenov oče, umorjen. Posebnega spomina vredna je pa stanovitnost mladih žen Perpetue in Felicite in njunih spremljevavk v Kartagini. Ne mlado dete, ne oče v solzah nista mogla 22 letne Perpetue ganiti, da bi bila vero zapustila. V neznanih mukah ko žertva divjim zverinam je ohranila zaklad kerščanske vere in tek svojega življenja zmagovavno končala. Ravno tako slavno je končalo tudi dvanajstero scilitanskih mučenikov, po mestu Scilite tako imenovanih.

Hoteli so pa kerščanstvu škodovati tudi po neki zvijači. Na povelje cesarice Julije je napravil sloveči modrijan Filostrat životopis Apolonija Tianskega, nekega modrega in med ljudstvom slovečega moža, od kterega je zapustil nekaj čertic njegov verstnik Damis. Pripoveduje se o Apoloniju, da je bil Pitagorejec, da je ostro živci, mnogo dežel prehodil in ljudstvo učil; tudi čudeži in prerokije se mu pripisujejo. Vse to pa le zategavoljo, da bi se s tem životopisom omračil nauk in dela Jezusova. Vendar kako naglo razpade človeško početje! čez malo časa nikdo ni več govoril ne o Apoloniju ne o Filostratu. Jezusa in njegov Božji nauk pa še častimo veliko sto let pozneje.

VI. Od Karakala do Filipa.

Za Severom sta prišla na cesarski sedež njegova sina Karakala in Geta. Pervi da svojega brata umoriti in postane tako samo vladar (211—217); čeravno je bil prav brezbožen in krut vladar, pustil je vendar kristjane v miru, ravno tako tudi njegov naslednik Makrin, kteri je vladal le samo 19 mescev. Bil je umorjen in mladi Karakalov sin Heliogabel (218—225) je sedel na prestol. Svoje ime je dobil od solnčnega boga v Siriji, kterega viši duhoven je bil kot štirinajstletni fant. Prizadeval si je, da vpelje v Rimu nesramno sirsko bogočastje in nečista misteria (skrivnosti) — Za slabimi cesarji nastopi spet krepek in blag mož vladarstvo rimskega cesarstva in sicer:

Aleksander Sever (222—235). Bil je mladeneč blage obnaše in čistega zaderžanja, kakor ga med pogani le redko kdaj najdemo. To je bil sad dobre izreje v domači hiši; zakaj njegova mati Julija Mamea je bila od Origena v keršč. veri podučena in ona je navdala tudi sina s spoštovanjem do kerščanstva, čeravno kristjan ni postal. Imel je za molitve odločeno izbo (kapelico), v kteri je častil med hišnimi bogovi tudi Abrahama, Orfeja in Jezusa; se ve, da ne ko Boga, ampak le ko imenitnega, modrega in dobrega moža. Prelepo besede Jezusove: „Kar ti nočeš, da bi se tebi storilo, tega tudi ti drugim ne stori“, dal je vpisati na svojo palačo in druga očitna poslopja. Še nekaj lepega pripoveduje se od njega. Nekoliko kerčmarjev se je prepiralo s kristjani zastran nekega prostora, kjer so hoteli kristjani cerkev, pogani pa kerčmo sezidati. Takrat je pravico kristjanom dal rekoč: Boljše je, da stoji tukaj cerkev, ko pa pivnica. Na tem mestu omenijo se cerkve pervikrat kot lastna in posebna poslopja. — Zdivjani vojščaki so umorili cesarja v Galiji, ker jih je spodbadal prej ko ne njegov naslednik:

Maksimin Traks (235—238); bil je ta mož neotesan divjak, neznano močen in velike postave. Ker je umoril kristjanom dobrovoljnega cesarja Aleksandra, zato se je bal, da ne bi se kristjani maščevali. Torej ukaže najprej odpraviti tiste služabnike cesarskega dvora, kteri so bili kerščanske vere; potem pa zapove, naj se zlasti cerkveni predstojniki pobijajo, misleč, da kristjani brez pastirjev nič ne bodo kaj upali. Preganjanje je bilo posebno v Rimu in ob reki Reni prav hudo, pa tudi na vzhodu so cerkve popalili. Tedajšnja papeža Poncijan in za njim Anter sta med mučeniki; tudi sv. Uršula s svojimi tovaršicami je darovala menda ravno tedaj v mestu Kolinu svoje življenje za vero in Jezusa. Dolgo časa vendar to preganjanje ni trajalo, ker je cesar le kratko vladal; umoril ga je nek bojni tovariš njegov pred mestom Oglejem.

