Klapa Joka Koprive

Klapa Joka Koprive Polona Škrinjar

Klapa Joka Koprive →

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Dobivamo se skoraj vsak dan. Če le utegnemo. Na Čukovem podu. Vsa naša klapa. Kaj je pod, verjetno veste. To je prostor nad hlevom. Navadno je lesen in v poletnih dneh tja natlačijo seno. Kasneje pa še otavo. Tako, daje živina preskrbljena s hrano. Za vso zimo. Čukov pod je precej velik. Ker imajo veliko živine. Čez in čez je nastlan s senom. Seno je mehko in prijetno diši. Zato ni primernejšega kraja za sestajanje, kot je ta! Vsaj za nas ne. Na podu nas je pet. Čukova dva. Tina in Matija. Mihova Toni in Luži z njo. Pa jaz. Jaka Kopriva. Ali na kratko - Jok!
Rekli boste, kaj Toni počne med nami. Fanti. Prav imate! Ne kaj posebnega. Stara je sedem let. Kar pet let je mlajša od mene! Tudi od Čukovih dveh. Pravi otrok! Ampak, če je ne bi pustili zraven, bi bilo še bolj narobe. Ker rada čveka! Tako je naša klapa včasih kriva za stvari, o katerih se nam še sanja ne!
Samo primer vam povem! Siškov voz! Ta se je znašel sredi njive. V rdeči, košati detelji. Kar čez noč! In prebrisani Šiška je takoj vprašal Toni. Če kaj ve o tem. Toni je takrat nekaj namignila. Zato ker je bila jezna. Nismo je še pustili v svojo klapo.
Drugi dan sem že imel vraga na vratu! Šiško in našo mamo.
»Nesrečni mule! Ali si bil res ti?« je rekla naša mama. In mi tako primazala okoli ušes, da mi je kar zazvonilo.
»Plačala boš to deteljo, Kopriva,« je rekel Šiška. »Če ne, bom prijavil!« »Jok!« je zatulila mama. Ko je slišala tisto, o prijavi. »Če te še enkrat dobim skupaj s Čuki, jih boš fasal! Še od očeta!«
Tisto »od očeta« je zvenelo huje. In je tudi bilo! Oče je imel tršo roko. A ni rad udaril. Ne mene, ne moje sestre Maruše.
Aha, skoraj bi pozabil! Maruša! Saj vendar tudi ona spada v našo klapo. Punca in polje, vam rečem! Samo, ko bi ne bila tako važna. Pa je! Ker pravi, da je pol naše šole zatrapano vanjo! Jaz o tiste pol šole ne vem kaj dosti. Ona tako pravi! Vem pa, da bi rada hodila z Andrejem. Z nekim tipom iz sedme. Kaj bo z njim, ne vem! Saj ji je komaj do ramen. Povrh vsega pa je še prava reva. Komaj ga opaziš med drugimi! To sem enkrat tudi omenil Maruši. Pa je čisto popenila. Vrgla je zvezek z mojo matematično nalogo ob tla in zakričala: »Jok, to je zadnjič, da ti pomagam!«
Teh besed sem se prestrašil. Kaj bi jaz brez njene pomoči! Zato ji Andreja nisem več omenil. Do konca šolskega leta ne!
Pa pustimo zdaj Marušo! Saj je tako ni zraven. »Jok, povej nam že za kaj gre!« je dvignil glas Matija. Pa potegnil noge po senu. Nekam vznemirjen. »Ne morem ostati dolgo,« je rekel. »Zaradi tistega opomina ne!« Čukov Matija je staknil opomin zadnji teden pouka. Kako, mi še zdaj ni jasno. Ne čisto! Čeprav vem, daje Matija včasih precej raztresen. Svojeglav. In trmast. Tako, da mu težko prideš blizu! Matiji pravimo tudi Cot. A le mi, v klapi! Cot lahko pišete tudi z malo začetnico. A ne takrat, ko gre za Matijo! Pač pa takrat, ko gre za ptico. Kako je s tem, vam bom takoj povedal!
Kot sem že rekel, je cot ptica. Njeno pravo ime je gozdni brglez. Je zelo lepa. Ima modro siv hrbet. Rjavo rumen trebušček. Okoli očesc pa tanko, črno črto. Zanimiva je po tem, da pleza z glavo navzdol. In se oglaša s pojočim »cccottt, cccottt, cccottt« Tega njenega cvrkutanja so polni vsi naši boršti.
Matija vsako leto ujame nekaj teh brglezov. Z limanicami. Spravi jih v kletko. Pa ne za dolgo! Ker tam ne marajo peti! Zato jih takoj, ko se jih nagleda, spet izpusti. Lahko, da je bil Matija v šoli zaradi teh težav s coti malo raztresen. Zadnji teden pouka pa je postal še pozabljiv. Vsak dan je nekaj pozabil! Zdaj copate. Zdaj učbenik. Pa kontrolni zvezek. Ko je pozabil še podpis za neko predavanje o vzgoji o prometu, je razredničarki prekipelo. Načečkala mu je opo¬min. In z njim ubogega Matijo pritisnila. Tako, da se teden dni ni smel ganiti od doma. Tako je Matija-Cot ostajal v hiši. In v hlevu seveda tudi! Povsod tam, kjer je bilo delo. Zraven seje gulil angleščino. Poslušal ptičje vreščave plese. In čakal na prvo priložnost. Da jo zbriše. K nam. Na pod.
Ta pa se mu je ponudila šele danes! »Tu, na podu, te ne bo nihče iskal,« mu je rekel Tina. Brat. »Od naših že ne!« Tina, ali Čukov Tine, je Cotovo pravo nasprotje. Precej redkobeseden je. Zelo zamerljiv. In rad se prepira. Za vsako figo. Tako je tu pa tam treba kar lepo z njim. Je bolj majhen. Debelušen. V primerjavi z njim je Cot prava prekla. Tine ima svetle lase, zdaj poleti, skoraj bele. Cotovi pa so črni, kodravi in precej dolgi. Tudi zaradi tega jih večkrat posluša. Od mame. In od Barbare. Barbara je njegova sestrična. Kadar pride k Čuku, vse postavi na glavo. Zaradi svojega dolgega jezika. Takrat je edina, ki se ne prepira z njo, Toni. Takoj za njo pa jaz. Ker mi je všeč! A o tem kdaj pozneje!
»Mislim, da ne bo nikogar sem,« sem pridjgal. »Tako tiho je ...« Res je bilo! Čisto tiho. Mirno. Le veter seje tu pa tam zagnal v skodlasto streho. Toliko, daje potiho zaječala. Naj vam še povem, kakšna je skodlasta streha! Lesena je. Vsa. Sestavljena je iz majhnih, presušenih deščic. Te so spretno postavljene druga čez drugo. Tako, da se voda po njih odteka. Precej zdržijo! Tu mislim na nalive. Ti so pri nas po¬gosti. In na sonce. Zdaj, v poletnih mesecih, presneto pripeka! Tako skodle po vsaki nevihti takoj osuši. Od teh hitrih vremenskih sprememb postanejo sive. In ob vetru rade škripljejo. Posebej še, če so izsušene. Stare. Take, kot so te, na Čukovem. A nič zato! Menije ta pesem všeč! Ta, v strehi. Vsem nam je! Ker uspava. In prav prijetno bi bilo, če bi bilo tako vsak dan. Malo dežja, malo vetra. Pa ni! Zato moramo delati. Kaj vse, boste že še zvedeli. Kar počasi!
No, skodle so ta dan res škripale. Tudi dež je prišumel za tem. Tako smo se počutili še bolj varne. Tine nasproti mene seje presedel globje v seno. Pobrskal je z nogo okrog in se nagnil naprej. Malo preveč. Natanko tja, kjer je dremal Luži. Ta je privzdignil oči, zazijal. In hlastnil. Naravnosti po Tincovi hlačnici.
»Luži, kaj pa je?« je rekla Toni. Nedolžno. In ga dvignila v naročje. Tine je na to samo jezno zagodel in nogi spet pod-vil podse. Luži je cucek. To ste morali vedeti že takoj. Mešanec je. Ima črn hrbet. Vse drugo pa so tri rumene barve. Od čisto svetle, do zlate. Boste rekli, rumen pes! Kakšen neki pa je? Lep! Ne morem reči drugega, kot to, daje lep! Ima dolgo dlako, kratek, košat rep in majhen, pomečkan smrček. In uhlja navzkriž. Kakor grablje mu stojita. Eden pokonci, drugi pa ... Ah! Saj je vseeno! Naš je! K naši Mapi spada. Skupaj s Toni. Njegovo gospodarico.
Toni je prinesla cucka teta. Micka. Z Mihovimi Micka pravzaprav sorodstveno nima nič povezave. Čeprav ji vsi pravijo teta. Micka je starejša, dobrodušna ženska. V Hotinu, v mestu zraven železniške postaje, nedaleč stran od naše vasi, Župnije, ima hišo z vrtom. Po Mickinem vrtu se sprehaja kakih sto kur. Precej puranov. Celo pavi! Lahko si mislite, kaj bi Luži počel tam, sredi tega pernatega direndaja!
Pa niso samo kure tisto, zaradi cesarje Luži prišel k Mihovim! Micka ima Toni zelo rada. Pravijo, da bi jo najraje vzela. K sebi. Ampak, da je prava mama ne da. No, bomo že še videli, kako bo. Toni ima svojo pravo mamo v mestu. Tam študira. Zato ima za Toni le malo časa. Mihovi pa še manj! Ker so vse dni na polju. Tako ima Toni pri njih le posteljo in hrano. Samo tisto, kar Francka, njena mama, plačuje. Precej drago, pravijo. Toni vse to dobro ve. In občuti tudi. Zato je zmerom nekam mirna. Pohlevna. Vsakega uboga. In ga takoj vzljubi. Tako kot Lužija.
Toni je iz dneva v dan z nami. Kadar ji ne gre najbolje, se dela odraslo. Drži mulo in ne pusti pobožati cucka. Ali pa kar preprosto joka. Brez vzroka. Na to smo se zdaj že navadili. Se Cot. Ta živčnež! Včasih je zaradi nje čisto ponorel. »Saj sem vam rekel, da babe niso za med nas! Ne vidite, da se samo cmerajo!« seje drl. A le kakšen mesec! Do dneva, ko je Toni po pomoti privezala Lužija k stopnicam. Ta nesrečni cucek je potem stekel na vrh ter od tam poskočil dol. In obvisel na ovratnici. Natanko pol metra od tal. Lahko si mislite, kako je Toni zajokala! Cot je bil tisti čas pri stogu. Vlekel je voz izpod lope. Za-nlišal je Tonijin jok. In Lužijevo zamolklo zavijanje. V hipu ju bil tam! Snel je cucka z verige in ga potlačil vsega ubogega Toni v naročje.
Zdaj je Toni šele zajokala! Tako, da bi Cot pravzaprav lahko ponorel. Pa ni! Na hitro se je obrnil okrog. Da se je prepričal, če ga kdo vidi. Potegnil srajco izza hlač in s končkom le-te obrisal Toni solze. Tako, daje pri priči nehala jokati. Od tistega dne je Cot nekakšen Tonijin zaščitnik. In moram vam priznati, da mi je to kar všeč! »Zakaj pa siliš v psa, kadar spi!« seje obregnil v Tinca. Vedel sem, da se bo! Da bi ta dal mir Toni. »Tečen si, res!«
»Ugriznil me je!« je zamrzral Tine. In potegnil nogo od sebe. Ničesar ni bilo videti tam. »Dosti! Dajta mir!« sem rekel. »Raje povejta, kako je pri Finku. Ali je bil že kdo od vas tam? Je še zaprto?«
»Mislim da še,« je rekel Cot. Spet ves zadreman. Zazehal in se po senu potegnil vznak. Kinkova hiša stoji na samem. Cisto na koncu Župnije. Je precej drugačna od naših. Nizka je. Kričeče rumeno pobeljena. In ima velika okna. Polknice na tistih oknih so zelene. Vrata so ozka in črno obrobljena. Vse skupaj spominja na močerada. Saj poznate tega rumenega kuščarja s črnimi progami? Če ga še niste srečali, pojdite po dežju v boršt. Zagotovo ga boste. To vam obljubljam! Finkova hiša tudi nima ničesar več skupnega s prejšnjimi lastniki. Sršeni. Ti sojo zapustili zato, ker je v nji strašilo.
No, zdaj smo pa tam! O strahovih ne vem kaj dosti. A nekaj le mora biti na tem. Vam rečem! Hiša je bila dolgo naprodaj. Za malo denarja. Pa je nihče ni kupil! Zaradi tistih nekaj hudičev, ki so baje hodili ponoči po njenem podstrešju. Sejat žito! Tudi to, da bi se kdaj utegnili preseliti drugam, ni oma¬jalo nobenega kupca. Hiše kratko malo nihče več ni maral in pika! Na Sršenovem je začel rasti osat. Trnje. Visoka trava. Posušil seje vodnjak. Podiral se je hlev, okrog oken pa seje začel osipati omet. Tako puščobno je postalo tam, da nisem nič več rad šel mimo. Pa ne zaradi tistih hudičev! Ti mi niso bili mar. Smilila se mi je hiša! Kaj ni tudi za hišo hudo, če je nihče ne mara?
Nekega dne pa seje pripeljal k nam na Župnijo Jozl Fink. Majhen, širokopleč mož. Odločnega obraza in drobnih, zvitih oči. Tisto o strahovih je preslišal. In spraševal le po ceni, po lastniku, tistemu, ki bi mu Sršenovo kar se da hitro prodal. Zadnji lastnik Sršenovega seje čez čas le javil. Tudi pro¬dal je. Vse. Hišo, hlev, vrt, travnik, vodnjak in boršt. Zraven pa je šla tudi visoka, košata češnja. Prav tista, kije prva do¬zorela. V vsej Župniji! Rasla je sredi Sršenovega dora nasproti veznih vrat. Čudna lega, vam rečem. Za nas ... Nič kaj pripravna! To češnjo smo rabutali iz leta v leto. Tudi takrat, ko so pri nas doma zorele že jamniške. Debelejše in slajše. Rabutali smo jo podnevi in ponoči. Kakor škorci. Toliko časa, da je ostala prazna. Pod njo pa kup polomljenih vej. S prihodom Jozla Finka pa so se stvari nenadoma zapletle. To, da mu nekdo pred nosom obere češnjo, je bila zanj prava katastrofa!
»Nobeden mi ne bo pred pragom ubiral češenj! Vsakega bom pri priči spravil na tla. In ga zaprl! V drvarnico! To vam obljubljam!« seje drl na doru. Samo če je zaslišal šumenje v vejah. Tisto njegovo vreščanje nas ni prestrašilo. A smo kljub temu tisto leto malo počakali. Radovedni, kako bo zdaj. Kako bo tu, na Sršenovem. Po novem. Moram vam reči, da smo imeli kaj videti! In to kar kmalu! Tretjič je Jozl Fink - trgovski potnik po poklicu, kot smo vedeli - prišel na Župnijo z družino. Bil je junij. Tako, kot zdaj. In na travniku, pod Sršenovo hišo smo obračali seno. Ko sem zagledal Finkov avtomobil, bilje to velik, črn mercedes, zdaj sem ga že poznal, sem pri priči spustil grablje. In jo ucvrl. Do Čuka. Čukovi so spravljali deteljo. Cot in Tine sta pravkar prišla od stoga. »Prišli so! Cot, Tine, pridita sem!« sem se drl. Za Cotom in Tincem je priskakljala še Toni. In Luži za njo. Tako zbrani smo stekli do Sršenovega. Tam smo pocenili v živo mejo, kije ločevala naš travnik od njihovega. Za Jozlom Finkom je prva prilezla in avta ženska. Majhna, rdečelična, okrogla. Taka, kot on sam. »Pepina, zdaj smo pa tu ...«je rekel Fink. Oprl je roki ob boke in začel hoditi po doru. Sem in tja. Kakor petelin.
»O, moj bog! Kam si naju pa privlekel!« je zacvilila ženska. Pridržala je dlani nad očmi in se začela ozirati okrog. Ne da bi se kam prestopila. »Mama, saj je v redu!« je rekel fant za njo. Poskočil je z zadnjega sedeža in se postavil ob Finka. »Oče, poglej, češnje zorijo!« je zavpil tam. »Ali so te zdaj tudi naše?« Naše, naše! Čigave pa naj bodo!« je godel Fink. Odpel si je telovnik in se popraskal po obilnem trebuhu.»Peter, obleci se! Piha.« je rekla ženska. In vrgla fantu v roke jopo. Takoj sem tudi sam pogledal tega Petra. Bil je mojih let. Droban a precej večji od mene! To me je takoj nekako ujezilo. Hodil je na drobno. Z vsakim korakom se je ogibal trnju. Tu pa tam je še kaj zaklical starima dvema. A tako smešno je postavljal besede, da sem se moral prijeti za usta. Tudi Cot. Le Toni za njegovim hrbtom je prema¬galo. Zahihitala seje. Naglas. Za tistim pa je bevsknil še Luži. Dvakrat po vrsti. »Kaj pa je to?« je spet zavil Peter.
