Kit
| ← Lov na tigre | Hubad pripovedke III. zvezek Kit Hubad Fran |
V puščavi → |
| |||||||||||||||
Kit
Človek je sicer majhen in slaboten, če ga pri- merjamo marsikaki živali, vender more gospodovati vsem živalim, kolikor jih je, ker mu je dal stvarnik pamet. Potegniti zna z mrežo ali s trnkom ribo iz globoke vode; smrtna krogla njegova dohiti naj¬hitrejšega ptiča v zraku in najurnejšo žival na zemlji, celo strašnega leva se ne boji, s kroglo ali s sulico zadene kralja vseh zverin, da se valja v svoji krvi. Da, še morskega velikana, kita ve premagati. Pojdimo v mislih čez široko morje, sami ga po-iščimo v njegovem elementu in prepričali se bodemo, kako ga premore premetena sila človekova. V Hamburgu sedimo na ladjo, ki je priprav¬ljena za lov kitov. Že se bliža pomlad, katera taja led po severnem morji, kjer nahajamo največ kitov. Ko pihne dober veter, razprostro mornarji na veli¬kih treh jamborih bela jadra in ponosna ladja splava po Labi. Kmalu pridemo do. iztoka; pred nami se razgrne neizmerno morje. Njega valovi igrajo ne¬prestano okoli ladje, bijejo ob deske njene in pa¬dajo zopet nazaj. Sedaj je videti mirno in prijazno, ker počivajo nevihte; strašno se pa izpremeni, če ga razburi nevihta. Ravnina, ki se ziblje zdaj tako mirno, izpremeni se v gore in doline, ki se pojajo kakor stolp visoko; črni, belo se peneči valovi dvigajo ladjo ter jo treskajo zopet v brezdno, iz katerega jo zopet dvigne nov val. Ali vender se upira ne¬varnosti, če le ni blizu skal, peščenih klečet ali brega, na katerem bi se zdrobila. Tedaj so jadra trdo privezana, in ladja leti pred vetrom, akoravno plovejo valovi čeznjo in jo pokrivajo sem ter tja skoro do cela. Vedno se pomikamo proti severu. Preko se¬vernega morja in potem proti severovzhodu, v ve¬liko atlansko morje, vesla krmar. Vedno dalje! Dolgo že nismo videli drugega nego nebo in morje. Vedno bolj nas mrazi, akoravno je že doma popol¬noma pomlad. Kmalu ugledamo tudi druge ladje, ki plavajo z istim namenom kakor mi v mrzle kraje. Čez več tednov pridemo v Davisov prehod, blizu gronlandskega brega, kjer spustimo sidro v morje in postojimo. Ni še mnogo tednov tega, ko je po¬krival morje led na milje široko; z ledenih poljan so padale cele ledene gore v vodo in plavale po morji, nevarne vsakomur, kdor se jim približa. Tudi sedaj še niso izginile popolnoma, ali vender priroda ni videti tako strašna kakor prej. Na naši ladji je vse čilo in veselo. Pripravljamo-se na prihodnje delo, kajti že smo opazili kite. AH vidite ondu curke, ki se vzdigujejo iz morja kakor vodometi? Tu se svetijo krasno, ker jih solnce ob¬seva; tam v dalji so jednaki dimu, vijočemu se iz dimnika. Na tem spoznavamo, da so kiti blizu; iz nosnic na glavi, skozi katere dihajo, brizgajo vodo, kolikor je pogoltnejo z jedjo, ali če sopejo, tako močno iz sebe, da se sliši šumenje daleč na okolo. Sedaj spuste s krova male čolne, katerih ima naša ladja pet s seboj. V vsakega skoči šest do sedem mornarjev. Stopimo tudi mi v čoln! Čolni odrinejo in se razkrope na razne strani lovit kitov; Zdaj zašumi ne daleč od nas velikanska žival