Sledilo je zdaj več cesarjev zaporedoma in sicer Pupien, Balbin in trije Gordijani (238—244), kteri kristjanov niso preganjali. Tudi Filip Arabec (244—249) je bil kristjanom toliko prijazen, da nekteri celo terdijo, da je bil sam kristjan. To pa že ne bo resnica, ker se je vdoleževal poganskih obredov, šeg in navad, ko se je praznovala deseta tisočletnica rimskega mesta. Tedaj je poslal tudi papež Fabijan sedem Škofov v Galijo ko misijonarje; med njimi sta posebno imenitna sv. Trofim v mestu Arlskem, in Dionizij, ki je bil pervi škof v Parizu.

VII. Cesar Decij.

Cesar Decij (249—251) je začel spet strašno hudo in kervavo preganjati kristjane. Imeli so do zdaj že blizo 40 let mir in pokoj, njih število je lepo naraslu; ker pa vsi niso pristopili popolnoma spremenjeni in poboljšani, zapadlo jih je mnogo kmalo spet stari mlačnosti in lahkomiselnosti. Razpertije, sovraštva, goljufije, zakoni s pogani so se vrinili med nje; celo škofje, duhovniki in diakoni so se vdali posvetnim opravkom. Tedaj je Bog sklenil svojo cerkev očistiti, njene ude presojati in jo okinčati z novimi mučeniki in spoznovavci.

V orodje k temu si je izbral Bog cesarja Decija, ki je bil hraber vojščak, kteri je skerbel zastopno in z mnogim vspehom za prid cesarstva. Da to doseže, zdela se mu je vera očetov, starorimsko bogočistje, neobhodno potrebna. Ker je pa spoznal, da se kerščanstvo po nobenem načinu ne da zediniti s poganstvom, zategavoljo je sklenil kerščanstvo popolnoma zatreti in je pričel preganjanje, ktero je bilo hujše od vseh dozdanjih. Precej v začetku je dal ostro postavo za vse dele svojega cesarstva, naj kristjani svojo vero zapusté in malikom darujejo; kteri tega storiti nočejo, tisti naj se prisilijo po hudem, vendar počasnem terpinčenji; kdor pa ubeži ali pobegne, tisti naj zgubi dom in premoženje. Za-povedal je dalje, naj se keršč. tempeljni podirajo, kristjani iščejo ter zapirajo in tako dolgo mučijo, da so njih stanovitnost omaja. Ker cesarju ni bilo na tem ležeče, da se kristjani pomore, marveč da se po terpinčenju in mukah k odstopu prisilijo, zategavoljo je bilo to preganjanje posebno grozovitno. — In Bogu bodi potoženo, cerkvi je postalo nezvestih veliko njenih otrok! Že naznanilo to postave je obudilo velik strah, in nekteri posebno višili stanov so koj odstopili in zapustili keršč. vero. Drugim je vpadlo serce, ko so videli priprave in razpostavljena mučeniška orodja, ali ko se je začelo preiskovanje, zoper nje. Še drugi so zgubili sredi groznih muk ali pa v ječi svojo stanovitnost ter so molikom darovali (sacrificati), ali od daritev jedli ter kadila molikom zažgali (turificati). Bilo je pa tudi takih, kteri Kristusa sicer ne bi radi očitno zatajili, pa tudi v svoji mlačnosti niso hoteli vse za njega darovati. Takošni so podkupili rimske uradnike in za mnogo denarja si nakupili bukvice, v kterili jc bilo zapisano, da so molikom darovali, čeravno se to zares ni zgodilo (libellatici); tudi to je greh.

Število odpadlih (lapsi) je bilo veliko in cerkev Kristusova je doživela žalostnih dni. Ko je preganjanje nehalo, tedaj so je mnogo odpadlih zopet povernilo v naročje sv. cerkve; vendar so se morali ostro spokoriti, prodno jih je sprejela cerkev spet v svoje občestvo. Gešili so, ker so Jezusa pred svetom zatajili, zato so morali v pokoro kazen prestali. Posebno terdno in zastopno se je obnašal pri tem sv. Ciprijan. škof v Kartagini.