»Ne vem, če se mi ne bodo spet spravili na češnjo,« je rekel Fink. »Treba bo paziti nanjo!« Peter je skomignil z rameni. Sel je k vodnjaku. Tam je nekajkrat sunil z nogo v suho vedro in nato obsedel. Gospa Pepina je še kar stala. Na istem mestu. Brisala si je obraz. Tiha. Mirna. Nekam razočarana. Zdelo se je, da ne ve, kam naj stopi. Nazadnje seje le odločila. Sedla je. Nazaj v avto. Ne da bi še kaj pogledala onadva. Še istega dne smo se češnji odpovedali. Kakor da bi se nam Finki zasmilili. Tako zbegani so bili. Stali so sredi dora. Ko da bi ne vedeli, po kaj so pravzaprav prišli. Tisto pa ni trajalo dolgo!
Ja, vsi smo se malo motili! O teh Finkih, namreč! V opustošeno Sršenovo so se hitro vživeli. Pa ne samo to! Pred našimi očmi je tam nastajalo vsak dan nekaj novega, vse od takrat, ko je Jozl Fink pripeljal na Župnijo svoje delavce. V tednu dni so pokosili vso suho travo. Populili so osat in trnje. Prebelili vodnjak s svežim apnom. Še več! Tam, kjer je vrela na dan studenčnica, so postavili novo korito. Betonsko. Prekopali so vrt, posadili rože in s krivenčastih hrušk požagali stare veje. Tudi z jablan. Ogradili so sadovnjak. Z živo mejo. Tako, da so pri priči pokazali, da so na svojem. Iz razpraskane Sršenove hiše seje prelevila nova. Kričeče pisana. Taka, kakor sem vam jo malo prej opisal. Močeradilaste barve, rumena, črna, zelena ... Kam so se ta čas poskrili hudiči s podstrešja, ne vem! In HI zaradi tega ne delam skrbi. Če so še tam, bo Fink že še slišal zanje.

To mu zaenkrat ni delalo sivih las. Preveč je bil srečen. Hodil je po ves dan pred pisanim pročeljem svoje hiše. Sem in tja. Z rokami v žepih telovnika. Zadovoljno je kadil. In vsem na Župniji oznanjal, da se prejšnjega hišnega imena ne sme več uporabljati. Ker ni prida. Pa tudi zato, ker je zdaj vse njegovo. Če pa že hočemo, pa lahko rečemo tudi po naše. Pri Finku. To smo hitro vzeli na znanje. Vsi na Župniji. Malo smo se že namuznili, ampak ... Bodimo dosledni! Od tod naprej bomo tudi mi pustili Sršene pri miru. In govorili naprej le o Finkih! Povem vam, ko spoznaš te Finke, se ti res ne zdi nobena reč več nemogoča! Tako pisani so. Zato bi bilo kar čudno, če bi bila hiša drugačna od njih samih. Kar vam pravim, je res!
Gospa Pepina. Jozl Fink je takoj povedal po vseh hišah, da njegove žene ne smejo ogovarjati s kakšno Pepco ali še s čim hujšim, ker ni kmetica se najraje oblači v rumeno. V rumeno, ja! Vse njene poletne obleke imajo barvo metuljev. Citrončkov. Tistih, ki se tako vneto pasejo po na novo zarasli Finkovi travi. Obleke imajo dvignjena ramena in načičkane ovratnike. Najraje pikčaste. Tudi klobuk, ki si ga nadene gospa navadno konec avgusta, ko se selijo nazaj v mesto, je rumen. Podoben je kobilarju. Saj poznate tega ptička? Podoben je kosu. Le barve je zlato rumene. Po glavi in po hrbtu. Vsi župnijski sadovnjaki so jih polni.
Ampak, ta Pepinin klobuk navadno ne vžge preveč. Ne toliko kot njene kopalke. Kakšne barve, mislite, da so? Rumene! Prav ste uganili! Gospa Fink seje prvič prikazala v teh kopalkah lani. V času drugega okopavanja krompirja. Mihovi, ti tudi mejijo na Finkovo, so bili na njivi. Vsak s svojo motiko. Nekje tam seje motala tudi Toni z Lužijem in predla dolgčas. »Spravi Toni z njive! Nekam v senco!« je rekla Mihova, ko je zagledala Pepino. Na pol golo. Onstran žive meje in obrnjeno naravnost proti njihovi njivi. Tonijin dedek je zijal v Finkovo kakor v meteor. Niti premaknil se ni. »No, ali nisi slišal!« spet Mihova.
Nazadnje je dedek le prijel Toni za roko in jo odpeljal z njive ne da bi odmaknil oči od žive meje. Tisto o Finkinem sončenju se je kmalu zvedelo. Tudi naša klapa je začela zahajati tja. Za Finkovo živo mejo. Pocenili smo v travo. In od tam metali kamenčke okoli Pepininega lepo okroglega telesa. Kdaj pa kdaj seje zato premaknila. Celo vstala je in pogledala okrog. Sunila je z rokami okoli sebe pa spet legla nazaj.
Nikoli nas ne bi odkrila, če bi ne bilo Lužija. Tega preklicanega cucka! Bil je vroč, soparen dan. Gospa Pepina je spet poležavala. Med koritom in živo mejo. Spala je. Sopara je pritisnila, da se tudi list ni obrnil na drevju. Luži je imel jezik do tal! In vroč smrček. Žejen je bil in vsega že sit. Hop! Zmuznil se je Toni iz naročja. Preskočil živo mejo. Od tam pa - štrbunk! Naravnosti v Finkovo korito. Na desno stran gospe Pepine. Pljusknilo je. Na rdeče opečeni hrbet naše gospe so priletele ledene kapljice. Trznila je in poskočila pokonci.
Vsa zaprepadena je zagledala v koritu našega Lužija. »Jozl, pes ...«je zamrmrala. In cepnila nazaj v travo le za toliko, da jo je Luži ucvrl in korita. In jo lepo poškropil še z druge strani. Pobrali smo jo domov kakor hitro seje dalo. Mislim, da smo tekli z Lužijem kar vštric. Pri Finku je nastal vriše. Za tem zmerjanje, pa spet mir. A Pepina se tisti teden ni več sončila. Vsaj tako blizu korita ne ...
Ali ne mislite, da ima gospa Pepina samo počitniške navade! Ali celo, da je lena! Kje pa! Rečem vam, da prav imenitno skrbi za svojo družino. Prebrisana je ravno prav in tudi iznajdljiva. Že prvi teden, ko pride na Župnijo, si izgovori pri vsaki hiši nekaj. Pri Čuku mleko. Pri Šiški jajca. Pri Mihu solato. Pri nas pa konja. In očeta zraven. Da ji zorje. Tisto majhno, ilovnato njivo. Tako pri Čuku, pri Mihu in pri Šiški dobijo kakšen dinar. Pri nas pa nekaj rjuh sena ki ga seveda moramo sami posraviti.
Junija se gospa Pepina prvič spravi h kuhi. Takrat so na vrsti kompoti. Najprej češnjev. Tega ni veliko, ker je Finkovih češnja navadno že obrana. Pred njihovim prihodom. Julija so na vrsti marmelade. In džemi. Takrat okoli Finkovih najbolj diši. Marmelade in džemi so iz robide. Črne in rdeče. Robida je podobna malini. Le malo bolj kislega in trpkega okusa je. To Finkovih verjetno ne moti. Vse tiste robide gospa obère sama. Po cele dopoldneve leze med trnjem ob poti. Avgusta se Pepina posveti vlaganju. Zgodnjih sliv in hrušk. Sliva je na Finkovem ena sama. Mi ji pravimo drnoselj. Sadež je podolgovat. Malo zaobljen. In - nikar se ne smejte preveč - živo rumen. Sladek je. Ima trdo, trmasto kožo, ta¬ko da gaje potrebno olupiti. Še posebej za džeme. Hruške se pri Finku trgajo tako rekoč na hiši. Saj jim rjavka, ena najbolj sočnih župnijskih hrušk, raste tesno ob steni. Njene polne veje včasih visijo kar čez polknice. Tudi te hruške Pepina obère sama. Skuha jih in pospravi v kozarce. Ja, kdor ima priliko videti konec avgusta kuhinjo gospe Finkove, si lahko oblizuje prste. Toliko sladkega je tam!
Gospod Jozl pri vsej tej stvari nima nič. Nobenih posebnih zaslug. Če odštejemo, da tu pa tam kaj pokuša. Na primer, marmelado, če je dovolj sladka. Džeme, če so dovolj gosti. Pa hruške in drnoslje, toliko da se ne razkuhajo. Za Jozla Finka je bilo dvakrat dovolj že to, da sije dal urediti hišo. In okolico. In daje s tem pokazal vsem na Župniji, kdo je! Zanj je čisto dovolj, da opravi tri važne naloge. Pa lepo po vrsti! Za prvo že veste. Meseca junija čuva češnjo. Če mu je prej ne oberejo. Veselje, če mu ostanejo polne le spodnje tri veje. Mi pa tudi. V juliju dozore pri Finku beličniki. O njih vam še nisem govoril. To so sočna zgodnja jabolka. Belo rumena. Navadno so drobna. Zaradi svoje rodnosti. Okrog teh jabolk se sprehaja Jozl Fink. Ves čas zorenja. Dan na dan. Da ne rečem, tudi ponoči. K sreči naša klapa za te njegove pohode ve, tako da se mu znamo izogniti. In poskrbeti, da ostane za vsakega nekaj.
Avgusta Finki pospravijo krompir. In kake tri grmiče stročjega fižola. Takrat hodi Jozl Fink po njivi. Ves je nasmejan in presrečen. Zaradi svojega pridelka. Pri krompirju pa, to vam prisežem, mi nimamo nič! Siti smo ga doma. Presiti! Enako tudi fižola. Tako zares privoščimo tem Finkom. Čim več fižola! In čim debelejši krompir! Vem, da se že sprašujete, kaj ob vsem tem počne Peter, najmlajši Fink. Ta, ki je naših let. Peter je prvi in edini razlog, da so Finkovi tu na Župniji. Že odkar je na svetu, se vse vrti okoli njega. To pa so v glavnem same skrbi. Največjih ima njegova mama, gospa Pepina. Peter je suhec. Čeprav mu neprestano kaj tlačijo v usta. Tako, da se mu že vse upira. Tudi tisto, kar bi mogoče še jedel, če bi ga pustili pri miru ... V poletnih mesecih se navadno je zunaj. Po vseh hišah na Župniji. Pri nas je miza postavljena v senco pod hruško. Tudi pri Šiški in pri Čuku je tako. Pri Mihu so si omislili celo nekakšno uto. Postavili so navzkriž prekle. In posadili zraven fižol. Tako se zdaj ta ovija okoli njih. In daje prijetno senco. Finkovi so to hitro videli. Da bi ne bili kaj za nami, so postavili mizo pod češnjo, tako da so tudi oni v senci. Pa še raz¬gledujejo se lahko. Po vsej Župniji. »Kaj se ne bo Peter prehladil? Ne vem, kako bo s tem kosilom zunaj ...« je tarnala gospa Pepina. Ko je prvič nosila svoj porcelan iz kuhinje. Ven. Na vrt. »Ali se vama ne zdi, da piha?" je kimala. In vsa v skrbeh pogledovala Petra.
Ta seje gugal na stolu. Nasproti nje. Brskal je z vilicami po krožniku. Ne da bi kaj nesel v usta. »Jej, Peter! Shladilo se ti bo!« je čebljala gospa Pepina. In gledala fanta pod roke, v usta, v nemirne noge. Vsa obupana. Ker se Peter za njene prošnje ni zmenil. »Peter, moraš jesti! Da boš velik!« doda še oče Jozl. Traparija! Peter je že zdaj večji od gospoda Finka. Za celo glavo! »Nisem lačen!« konča svoje Peter. »Dajta mi mir!« Za tem večnim stavkom pa se začne pregovarjanje. Tisto navadno traja. Ko mi že delamo na polju, se Finkovi pri mizi. še zmerom prerekajo. Okoli Petrovega polnega krožnika. Zato ni čudno, da gospe Pepini popustijo živci. »Ne vem, kaj naj naredim z mojim fantom!« toži gospa najprej pri Čuku, ko pride po mleko. »Noče jesti...«
»Žgance mu skuhajte! Žgance!« pravi Čukova. Vsakič ko ko to sliši. »Ti mu bodo že vrnili apetit!« Pri Čuku so žganci na vrsti dvakrat na teden. Enkrat ko¬ruzni, drugič ajdovi. In Čukovi tudi na misel ne pride, da bi ta jedilnik kaj spremenila! »Kaj bo z mojim Petrom! Čisto je že shiran!« spet toži Pepina. Zdaj pri Šiški. Ko pride po jajca. »Tako bled je...«
»K nam ga pošljite. Da bo malo delal! Ko se bo razmigal, bo jedel. Vse! Od kraja!« reče Šiška. Pri Šiški je na jedilniku dvakrat na teden fižol. Enolončnic«. Poleti stročnjak. Pozimi preklar. Kakor kdaj. Tudi Šiškova je prepričana, da tega svojega zaporedja ne bo nikakor spremenila. »Ne morem verjeti! Tako majhna punčka, pa tako je!« se čudi Finkova pri Mihovih. Ko gleda Toni. Kako si ta maši v usta. Karkoli je na krožniku. »Dosti poje ta otrok, ja,« pokima Mihova in vzdihne, »ne vem, kako bi ga Francka redila sama!« Toni tisto presliši. In pomije krožnik kot Luži svojo skledo. Ne glede na to, kaj ji Mihova postavi na mizo.
Ko se gospa Pepina s to svojo silno skrbjo potoži še naši mami, ji ta pove svoje. Vsakič isto. »Fant preveč sladkega poje! Preveč ga razvajate! Stalno ležete vanj in ga sprašujete, kaj bi rad...« govori naša mama. Vse v eni sapi. »Pa tudi... Gospa Fink, otrok je preveč sam! Če bi jih bilo več pri mizi, bi bilo drugače!« S prvim se gospa Pepina strinja, zadnje pa ji zmerom požene kri v glavo. »Ta Kopriva pa ima jezik! Prava kopriva, res!« Vpije Jozlu že od daleč. Da jo lahko vsi slišimo. »Si moraš misliti, kaj mi je rekla! Da Peter zato nima apetita, ker je edinec! Ona bo meni govorila, koliko naj imam otrok! Jozl, oh moj Jozl, med kakšne ljudi si me pripeljal...« Tako Peter Fink ostaja mali Peti. Ljubljenček gospe Pepine. In, Bog obvari, da bi potegnila kakšna močnejša sapa. Njegova ušesa! Meseca junija nosi Peter še zmerom čepico. Majhno, karirasto. S senčnikom. Samo če zapiha. Tam, od Save sem, pa kaj rado potegne. In Finkovo je precej na hribu. Tako je Peter obsojen na tisto pokrivalo do konca junija. Ali celo do sre¬de avgusta. Ko se vetrovi okoli Župnije malo umirijo. »Mogoče bo pa Peter dobil apetit, ko bo pojedel vse tiste marmelade in džeme!« je rekel nekega dne Cot.
Spet smo bili skupaj. Vsa naša klapa. In zijali pod Finkovo češnjo, kjer so se spet prerekali. Bili so pri južini, kajpak! »Kaj, ko bi ga enkrat povabili k nam?« je rekla Toni. Ko je videla, kako Peter počasi nabada na krožniku biskvit, prelit t jagodovo marmelado. »Mogoče bi pa kakšno sladkarijo dal hali Lužiju?« Luži je na tiste Tonijeve besede veselo bevsknil. »Pssst!« ga je pri priči utišala Toni, da bi nas oni pri mizi De slišali. »Kaj pa bomo s to revo!« je rekel Tine. In zijal v Petrov krožnik, ki nikakor ni hotel biti prazen. »Čakaj, Tinc,« je takoj posegel vmes Cot. »Mogoče ima pa Toni prav! Spravimo ga enkrat medse! Bomo vsaj videli, kakšen v resnici je. Lahko pa, da ni taka reva...« »Ja? Kje pa bo lahko to dokazal?« seje že malo ogrel Tine. Nekaj časa smo bili tiho. Vsi. Nič pametnega nam ni prišlo na misel. Potem pa je poskočil Tine. Naravnost predme.
»Že vem, Jok,« je zavpil. »Na Mlako ga bomo peljali! Kaj misliš?« »Jok, to pa ne!« je vzkliknila Toni. In spustila Lužija iz naročja. »Tam... Tam so belouške... In kače ... Kako bo Peter Videl...« Toni seje prestrašeno zagledala vame. Tisti njen proseči pogled sem junaško vzdržal. »Ja, na Mlako gremo z njim ...« sem zamrmral. In se obrnil. Nazaj proti domu. Bilje čas žetve in bal sem se, da me loma že čakajo. »Kdaj pa?« seje zadri za mano Cot. »Povedal vam bom! Pravi čas!« sem se zadri nazaj. Malo živčen. In jih pustil tam. Same. Pri Finkovi živi meji.
Domačih nisem več našel pri hiši. Bili so že na njivi. V ovsu. Oves je bil tistikrat posebno lep. Zeleno zlat. Z bogatim klasjem. Kar malo ponosno sem gledal po naši njivi! Pa z žalostjo tudi. Žetev je navadno trajala tri do štiri dni, odvisno od Vremena. V tem času pa niti pomisliti nisem smel na svojo klapo. Ne na Čukov pod. Žeti smo začeli v najhujšem robu. Zmeraj. Tako smo njivo nekako prerezali. Na dva dela. Šele za tem smo jo začeli obdelovati. Vsak konec posebej. Sonce je žgalo. Kaj pa naj počne sredi avgusta? Klasje je bilo suho. Ostro. Rezalo je v roke. Tudi slama je bila suha. Dolgo sem jo čutil na podplatih. Na vsakem koraku. Potem pa so se mi noge privadile.