med valovi. Voda se peni, ker jo tepe z repom; vodo brizga visoko iz nosnic. Predrzno veslajo mornarji kar naj¬hitreje k nji; vesele se, ker se najajo bogatega plena. Srce nam zatrepeče zaradi bližnje nevarnosti. Ko bi prišel kit pod naš čoln, razbil bi ga na svojem hrbtu; ko bi ga zadel z repom, razdrobil bi ga. Zdaj smo mu prišli blizu; miren leži na morji, valovom se daje gibati. Že stoji na prednjem konci našega čolna harpunir; s harpuno v roci opazuje kita. Tako imenujejo kopje, kaka dva metra dolgo, z debelim lesenim držajem, jekleno ostjo in kljukami na konci. Nekaj korakov še vesljaj mornarji, po¬tem prestanejo; na vso moč vrže harpunir svoje orožje. Zadel je kita; curek krvi nam priča to. Ko začuti rano, spusti se žival po bliskovo v globcčino. Ali vrv gre za njo, privezana na konci harpune; hitro in lahko se odvija z motovila v čolnu. Ali v globočini kit ne more bivati dolgo, ker mora zopet sopsti. Znova pride torej na vrh. Komaj se pa pri¬kaže, zadevajo ga nova kopja. Zopet se potaplja, ali zopet prihaja vedno slabejši na vrh. Kmalu se upa čoln še bliže k njemu. Sulice mečejo vanj in ga končno usmrte. Ali varujmo se ga, naposled še pokaže svojo moč. Curki vode in krvi mu prše iz nosnic; besen bij e z repom okolo sebe, da brizga voda vi¬soko v zrak. Potem potihne, leže na stran in pogine. Komaj je bila zadela harpuna kita, vzdignili smo v čolnu zastavico, da ozfianimo svoji ladji, kako smo zadeli plen. Ko nas opazijo z ladje, poskačejo ljudje, kolikor jih le more, v čoln in veslajo hitro k nam. Mrtvi živali potegnejo vrvi okolo vratu in repa ter jo vlečejo k ladji. Nekaj mornarjev skoči potem iz čolna na kita. Na čevljih imajo krampeže, da ne polže, pa začno sekati mast ž njega. Evropci njegovega mesa ne rabijo. Pojdimo za njimi, da si ogledamo kita. Po zunanjosti je popolnoma podoben ribi; ne¬kdaj so ga imeli tudi za ribo. Prav za prav pa pri¬pada dojivkam, ker ima rdečo, gorko kri, sope s plučami in doji svoje mladiče. Po velikosti pa pre¬kaša vse živali po kopni zemlji in po morji. Dolg je šestnajst do dvajset metrov, širok pa do štirinajst metrov. Težo njegovo smemo ceniti na petdeset tisoč kilogramov. V prejšnih časih, ko te živali še niso lovili tako, in je mogla tedaj živeti delj ter do-rastala popolnoma, pravijo, da so ujeli sem ter tja kita, dolgega po štirideset metrov in težkega do sto in petdeset tisoč kilogramov. Ko izsekajo mornarji mast, jezik in tako ime¬novano ribjo kost ter spravijo vse to na ladjo, puste vse drugo v vodi, kjer požro vse razne živali. Mast, iz katere se napravlja v Evropi olje (ribje olje), spravijo v sodove in jih napolnijo do sto z mastjo jedne živali. Dobiček od srednjega kita računijo navadno na-tritisoč goldinarjev; velik kit je pa vre¬den tudi po sedemtisoč in petsto goldinarjev. . Se¬veda ne smemo pozabiti, da tudi oprava in vzdrže¬vanje ladje za lov na kite velja veliko. Ali mor¬narji še niso zadovoljni, če ujamejo jednega kita. Če je le mogoče, skušajo ujeti tri. Šele potem se vračajo veseli v Evropo. Seveda se jim pa ne posreči vselej, da bi jih ujeli toliko. p0 Meyer-.ji.