Mimo teh slabih odpadencev je bilo tudi lepo in veliko število stanovitnih spoznovavcev, kteri po nobeni muki niso dali odverniti se od svoje vere v Jezusa. Po nekterih krajih, v Pontu in Kapadokliji, so bile ječo s stanovitnimi kristjani prenapolnjene. Mučili so je po več dni zapored, in ko so se rabeljni že utrudili, začeli so kristjane pobijati, kamnjati, križati, sežigati, v živem apnu moriti itd. Mučiniki ali kervne priče (martyres), ki so dali kri in življenje za vero, in spoznovavci (confessores), ki so stanovitni ostali tudi v največih mukah, kterim pa preganjavci življenja niso vzeli: ti so postali pravi kinč sv. cerkve. Med pervimi je papež Fabijan, kteri je zadobil l. 250 mučeniško krono; za njim je ostala cerkev nekaj časa brez glavarja, ker bi cesar prej terpel v Rimu proticesarja ko papeža. V Jeruzalemu je umeri škof Aleksander v ječi, in v Antiohiji je bil škof Babila v železje vklenjen; umiraje je še zaukazal, naj mu dajo okove s seboj v grob za spomin, kako naj prihodnji škofje in dušni pastirji ne boje se ne terpljenja ne smerti.

Mnogo je bilo tudi takih, kteri so pobegnili na tuje ali pa v goré zapustivši vse svoje imetje, ker so se preslabe šteli toliko muk stanovitno prenašati. Tudi oni se štejejo med spoznovavce, ker so vse dali za vero, kar so imeli. Saj Jezus sam pravi: „Če vas v onem kraju preganjajo, bežite v drugi.“ Nekteri, posebno dušni pastirji, so se tudi umaknili, da bi se svoji čredi za dalj časa in hujše stiske ohranili. Med temi jo bil Dionizij Veliki, škof v Aleksandriji, dalje Ciprijan, škof v Kartagini in Gregorij, škof v Novi Cesareji, kterega so tudi Tavmaturga (čudodelca) imenovali, to pa zarad mnogih čudežev, ktere je storil. Bog je prihranil te može za nadaljno delovanje med njih čredo; in pozneje, ko je prišel čas tudi za nje, dali so radi in veseli svoje življenje za vero v pravega Boga. — Oče nebeški pa je prikrajšal kristjanom čas poskušnje, ker je Decij po komaj dveh letih padel v boju zoper Gote, in tako seje končalo vsaj za zdaj preganjanje.

VIII. Od Gala do Kara.

Po Decijevi smerti ni bilo dolgo pokoja, zakaj cesarja Gal in Voluzijan (251—253) sta zapovedala, naj vsi bogovom darujejo, da bi odvernila se kuga, ki je že delj časa terpela in strašno razsajala. Tega se ve da kristjani niso mogli storiti; celo tisti, ki so ob času Decija bili slabi, ostali so zdaj terdni, da cerkev skoraj nobenega odpadenca ni štela. Kuga je dala pa tudi priložnost, da so kristjani svojo keršč. ljubezen v djanji prav lepo pokazali. Dokler so popustili pogani svoje bolnike brez skerbi, spolnovali so kristjani svojo ljubezen tudi do zapuščenih poganov. — Med mučeniki je bil papež Kornelij izmed pervih, in šest mescev pozneje tudi njegov naslednik Lucij v Rimu.