Na njivi smo bili bosi. Vsi. Oče je pred nami kosil, z Marušo sva povezovala, mama je delala kope. Iz snopov. In pobirala klasje, kar gaje ostalo na tleh. Pri tem je bila zelo skrbna in natančna! Snope sva zvečer z očetom razvozila k stogu. Tam sva jih lepo spravila v brano. Med late. Drugega zraven drugega. Ste že kdaj videli, kako zgleda tak stog? Poln živo rumenega snopja? Če ne, boste morali priti v času žetve k nam. Na Župnijo. Takole, sredi avgusta. Tudi pri Čuku so želi v istem času. Pri Mihovih tudi. Le pri Šiški ne! Ker tam nimajo konja. Oves je za konja prava poslastica! Stari Šiška pa je za sabo še zmerom vlačil vola. Na dolgem, zavozljanem povodcu. Počasi. Korak za korakom. Zavoljo tistega majhnega voliča pa si Šiška nikoli ni omislil žita. Sejal je le rdečo in črno deteljo. Vsake po malo. V času žetve na Finkovega Petra skoraj nisem pomislil. Pre¬več sem bil zdelan. Zvečer sem kar padel na posteljo. Opečen od sonca, opikan od komarjev in od strnišča. Zaspal sem, še preden je mama v hiši ugasnila luč.
K sreči pa je vse to trajalo le tri do štiri dni! Oves smo konč¬no pospravili. Vsega. Preorali smo strnišče in oče se za naju z Marušo kmalu ni več zmenil. Začel seje čas kratkega počitka. Lep čas, vam rečem! Ta med žetvijo in otavo! Dolgi, vroči in spet po starem lenobni dnevi... Uganite, kaj je bilo prvo, kar mi je potem spet padlo na pamet? Kinkovi, jasno! Ali bolj natančno: Peter Fink in naš pohod z njim na Mlako! Mlaka je majhen močvirnat pašnik. Dvakrat je pregrajen. Na spodnji strani, kjer se svet strmo spušča k Savi in na zgornji strani, kjer se trava izgubi v mladi, v zeleno sivi sluzasti mlakuži. Ograjo sta postavila moj oče in Šiška, ker smo na tistem nesrečnem pašniku mejaši. »Kopriva, ti boš zagradil zgornji konec, jaz pa spodnjega!« je odločil Šiška. Tistega leta, ko mu je v mlaki utonila telica. «Ne ne, bova ob vso živino!« Naš oče je bil takoj za to. Da se postavi tista ograja. Tako Nino mi, Koprivarji, dobili zgornji del pašnika. Skupaj z mlaka. Šiška pa spodnjega. Skupaj s savskim bregom, polnim bri¬nja in umazane glene.
Ne mi ne Šiška pa od tistega sveta tam nismo imeli kaj prida! Trava je bila visoka. A ostra! Podivjana. Svet pod njo pa mehak. Močviren. Njeno pravo nasprotje. Poln je bil komarjev, Brencljev. In klopov. Kamorkoli si se tam obrnil, te je nekaj žrlo. Tudi živina v tisti ogradi ni bila rada. Divjala je sem In tja. Tolkla z nogami po obadih. In ni se marala pasti. Tako smo pašo tam počasi opustili. Mi in Šiška. Mlaka zgoraj ograje pa je začela živeti po svoje. Srečna, ker se nihče več ni zanimal zanjo. Jo vznemirjal. Množile so se žabe, belouke,pijavke, močvirski gadje, modri kačji pastirji. Z eno besede povedano, tam okrog je vse šumelo, sikalo, brnelo, kvaka-Itl, Zdaj, sredi avgusta, najbolj divje in noro! Od tistega kraja tam nam tako ni ostalo drugega kakor ograja. In mlaka zgoraj nje. Tako smo vsemu skupaj kar preprosto pravili Mlaka. Na spodnji strani te nesrečne ali srečne Mlake, kjer je še zmerom gospodaril Šiška, pa seje začela zajedati v breg Sava. Glodala je vanj leto za letom. Tako, da seje svet tam strmo spuščal. Naravnost v deročo reko. Nam tistega ni bilo več mar! Šiška pa je bil ves nesrečen, ker mu je Sava iz leta v leto odnašala zemljo. Po kosih! Ukreniti ni mogel ničesar. Samo čakal je lahko, kdaj mu bo voda spodkopala ograjo. Ampak, imel je ta Šiška nekaj, kar smo mu kljub vsemu vsi zavidali! Ko je Sava odtekla, je na Šiškovem ostala glena. Celo jezero sive, vroče glene. Nedaleč stran od tiste glene, globje v reki, pa je sijala na¬ravnost iz vode skala. Ravna, široka, bela, s prijetnim imenom Mizica. Mizice ni težko opisati. Saj že ime pove vse. Vsa je taka kot prava miza. Ravna in belo pogrnjena je s štirimi, malo obtolčenimi vogali. Sega skoraj do polovice savske struge. V času, ko je reka nizka, še posebno izstopa. Še lepša je! Se bolj bleščeča! In vrtinci okoli nje so še bolj nakodrani in divji.
Mizica je zelo pripravna za sončenje. Ker je zmerom prijetno topla. Še bolj pa za skakanje. V vodo. Tisto skakanje pa je lahko zelo nevarno! Zaradi vrtincev. Potiho vam moram priznati, daje tudi mene malo strah. Kadar tam skočim v vodo, nikoli ne vem, kako se bo izteklo. Ali bom imel dovolj moči, da bom zaplaval s tokom? Ali bom do¬volj spreten? Toliko, da se bom izognil vrtincem? Ja, Mizica je kraj, kjer si vsak lahko postavlja ta nesrečna vprašanja ... Na zgornji strani Mizice pa je voda mirnejša. Nekakšno zajetje je tam. Bolj kalna je in toplejša. Le da nikoli ne veš, s katere strani se boš srečal z belouško. Ali celo z gadom. Ta se še posebno rad skriva tam, čisto ob kraju. V zelenih listih obsavskega lapuha. Lapuha je ob tem delu reke največ. Pa nikar ne mislite, da gre tu za tisti droban, rumeno zlat lapuhek! Kje pa! Tam, ob Savi, je lapuh drugačen. Visok je. Ima široke, pahljačam podobne temnozelene liste. Iz tistih listov zna Cot delati čudovite klobuke. List zavije okoli roke, odščipne obsavsko travo, jo zabode v zvitek in klobuk je tu! Pravi pastirski klobuk! Visok, stožčast, zelen. S takimi klobuki hodimo po Mlaki in Mizici. Vsa naša klapa kadar smo le tam. Ko sem tako vse dobre in slabe strani Mlake seštel in preminili, meje kar razganjalo od veselja. In od neučakanosti tudi! Kako neki bo vse te reči sprejel Peter? Peter Fink? Če ga bomo spravili tja, seveda...Ker sem vso stvar sam začel, sem sklenil, da jo speljem. Do konca. In da drugim povem šele potem, ko bo Peter zato, gre z nami. K Finku sem se odpravil na nedeljo popoldne. V tem času ko je gospa Pepina pomivala po kosilu, gospod Jozl pa pral svoj avto zadaj, za hišo. Peter ni bil ne pri prvem ne pri drugem opravilu. Nikoli! To sem se pozanimal že prej. Tako sem imel enkratno priložnost, da ga najdem samega. »Živijo!« sem se zadri. Čez Finkovo živo mejo. Peter je stal na drugi strani. Obrnjen s hrbtom proti meni zdolgočaseno brskal s palico v gredico. In si pri tem mrmral neko pesem. Verjetno še iz šole. »Peter!« sem ponovil še glasneje. Prav nič prepričan, da me slišita tudi onadva. »Peter!« Končno seje le ozrl. Od kod prihaja ta glas. »Kaj pa je?« je zategnil. Ko me je zagledal. In pri priči vrgel tisto palico v grmovje. »Kaj hočeš?«  »Nič!« sem bleknil. »Kaj pa ti počneš?«  »Tudi nič! Saj vidiš...« je rekel in me premeril od glave do peta. »K nam pridi! Če nimaš kaj početi,« sem rekel. Preskočil sem živo mejo in se postavil obenj. Smola! Peter je bil malo večji od mene. Gotovo tudi od Cota! Ni bil tako bled in suh, kakor gaje opisovala njegova mama, gospa Pepina. To sem opazil že prvi hip. »Nikamor ne smem!« je rekel. Ko je videl, kako ga opazujem »Pa tudi... Ne ljubi se mi! Saj je doma tudi zabavno...«

Prvo je bilo res. Drugo seje zlagal. Tako, na debelo! »Vprašaj mamo!« sem trmaril svoje. Krožniki gospe Pepine so še zmeraj ropotali v kuhinji. »Mogoče bi te pa pustila...« »Njo pa sploh ne!« seje uprl. »Ker mi ni treba!« Spet debela laž! Da bi takle Peterček, ali Peti, kakor gaje imenovala gospa Pepina, lahko kaj naredil po svoje? Kje pa! Toliko sem pa že poznal Finkove. Že takrat. Skomignil sem z rameni. Še malo počakal. In se lenobno naslonil na ograjo. Zdaj sem ga šele malo bolj natančno pogledal. Nosil je rumeno majico, groza, ali ti Finki res ne morejo brez rumenega, nosil je kratke hlače z naramnicami, te so bile kariraste, kar je čudno in bele dokolenke. Čemu so mu bile tiste dokolenke, ne vem. V taki vročini. Sredi avgusta. Sploh pa, bele dokolenke! Samo dvakrat sem jih imel na sebi. Prvi in zadnji šolski dan. Lani. Letos me noben več ne bi pripravil, da bi si jih oblekel! Tudi hlač z naramnicami, ne! Ubogi Peter! Skoraj bi se mi zasmilil. Ampak... Imel sem svoje načrte! »Kopat se gremo. Pa smo mislili...« »Kdo pa vse?« je takoj planil vmes. Začelo gaje zanimati. »Saj jih boš spoznal. Prima so, boš videl!« sem besedičil. »Vsi, do zadnjega!« V tistem pa je prišla na prag gospa Pepina. V svoji rumeni,načičkani obleki. In belim predpasnikom. Postavila je omelo, s katerim je drgnila po tleh, v kot in se zagledala v naju. »Kaj pa je Peter?« je zavpila od tam. »Kaj pa ti hoče?«
»Mama, nič mi noče!« je jezno rekel Peter. Malo rdeč v obraz. »Samo kopat bi se šli...« »Kopat? Zdaj? Po kosilu? S polnim želodcem bi šel v vodo? Kam pa? Misliš, da so tu okrog kopališča?« je zdrdrala svoje gospa Pepina v naju. In si jezno obtolkla roke ob boke. »Pa bi vseeno šel!« je rekel Peter. Tako, da me je kar malo presenetilo. »Ne vem, zakaj ne!« »To bomo pa še videli... To bomo pa videli... Čakaj, grem vprašat očeta. Gotovo ves čas posluša radio. Da bom vedela, kakšne so danes temperature vode...«je gostolela gospa Pepina. In pri tem odkorakala do svojega moža zad, za hišo, da bi se prepričala o vremenski napovedi. Hitro je bila spet nazaj! Verjetno jo gospod Fink v svoji vnemi do bleščečega avtomobila ni utegnil kaj dosti poslušati. Tako ji je rekel le nekaj besed. Mimogrede. »Oče pravi, da mora biti voda topla,« je rekla, »ampak, Peter, ti moraš vseeno še malo počakati. Vsaj še kakšen teden. Saj si bil šele prehlajen!« Požugala nama je s prstom. Obema. In izginila nazaj v svojo kuhinjo. »No, kaj pa zdaj?« sem vprašal Petra. »Nič! Ob štirih bodite tu. Čakal vas ne bom!« je rekel, se obrnil in izginil k očetu za hišo. Presenečeno sem zijal za njim. Pa ne dolgo. Preskočil sem živo mejo in jo ubral nazaj. Domov. Po svojo klapo.
Še preden je bila ura štiri, smo bili tam. Pri Finku. Vsa naša klapa. Cot, Tine, Toni z Lužijem, celo naša Maruša in jaz. Vsak s svojo brisačo čez ramo. Peter nas je že čakal. Skrit za ograjo. Pritekel je zraven, Že preden sem mu požvižgal. »Peter, to je Cot! To pa Tine! Toni! Maruša...«sem jih predstavil. V eni sapi. Vsakega posebej. Peter je šel z očmi počasi od enega do drugega. Pokimal Je in položil prst na usta. »Pssst! Izginimo čimprej od tu!« je zašepetal in z enim očesom pogledoval proti hiši, če se tam kaj premika K sreči pa je gospa Pepina spala. Svoj zasluženi popoldanski počitek. Tudi gospod Jozl je dremuckal. Na ležalniku. Za hišo, zraven svojega avtomobila. Nobenemu od njiju še na mi¬sel ni prišlo, da bi jo Peter pobrisal od doma. Brez dovoljenja! Pa še z nepoznanimi mulci! Spustili smo se po poti navzdol. Najprej skozi Finkovo robido, do Šemarja, tam obšli njive, napajališče in zavili spet navzdol v Bukovje. Skozi Bukovje smo stekli do prvih župnijskih pašnikov. Od tam pa vse niže in niže. Do Mlake.
Pred ograjo naše in Siškine Mlake smo obstali. Vsi naenkrat. Cisto na kupu. »Kaj pa je? Ali smo zašli?« je rekel Peter. Ves zadihan. Vztrajno nam je sledil. Niti koraka ni bil za nami! Vso pot ne! »Nič ni,« sem rekel, »tu bomo malo počili.« »Tu? Na tej vročini?« je zazijal Peter. Okoli Mlake je kar plalo od soparice. »Saj je vendar okrog dovolj sence!« »Če reče Jok, da bomo ostali tu, bomo pač ostali!« je zabrundal vanj Tine. »On je glavni!« je še za malo zvišal glas, »in če boš z nami, ga boš poslušal!« Peter ni Tincu ne pokimal ne odkimal. Tudi mene je pogledal samo na pol. Oporekal pa mi ni več. »Prav!« je zaključil nazadnje. »Bomo pa tu, če je tako! Samo slecimo se! Drugače bom gagnil!« Po teh besedah je Peter, ne da bi se za koga še zmenil, potegnil s sebe svojo rumeno majico. Najprej to! Pod njo pa je imel še eno. Pomislite! Se belo, brez rokavov. Vse skupaj je vrgel v grmovje, v mokovec, ki mu je rastel najbližje. Zadovoljno je zamižal ob tem in priprl oči. »To je pa super...« je vzkliknil. Pa se nekajkrat zavrtel okrog. Ko seje Peter takole lepo oddahnil, je obstal z očmi na Tonijinem naročju. Tam je tako, kot vedno, počival Luži. Kratko je sopel. Z jezička so mu od vročine tekle sline. »Uf, kako lep pes!« je vzkliknil Peter. Kakor da gaje šele zagledal. »Ja, najlepši!« je rekla Toni. Ponosno. In ga mu potisnila naravnost v naročje. Kar naenkrat. »Na, potežkaj ga!«
Peter je naredil korak nazaj. Od presenečenja. Previdno je prijel Lužija okoli trebuščka. In pridržal sapo. »Ugriznil te bo!« je rekel Cot. »Ker te ne pozna!« »Ali pa ne!« je odsekal Peter. In Lužija previdno pogladil še po glavi. »Luži!« seje zadri Tine. Da bi cucek vendarle naredil kaj. Zalajal. Ugriznil. Karkoli. »Luži!« Luži pa nič! Samo malo je dvignil oči in obliznil Petrovo roko. Hvaležno. Ves zadovoljen in prepričan, da bo mogoče v tem naročju imel mir. Že tako je imel dovolj težav! Ker so bili pasji dnevi v polnem razmahu. Vroči in nemogoči za cucke! »Poglejte! Nič mu noče!« je vzkliknila naša Maruša. Do takrat je bila tiho. »Gotovo ve, da ga ima rad!«
Avša! Ta naša Maruša, mislim! Da se takole prilizuje temu Finku! Jezen sem bil nanjo! Prav zares jezen! Že takrat. Še bolj pa Tine. Ta je zmerom imel največ opraviti z njo. Če je le bita 7. nami. Stalno ji je nekaj nagajal. Tako, daje trapasto vreščala. Čudno! Daje bilo tisto Tincu všeč! Jaz sem jo imel že doma čez glavo! Tine pa je kar poskakoval in se važil. Da bi ga ja opazila. Maruša pa kar naenkrat takole ... Vsa sladka. S tem belim, pegavim Finkom! Stisnil sem pesti. S Tincem sva se spogledala. Nič dobrega ni kazalo ... Takrat pa je v naši mlaki kvaknilo. Enkrat, pa še enkrat. Vsakič glasneje. Luži je sunkovito dvignil glavo. Zalajal, se odgnal iz Petrovega naročja in čofhil. Naravnost v mlako. Toliko, da smo tudi drugi okrog dobili vsak nekaj.
