Kizagotami
Josef Luitpold
(Prevedel M. Klopčič.)
Izdano: Književnost 8-9/3 (1935), 285-286
Viri: dLib 8-9
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Še se po trati boš podil vesel,
in še boš trgal rože, še boš pesmi pel!« –
Ko drugi dan je zoro v svet razlival,
je ležal sinček bled in ni več živel.

Kizagotami je otroka mrtvega dvignila
in naglo v vas po svêt se napotila.
Od vrat do vrat ves dan potrta leta:
»Kaj res nihče ne vé tolažbe ne nasveta?«

Vaščani so uzrli mater in otroka
in vse zgrabila groza je globoka:
»Potrpi, draga! Vprašaj še sosede,
mi nimamo rešilnega zdravila ne besede.«

Tako od hiše spet do hiše teka.
Pred zadnjo je uzrla Budo, vernega človeka.
»Gospod in mojster, ti mi bol uteši,
pokaži mi koren lečen in sina ž njim mi reši!«

»Resnično ti povem, nič več ne boš jokala.
Gorčično zrno le boš poiskala.
A zrno naj ti v taki hiši podelijo,
kjer vsi, ki so jim dragi, še živijo.«

Od vrat do vrat potrta mati leta:
»Kaj res nihče ne vé tolažbe ne nasveta?
Z gorčičnim zrnom morete otroka mi oteti,
a vsi, ki so vam dragi, morajo vam še živeti!«

»Kaj govoriš, prijateljica?« so ji govorili.
»Nam vendar sina v vojni so ubili.
A meni mati je umrla. Meni fant, nevesti!
joj, meni mož! In meni suženj zvesti.«

Domov je s trupelcem odšla Kizagotami
in v svojem vrtu grob izgrebla je z rokami.
In vé: ni hiše je na zemski obli celi,
da v nji bi vsi, ki so jim dragi, še živeli!