Za trimesečno vlado naslednika Voluzijana je prišel na prestol Valerijan (258—260). Ta cesar je bil iz začetka kristjanom dober: vendar preveril ga je egiptovski mag Makrian, cesarjev ljubimce, da izda l. 257 pervo povelje, ktero je prepovedovalo vse pobožne shode vernikov, škofe in mašnike pa pregnati ukazalo. Sledečo spomlad je izdal drugi ukaz naj so vsi škofje in mašniki pomore, blagorodni verniki pa najprej časti in premoženja oropajo, potem pa usmertijo, ako nočejo odstopiti od svoje vere. Spet je zapadlo rokam rabeljnov mnogo imenitnih mož po vseh krajih cesarstva. Med pervimi žertvami sta bila papeža Štefan in njegov naslednik Ksist., potem pa diakon Lavrencij}. Razdelil je vse cerkvene zaklade med uboge in ko ga oblastnik po zakladih poprašuje, pripelje množico revežev pred njega, češ: „to so cerkevni zakladi.“ Razserjeni sodnik je ukazal ga na roš položiti in tako dolgo peči, dokler ni izdihnil svoje duše. Tudi v Afriki je prelilo tačas veliko kristjanov svojo kri za Jezusa, med njimi kartaginski škof Ciprian, kteri je v smert obsojen še Boga hvalil, da ga je vrednega našel iz ječe njegovega telesa rešiti ga Bil je ob glavo djan, njegovo kri so kristjani v perte lovili in ko dragocene ostanke častili, njegovo truplo pa po-kopali z veliko častjo. V mestu Utiki so pomorili 153 kristjanov na enkrat, in na Španskem so živega sežgali sv. Fruktuoza, taragonskega škofa, z dvema diakonoma. — Preganjanje je še le prenehalo, ko je l. 260 bil Valerian v boju zoper Perzijane zajet; v sužnosti je občutil še na stare dni hudo kazen za svojo grozovitnost, zakaj služiti je moral perzijanskemu kralju v podnožje, kolikorkrat je zasedel kralj svojega konja.

Valerijanov sin Galien (260—208), čeravno prav malopridnega značaja, je dal vendar kristjanom pokoj, ki so ga že toliko težko pričakovali, in ostal jim je neprikrajšan do zadnjih let cesarja Dioklecijana. Zgodovina rimskega cesarstva je ob tem času hudo zmedena, veliko vladarjev se našteva, kteri so stiskali te ali oni del cesarstva. Pa nobeni ni imel pravega obstanka in skoraj vsi so umerli za silovito smertjo, dokler ni postal nekaj terdneji Klavdij II. (268—270) cesar. Njegov naslednik Avrelijan (270- 275) je ponovil prejšnje ukaze zoper kristjane, k sreči pa niso dospeli pred njegovo smertjo na vse strani in tako je zaostalo že napovedano preganjanje. Sledili so zdaj cesarji Tacit, Prob, Kar s svojimi sinovi, kteri kristjanov niso nadlegovali; še le cesar Dioklecijan je bil boljši in terdnejši vladar, le škoda, da jo bil tudi preganjavec kerščanske vere.

IX. Cesar Dioklecijan.

Leta 284 postane Dioklecijan cesar; z močno roko je povzdignil cesarstvo, junaško in previdno ga je vladal do l. 305. Ker je spoznal, da sam težko vlada toliko širnih dežel, vzel si je sovladarja, krepkega vojaka Maksimijana, kteremu je izročil Italijo in Afriko ter mu dal častno ime avgusta. Pridružil mu je še kot podvladarja ali cesara pohlevnega Konštancija Klora, kteri je vladal Galijo in Britanijo, sebi pa je izvolil za Ilirik in Tracijo divjega Galerija ko podvladarja. Maksimijan je bival v Milanu, Dioklecijan pa v Nikomediji na Bitinskem, ker si je prihranil Jutrovo in nadvladarstvo v celem cesarstvu. — Po dolgih bojih so bili zmagani vsi vnanji sovražniki in cesar je obhajal veličasten slaven sprevod. Tirjal je za se po zgledu azijskih vladarjev tudi naslov: „Deus et Dominus noster“; (Naš Bog in Gospod); da tega kristjani niso mu dali, to se lahko razume.

Do zdaj skoraj dvajset let dolgo cesar ni preganjal kristjanov, marsikteri med njimi so bili celo v službah na cesarskem dvom, kjer so jim zavoljo znane zvestobe mnogo zaupali. Zategavoljo je število kristjanov povsod naglo naraščalo in pozidali so si na raznih krajih lepih cerkva; posebno lepa je bila cerkev v Nikomediji vštric cesarskega dvora. Pa postali so tudi bolj mlačni in marsiktero otrovno seme se je med njimi zasejalo.