»Pfej!« je vzkliknila Toni. »Čakaj, Luži...« »Ne!« je bil takoj pri nji Cot. Kdo pa drug! »Ti ne smeš tja! Saj zna plavati!« Luži je res zaplaval. Takoj. Obrnil seje nekajkrat okrog in spet odbrcal nazaj. V bičovje. K bregu. Ko je prišuštel skozi visoko travo, ni bil prav nič podoben našemu cucku. Ves črn je bil in umazan. Kar teklo je z njega. Črno blato in umazanija. Toni je zajokala in pokrila obraz z dlanmi. »No, zdaj pa imaš!« je rekel Tine Petru. Ko da je ta vsega kriv. »Nič zato!« seje vmešal Cot. »Če bi Luži imel rad žabo, jo bo dobil!« »Prav!« sem odločil nazadnje jaz. »Ujeli mu jo bomo!« Toni je vsa srečna pokimala. Obrisala je solze in začela Lužiju s travo brisati kožušček. »Kaj pa bo psu žaba?« je zrasla na tisto Maruša, »saj je ne je!« »Nič zato! Ponjo gremo!« je rekel Tine. »In to takoj!« Preskočil je ograjo in se izgubil med bičevjem. Za njim pa še Cot. Maruša in Toni sta se spogledali in občepeli na bre¬gu zraven mlake. »No, greva še midva!« sem rekel Petru. Ta je kar stal in malo zbegano gledal. V mlako. Tja, kjer sta izginila Cot in Tine. »Zakaj tudi midva? Ali ne moreta sama ujeti žabe? Ene uboge žabe? Pa... Ali se nismo prišli kopat?« »Najprej se moramo malo umazati, Peter,« sem rekel sladko, »potem se bomo šele kopali!« »Ja?«
»Ali se mar ti kopaš kar tako? Zaradi lepšega?« Skomignil je z rameni. Ni vedel, kaj naj mi odgovori. Izzivalno sem ga pogledal in preskočil ograjo. Na kraju, kjer je bila mlaka najbolj globoka, najbolj gosta in topla. Od vseh vrst umazanije. Peter je počasi zagazil za menoj. »Tine! Cot! Kje pa sta!« sem se zadri skozi visoko, zeleno travo. »Tukaj sva! Na drugi strani!« sem zaslišal Cota nekje pred nama. »Pridita čez! Tine je ujel krastačo!«
Pogledal sem nazaj v Petra, mu pomignil in zagazil naprej. Brozga okoli mojih nog seje zapenila. Nekaj krakcev je od stra¬hu ali od presenečenja poskakalo v vodo. Le kdo jih takole, sredi popoldneva vznemirja. Za tistim je spet vse obmirovalo. Peter je gazil za mano. Tak, kakršen je bilje stopil noter. V sandalih. Z belimi dokolenkami. In s svojimi karirastimi hlačami na naramnice. Ob misli, kakšen bo, z vsem tem prišel na drugo stran, sem moral zasmejati. Na glas. »Vdira se mi!« sem zaslišal kar naenkrat Petrov glas. Bi-lu sva nekje na sredi. »Seveda se ti vdira! Saj je mlaka!« sem se zadri nazaj. »Gazi! Daj! Kdo bo prej tam?« Obrnil sem se in se spet pognal naprej. Odgrinjal sem pred sabo visoke, zelene bili. Vse, kar mi je stalo na poti, sem pometal v kraj. In gazil. Gazil! Toliko časa, da sem začutil spet trda tla pod nogami. »Daj Fink! Zmigaj se! Če ne moreš hoditi, zaplavaj!« sem tulil. Ko sem že stal na bregu. Obrnil sem se. Petra še zmerom ni bilo za mano. »To bo lep prišel ven!« sem pomislil. »Ves bo črn! To bo teklo blato s tistih njegovih belih dokolenk! In s hlač! Tistih ne¬mogočih! Z naramnicami! Gospa Pepina bo čisto ponorela. Nič več ji ne bo mar, zakaj Peter ne je!« Zasmejal sem se in se zleknil v sločje. »Ooooj! Kje pa ste? Jok! Joook!« Petrov glas seje slišal nekje z leve. To meje malo dvignilo, Mlaka je bila na levi strani najbolj globoka, najbolj gosta. Obadov in kačjih pastirjev je tam kar mrgolelo. Torej, imel bo kaj videti! Ta Fink!
»Hodi! Hodi!« sem se spet zadri. »Čakamo te!« »Ne gre! Ne morem premakniti nog!« je vpil Peter. Proti mojemu glasu. Lahko, daje bilo res! Mlaka ni voda, kakor vsaka druga! Mlaka je mlaka! Težka je.Gosta. Nastlana z dračjem. Z od¬padlimi travami. In preprežena z žabjim zarodom. Čez in čez. »Av! Zbodel sem se! Slišiš, Jok! Spravi me ven!« »Pridi sam ven!« spet jaz. »Tisto ni nič!« »Kaj pa je?« se je zaslišal z one strani mlake ženski glas. Maruše ali Toni. Poln skrbi. »Nič ni! Peter je malo zašel!« sem jima zakričal. Čez sločje. »Saj bo vsak čas za mano!« Petra pa še dolgo ni bilo za mano! Tine in Cot sta se že kdaj osušila na soncu. In pobrala z nog travo. Olupila stran blato. Vse, kar seje lepilo nanje. Prišla sta bliže. Se zleknila zraven mene. In čakala. »Kaj bomo? Nekam dolgo ga ni ven!« je rekel Cot. »Da se mu ne bo začelo vgrezati! Ne bomo ga dobili več ven...« »Naj pokaže kaj zmore!« je rekel Tine. Nejevoljno. »Kdo pa je meni pomagal, ko sem šel prvikrat čez?« Ja, res mu ni nihče pomagal. Prvikrat čez mlako! Tudi Cotu ne! Ne meni! Ne Maruši! No, Maruša seje spravila čez sa¬mo enkrat. Pa še to bolj ob kraju. Toni pa še to ne! Ker je Cot ni pustil! Daje še malo prezgodaj za tako, je pravil. Naj še malo počaka. Tudi Luži pri tej igri ni prišel v poštev. Ker se ni držal pravil. Brž, ko je začutil vodo pod trebuščkom, je za¬plaval. Tako, daje vse pokvaril. Naj bo kakorkoli že, vse je kazalo, da bo tudi Peter Fink moral čez. Sam! Če bo hotel priti v našo klapo! »Jok! Slišiš! Joook!« Petrov glas je že malo spominjal na jok. To me je dvignilo. Na noge. »Sedi nazaj!« je zavpil Tine. Potisnil me je spet vznak v travo. Tako, kakor sem bil. »To je bila tvoja zamisel! Že od nek¬daj! Ne pozabi! Za vse! Menda ja ne boš zdaj, pri tem petelinčku, odnehal? Jok!« »Kaj pa, če ta neroda res utone, a? Toliko si pa vseeno ne smemo privoščiti!« sem rekel. In se otresel Tinca. »Ne bodi neumen!« spet Tine. »Gotovo zna plavati! Naj se požene v mlako. V ribo naj se spusti, če ne gre drugače!« »Saj res! Naj pa plava! Ravno tako mu bomo šteli v dobro! Samo da pride čez...«je rekel še Cot. Tako sta me prepričala. Da smo sedli. In čakali. A k sreči ne preveč dolgo! »Barabe! Nikoli več ne grem z vami! Za nalašč ste me spravili v to svinjarijo!« smo zaslišali čisto blizu. Našega Finka. »No, ali ti nisem rekel! Prišel bo čez! Če ne tako, pa tako!« je vzkliknil Cot. Takoj, ko je zaslišal Petrov jezni glas. »Kdo bi si mislil...« sem zamrmral. »Počasi mi bo postal še všeč. Ta Peti...«je rekel Cot. Dregnil meje pod rebra in se zahahljal. Saj seje lahko! Peter Fink je prihajal iz mlake. Natanko tak, kakršnega sem si zamislil! Črn. Moker. Sluzast od umazanije. Pokrit čez in čez z močvirno travo. Tak, kot povodni mož ... »Barabe! Barabe!« je čivkal. In si brisal zamazani obraz. »Ha, ha, ha...« seje zasmejal Tine. Na ves glas. In se zakotalil v travo. »Ha, ha... Poglejte njegove dokolenke!« Za Tincem sva se zarezala še midva s Cotom. Zakotalila sva se za njim v travo in se tolkla po kolenih. Od navdušenji. »To mi boste še plačali!« je zarenčal Peter. Kar zrasel je. Ti drobni Pepinin sinček. »Boste že še videli!« Ko je svoje povedal, je odkorakal stran. Okrog grmovja. Naravnost k ženskam. K Toni in Maruši. Ob tem nas je smeh pri priči minil. Dobro smo poznali obe ženski. In njuno usmiljenje! »Joj, kakšen pa si, Peter!« je začivkala Toni. »Ali sta te Cot In Tine potunkala?« »Peter! Oh, ne ...«je zategnila z glasom za Toni še Maruša. Natanko tako, kot smo pričakovali. Za njima seje oglasil še Luži. Dvignil je glavo in ostro bevsknil. Ko je še enkrat dobro pogledal in spoznal, da je človeka le videl, je obmolknil. Svojo pametno glavo malo nagnil postrani in pomahal z repom. »Veš, naš Jok...« seje začela opravičevati nekaj Maruša, če bi bil tam bi poskočil vanjo. Pri priči! »Babe! Čisto ga bosta zmešale! Se zajokal bo!« je rekel Cot. Na tisto je vstal še Tine. Ves zresnjen. »Grem tja!« je rekel. In stekel okrog mlake. Za Petrom. »Kaj cviliš okoli njega!« je jezno zrasel tik pred Marušo. »Če mu ni za naše igre, naj gre!« »Komu pa je za vaše igre?« je na tisto zategnila Maruša. In se postavila pred Petra. Da je ta z roko šel čez svoj umazani obraz in na silo kihnil. »Meni že ne! Nič več!« je rekel. Pa spet kihnil. Sezul sije sandale. Zlil iz njih brozgo, jih skupaj z majico vrgel na ra¬mo. In izginil. V grmovju nad Bukovjem. Ne da bi še kaj pogledal nazaj na Mlako.
»Zdaj pa imate! Zdaj pa imate!« je zatulila na nas Maruša. Kakor, da ji je tam, skozi grmovje, ušlo ne vem kaj! »Tudi jaz grem domov, da veste!« Luži je spet vstal in bevsknil. Toliko vreščanja za eno popoldne! To je bilo celo zanj preveč. Drugi smo bili tiho. Kar gledali smo se. Od minute do minute bolj grdo. Ta reč s Finkom seje čudno slabo iztekla. Dru¬gače, kot smo pričakovali. To pa zato, ker sta ženski potegnili z njim! »Jaz se grem skopat!« seje prvi oglasil Tine, ko smo že predolgo kuhali mulo. »Na Mizico grem! Vi pa kakor hočete!« »Jaz grem tudi!« je rekel Cot po dolgem premišljanju. »Grem pa še jaz ...« sem zaključil.
»Skopala bom Lužija,« je rekla Toni. In se sklonila k svojemu cucku. »Malo si moram umiti noge!« je popustila še Maruša. »Taka ne morem domov!« Takoj za tem smo stekli. Proti Savi. K Mizici. Naša klapa je bila spet sama. Kakor da se maloprej ni nič zgodilo. Ampak... Od tistega dne je nekaj prišlo nad nas. Kakor krivda! Tisto s Petrom smo velikokrat omenili. Zaradi njega samega! Ne zaradi gospe Pepine! Ta je zagnala tak vrišč, kakor smo pričakovali. Ko je zagledala svojega Petija, takega, kot je prišel iz mlake, je čisto ponorela. Tulila je okoli Finka, tako da jo je gospod Jozl moral odnesti na posteljo. In jo tam uspavati z baldrijanom. Za ves dan. Naslednjega pa kuhati čaje. Proti glavobolu. Doma pa smo čakali. Kaj bo. Ko si bo gospa Pepina spet opomogla. In priletela k Čuku po mleko. K Šiški po jajca. K Mihovim po solato. In k nam spet kaj po očeta. Tako bo imela priliko, da pri vsaki hiši to pove. Kako bomo tepeni! Prava ne¬vihta s točo bo! Po vsej Župniji. Pomislite, zgodilo pa se ni nič takega! Gospa Pepina je res prišla naokrog. Najprej k Čuku. Tam le je razjokala. Od Čuka je šla k nam. Pri nas je povedala več. Skoraj vse. Da ji je Peter ušel od doma, seji skril v grmovje in tam padel. Precej globoko. Potolkel se res ni! Ampak, umatli! Uničil je svoje najboljše hlače. Dve majici! Dokolenke. Sandale. Vse! Še glavo mu je morala oprati. Trikrat po vrsti! Pa ji še zmerom vse smrdelo okoli njega. Kakor gnojnica iz mlake... Naša mama je kimala. In jo tolažila. Kakor je vedela in znala, Čukova ji je tistikrat obljubila mleko zastonj. Za ves teden! Šiška ji je dal jajca za dinar ceneje. Mihova pa celo ko-laro solate. Najboljše. Ledenke.
Vse tri pa so rekle v en glas, takoj ko so se srečale: »Da niso imeli kaj zraven naši mulci! Kaj pravite?« Seveda se v podrobnosti niso spuščale. Imele so dovolj drugih skrbi. Avgust seje že skoraj iztekal. In na vrsti je bilo izkopavanje krompirja. To pa je bilo na Župniji eno izmed najtežjih del. Z izkopavanjem krompirja seje iztekalo tudi poletje, počitnice, pravzaprav. In ko so na njivah zagoreli prvi kupi krompirjevca, so Finki začeli pospravljati... Gospod Jozl je že pokril potonike. Tiste pred hišo. S smrečjem. Da bi jih ne pobrala jesenska zmrzal. Pospravil je fižol ni vrh, krompir v klet. Pregledal je polknice, zatič pri vratih drvarnice in hleva. Iz korita je spustil vodo. In začel priganjati. Petra in gospo Pepino. Da bi se čimprej pripravila na odhod. Gospa Pepina je počasi zamenjala svojo garderobo. Pospravila je živo rumeno citronasto obleko. In si nadela drugo. Temnejšo, približno take barve kakor v tem času češnja. Tista, pred hišo. Rdečkastorjavo. Tudi klobuk sije spet nadela. Ta je bil še rumen. Tak, da seje nekako ujemal z njeno pisano jopo. Mi pa smo ta čas oprezali za Petrom. Vsak dan. Ta pa se nam je izmikal. Skrival. Kar naenkrat ga ni bilo nikjer več videti. Šele, ko je gospod Jozl zapeljal pred hišna vrata svoj avtomobil, seje prikazal. Za toliko, daje znosil iz kuhinje košare. Vse tiste marmelade in džeme, kijih čez leto niso pospravili.
»Kaj toliko zijaš k Finku!« je rekla Maruša. Vsakič, ko sem dvignil glavo iznad košare. Pospravljali smo še zadnji krompir. Na tisti njivi blizu Finka. »Zakaj pa naj bi zijal tja!« sem ji odgovarjal jezno. »Saj ni kaj videti!« Tudi Maruša je ves čas pogledovala čez živo mejo. Prepričana, da se bo Peter le pokazal. Kje tam. Vsaj toliko, da mu bo lahko zaklicala »nasvidenje«. Pa se ni! Ko je gospod Jozl zaprl polkna in obrnil ključ na veznih vratih, je Peter že čakal. Na zadnjem sedežu avtomobila. Odpeljali so se takoj za tem. Čisto blizu naše njive. Gospod Jozl je celo potrobil, ko nas je zagledal tam. In gospa Pepina je pomahala. Videl sem še zadnjič njen rumeni klobuk in tolsto, z zapestnicami okičano roko.
