Kinematograf
| Kinematograf. Slika iz vasi. Vilko Mazi |
| |||||||||||
Od hiše do hiše roma že vse dopoldne cigan. Ne hodi, kakor hodijo pravdanski ljudje, ampak pri vsakem koraku trudoma povleče zadnjo nogo in da bi stopil hitreje, izteza tudi vrat siloma naprej, kadarkoli korači. Rekel bi, usmiljenja vredna potvora, ali če ga dobro premotriš, boš videl, da je to nakazana bestija, kolikor ga je pod kožo. Nič krščanskega ni na njem, razen podobic Matere božje, božje martre in sv. Bernarda, ki se mu Krist s križa ljubeznjivo podaja v objem. Te podobice so pritrjene na igle, ki jih ima vtaknjene spredaj v mastni trak zveriženega in zelo ponošenega klobuka, tako, da jih mora vsakdo zapaziti na prvi pogled. Očividno ima s tem namen, vzbuditi naklonjenje vernih ljudi ter delati tako reklamo za svoj »kinematograf«. V koščeni, z ohlapno kožo odeti roki, nosi zamazan, razcefran papir, na katerega mu je nekdo z okorno roko napisal spakedrano slovensko vabilo k večerni predstavi, ki obeta pester program: Kristusovo trpljenje, rusko-japonsko vojsko, potovanje na Severni tečaj in še več zanimivosti. Ljudje malomarno pogledujejo program, ne baš zato, ker se jim ne ljubi mučiti oči ob tistih hieroglifom podobnih črkah, ampak radi tega, ker se ne morejo nagledati potvore, ki marljivo gestikulira k svojim polumljivim besedam, tako, da z rokami pravzaprav več pove, nego z jezikom. Razumejo samo to, da jih želi cigan zvabiti zvečer v »komedijo« in ker je vstopnina dokaj nizka, zlasti pa, ker jim vzbujajo zaupanje podobice na njegovem klobuku, skoro povsod sklenejo se odzvati odzvati vabilu.
Vražji cigan; kakor je kreatura, ali od nog do las je prevejan potepuh. Zdaj pobožno vije oči, stiska pohlevno ustnice in dela spokoren obraz, ali da ima priliko, ukradel bi tron božji in ga zapil.
Otroci pohajkujejo za njim; imenujejo ga komedijantarja. Neki nakazanec ga skuša celo oponašati v komični hoji. Tudi vrat izteza tako ter vzbuja s tem prav mnogo smeha. Nazadnje ga ošvrkne mimovozeči voznik s korobačem in norčije je konec. Kakor bi treščilo, se je razkropila kopica paglavcev in tudi cigana ni več na cesto.
Še pokosili niso dobro, že oblegajo radovedni otroci hišo podžupana in opaldarja, ali kakor ga hoče imenovati financar: trafikanta Damijana Ogrizka, kjer se je nastanil kinematograf. Paglavci so kakor na iglah; niti trenotka ne mirujejo. Love se krog voglov, zijajo skozi okna, zdajpazdaj se spro, sledi pretep in jok. Bogve kolikokrat je bil Ogrizek že nad njimi. Najprej jih je zlepa odganjal, s tistimi važnimi besedami, ki so čisto lastne podžupanom. Ali kaj brigajo razposajenca lepe besede, vse gredo skozi šivanko. Še z grda se ni dalo nič opraviti. Ko se jih je nabrala spet velika gruča in so se začeli znova prepirati, prikazal se je tolsti obraz podžupanov in v tistem hipu je zažvižgal korobač in oplazil kamor je bilo. Kakor bi se vdrli, ni bilo več paglavcev. A komaj je preteklo par trenotkov, toliko, da je Ogrizek odšel v hišo, je že spet mrgolelo, nov pretep in jok.
»Satan naj se gre z njimi!« se je naposled spametoval opaldar, ko se je morda že dvajsetič vrnil ves upehan in razgnevljen v sobo. Paglavci so zdaj svobodno kričali in se ruvali do večera ...
Dve čudasvetli luči sta se prižgali pred Ogrizkovo hišo, ko se je zvečerilo. To je naznanjalo, da je čas k predstavi. Tako svetlo ni bilo še morda nikdar po vasi.
Ljudje so pričeli prihajati. Počasi se je zbrala pred »Opaldarjem« (kakor se je reklo pri Ogrizku po domače) vsa vas. Možje so se rinili k tistim nenavadnim lučim, občudovali so jih in jih niso mogli prehvaliti. Nekateri so bili mnenja, da še na cesarskem Dunaju ne poznajo take razsvetljave. Paglavci so se pomirili ter poslušali odprtih ust in debelih oči sodbe o luči. Tupatam se je pocedila kateremu prek telovnika debela slina začudenja. Zadaj so stale ženske in čisto v ozadju so se skrivala dekleta, ki jih je izdajalo neprestano hihitanje. Nihče si ni upal prvi v »komedijo«.
Zdaj se prikaže potvorjeni cigan, stopi na stol in začne kričati komaj umljive besede ter maha z rokami in izteza dolgi vrat.
»Glej kamelo!« je zavpil nekdo. Vse se je smejalo.
»Kaj se bomo tu obirali pri zlodju, kakor tam gospoda!« se zavzame naposled kmet, ki je bil v vasi gotovo visokovpliven, zakaj za njim je šel v hišo vsakdo, ki je le zmogel vstopnino. Ostali so na cesti samo še tisti paglavci, ki se jim ni posrečilo zmuzati se v hišo med nogami odraslih.
Cigan je vgasnil luči, staknil svetilki ter zaklenil za sabo duri. Zdaj ga čaka mučno delo: urediti polnoštevilno občinstvo.
Soba ni baš majhna, ali nabita je skoro čez mero. Otroci segajo prav do stojala, na katerem je napeta umazanobela rjuha. Čisto sprednji morajo ležati na trebuhu, za njimi sede drugi po turško, za temi nekateri čepe, drugi kleče in šele sredi sobe pridejo na vrsto sedeži. Posedli so jih ponajveč ženice in nekaj starčkov. Čisto zadaj stoje fantje pomešani med dekleta. Zasedene so tudi postelje, omara in peč. Komična perspektiva.
Iztežka se prerije cigan do svoje laterne-magike, ki stoji nasproti rjuhi, čisto zadaj na stolu, postavljenem vrh vegaste mize. Kmalu pozvoni in Ogrizek privije svetilko, segajočo izpod stropa v sredo sobe.
Svečana tišina. Na rjuhi se pokaže svetla, okrogla lisa in na njej se prikazujejo slike rusko-japonske vojske, potovanja na Severni tečaj, pasijona in vse drugo, kakor je bilo napovedano. Posamezne slike komentira Ogrizek, ki se skuša v književni slovenščini, kar pa mu ne pristoja.
»Kaj se boš pačil, Opaldar!« ga nahruli nekdo v poltemi. Vse se zasmeje.
Tudi paglavci so postali nemirni. Nekateri se krohočejo z odraslimi in ponavljajo prav zategnjeno Ogrizkove spake. Drugi vpijejo, da jih bole kolena in trebuh. Vmes pogosto vikne v ozadju kako dekle s tistim jedkim glasom, kakor da jo je kdo nenadno vščipnil. Samo sredi sobe so zamaknjene postarne ženice v Kristusovo trpljenje. Ena med njimi celo vzdihuje in joka samega ginjenja ...