V takih okoliščinah je začel Dioklecijan kristjano preganjati. Da bi se vsakemu zdelo, da si nakopujejo kristjani zares le sami takošnih kazni po svoji terdovratnosti, izdajal je zaporedoma huje ukaze. Popraševal je svoje molike in oni (prav za prav le njih sleparski duhovniki) so tirjali, naj se skazuje jim primerna čast tudi od kristjanov. Posvetoval se je tudi s svojimi svetovavci, in vsi so govorili zoper kristjane, posebno cesar Galeri ga je spodbujal, naj terše ravna s kristjani. Zjutraj 23. februarja 303 podero vojščaki v malo urah keršč. cerkev v Nikomediji do tal. Dioklecijan je dal drugi dan povelje, naj se vsi cerkveni predstojniki (škofje in mašniki) po vsi sili k darovanju zaderžujejo, vse cerkve podero, sv. bukve sežgo, kristjanom vso službe in pravice vzamejo, cerkveno premoženje pa v cesarski zaklad dene. Ko pa koj za pervimi začetki nastane požar v cesarski palači in Galerij le kristjane ovaja, da so oni zažgali, ker bi radi cesarja umorili: tedaj se cesar hudo razserdi in začne na vso moč preganjati in mučiti nedolžne kristjane. Izdal je tretje povelje, ktero ukazuje, naj se vsi kristjani poiščejo in po hudih mukah k malikovanju prisilijo. Dioklecijan se je namenil kerščanstvo popolnoma zatreti; do zdaj pa svojega namena ni dosegel, zato je izdal še četerto zapoved, ktera je ukazovala kristjane naravnost moriti brez razločka. Poganski sodniki in oblastniki so veselo hiteli spolnovati takošne ukaze, in to se ec godilo po vsem cesarstvu zunaj tistih dežel, kjer je vladal pohlevni Konštanci Klor.

To preganjanje, tako zvito začeto, je bilo bolj kervavo in je delj časa terpelo od vseh prejšnjih, tudi je bilo bolj splošno. Zdaj se je zadnjikrat spelo poganstvo zoper kerščanstvo in zbralo tako rekoč vse svoje moči, da sc mu ustavi. Začelo se je na cesarskem dvoru, kjer so dvornika Petra nečloveško bičali, potem pa pri slabem ognju pekli. Škofu v Nikomediji so odsekali glavo in ž njim pomorili še veliko drugih kristjanov. V Frigiji so neko mesto, kterega prebivavci so bili vsi kristjani, z vojaki obdali ter zažgali, da ni ostalo nič živega ne ljudi ne živine. Brez števila veliko jih je umerlo za vero, kterih imena nam niso ohranjena; v enem samem mescu so umorili 18.000 kristjanov in še kako grozovito so je mučili! Z grebeni so je tergali po vsem životu, z gorečimi bakljami žgali, po ostrih črepinjah vlačili, na rošili pekli, za noge obešenim spotlej ogenj kurili: da ob kratkem vse povem, ni je muke, ktere ne bi bili poskusili. S počasno smertjo so mislili omajati njih stanovitnost, toda ravno nasprotno se je godilo. Barlaam, kmet na Sirskem, je terdno deržal svojo roko nad ognjem, dokler ni zgorela, ker so mu kadila v post stisnili, da bi zamogli reči, on je daroval, če bi se mu roka prevelike bolečine tresla in nekaj zern v ogenj padlo. Tedaj je umerla v Rimu sv. mučenica Neža, v Avgsburgu sv. Afra, v Milanu sv. Boštjan in v mestu Lorli sv. vojaški poveljnik Florijan. Po Afriki in Italiji je Maksimijan tako besno divjal, da je dal ves tako imenovani tebaiški legion (šest tisoč vojakov) pomoriti, ker se niso dali prisiliti, da bi kristjane lovili, preganjali in mučili. Prav lepo in stanovitno se je obnašal njih vodja Mavricij. Po nobeni ceni se ni dal pregovoriti, da bi vero zatajil, marveč prigovarjal jo svojim bojnim tovaršem, naj v pravi veri stanovitni ostanejo do smerti.