Peter pa ni obrnil glave. Ne sem ne tja. Kakor da nas ni na njivi... »No, pa je jesen tu!« je vzdihnila mama, ko so izginili za ovinkom. »Finki so šli...« Res je prišla jesen! Takoj za tem. Ampak, o jeseni in zimi vam ne bom pravil. Ker smo se zmenili, da vam povem le tisto, kar se je zgodilo pri nas v počitnicah. Zato samo na kratko! Jesen in zima sta pri nas na Župniji nekoliko dolgočasni. Vsaj za našo klapo. Še posebej zima! Dan je kratek. Pa še tistega nam polovico pobere šola. Ostala polovica pa... Če zapade kaj snega, je za sankanje in za smučanje kar super! Najboljši tereni za to so seveda okoli Finka. Kje pa drugje! Tam je največ strmine. Na obe strani. Na eni proti Žup¬niji in na drugi proti Savi. Sava je tisti čas nizka in ledeno mrzla. Okoli nje se plazi megla. Nič kaj prijazna, tako, da naše Mizice tam na sredi skoraj ni videti. Ob snežnih metežih in kasneje ob spomladanskih nalivih pa sploh ne! Mlaka zaledeni. Takrat je spet bolj uporabna. Za drsanje, fantje tam igramo hokej. Toni caplja okoli nas in si briše zmrznjen nos, zraven pa pestuje še bolj zmrznjenega Lužija. Maruša ta čas drsa kje na Bledu. Na tistem pravem drsališču! Vsaj letošnjo zimo je. Skupaj s tistim Andrejem iz sedma. Omenil sem ga vam že enkrat. Čisto na začetku. Zvečer sva po navadi prišla domov oba hkrati. Ona z Bleda, jaz z Mlake. Brž ko sva bila skupaj na peči, sva se začela pogovarjati. Zmerom pa seje ta pogovor končal enako. S Finki seveda! To, zadnjo zimo, je bila Maruša še posebej nemirna. Vsaj enkrat na teden me je resno vprašala: »Kaj praviš, Jok, ali je Peter tisto na Mlaki že pozabil? Ali it bo hotel letos pogovarjati z nami?« In jaz sem ji odgovarjal. Vsakič isto: »Seveda je pozabil! Kaj pa! Stavim, da ga bomo letos spet spravili k nam!« Maruša je zadovoljna z mojim odgovorom pri priči zaspali kar na krušni peči, tako da sem jo moral kasneje buditi, dl se je spravila od tam. V posteljo. A zima je minila! Tudi pomlad za njo. Utrujajoča in deževni. Vsa taka, kakršne smo na Župniji vajeni. Odcvetele so češnja. Vse, od Finka do Šiške. Odcveteli so beličniki. Drnoslji in hruške. Obarvala seje robida. In sonce je zasijalo v zapr¬ta polknice rumene Finko ve hiše. Spet je prišel naš čas! Tako tu, na Cukovem podu, že kujemo nove načrte! Kaj bomo počeli letos. In kako se bomo spet spravili s Finki. S Petrom, pravzaprav! Toliko, da bo prišel nazaj. V našo klapo. Zakaj je to kar naenkrat tako pomembno, še sam ne vem. »Praviš, da ni še nikogar tam?« vprašam še enkrat Cota, da bi mi to potrdil. »Da so okna še kar zaprta? S polkni?«
»Če ti rečem! A priti bi morali! Vsak čas!« pravi Cot na tisto. »Spet se bomo kregali!« Zamrmra Tine. »Menije bolj všeč, če smo sami!« Tine nima nič proti Finkom. Tako, na splošno! Le Peter mu gre malo na jetra. Sumim, da zaradi Maruše. Ker ta sploh ne skriva, kako nestrpno ga čaka. Petra. Pomislite! Že od prvega junija sem se vsak dan po dvakrat počeše. Lase ima zdaj kratke. Na vsako stran glave si pripne sponko. Ne vem, zakaj je tisto treba. Nič drugačna ni zato. S tistimi rdečimi sponkami. Vsaj zame ne. Zadnje čase tudi zelo rada hodi v trgovino. Sumim da zato, ker ve, da je tam prva postaja naših Finkov, kadar se ti vračajo. Saj razumete! Gospa Pepina mora najprej napolniti svojo shrambo. Da lahko potem sili Petra jesti. In naša Maruša misli, da jih bo srečala. Finke. Kar tam! V majhni župnijski štacuni! Kako je neumna! Tako smo čakali na Finke že drugi teden junija. Teh pa od nikoder! Dočakali pa smo nekaj drugega! Francko. Pravo ma¬mo naše najmlajše v klapi. Toni. Mihova Francka je prišla natanko ta čas, ko smo mi na Cukovem podu premlevali kako in kaj. In namesto, da bi zavila k Mihovim, se je ustavila kar tu. Pred Čukom. Spodaj na dvorišču. »Oj, oj! Ali je kdo doma!« seje zaslišalo k nam gor. Tako, da smo pri priči dvignili glave. In poskakali s sena. Ven, na gank. »To je moja mama!« je vrisnila Toni. Med tisoči glasovi bi spoznala njenega. Čeprav ga že več mesecev ni slišala. »Takoj moram dol!« Stekla je po ganku do stopnic in se od tam spustila na dvorišče. Ob nji je veselo poskakoval Luži. Ko se ji je le preveč začel zapletati v noge, gaje vzela v naročje. Tako kot vedno. »No, Toni, kako je?« je rekla Francka. Ko je zagledala svojo hčer. Nasmehnila se ji je in stegnila roko. Mi trije smo ta čas obviseli čez gank. Staknili smo glave skupaj in čakali kaj bo. Francka nas je ošinila z očmi. Tako, na pol. Kakor, da nas ne vidi preveč dobro. Obrnila seje postrani in se spet dotaknila Toni. »Zrasla si!« je rekla. In si jo od vseh strani ogledala. »V teh nekaj mesecih si se potegnila!« »Ja? Res?« Toni je stopila na prste. Da bi seji videla še večja. »To je pa moj pes!« je takoj za tistim pomolila proti Francki Lužija. »Čisto moj, veš! Ali ni lep?« »Pusti tega umazanega cucka!« je rekla Francka na tisto. »Se gliste boš dobila od njega! Pfej!« »Moj Luži pa že nima glist! Tudi umazan ni! Saj ga kopam!« se je Toni pri priči potegnila za svojega psa. Pa ga še bolj stisnila k sebi. Tako, da je kar cvilil. In debelo pogledal nazaj. »Kdo pa ti je dal to žabo?« mama spet hudo zviša glas. »Micka!« reče Toni. »Naša Micka!« »Oh, spet ta trapasta ženska! Le kaj ima ona s tabo! Že ne vem kolikokrat sem ji rekla, da naj da mir. Da naj ne hodi blizu! Ker te samo bega!« »Mama, jaz pa rada vidim da Micka pride k nam! Rada jo imam!« zatrmari spet Toni. In za vse na svetu noče spustiti svojega cucka iz naročja. »Ali mene nimaš rada?« To vprašanje Toni malo zbega. Se nas, na ganku. Toliko, da se radovedno spogledamo. Kaj bo zdaj odgovorila. Svoji mami. »Tudi tebe imam rada,« začne počasi Toni. K sreči! »Ampak... Ampak, tebe nikoli ni! Micka pa pride! Vsak teden pride!« Francka se ob tem nervozno prestopi. Sem in tja nerodno poklada noge. Z rokami pa si obriše čelo, kakor da ji je kar naenkrat postalo hudo vroče. Ob tem dvigne tudi glavo. In zagleda spet nas. Na ganku. »Kaj pa je!« se zadere. »Kaj pa zijate? Ali še zmerom vlačite sabo Toni? Tudi na pod? Da bo ja kam padla! Ni čudno, daje taka!« pridene. In se spet malo sprehodi. Sem in tja. »Ja, še jo vlačimo sabo, Toni,« reče Cot. Kar naenkrat. Nič kaj prijazno. »Saj je že velika! Nič se ji ne more zgoditi! Z nami že ne!« se zadere še bolj ostro. Meni pa reče potiho: »Jok, kaj misliš, kje pa je bila do zdaj? Ta Francka! Tri mesece! Še mar ji ni bilo, kako je s Toni!« »Pssst!« zamrmram. Da bi nas ona tam doli ne slišala. »Ka¬ko naj vem!« Kje je bila Mihova Francka zadnje mesece, smo zvedeli kaj kmalu... »Toni, domov greva! Takoj zdaj! Umila se boš in preoblekla! In tega psa boš spravila. Nekam v hlev!« pravi Francka ostro. Pa spet mirneje, kakor da se je še nečesa dobrega domislila: »Nekaj sva ti kupila s stricem Filipom. Všeč ti bo, boš videla!« »Kdo? A Filip?« reče Toni. Debelo pogleda mamo. In se spet izmakne njeni roki. »Ah, kaj ta! Jopica! Prinesla sem ti novo rdečo jopo!« »Kaj mi pa bo!« zajavka Toni. In spet skuša mami uteči. Na drugo stran. »Že tako mi je prevroče!« Francka pa Toni ujame in jo trdo zgrabi za roko, tako da mora ta spustiti Lužija. Pri priči. Na tla. Luži ves zbegan nekaj časa ovohava Franckine noge, potiho zarenči in sede. Nasproti Toni. »Alo, greva!« potegne mama Toni k sebi, tako da Luži spet zarenči. Toni se opoteče. In zbegano pogleda nazaj. Na nas. Po ganku. Z očmi išče Cota. Kakor da bi ji ta lahko kaj pomagal. Cot pa gleda nekam stran. Pljuva v kanal pod nami. Kakor, da se mu je nekaj zataknilo v grlu, je slišati. Nobene ne reče! Tudi tja, na dvorišče, kjer vlači Francka Toni sem in tja, ne! Toni se nazadnje le vda. »Živijo!« se zadere nazaj. K nam. In počasi stopi za mamo. »Saj zvečer spet pridem!« Kaj je rekla na tiste besede Francka, nismo slišali. A Toni tisti večer ni bilo več nazaj. Tudi naslednjega ne. Tretji večer pa je že začel Cot tečnariti, tako da smo na Finke čisto pozabili. Menili smo se le še o Toni. »Mislim, da bo odpeljala Toni!« je norel Cot okoli nas, ves nesrečen. »Gotovo jo bosta vzela sabo! S tistim Filipom!« »Pa naj jo vzameta!« je rekel Tine. Kaj se to nas tiče! Njena mama je! »To že!« spet Cot. »Ampak, zato še nima pravice, da tako dela s Toni! Celo Lužija ji ne pusti. Se tu, doma, pri Mihovih, ne. Kaj šele kje drugje!« Luži je zadnje dni res nekam poklapan. Na vogalu Mihovega hleva čepi. Sam. Ves čas potiho cvili. Verjetno zato, ker ga Toni ne sme več nositi v naročju, zdaj, ko je tam Francka. Zavoljo glist ne. In tistih nekaj umazanih dlak! Noro! »Jaz pa mislim, da zdaj v počitnicah ne bo šla Toni nikamor!« tolažim Cota. Vsak dan. Kakor vem in znam. »Jeseni že, nič ne rečem. Takrat, ko se začne šola...« Saj res! Zakaj je morala priti ta Mihova Francka na Župnijo! Zdaj, v času počitnic! Pravo zmedo je naredila vsej klapi. Ko da bi ne imeli že drugih skrbi preveč! Tudi Mihovi so nekam zmedeni. Ta nenadna Franckina skrb za Toni se jim zdi malo čudna. Pa ne samo to! Navadili so se Toni! Oba Mihova, najbolj pa seveda Micka. Ta, ki jo vsak teden obišče. Peš pride prav iz Hotina. Pa ni tako blizu! Zmerom pride z velikim cekarjem. Ta pa ni nikdar prazen. Tako sta se Mihova z Micko že nekaj začela pogajati. Za Toni. Preden je prišla Francka, seveda! Hitro sta seštela: Dobra in prijazna Micka. Sto kokoši. Nič koliko puranov! Sadni vrt. Velika hiša. Nobenih otrok... Kaj pa je lahko boljšega? Za Toni! Za deklico njenih let! Mamica se ji oglasi le tu pa tam. Oče pa... Če Francka noče slišati zanj, zakaj naj bi Toni! Tu, pri Mihovih, ga ni prav nič potrebovala. Pri Micki bi ga še manj... Ja, pa je Francka le vse postavila na glavo! Vse te pobožne Mihove načrte. Kakor, sem ujel zadnjič pri Šiški, tam, kjer je Mihova pomagala saditi koruzo. »Naša Francka je našla ženina, Šiška,« je začela Mihova. Že na začetku njive. »Kar ne morem verjeti daje res!« »Ja? Kaj ne študira več?« je dvignil glavo Šiška. Za njim pa še vsi drugi, ki so bili tam. S tisto Franckino šolo seje Mihova rada bahala pred nami. Ker je mislila, da bo Francka potem gospa. In da bo hodila po Župniji taka kot Finkova Pepina. Okrogla, pisana, lepa. Zdaj pa je kar naenkrat kazalo, da iz tega ne bo nič... »Francka je šolo pustila,« je začela razlagati Mihova. Vse znova spet. »Ni šlo drugače. Ko se bo omožila, bo Toni vzela k sebi. Tudi on je zato! Tak otrok! Kdo pa bi ga ne imel rad!« »Saj, saj...«je zagodel Šiška. Naša mama pa: »Kaj pa ti praviš na to? Če gre Toni od hiše, bosta sama!« Mihov je zajel v pest koruzno zrnje, malo pogledal po obeh ženskah, rekel pa ni nobene. »Tudi prej sva bila sama, kajne, ata,« je rekla Mihova. Malo nejevoljno. »Saj nič ne rečem... Otrok nama ni delal posebnih težav. Do zdaj. Jeseni pa mora v šolo! S tistim se pa jaz ne bom ukvarjala! Sem jim že povedala. Vsem! To pa ne!«
Ženske so potihnile. Vse po vrsti. Vedele so, kako je to, s šolo. Še kako dobro! In Mihovi so potihem dale prav... Tako je kazalo, da se bo vse lepo izšlo. Toni bo šla s Francko. Mihova dva bosta končno spet sama. Luži pa bo ostal nek¬je pri nas. Na potepu. V ta veseli direndaj pa je kar naenkrat vstopila Micka! Tista, s Hotina. Tonijina najljubša in edina teta.
Zaplet se je začel še istega večera. Sobota je bila. Francka s svojim Filipom pri Mihovih. Micka pa s svojim cekarjem. Na poti tja. Rekli boste, kako to, da vse vem! Bil sem tam. Pri Mihovih. Izposodit sem si šel lemež. To je del pluga. Naš je bil v po¬pravilu. Ves zvit. Zaradi oranja. Na peščeni, ilovnati njivi. Tisti, pod Finkom. Že kdaj bi moral nesti domov. Tisti lemež! Pa sem kar stal. Kakor da mi noga ne more čez Mihov prag. »Francka, slišim, da si prišla po otroka!« je začela Micka. Že na vratih. S svojim raskavim, malo pojočim glasom. In z visoko dvignjeno glavo. Tako, daje bila videti še večja kot sicer. »Zakaj pa? Kar naenkrat?« je še za malo zvišala glas. In trdo položila svoj cekar na klop. Toni je sedela malo stran od tam. Strigla je z bosimi nogami. In sesala palec. Kar že dolgo ni bila več njena navada. »O, Micka!« je planila. Z glasom in z bosimi nogami. Naravnost k nji. Še preden je Francka lahko odgovorila na tisto zoprno vprašanje. »O, moja Micka!« je zagostolelo. Še enkrat. Iz širokega Mickinega predpasnika. Micka je bila res ogromna ženska. Taki so bili tudi njeni predpasniki. Veliki, široki, malo nabrani ob kraju. Z globokimi žepi. Takimi, kot vreče.Micka je potegnila iz ene od tistih vreč ob kraju, bonbone. »Na!« je rekla. In jih pomolila Toni. »Pa nikar ne pojej vseh naenkrat! Da te ne bo bolel trebuh. Tudi psičku daj enega! Več pa ne! Ker bo postal izbirčen. Saj res,« se je ozrla Micka ma¬lo z očmi, malo z glasom okrog, »kje pa je? Ta tvoj kosmatinec?« Zunaj je,« je rekla Toni. Žalostno. »Ne smem ga več pestovati!« »Zakaj pa ne?«
»Mama mi ne pusti. Da bom dobila gliste, pravi.« Do zdaj je bilo videti, da sta v hiši le Micka in Toni. Saj sta imeli oči samo druga za drugo. Vseh okrog pa, ko da jih ni! Ko pa je Micka zaslišala tisto, o Tonijinem cucku, je poskočila. Na sredo hiše. Kakor sršen. »Zakaj pa ne pustiš otroku psa?« je zavpila. Nad Francko. »Kaj pa ji bo naredil? Kakšne gliste pa naj dobi od njega! Tri ali štiri mesece te ni bilo k hiši! Tudi vprašala nisi zanjo!« je Micka s prstom kazala na Toni. »Mihova sta bila vse dneve na njivi. Cisto sama sebi je bila prepuščena. Pa sem ji prinesla psa. Da ni bila tako sama. In, dobro me poslušaj,« zdaj je Micka stopila še malo bliže, »imela ga bo! Nihče gaji ne bo branil! Dokler bom jaz tu, že ne!« Micka je požugala vsem po vrsti. In se nevarno nagnila. Se bolj naprej. Tako, da sem se tudi jaz malo prestopil. Čeprav sem stal čisto v kotu. Kar ustrašil sem se. Francka je na tisto kar otrpnila. Od jeze. Tudi ust ni mogla takoj odpreti. Njen Filip pa! »No, no...« je začel brundati. Kakor Luži z oglodano kostjo. »Ali je vredno? Toliko besed! Zaradi psa! Naj ga ima, če je že tako hudo...« Micka je po teh besedah stopila spet nazaj. Toni se je nasmehnila. Mihova sta si oddahnila. Francka je nazadnje morala pokimati. Prvo je bilo torej rešeno! Drugo pa... »Če bom vzela s sabo otroka, ne morem vzeti še psa,« je začela razlagati spet Francka. Čez čas. »Tam, kjer imava s Filipom stanovanje, ga nimam kam dati!« »Zakaj pa jo moraš vzeti? Zdaj, ko se je že privadila?« je vprašala takoj Micka. Malo že ohlajena. A še vedno z nasršenimi očmi. »Kako ste smešni!« je rekla kratko Francka. Nazaj vanjo. »Saj je moja! K meni spada! In lahko jo vzamem, kadar jo hočem!« Toni je spet zastrigla z nogami. In potegnila palec. Presneti palec! Pa toliko se je trudil Cot, da ga je pustila na miru. Vse leto! »Ne vem, zakaj nam je treba vsega tega...«je zamrmrala spet Francka, ko je videla, da vsi gledajo vanjo. »Toni mora v šolo! Že jeseni se ji začne. Do takrat bo pa pri meni. Da se vsega navadi...« »Toni bi lahko hodila v šolo tudi tu! V Hotinu!« je rekla Micka. In sedla. Na svoj košati zadnji del. Francki nasproti. »V Hotinu so samo štirje razredi osnovne šole!« je zagodrnjala Francka. »Kaj pa potem? Se bo vozila tako daleč?« »Vsi otroci z Župnije se vozijo daleč v šolo! Vsa leta!« ni odnehala svoje Micka. »Pozimi bi bila lahko pri meni! Blizu postaje je. Ne boji treba vsak dan domov!« Ob teh besedah je Francka spet zavihala nos. Njen Filip pa se je nasmehnil. »To bi pa šlo, Francka,« je rekel. Pa malo pogledal na kraj. Tja, kjer je Toni grizljala Mickine bonbone. »Pa naj ostane tu! Če hoče...« Francka je postala vsa rdeča v obraz. Kar zakuhana. Obrnila se je k tistemu svojemu in jezno zavpila: »Prej si mi pa drugače govoril! Da ti otrok ni nič na poti, si pravil! Zdaj pa vidim, da to ni res! Da bi se ga rad otresel!« Filip je na tisto nekaj zajecljal. Mihova sta si zatisnila ušesa. Micki so se spet zableščale oči. Od jeze. Toni pa je pregriznila še zadnji bonbon. In se naredila, ko da jih ni slišala. Prestopil sem se v kotu. Nekam nesrečen. Ker za Toni ni kazalo nič dobrega. Pri tem pa sem spustil po nerodnosti lemež na tla. Zaropotalo je. In vsi naenkrat so pogledali vame. »No, zdaj pa še ta!« je zagodla Mihova. In mi pred nosom zaprla vrata. S tako silo, da so se kar zamajala v tečajih.
