In zopet on! Usode roka ljuta,
Kako je neizprosna tvoja moč!
Kako jeklena smrti sila kruta,
Enaka vihri, ki vzdivjá se v noč!
Jokali mi smo, plákala naráva –
Zaman! On spava, v tihem grobu spava!
Zaman solzé! Spomin samo nas téši,
Da vsem kedàj zapoje smrtni zvon;
Da ni najboljši smrti se ne reši,
Pozabnosti pa se otel je – on.
Kaj to, če truplo zemlja je objela?
Krepost njegova večno bo živela!
Možák je bil. Razum, srcé čuteče
In krepka volja tvorijo moža.
Pri njem se vse je spajalo ljubeče:
Razum in volja, moč in čut srcá.
Značaj je bil. Ti redki so na sveti,
Enako kot v jeséni bodri cveti.
Kako sobrata ljubil je trpina!
Kričači-domorodci, v senco vi!
Vam na jeziku le je domovina,
In bližnjiki vsak sebi ste sami!
On bil je drug. Todà levica znala
Najčešče ni, kar je desnica dala.
Poslèj ga ni! Srcá turobno žalje
Ne more zábiti besede té –
Poslèj ga ni! A njega On pozvál je,
Ki slednje blago osrečí srcé.
Počivaj sladko v groba tihi jami,
Uživaj večno srečo nad zvezdámi!