Tako jo trajalo to preganjanje čez dve leti, vendar poganom brez vspeha. Vresničile so se preelepe besede Tertulianove spet na novo: da je kri mučeniška bila seme novih spoznovavcev. Bilo je sicer tudi odpadencev, vendar 110 preveliko; odpadli so večidel le po tem, da so izdali poganom sv. pisma, naj se sežgo (traditores) Vendar afrikanski škof Feliks je rajši dal svoje življenje kakor pa sv. pismo; tudi ni rešil se po kaki laži, čeravno so mu je priložnost ponujala, zatajiti sv. pismo, da ga nima. — Bog, ki vodi narode in serca človeška, on je poslal kristjanom spet počitek in je prikrajšal tudi zdaj čas poskušnje Dioklecijan se je l. 305 odpovedal cesarski časti in se podal v Salono na Dalmatinskem, kjer je prav na tihem živel; tudi Maksimijana je premogel, daje ravno to storil. Morebiti ga je naredil ravno pogled toliko po nedolžnem prelite kervi žalostnega in nevoljnega; tukaj so pa ravno tisti, ktere je prej v časti povzdignil, še grenili njemu zadnje dni življenja.

X. Vladarstvo šestih cesarjev.

Ko sta se vladi odpovedala Dioklecijan in Maksimijan. postala sta dozdanja podvladarja Galerij in Konštaneij Klor avgusta, podvladarja pa Sever in Maksimin Daja, dva divja moža brez zaslužb za cesarstvo. Ker pa Rimljanom njim namenjeni Sever ni bil kaj po volji, zato so si izvolili zoper njega Maksimijan, kteremu je pristopil njegov oče Maksimijan (kteri je prej odstopil) ko sovladar. Sever je bil pri Raveni zmagan in je zgubil tudi svoje življenje, na njegovo mesto je Galerij povzdignil starega prijatelja Licinija. Vendar tudi Konstanti Klor je kmalo umerl in njegov blagi sin Konštantin je postal vladar. Da pa le on sam ne bi ostal samo podvladar, povzdigne se tudi Maksimin Daja v avgusta. Tako je imelo rimsko cesarstvo l. 308 šest vladarjev na enkrat, kteri eden drugemu niso veliko zaupali; vendar so sklenili med seboj dve mogočne strani, na pervi so bili Maksimijan Herkulej. Konstantin in Maksencij, na dragi pa Galerij, Licinij in Maksimin Daja. Galerij je imel na vzhodu, Maksimijan pa na zapadu največ veljave.

Ob takošnih okoliščinah je preganjanje na zapadnem delu rimske deržave skoraj popolnoma prenehalo: tem hujše je pa na jutrovem dalje terpelo pod vladarji Galerijem in Maksiminom Dajem. Pervi je bil že od nekdaj kristjanom sovražen, drugi pa poln vraž in magiji ves vdan. Ta dva začneta kristjane preganjati hujše ko prej kedaj. Maksimin je ukazal, naj se popravijo povsod po mestih že zapadli tempeljni poganskih bogov, njih duhovni česté, kristjani pa povsod k darovanju priganjajo. Vso grozovitnost prejšnjih časov so ponavljali, tu pa tam še celo prekosili; le neverjetno je, kako znajdljivi da so bili pogani v mukah, ko so kristjane izpraševali. Prav veliko mučenikov je bilo v Palestini, med mnogo drugimi tudi sv. Peter Škot v Aleksandriji, sv. Metodij škof v Tiru, sv. Pamfilij učen duhoven v Cezareji. V Galerijevih pokrajinah, kjer so namestniki nekoliko mileje ravnali, tam so ohromili mnogim stanovitnim spoznovavcem levo koleno in desno oko oslepili, ter je poslali v gore rudo kopat (ad matalla). Da so v rudokopih pri težkem delu veliko terpeli, to se lehko verjame.

Leta 311 pošlje Bog kristjanom spet nekaj polajšanja; Galerij strašno in gerdo zboli, pri živem telesu je gnjiti začel in červi so redili se po njegovem telesu. V bolečinah se je spominjal kakor nekdaj Antioh bližnje smerti; spominjal se je, koliko nedolžne kervi je prelil, koliko kristjanov pomoril, kterih ni mogel dolžiti druge krivnje ko te, da so verovali le v enega samega Boga in le tega samega častili. Prepovedal je kristjane dalje preganjati, dal jim je vse pravice nazaj in ukazal, naj tudi za njega molijo. Tedaj so bili keršč. mučeniki in spoznovavci izpuščeni iz ječ in rudokopov; dolgo verste oslabelih in ohromelih kristjanov so se vračale na dom, veselo hvalne pesmi prepevaje svojemu Bogu. Vendar po bolezni in bližnji smerti tirjana miloserčnost ni mu zadobila več milosti božje, obupaje je umeri Galerij kmalo potem še v tistem letu.