Zdaj bi moral stran. Kar se da hitro! Pa sem še malo počakal! Toliko, da sem slišal še Miha. Tonijinega dedka. Kaj sodi o vsem tem. Mihov je malo pokašljal. Izpljunil tisto. In jim navrgel nekaj krepkih! Rekel je, daje vseh skupaj že pošteno sit. To najprej! Da naj se že nehajo prerekati! In dajo otroku mir. Ker ni za vse skupaj nič kriv. Njemu da Toni ni na poti! Če pa jo Francka kar naenkrat hoče imeti, jo bo dobila. Tega ji nihče ne bo branil! Njena je. Ampak, tudi otroka je treba vprašati! Če je za to. Da gre z njo in s Filipom. Če pa pri njima ne bo imela prida, jo bo vzel nazaj. Toni, namreč. Kaj pa je šola za ena taka reč, da se vsi Mihovi ne bi mogli zbosti z njo? Bo pa še kdo od Čuka kaj pomagal! Ali Koprivarja! In - navsezadnje, tudi Micka ni tako neumna, da bi ne znala tiste šmentane poštevanke! In nekaj zemljepisnih reči! Vsaj za to, prvo leto! Po teh besedah Tonijinega dedka, je bilo spet tako v hiši, kot v panju. Ucvrl sem jo ven. In tekel, tekel. S tistim lemežom. Kar sem mogel. Vso pot. Da bi čimprej prišel do Čuka. In povedal Cotu, kaj vse sem slišal. Okoli Toni. Ustavil sem se šele pred ograjo. Tak, da sem komaj prišel do sape. Tista ograja je stala tik za Čukovo hišo.
V hiši je bila še luč. Bila je pač sobota. In ta čas so vsi Čuki, po vrsti, drug za drugim, lezli v banjo. V široko kad nove Čukove kopalnice. »Mogoče pa Cot še ni na vrsti,« sem pomislil. In vrgel kamenček v okno. Tisto, ki mi je bilo najbližje. Okno seje odprlo. Takoj! Na njem pa nisem zagledal Cota! Ampak kosmato glavo njegovega očeta. Čuka. »Kaj hudiča pa je? Ali se človek ne more več v miru skopati? V lastni kopalnici!« seje ta zadri. Tako, da bi slišali vsi. Doli na Župniji. Da je pravkar zlezel v svojo bleščečo kad. »Jaz sem!« sem izdihal. Tam pod njim. »Cota bi rad!« »A ti si, Kopriva! Zdaj, to uro!« je rekel ata Čuk. Ko me je spoznal. »Matija že spi! Ne vem, ali res ne morete biti vsaj ponoči drug brez drugega! Presneta mularija!« S temi besedami seje okno nad mano zaprlo. In luč za njim ugasnila. Jezno sem pobral spet svoj lemež s tal in odhlačal domov. Doma pa sem odrevenel. Že na pragu. Od presenečenja! Kljub utrujenosti. S hiše seje slišalo petje! Igral je radio. Tako, daje vse bobnelo. Daje mama v kuhinji kar cvilila. Oče pa pritiskal roke na ušesa. Pa ni nič pomagalo!
Zraven radia je poskakovala in se drla na ves glas naša Maruša. Ob tej uri, pomislite! Z eno roko je zamahovala po zraku. V taktu popevke. Z drugo pa brenčala s fenom. Po svojih laseh. Torej, spet jih je prala. Te lase. Že tretjič ta teden! Stopil sem bliže. Spustil lemež na tla in se skušal izmuz¬niti mimo. Ni mi uspelo! »O, Jok!« je zavreščala Maruša. Takoj meje zagledala! »Ravno prav si prišel. Sem stopi!« Ubogal sem jo. Kaj pa naj bi! »Daj mi v roke glavnik,« je začela. »Ne tistega! Onega drugega, večjega, ja... Pa še sponke mi daj, tam nekje na omari so... Ne, ne te rdeče! Rumene, tiste, ja... Pa še žele mi daj... Tam zraven je. V majhni rumeni škatlici. Tisto, tisto... Držal sem v roki Marušine glavnike. Rumene in rdeče spon¬ke. Majhno prozorno škatlico. In neumno zijal vanjo. V njene mokre lase. »Kaj pa boš zdaj? Z vsem tem?« sem rekel. In odprl tisto majhno okroglo škatlico. Vtaknil sem prst v dišečo, gosto mezgo. Na las podobno džemom gospe Pepine. Tistim, drnosljovim! Rumenim. »Kaj je to?« sem še enkrat dregnil v tisto. Vonj ni bil napačen. Tu ni kaj! »To je žele! Buča! Utrjevalec za lase!« je strokovno rekla Maruša. Jaz pa: »In ti se misliš s tem namazati? Zdaj? Ob enajstih zvečer? Zakaj pa? Ali je kakšen praznik?« Maruša pa nič. Samo lepo počasi s tistim džemom po laseh. Sem in tja. Gor in dol. Tako, da je nazadnje ostala pred mano taka, kot marsovec. Z vsakim lasom posebej navzgor. »Kaj se ti ne meša? Tako, čisto malo?« sem zajecljal. In se prestopil. Se ves umazan. Dobro, da Maruši ni treba orati! Če bi morala, bi si zdaj ne prala las! In tudi mazala jih ne bi! Takole, navzgor! »Jok, Finki so prišli!« je ustrelila. Kar iznenada. »Finki!« pa se spet spustila k radiu. V neko divjo popevko. »Finki, da so prišli? Kdaj?« sem tudi sam postal v hipu ves navdušen. Se glasba se mi ni zdela več tako divja. Marušina frizura ne tako trapasta. Celo Mihova Toni mi je za malo šla z glave. »Danes so prišli. Enkrat proti večeru,« je začela naprej Maruša. »Tisti čas, ko si bil ti pri Mihovih. Nov avto imajo!« je zasijala. In se sklonila čisto k meni. »Nov senčnik stoji pred hišo! Rožasti ležalnik! In gospa Pepina nosi letos hlače! Rumene, seveda! S črnimi črtami! Pomisli, kako zgleda v njih! Ha! Ha...« Tisto, o hlačah gospe Pepine, sem verjel. Tudi o senčniku. In rožastih ležalnikih. Le avto... »Kakšen avto pa imajo letos?« sem vprašal. »Hrošča! Rumenega hrošča!« »Hrošča? Rumene barve? Herbija?« sem vzkliknil. »Kaj vse ne pride na misel tem Finkom!« »Kajne! Mislim pa, daje bil že zadnji čas, daje gospod Jozl zamenjal tisti črni mercedes. Za kaj bolj živahnega. Saj se sploh ni ujemal z njimi! Tisti avto! Tudi s hišo ne!« »To je res!«

»Seveda je! Pa še nekaj ti moram povedati!« zdaj je Maruša kar poskočila. V zrak! Od navdušenja. »Tudi Peter vozi tisti avto! V trgovini je bil z njim!« »O, ne! Ta posrane!« mi je ušlo. »Kako si pa upa!« »Pa že!« »Pa... Ti je kaj rekel? Tam, v štacuni?« »Nič...« »Nič? Komaj verjamem!« »Če ti rečem! Ni me videl!« je rekla Maruša. »Danes me še ni videl. Torej, jutri... Jutri bom pa že tako naredila, da me bo!« Maruša je dvignila svojo načičkano glavo. Zelo pokonci. Prijela je radio. In ga odnesla. Vsega hreščečega. Mimo mene v kuhinjo. Tam jo je najprej obdelala mama! Da hoče imeti mir pred njo, je rekla. In da naj se raje spravi k pomivanju posode. Kakor da je že ure in ure pred ogledalom! Za njo je začel trobiti še oče. Tisto, svoje. Kot vedno ob takih prilikah. Da mu je žal, da nima pet bučkov! Pet pobalinov! Ker bi imel neprimerno manj težav z njimi, kakor z Marušo. Z eno samo trapasto punco! Vse skupaj pa je nazadnje zaključila mama. Nagnala naju je umivat. In v posteljo. Tako sem enkrat po polnoči prišel tudi jaz na vrsto. Za Marušo! Pri kopanju, namreč! Ko sem zdrgnil vso umazanijo tistega dne s sebe, sem legel in zaspal.
Vso noč sem sanjal. O Finkovem rumenem hrošču. In o Petru. Kako se prevaža v njem. Za njim pa tekata naša Maruša in Mihova Toni. Pa Luži, seveda! Vsi pa neznansko vreščijo! Kakšna noč! Škoda, da jo je bilo tako hitro konec! Za to nočjo pa je prišel še bolj pisan in nenavaden dan. Bila je nedelja. Vroča, sončna, vsa junijska. Na Župniji seje že začela košnja. Ali seča, kakor pravimo mi, v tem kraju. Mihova dva sta bila v travniku. Takoj, po deseti uri. Tudi Čuki. Vsi! Tako sem zaman oprezal okrog. Da bi kje staknil Tinca ali Cota. Da bi spravil skupaj svojo klapo. Vsaj za toliko, da se pomenimo, kaj bomo. Zdaj, ko je Toni odšla. In pustila doma svojega cucka. Lužija. Druga stvar so bili Finki! Prav nič nisem bil prepričan, da bodo Petru še všeč naše nenavadne igre. Zdaj, ko lahko vozi hrošča gospoda Jozla! Da bi se zbrali zdaj, sredi takega dne, ni bilo več možno. Naju z Marušo so že poslali od doma. Raztrosit redove. Tisto, kar je oče zvečer nakosil. Travnik je bil nedaleč stran od Finka. In Maruša je že od osme ure zjutraj godrnjala, da morava tja. Se pred drugimi. Daje treba tisto travo spraviti s sence. Čim prej! Kaj jo je tako priganjalo v tisto smer, vam je verjetno že stokrat jasno. Tudi menije! Tako sva počasi stopala po poti navzgor. Vsak s svojimi grabljami čez ramo. V tisti sočni, pokošeni travnik.
Trava, ki je v soncu postajala seno, je res dišala. Z obeh strani poti. Tako omamno, da se me je prijemala lenoba. Že po poti. Kar opotekal sem se. Za Marušo. Ta je vztrajno hodila spredaj. Ne da bi me pogledala. Mahala je z grabljami sem in tja. Kakor da lovi brenclje. Brencljev je bilo povsod dovolj. Ta čas še posebej. Po vsej Župniji so brenčali, še bolj pa na travnikih ob Savi. Popikali so vse, kar se je premikalo in stalo. Še najbolj seveda živino. Ker se ta ni mogla toliko braniti. Z Marušo sva že pricapljala do steze, ko sva za sabo zaslišala ropotanje. Po poti navzgor je korakal Šiška. S svojim rejenim volom. In z visokim, lojtrastim vozom. Lojternikom. Pred nama je Šiška ustavil. Vola. Naslonil seje na njego¬vo bučasto glavo in si pomel oči. »Vroče pa je, kaj! Že to uro! Kaj šele bo...«je rekel. In šel z roko volu po prsih. Tam, kjer so brenclji že pridno sesali prepoteno lisasto kožo. »Na Mlako grem! Po tistih nekaj rjuh trave,« je začel. Kar zagomazelo mi je po telesu! Ko je Šiška omenil Mlako. Kaj je bilo teh nekaj brencljev tu! Nič! V primerjavi s tistimi oblaki obadov vseh vrst. Doli, na Mlaki. »Ne vem, kako bom naložil,« je nadaljeval Šiška. Čemerno. »Zadnjikrat mi je dal Mihov Toni s sabo. Daje z vejo branila obade. Volu, s trebuha. Tako je lahko stal pri miru. Ja, Toni je bila dobra za tako... Zdaj pa je šla... S Francko, pravijo...« Z Marušo sva pokimala. In spet pogledala ubogega vola. Tisto o vejah in brencljih sem dobro poznal! Od petega do osmega leta sem hodil sem in tja. Po Župniji. Da sem drezal tiste majhne nasajene vrage s konjske ali volove riti. Kakor kje. Tudi drugim pred mano se ni nič bolje godilo! Dokler niso zrasli. Toliko, da so lahko prijeli za vsako delo. V času pr¬ve seče. To je, sena. In v času druge. Otave. Tretji, otavek, pa pri nas na Župniji ni prišel na vrsto. Previsoko je bilo. Tako seje trava, kar jo je še zraslo, lahko popasla. Do prve slane.
Mihova Toni je pač imela to smolo, da je bila najmlajša. Že nekaj let. In zato je to delo pripadalo nji. Mihova dva sta Toni tudi zelo rada posojala. Zdaj Šiški. Zdaj Čuku. Zdaj nam. Tako seji v času seče ni obetalo nič dobrega. Pri nas je bila lani. Zadnjikrat! Bilo je tistikrat strašansko vroče. Tako, da je Toni mahala s svojo vejo neprestano. Zdaj po konjskih, zdaj po svojih nogah. Ko se je utrudila, je začela jokati. Tisto je zagledala mama. In čisto ponorela. Rekla je, da naj brenclji požrejo konju rit! Kar takoj! Če jih sam ne more odpoditi. Da tak otrok že ne bo stal zavoljo njega na tako vro¬čem soncu. Ure in ure! Pri nas, da ne več! Toni smo dali potem dobro malico. Kljub vsemu. Dali smo ji bezgov sok. Tistega, najboljšega. In v štacuni sem ji kupil kikiriki. Takoj, naslednji dan. Celo škatlo. Seveda pa Mihovim nismo povedali, kako je bilo. Šiška pa, kot je bilo videti, je še zmeraj računal na Toni... Ko je videl, da se midva z Marušo ne meniva za njegove težave, je odrital dalje. Skupaj s svojim volom. »Ali je res, daje Francka odpeljala Toni? Kdaj pa? Zakaj? Kako to, da mi nisi nič povedal?« je zdrdrala vame Maruša. Kup vprašanj. Takoj, ko seje Mihov skril z lojtrnikom za ovinek. »Kdaj pa naj bi ti povedal? Za Toni?« sem vzrojil. »Saj te že nekaj dni ne zanima nič drugega, kakor Peter!« »Buča! To nima veze z njim!« je zavpila Maruša. In rekla nato mirneje: »Dolgčas mi bo po Toni! Vsem nam! Boš videl! In po tistem njenem cucku tudi. Če gaje vzela s sabo ...« »Saj ga ni! Ker ji Francka ni dovolila!« sem rekel. »Kje pa je? Ta kosmatinec?« »Ne vem...« Tisti hip res nisem vedel, kje bi lahko bil Luži. Kam seje zatekel. Zdaj, ko je ostal sam. Z Marušo sva poklapano odšla po stezi naprej. In se znašla v našem travniku. Nasproti Finka. Še bi razpredala naprej o Toni! Od minute do minute bolj žalostna sva postajala. Kar naenkrat pa sva se obrnila na dru¬go stran. Zaradi vrišča. Ta je nastal na Finkovem dvorišču. Med hišo in živo mejo.
Najprej sva zagledala gospoda Jozla. Pripodil seje okoli vogala. Z velikim, pikčastim senčnikom v rokah. V ta živo pisani balon pa je prav takrat zapihal veter. Tisti pravi! Župnijski! Obrnil mu gaje v rokah, tako daje pristal na riti. V tem napetem položaju pa se kar naenkrat ni več znašel... »Primita ga! Primita ga! Iz rok mi uhaja!« je zakričal gos¬pod Jozl. Verjetno Pepini in Petru. Zavrtel seje še nekajkrat okrog. In nazadnje pristal. Spet z zadnjim koncem na tleh! Tu pa tam pa se je že sumljivo dvignil. Kazalo je, da bo zle-tel. Pod nebo. Skupaj s tistim pikčastim zmajem. In to še preden bo priklical koga od svojih! Na vratih pa seje le pokazala gospa Pepina. Končno! Prav čedna letos! Bila je v kratkih hlačah! Sandalih. Imela je pisan trak okoli rdeče pobarvanih las. In okoli pasu bel, načičkan predpasnik. Majhen, v obliki deteljice. »Ali ti kaj nagaja, Jozl?« je vprašala nedolžno. In si obri¬sala roke. Ob svoj snežno beli načičkani predpasnik. »Primi! Primi ga! Kaj gledaš!« je robantil gospod Jozl. Proti nji. »Ti si hotela, da ga pripeljemo sem! Ta zagamani sončnik! Zdaj ga primi!« Gospa Pepina je še malo počakala. Kakor da ne ve, s ka¬tere strani bi se približala. Možu na tleh. Nazadnje pa se je le odločila. Pognala seje kar na vse štiri. Naravnost na kovinski držaj. Tja, kjer je imel gospod Jozl že obe svoji roki.
»Auuu!« je zatulil. »Za koliko si se pa zredila čez leto, Pepina?« Gospa Pepina je na te besede spet planila pokonci. Za njo pa tudi pikčasti senčnik. Kar vštric sta se odtrkljala. Ona v hišo, senčnik pa nekaj metrov stran. Proti robu. Tistemu, k Mlaki. »O, ne!« je zajavkal gospod Jozl. Sedel trdo na tla. In s pest; mi udaril ob travo. »O, ne!« Žeje kazalo, da bo senčnik pristal v Finkovi robidi, ko se je kar naenkrat pojavil Peter. Najmlajši Fink. »Peter!« je začivkala Maruša. Bal sem se, da bo planila kar tja. Da se bosta srečala. S tistim nesrečnim senčnikom. »Oče, kaj pa delaš v travi?« je rekel Peter. S svojim mirnim, pojočim glasom. Gospod Fink ni rekel nobene. Samo vstal je in odkorakal proti hiši. Ne da bi še kaj pogledal nazaj. Po Petru. Ali v grmovje. »A, senčnik...«je rekel Peter. »Mislim, da bi bilo bolje, da ga damo pod češnjo! Saj ne bomo jedli tam. V robidi!« Stekel je čez dvorišče. Pograbil senčnik in pritisnil na vzmet. Tako, da gaje zaprl. »No, zdaj pa bo,« je zamrmral. »Mislim, da bo tam kar prav!« Vrgel ga je na ramo in ga prinesel pod češnjo. Tam ga je vtaknil v zato pripravljeno stojalo. Odprl, pogledal še malo okrog in stekel noter. Verjetno po ležalnike. »Sila, ta Peter, a?« je rekla Maruša. Ko je bilo vse to mi¬mo. »Res sila!« Torej, letos so si Finki omislili svojo jedilno mizo pod senčnikom. Se pravi, v dvojni senci! Če je šlo zaradi sonca. Mislim pa, da ni! Da so bili vrabci krivi, daje gospod Jozl nabavil ta dežnik! Preveč pogosto so spuščali s češnjevih vej svoje kakce. In koščice. Naravnost na mizo. Na bele in rumene pogrinjke gospe Pepine.
Nekaj časa je bilo pred Finkom vse mirno. Ko da bi se maloprej nič ne zgodilo. Potem pa sem spet zagledal Petra. Tako, kot sem rekel. Z ležalnikom čez ramo. Počasi jih je nosil ven. Trije so bili. Natanko taki, kakor jih je opisovala Maruša. Živo rožasti! Še naš pisani travnik se mi je videl v primerjavi z njimi čisto enostaven. Na tiste ležalnike so se drug za drugim zdaj zavalili Finki. Po vrsti. Lepo v svojo dvojno senco. In brez besed! Verjetno zavoljo tistega prej. Gospod Jozl seje najprej popraskal po svojem obilnem trebuhu. Tako, kot vedno. Letos ni nosil telovnika, pač pa veli¬ka, temna sončna očala. Mogoče zaradi svojega rumenega hroš¬ča. Da bi mu ta preveč ne lezel v oči. Gospa Pepina se je zleknila na njegovo desno. S seboj je prinesla neko kremo. In si z njo začela mazati snežno bele no¬ge. Vrat. Roke. In nazadnje še obraz. Tako namazana je legla. Čisto vznak. Svoj ležalnik je imela malo bolj na soncu. To pa zato, da bi si čimprej nabrala barve. Da bo lahko brez skrbi lezla v robido. Po jagode za svoje džeme. Peter je sedel šele čez čas. Spet je imel v rokah tisto knji¬go. Bilje neverjetno miren. Ko da ga v tem čudovitem polet¬nem dnevu nič ne zanima. Razen njega samega. To leto se mi je zdel drugačen. Na kakšen način, bom mo¬ral še ugotoviti... Nosil je kratke hlače. Brez naramnic! Lahke starterke. Brez dokolenk! Ni imel čepice. Pač pa kratko, štrlečo frizuro. Malo meje spominjala na Marušino! Tisto, od sinoči. Z želejem. In Petrova majica je bila zelena! Temne barve obsavskega lapuha. Seje mar izneveril Finkom? Njihovi rumeni, tako priljubljeni barvi? Seje uprl gospe Pepini pri oblačenju? Ta je pa dobra! Peter je bral. Groza! Komaj teden dni po končanem pouku, je sedel s knjigo! Ja, to leto pa res nekaj ne more biti v redu z njim! »Kakšen se ti zdi letos Peter?« je vzdihnila zraven mene Maruša. Vsa vzhičena. Ko da bi zaslutila, kaj mislim o njem. »Zdi se mi... Zdi se mi ves drug...« sem izmencal. »Nekaj ne more biti v redu z njim...« »Buča!« je rekla Maruša. Že drugič ta dan! »Samo ostrigel se je! In bolje se oblači! Pojdiva tja! K njemu...« Maruša je vrgla grablje v kraj in se namerila čez travnik. Zgrabil sem jo za roko. Še pravi čas. In jo potegnil nazaj. »Nikamor ne bova šla!« sem rekel. »Sama že ne! Počakajva še Cota in Tinca!« »Cota in Tinca ne bo pred večerom. Saj vidiš, kakšno je vreme. Končno pa, kaj me brigata onadva! Poklicala bom Petra sem in pika!« »Avša! Kaj si bo mislil...!« »Prav! Pa nič! Pa še grabi sam!« Maruša je našobila svoja majhna, srčasta usta in odkora¬kala stran. Pod grmovje. V senco. Tam je sedla in pri priči začela kuhati mulo. Tako sem ostal sam. Dela pa še in še. Sploh nisem vedel, kje naj začnem. Nazadnje sem se le spravil k prvemu grmovju nasproti. In začel vlačiti z grabljami na sonce težke redove dišeče, še mokre trave.
Ko sem jo izbezal na sonce, sem jo raztresel. Čez in čez. Da bi se je čimprej prijelo sonce. Tega dela, z redovi, nisem imel rad. Raje sem vozil domov suho. Takrat sem nakladal. Tlačil. Skakal po vozu sem in tja. In nazadnje zapeljal na pod. Kako zgleda na podu, zdaj že veste. Nimajo samo Čuki velikega poda! Tudi naš je prav tak. Če ne večji! In še bolj pripraven od njihovega. Ker se seno vo¬zi kar na sredo tistega velikega lesenega prostora. Po krat¬kem, lesenem mostu. Prav lepo sem delal. Čeprav sam. Počasi. In nobenih Marušinih traparij mi ni bilo treba poslušati. Pa še bi šlo tako naprej, če se ne bi od nekod pripodil Luži. Tonijin kuža. Gotovo nas je že iskal. Vso klapo. Ali bolj natančno, Cota. Ko tega ni našel, se je zapodil v drugo smer. Proti Finku. Luži je dirjal čez travnik. Umazan. Razkuštran. Štrleča ušesa so mu še bolj visela navzkriž. Tudi moker je bil. Sredi naše trave seje za malo ustavil. Nagnil je svojo majhno, pametno glavo malo postrani in me nekaj časa opazoval. Nekam poklapano. Verjetno si še zmerom ni bil na jasnem, kje bi lahko bila Toni. Zakaj je ostal kar naenkrat brez svoje gospodarice. In brez mehkega naročja tudi. To pa je bilo za našega cucka res žalostno. »Luži! Ta, ta, ta! Ta! Ta!« sem zaklical. Čez travnik. Luži se ni premaknil. Tudi poskočil ni. Poskočil pa je Peter. Na tistem pisanem ležalniku. Vrgel je knjigo stran. In zažvižgal. Luži je pri priči dvignil svoja štrleča ušesa. Jih zravnal in se obrnil. Proti tistemu žvižgu. Peter je brlizgnil še enkrat. Tako, daje Lužija vrglo pokonci. Daje kratko zalajal in jo ubral. Naravnost proti Finku!

Izmuznil se je skozi živo mejo. Pretekel dvorišče. Obkrožil hišo. Dvakrat po vrsti! In nazadnje šel s smrčkom po Finkovih. Od enega do drugega. Najprej je povohal noge gospe Pepine. Ta je komaj trznila. Potem je obliznil roko gospoda Jozla. Visela mu je čez rob ležalnika. Tudi on se je le za malo zmigal. Nazadnje se je lo¬til Petra. Povohal je njegove nove starterke. Nekajkrat poteg¬nil za vezalke. Pa oddirjal. Naprej. Do hrošča. Novega Finkovega avtomobila. Rumeni hrošč je stal na vogalu hiše. V senci košatega, trnovega drnoslja. Luži seje tam ustavil. Ves srečen. Daje našel tako prime¬ren prostor tudi zase. Dvignil je svojo kratko zadnjo taco v zrak. Čisto h kolesu. In ga veselo pomočil. Polulal. Hrošča, namreč. Kolikor daleč je neslo ... Gospod Jozl se je prav v tem obrnil. Na svojem pisanem ležalu. Ko je zagledal mokro hroščovo kolo je planil pokonci. Vrgel sončna očala v travo in zavpil: »Ti presneto ščene! Da se mi pri priči izgubiš od tu! Kaj ti pride na misel! Da mi poščiješ avtomobil! Kaj ni povsod okrog dovolj trave!« Luži se za tisto vpitje ni nič zmenil. Samo obrnil se je in odcapljal nazaj. Do Petra. Še enkrat je povohal njegove copate in legel. K nogam. »Čigav pa je ta pes?« je vprašal ata Fink, ko je videl kup umazanih dlak pri Petrovih nogah. »Od kod seje privlekel?« »Od Toni je,« je rekel Peter. »Že lani gaje nosila okrog.« »Od čigave Toni?« »Od Mihove. Saj jih poznaš...« »Jozl, tam vendar dobimo solato!« se je vtaknila v pogovor o Lužiju še gospa Pepina. »Vse leto dobimo tam solato!« »Aha!« Zdaj se je gospod Jozl že skoraj popolnoma umiril. Zaradi tiste solate. Ledenke. Mihove najboljše sorte. Prav rad jo je imel! Luži je na vse skupaj zazehal. Položil glavo na prednje tace. Pogledal še enkrat po vseh treh Finkih. In zadremal. Tako, kot svoj čas pri Toni.. »Peter, ne božaj tujih psov!« je vzrojila gospa Pepina. Kljub vsemu. Ko je videla, da Peter brodi z roko po Lužijevi kosmati glavi. »Gotovo ima bolhe! Uši! Klope! Lahko celo steklino!« »Mama, se ti ne zdi, da malo pretiravaš!« je zagodrnjal Peter. In spet pobožal cucka. Tako, da se je ta potegnil z vsemi štirimi od sebe. In mu prijazno obliznil roko. »Če bo hodil okrog nas, ga boš pač skopal!« ni odnehala gos¬pa Pepina. »Imamo še nekaj pasjega šampona. Tudi pitroid sem kupila. Prašek proti ušem. Za vsak slučaj. Potresel ga boš z njim! Čim prej opravi vse to! Če ne, bo moral od tod!« »Prav!« seje vdal Peter. »Skopal ga bom. Voda v koritu bo že ta popoldan ravno prav topla zanj.« Groza! Zdaj pa pomislite! Naš cucek v Finkovem koritu! V penečem se pasjem šamponu! Ves bel od pitroida! Saj bo po njem... Nič ne rečem... Tu pa tam je res tavala po njegovih dlakah kakšna uš ali bolha. Ampak, tisto sije sam obral! »Maruša! Maruša!« sem se zadri proti grmovju. Ko mi je bilo že vsega dovolj. Tja, kjer je naša Maruša še zmerom ku¬hala svoj rilec. »Pri priči steči po Čuka! Pokliči Tinca in Co-ta! Takoj se moramo dobiti!« Da bi takole, na lahko, prepustili Lužija tem Finkom? Da bi ga kopali, posipali s praški in nazadnje še celo odišavili! Ne, to pa ne! Maruša je res vstala. Verjetno je tisto kujanje šlo celo nji sami na živce. Do Čuka pa ji ni bilo treba...
Cot in Tine sta prav takrat prihajala k nama. Čez travnik. Mahala sta z rokami. In metala drug drugemu veliko, pisano žogo. »Pridita bliže! Sem, na posečeno!« sta se drla. Oba v en glas. »Se bomo šli zbijanje tretjega! Imava novo žogo!« »Zdaj pa imava!« sem zavpil nad Marušo. »Nisva pograbila še vse trave na sonce! Ker si se ti kujala! Kako naj se žo¬ava z njima?« »Nič takega,« je rekla Maruša. »Ta trava... Popoldan bo sonce samo prišlo okrog. In posijalo nanjo. Se z druge strani!« Če naša Maruša ni pametna! Spustila sva grablje v travo. In stekla onima dvema naproti. Zbijanje tretjega je bila moja najljubša igra z žogo. Poznate tudi vi to igro? Zbijanje tretjega? Nič posebno težkega ni, vam rečem! Za to igro so dovolj trije. A ti morajo biti spretni z žogo! Vsi trije naj se postavijo v vrsto. Kakih dvajset, trideset korakov narazen. Drug od drugega. Tista dva na kraju potem zbijata onega v sredini ven. Z žogo seveda! Vsak zadetek pa mora biti zelo natančen! Če tisti v sredini žogo ujame, je toliko bolje za tega ob kraju. Ker ga ni treba zamenjati. Najbo¬lje je, če z zelo natančnim metom srednjega samo oplaziš. Ali zbiješ, kot se temu reče. Tisto velja največ. Lahko greš pri pri¬či noter. V igro. Prednosti ne sme imeti pri tej igri nihče! Vsaj mi smo do zdaj tako igrali. Da nismo nikomur popuščali. No, malo že... Toni, kdaj pa kdaj. Postavili smo se torej v vrsto. Tine, Cot in jaz. Maruša je obsedela ob kraju. Za sodnika. »Pokličimo še Petra!« je rekla takoj, ko se je zavalila v travo. »Da bomo štirje. Na dva para bomo lahko igrali!« »Ne, to pa ne!« je odsekal Tine. In vrgel žogo mimo Cota in mene. Daleč. Nekam proti Finkovi meji. Spogledali smo se. Vsi trije. Nikomur ni bilo do tega, da bi šel ponjo. Kar naenkrat pa se je spomnil Tine. »Če ti je toliko do njega, pojdi po žogo!« je rekel Maruši. »Mislim, daje padla prav tja. Njemu pod noge!« Maruša je bila pri priči pokonci. Kakor bi jo tam v travi nekaj pičilo. »Prav! Pa grem!« je zazijala. »Ampak, ne boste je več dobili v roke. Te salamenske žoge!« Po teh besedah je odkorakala. Počez čez travnik. »Kaj je z njo?« je zagodrnjal Cot. »Saj še prav začeli nismo, se že kuja! Enkrat bi že prišla na vrsto...«
»Ne vem kaj ji je!« sem rekel. Še sam nekam nasajen. »Že dva dni je taka.« Se bi se prerekali! Okoli naše Maruše in žoge. Pa smo zagledali na drugi strani travnika, tam kjer je steza zavila v na¬še, da nam nekdo maha. Obrnili smo se. In na drobno mežikali v tisto. Dokler se ni Cot obrnil k meni in rekel: »Zdaj bo šele heca, boš videl! Barbara gre sem! V primerjavi z njeno trmo je Maruša pravi angel!« Že sem hotel ziniti, zakaj je vraga toliko žensk na svetu! Takih, da ti pokvarijo dan! Pa sem si premislil. Barbara je edina sestrična Čukovih dveh. In ni katerakoli punca! O ne! O nji sem vam že enkrat prej nekaj povedal. Nekaj malega. Torej, moram zdaj več! Barbara ni v naši klapi. Škoda! Ker bi bila ravno prava zanjo! Pa je predaleč. Doma je namreč s Hotina. Tam, od koder prihaja k Mihovim Micka. To pa že poznate. Barbara ti takoj udari v oči. Malo zato, ker je tako velika, malo pa zato, ker je tako kričečih las. So namreč rdeči. In stršansko nakodrani. Pri oblačenju ni izbirčna! Neprestano nosi kavbojke. In zraven kariraste srajce. Vseh barv. Te pa niso njene! Od Viktorja so. Viktorje njen starejši brat. Malokdaj pride na Župnijo. Zanimajo ga samo motorji in šport. Tega pa pri nas ni veliko. Tako hodi Barbara k Čukovim v glavnem kar sama... Kadar pride, je pri priči vse pokonci. Nekaj zaradi njenega smeha, hihita se skoraj za vsako besedo, nekaj pa zaradi tranzistorja. Tistega njenega majhnega hreščečega radia. Od katerega se nikoli ne loči. Tudi zdaj seje slišala od tam, kjer sta stali z Marušo, divja muzika. Vsepovsod se je razlegala. Od župnijskih travnikov, do Finka. Zadnji je verjetno niso bili preveč veseli... Barbara je na sploh nora na glasbo! Presneto dobro pleše. Poje. In igra na flavto. Torej, se spozna tudi na klasiko! To, zadnje, je tudi krivo, da sem začel pogledovati k Čuku. Samo če se je pokazala tam. Ko seje prvič pojavila na Župniji s tisto frulo, smo se kar spogledovali. »Kdo pa piska okoli Čuka ves božji dan?« je spraševala naša mama. Očeta. Ta pa je samo skomignil z rameni.