Po njegovi smerti je Maksimin Daja sam še dalje preganjal kristjane, kterim je samo ob času Galerijeve bolezni nekoliko pokoja pustil. Stare kervave ukaze je ponovil in še celo vse žito in drugi živež je dal z malikovanjem ognjusenim vinom poškropiti, da bi kristjane hujše stiskal. Pa čas splošnega preganjanja je minul, še celo pošteni pogani so kristjane pogosto zagovarjali in skrivali. Zategavoljo začne Maksimin po zvijači, laži in ovaji kristjane černiti in dolžiti. Dal je tako imenovane zapisnike Pilata (acta Pilati) napraviti in v šolah med mladino širiti. V teli zapisnikih je bilo izpraševanje Jezusovo pred Pilatom, se ve da polno laži in tožb zoper Jezusa; tudi zastarela obrekovanja in obdolžbe iz drugega stoletja so spet ponovili. Pa kristjane je zagovarjalo njih čisto življenje in pošteno obnašanje ter je kazalo njih nedolžnost. Ravno tedaj je kuga morila po rimski deržavi in lakota je davila uboge, da so po nekterih hišah ljudje popolnoma pomerli. To je dajalo kristjanom lepo priložnost, da so kazali svojo keršč. ljubezen med seboj pa tudi do nevernikov. Lačne so nas-tovali in merliče pokopovali. Pogani to videti so morali priznati, da mora kaj nadzemeljskega biti v veri, ktera takošen sad donaša, svoje vernike pa v stiskali in mukah stanovitne ohranja.

XI. Zmaga kerščanske vere.

Zdaj so se začeli kristjanom prijetniši časi, zakaj zadnje veliko preganjanje (303—312) je minulo in od slej se je tudi med vladarji vse nekako spreverglo. Maksimin Herkulej je že leto pred Galerijem končal svoje življenje (obesil se jej; in tako sta postala po vsem jutrovem Maksimin Daja in Licinij, po zahodnem pa Konstantin in Maksencij vladarja. Zadnji vladar je v Rimu tako gerdo živel in se tako kruto obnašal, daje žalilo to celo razuzdane Rimljane, ravno tako je delal tudi Maksimin na jutrovem. Enake misli in enaka djanja so zmogla, ta dva moža k zvezi med seboj, po kteri sta bila tudi Konstantin in Licinij primorana, da se združita. Poterdila sta to zvezo med seboj s postavo v prid kristjanom, po kteri je zadobila keršč. vera v njih deželah svobodo; vendar je bilo dostavljeno, da cesarja želita, naj ostane vsak v svoji veri.

Nezastopnost med tema strankama je naraščala dan na dan, in ko se je Maksencij pripravljal na vpad v Becijo, ktero si je Konštantin podvergel, tedaj ga je Konštantin prehitel in se podal v Italijo. Vendar dobro vede, da je njegova vojska v primeri k Maksencijevi le majhna, prosil je Boga kristjanov pomoči in želel, naj mu jo zagotovi po kakem znamenji In glej! o pol dne prikaže se svetel križ na nebu z nadpisom: „V tem boš zmagal.“ Cesar in vsi vojaki ž njim se zavzamejo; po noči pa se mu prikaže v sanjah Jezus z ravno tem znamenjem ter mu veli, naj po tej podobi bandero naredi in ž njo nad sovražnika plane. Tako pripoveduje nam zgodopisec Evzebij, kteri je ta čudež slišal iz cesarjevih ust. ln zares je Konstantin zmagal l. 312 ravno pred Rimom veliko mogočnejšega sovražnika, Maksencij sam je v boju padel. Veselo so Rimljani zmagovavca sprejeli in on je postavil iz hvaležnosti, da mu je podelil zmago le samo kerščanski Bog, znamenje sv. križa na cesarski grad (kapitol). Tedaj so padli za vselej več ko tisoč let stari, zdaj pa zapuščeni rimski bogovi, in uklonili so se edino pravemu Gospodu.

XII. Konštantin postane samovlada.

Koj po dobljeni zmagi je izdal Konštantin s svojim svakom Licinijem, kteri je gospodoval čez vzhodnjo Evropo, takošen ukaz, da je bilo kristjanom dovoljeno po svoji veri Boga častiti in njemu prosto služiti; tudi je bilo od vlade vsakemu dovoljeno, da k tej veri pristopi, ako se mu ljubi. Ta ukaz je l. 313 v Milanu s prisego poterdil in kristjanom vsa ob časa preganjanja odvzeta posestva nazaj dal. S tem je keršč. cerkvam in občinam tudi pravico priznal, da si morejo posestva pridobiti in ohraniti. — Vendar zmaga kerščanstva še ni bila popolna. Maksimin, Konštantinov in Licinijev sovladar, ker po sili ni se upal, odvračal je po zvijači in zmotnjavi kristjane od njih vere. Pa kmalo se je približal tudi njemu zadnji dan. Vzdignil se je z vojsko zoper Konstantina in Licinija, pa Licinij ga je v kratkem po hudem boju premagal in Maksimin jo bežal v Azijo nazaj. Tam si je po neki nezmerni pojedini s strupom zavdal in v strašnih bolečinah še le nekaj dni pozneje umeri. Tako je dobil Licinij oblast čez vse vzhodne dežele in mirno ter zastopno je vladal s Konštantinom, kteri je imel vse zapadne dežele pod seboj.

Toliko čudna sreča stori Licinija prevzetnega; začel je k poganstvu nagibati se in okoli l. 320 kristjane celo preganjati; cerkve je dal zapreti ali pa podreti, tudi nekaj škofov je pomoril. Po takem vname se boj med Konštantinom in Licinijem, kteri je očitno izrekel, da se bojuje za starorimske bogove zoper novega Boga Konštantinovega. Licinij se je zanašal na svojo vojskino moč, pa bil je v dveh bojih s svojimi bogovi vred popolnoma zmagan (l. 323). Konstantin mu zdaj sicer velikodušno prizanese, pozneje je pa vendar dal umoriti ga, ker mu ni več prav upal. Tako so vsi preganjavci keršč. vere nesrečen konec storili, in Konštantin je postal samovladar velikega rimskega cesarstva, ktero je štelo čez 120 milijonov prebivavcev. Kerščansko spoznanje se je v njem po toliko zmagah uterdilo in lepa versta novih postav kaže, kako je on delil čast edinopravemu Bogu! On je bil pervi kerščanski vladar v Rimu in posebno po njegovem blagem prizadetji je zadobilo kerščanstvo slavno zmago nad poganstvom.

Sklep.

Majheno in nevidno je stopilo kraljestvo Možje na svet; bilo je brez onih sredstev in pripomočkov, kteri navadno dado posvetno sijajnost, veljavo in moč, pa vendar je lepo razcvetelo in naglo se razširilo po svetu. Kmalo se vzdignejo strašne burje zoper majhno ženofovo zorno. Judje so je hoteli zatreti, pa osramoteni so bili. Rimsko cesarstvo je zbralo tako rekoč vse svoje moči in grozovitnosti zoper kristjane, vendar zastonj. Padli so stari poganski bogovi in zmagala je zveličavna vera v Jezusa, odrešenika sveta.

Brez števila stanovitnih spoznovavcev in mučenikov je dalo svoje imetje, kri in življenje za to prepričanje. Z nepremagljivo poterpežljivostjo so prenašali tudi največe muke in bolečine; celo svoje življenje so rajši dali, kakor da bi Jezusa zatajili. Zato so pa gotovo sprejeli tudi žlahtno plačilo, ktero je Bog tistim obljubil, kteri ga spoznavajo tudi pred ljudmi.

Cerkev se je preganjala, vendar nikar ne premagala, zakaj ona je na skalo zidana. Že iz majhnega dela cerkvene zgodovine, kterega smo ravno kar spregledali, že. iz tega se prepričamo, da so resnične one pomenljive besede Jezusove ktere je rekel sv. Petru: „Ti si Peter (skala) in na to skalo bom zidal svojo cerkev, in vrata peklenska je ne bodo zmagala.“ (Mat. 10. 18.) Na to terdno skalo zidana je prestala keršč. cerkev že viharjev mnogo, zakaj z nastopom Konstantina ni nehalo preganjanje za vselej, le način in sredstva preganjanj so se spremenila. — Ravno zdaj se katolški cerkvi spet huda godi; vendar upati smemo, da se bodo razkropili in osramoteni odstopili vsi sovražniki njeni, kakor ob času Konštantinovem preganjavci kerščanstva.