»Barbara igra!« je takoj povzela besedo Maruša. »Na flavto. Tudi jaz bi rada tako igrala!« »Igraj harmoniko! Če ti je toliko do tega!« je takoj zaključil naš ata. »Tako vsaj poješ lahko zraven!« Maruša nas je pogledala. Vse tri. Nekam grdo. In odskakljala stran. Do Barbare. »Naši so pa res fool zadeti! Vsi po vrsti!« je rekla tam. Tako, kakor seje naučila. Od Andreja. Tistega važiča iz sedme. No, odkar pa je na Župniji Peter Fink, je ta precej izgubil na popularnosti. Pri naši Maruši namreč! »Kaj naj zdaj? Sami trije? Pa še brez žoge smo!« je vzdihnil Tine. Res smo stali v travi kot izgubljeni! Tudi brez žoge smo bili. Tja, k onima dvema, pa nobeden ni hotel. Kar naenkrat ne! Maruša in Barbara sta stekli druga k drugi. Podali sta si roki. Se celo objeli. In nazadnje odkorakali s tistim tranzistorjem skozi grmovje. Proti Finkovi živi meji. Tam sta navili muziko do konca. Tako, daje kar zaskelelo v ušesih. Da se je Luži pri Petrovih nogah kar zvil. Dvignil smrček in zatulil. Peter je dvignil oči iznad tiste knjige. Vzel Lužija v naročje in ga potrepljal. Toliko, da se je za malo umiril. Maruša je stegnila vrat. In vsa vzhičena gledala v Petra. Da bi jo ta vendarle že opazil! Ampak, smola je smola! V Petra je zijala tudi Barbara! Ta rdečelasa Cukova sestrična. Taka, kakršna je, ni prav nič ovinkarila. Pritekla je še bliže in se zadrla čez živo mejo: »Živ! Ali nimaš drugega početi, ko da bereš? Zdaj, sredi ta¬kega dne? In pestuješ cucke?« Peter je odložil Lužija. Nazaj k nogam. Pri priči. Frcnil je knjigo naprej v travo. In vstal. »Madonca, kaj pa je spet?« je zabrundal gospod Jozl. Ko mu je bilo dovolj. Hreščeče muzike. In pasjega zavijanja. »Kaj se greš Peter?« Gospa Pepina pa je vzdihnila naglas: »Jozl, kaj ne bi premaknili teh ležalnikov. Kam na drugo stran. Zraven bazena. Da bi imeli mir...« Tisto je Barbara seveda preslišala. Da ne govorim o Maruši! »Pridi sem! Prima muzika! Boš videl. Neka nova angleška skupina!« je rekla. In se namerila bliže. Tudi ona.
Petra je vzdignilo. Glasba in Barbara. Oboje. Poskočil je čez živo mejo. Mi pa tu, v travi. Naravnost v zrak. »Misliš, da bo ta koza tudi šla k njemu?« je rekel Tine. Šlo je za Marušo. »Ti, moji sestri pa že ne boš pravil koza!« sem se zadri. Nazaj vanj. Malo je manjkalo, da nisva skočila skupaj. Kaj bi bilo potem, ne vem... »Kaj vama je!« je vzrojil Cot. Še pravi čas. In se postavil med naju. »Se pa ja ne bosta stepla? Zaradi dveh avšastih bab? Ko pa je bolje da...« »Kaj?« sem rekel ves naježen. »Bolje je, da gremo kar tja. Vsi trije. Spravimo Petra bliže. In ga premlatimo. Čisto enostavno!« »Kaj praviš Jok?« je zasopihal Tine. Že malo tise. »Mislim, da bi se dalo kako drugače urediti to stvar s Petrom ...« sem začel. Spet s svojim običajnim zarotniškim gla¬som. Možgani so mi delali z neverjetno naglico! Navsezadnje sem le Jok Kopriva! Poglavar naše klape. Najboljši! Najbolj iznajdljiv! To sem že dostikrat dokazal! Tudi zdaj bom moral! Položaj pa je bil kočljiv! Maruša, Peter, Barbara... Vse je kazalo, da so se dobro znašli! In Luži! To popoldne se še ni premaknil od Finka! Se pravi, daje Peter že prevzel pol mo¬je klape... Akcija! To bo nekaj! V hipu sem bil ves naelektren! Sposoben, da prebredem Mlako po dolgem in počez. Če bo treba!
»Gremo! Potiho bliže!« sem zamahnil z roko onima dvema. In se spustil v grmovje. Proti Finku. A z druge strani. S ti¬ste, kjer je rasla robida. Počasi smo se približali hiši. Pocenili v robido. In si ogledali teren. Gospa Pepina in gospod Jozl sta pravkar oddremuckala svoje. Za ta dan. Drug za drugim sta se pobrala iz tistih pisanih naslonjal. Malo je k temu pripomogla seveda tudi Barbarina muzika. Poravnala sta si hrbta in se spravila na dvorišče. Gospod Jozl je tam najprej potrepljal svojega rumenega hrošča. Tu pa tam ga je očistil. Cvetnega prahu. Pogledal je po kolesu. Da ni Luži slučajno spet izbral svojega stranišča tam. Ko je videl, daje vse v redu, je stopil v hišo. Pogledat če je ostalo še kaj biskvita. S tistim je najraje zaključil lenobno nedeljsko popoldne. Gospa Pepina si je ogrnila haljo. Še prej pa temeljito ogledala noge in ramena. Če je že kaj barve tam. Ko je razoča¬rana spoznala, da prvi dan na Župniji še ni porjavela, je vrgla svoje močne, kratke noge v natikače. Jezno pobasala nič vredno kremo za sončenje na stolu in odkorakala. Za svojim možem. Torej, Finka sta tako izginila z dvorišča. Najmlajši pa se za nikogar od njiju ni več zmenil. Imel je dosti opraviti z Marušo in Barbaro. Vsi trije so bili zdaj pri koritu. Sedeli so na obrobi. Drug poleg drugega. Poslušali muziko. In se smejali. Verjetno Lužiju! Ta je tu pa tam namočil smrček v vodo. Pa ga spet ra¬zočaran umaknil. Verjetno je bila voda tam pretopla zanj. Pogledal sem okrog. Še enkrat. Vse Finkovo dvorišče. Po dolgem in počez. Dokler se mi niso oči ustavile na bazenu. Na veliki plastični banji. Letošnjem varnem kopališču vseh treh Finkov. Ta lepi bazen je kupila gospa Pepina. Takoj po lanskih počitnicah! Zaradi Petra. Ker se je ta tako rad kopal. Pri tem Pa ni bil nikjer varen. Zmerom je prišel nazaj bolj umazan, kakor je šel od doma. Pa še smrdel je povrhu...
To leto pa se bo lahko namakal kar doma. Na dvorišču. Nji in gospodu Jozlu na očeh... Zdaj so se nad tem bazenom spreletavali komarji. Roji mušic Celo brenclji. Tako, kot nad Mlako ... »že vem kaj bomo!« sem vzkliknil. Ob tisti primerjavi z Mla¬o. In ob pogledu na trope komarjev in mušic nad mlakasto vodo. »Na Mlako bomo šli!« Cot in Tine sta neumno pogledala vame. Oba hkrati. Kaj me je vendar prijelo, da zdaj, sredi nedeljskega popoldneva silim v tisto močvaro. Jaz pa nič! Obrnil sem se in stekel. Preden sta me uteg¬nila kaj pobarati. Spustil sem se po grmovju navzdol. Skozi Semar. Pretekel Bukovje. In se nazadnje ustavil. Ves zadihan. Na tistem previsu, kije še ostal od Mlake. Za sabo sem kmalu zaslišal cepetanje bosih nog. Tine in Cot sta bila že za mano! »Kaj pa zdaj?« sta rekla. Oba v en glas. »Pssst!« sem naredil. In dal prst na usta. »Skrijmo se. Ta čas, da gre!« Pod nami na Mlaki je še zmerom vztrajal Šiška. In nakladal. Ničvredno mlakužasto travo. Na lojtrnik. Dokler ni tudi njemu prekipelo. Od obadov in vročine. Potegnil je svojega popikanega vola iz grmovja. Zapregel in ga usmeril navzgor. Proti Župniji. Volje v ojnicah kar poskočil. S tako silo seje zagnal na pot, da ga Šiška kar naenkrat ni mogel več dohajati. Presenečen je obstal. Dvignil roki nad glavo in zavil z glasom: »Ojej! Ojej! Šaaar! Šaaar! Počakaj!« Vol pa v istem tempu veselo naprej! Nisem še videl te živali tako teči! Sploh pa ne Šiškinega. Ampak, Mlaka je Mla¬ka! Rečem vam, tam je vse mogoče. »Mimo sta!« je rekel Cot. Ko je Šiška le odveslal za svojim volom. Proti Šemarju. »Zdaj pa dol! K mlaki!« sem ukazal. »Tam me počakajta! V mokovcu imam spravljeno, kar bomo potrebovali.«
Cot in Tine sta se spustila do mlake. Kar po riti. V tem hribu tako ni bilo kakšne druge možnosti. Tam sta se pobrala na noge. In čakala. Zrinil sem se v grmovje. V gost, črn mokovčev grm. Tam sem imel pravo skladišče. Svojih reči. Takih, ki sem jih rabil samo tu. Na Mlaki. Imel sem več kopij. Te sem sam naredil. Iz leske. Imel sem lok. Na kupe tankih, gibčnih puščic. Tudi to sem sam naredil! Imel sem dober lovski nož. Zavitega v usnje. Rezal je kot britev. Kaj pa bi brez njega? Imel sem celo vžigalice. Za vsak primer. Nekaj polivinilastih vrečk. Ptičje limanice. In majh¬no, drobno mrežo. Za ulov rib. Ko sem gledal po vsem tem svojem bogastvu, sem se na moč dobro počutil! Kaj pa je Peter Fink v primerjavi z mano? Kdo pa je on, da mi lahko spelje Barbaro? Lužija? In na koncu koncev celo mojo sestro Marušo! Kar naenkrat mi je zrasel greben. Kakor bojevitemu petelinu. Popraskal sem se za ušesi. In pobral iz svoje zaloge tisto, kar se mi je zdelo potrebno. Tri polivinilaste vrečke, lovski nož in kopje. Za vsak primer! Zdaj, ta čas, močvirski gad ni bil tako redek gost! Še po¬ebno tu, ob mlaki ne! »Vzemita vsak svojo vrečko!« sem rekel Cotu in Tincu. Ko sem pridrsal do njiju. »V mlako bomo šli. Nad žabe!« »Zdaj? V tej vročini? Pojdimo raje v Savo. Na Mizico!« se je uprl Tine. »Tudi jaz sem za to! Da gremo na kopanje!« je rekel še Cot. »Žabe gremo lahko lovit zvečer. Takrat je najboljši čas za to!« »Zdaj je čas za to Cot! Zdaj ali nikoli!« sem rekel. Najbolj uporaben stavek tega sveta. »Nor je!« je rekel Cot potiho. Tincu. Meni pa: »Zakaj hočeš zdaj, sredi dneva žabe?« »Zakaj pa ne!« sem se zadri. »Se vama ne zdi, da bodo prav rade zaplavale tudi kje drugje. Recimo v Finkovem novem bazenu! Še posebej krastača...« Cot in Tine sta se spogledala. »Huraaa! Huraaa!« sta zakričala. In poskočila v bičovju. Kakor zelene rege pred njima. Pograbila sta vrečki v mojih rokah in zavihala hlačnice. Do riti. Kot bi trenil smo zagazili v toplo mlako. Vsi trije naenkrat! Lovili smo z roko. Nič takega! Le malo neprijetno te zaščegeta. In nekoliko spolzko je vse skupaj. Ko na tisto več ne pomisliš, je čisto v redu. Prav vznemirljivo! Ulov je bil dober! Tri velike zelene rege. Nekaj malih paglavcev. Ali pubov, kot jim rečemo mi. In seveda rumeno rjava krastača. Ta, za katero sem že prej vedel. Samo pravo priložnost mi je bilo treba počakati! »Ali ni lepa?« sem vzkliknil. Ko sem jo potegnil in visokega bičovja. »Najlepša, kar sem jih kdaj videl!« Dvignil sem jo v zrak. Daje malo pokobacala. Da sta seje nagledala še Cot in Tine. In jo nazadnje spustil. V svojo veliko polivinilasto vrečko. Polno tople, mlakužaste vode. »Rumeno rjava krastača...«je zamrmral Cot. »To je vendar Finkova najljubša barva! Ne vem, če je ne bo gospa Pe¬pina kar posvojila. Ko jo bo zagledala tam, v svoji vodi... Ha, ha, ha...« »Kaj če nam pocrkajo do Finka?« je rekel Tine. Zaskrbljeno. Prav nič mu ni bilo do smeha. »Kje pa! Žabe so vendar dvoživke! Le na krastačo bom moral bolj paziti. Da bo imela glavo pri vrhu,« sem rekel. Toliko sem že vedel o žabah. Verjetno mi boste tisti, ki se tudi spoznate nanje, pritrdili. Daje to dvojno žabje življenje kar v redu... Spravili smo se nazaj. Lepo v vrsti smo šli. Drug za drugim. Vsak s svojo vrečko v rokah. Preplezali smo previs nad Mlako. Prebredli visoko travo in grmovje v Šemarju. Pustili za seboj Bukovje in že prišli pred Finkovo robido. Tam smo se ustavili. »Misliš, da so še tam? Vsi trije?« je šepnil Tine. »Ne verjamem,« je rekel Cot. »Lahko bi se celo kam odpeljali. S tistim herbijem. Če je gospod Fink dobre volje...« »Nikamor se niso odpeljali!« sem se zadri. Tako, da meje Tine moral prijeti za usta. In rekel spet tiše: »Ta čas gospa Pepina že zaliva potonike. tiste, na senčni strani hiše. Videla bi jih!« Spravili smo se še nekaj korakov bliže. Prav do beličnikov. Tistih nizkih, košatih jablan. Tam smo spet pocenili. »Grem naprej pogledat, kako je!« sem rekel. In se odplazil. Mimo debel. Korita. Naprej pod češnjo. Okoli praga. Od koraka do koraka po prstih. Do bazena. Tam ni bilo nikogar. Tudi ob koritu ne. In potonike gospe Pepine so še zmerom čakale. Povešenih glav. Torej, so morali biti v hiši. Vsi skupaj! Kje drugje pa bi lah¬ko bili? Zdaj mi je šele zagomazelo v glavi! Od jeze. Od nevoščljivosti. In tudi od razočaranja! Lahko, daje Peter res peljal dekleti v hišo. Mogoče jih je povabila celo gospa Pepina sama! Ali pa gospod Jozl. Če mu je začela Barbara pripovedovati o svojih koncertih. S flavto. Finkovi načelno niso imeli nič proti dobri glasbi! Vem, da imajo veliko plošč. Kaset. Slišal sem jih že lani, ko so jih vrteli. Prav k nam. Vem, da ima Peter svoj mali prenosni televizor. Dobil ga je za dobro spričevalo. Vem da ima s sabo veliko albumov. Polnih slik. S tistim se rada hvali gospa Pepina. Kadar pride k Čuku po mleko. Vse tiste slike so v glav¬nem z morja. Od tam namreč izhajajo naši Finki. In gospod Jozl tako rad govori o tem... Iz vsega tega sem sklepal: če so res v hiši in če si bodo vse to ogledali, imamo dovolj časa. Dovolj, da speljemo stvar še danes do konca!
Zavrtel sem se okrog. Vse še enkrat pregledal. Ko sem videl, da se nikjer nič ne zgane, sem pomignil onima dvema. Da naj prideta bliže. Razvezal sem svojo vrečko in počasi znosil na dan vse tiste prijetne živalice. Začel sem jih spuščati v vodo. Lepo po vrsti. Najprej pube. Paglavce. Ti so zakobacali takoj na dno. Za njimi sem spustil zeleno rego. Ta je napihnila svoj sprednji konec. Izbuljila oči. In se od strahu na mah prebarvala. Z zelene v modro. Prepričana, da se bo s tem rešila Finkove-ga rumenega bazena. Ubožica! Ste vedeli, daje žabo zelo strah? In da takrat, ko je najbolj prestrašena, spremeni barvo? Ne? Pa jo! Tudi ta, moja, je ravnala natanko tako. Takoj, ko je začutila, daje potavljena v nji nepoznano okolje, je pomodrela. Ja, dobesed¬no pomodrela. Torej! Kaj bi lahko lepšega pričakovali kakor je modra rega v rumenem bazenu! »Upam, da ni voda klorirana!« je zašepetal Cot. Takoj, ko sta s Tincem spustila tudi svoje žabe noter. »Saj poznaš gos¬po Pepino!«
K sreči je bilo vse kar se da naravno. In žabji rod iz Šiškine mlake je veselo zaplaval. Ves! Le krastača je omahovala. Ni ji bila všeč voda. Tudi žabje tovarišice v nji, ne! Sedla je na rob bazena in se potuhnila. Da bi nas prepričala, daje mrtva. Kot pač počno krastače, kadar so v nevarnosti. Potrepljal sem jo po hrapavem, rjavem hrbtu. Niti trznila ni! Prebrisanka! Tudi menije bilo tako kar prav. Če bo sreda, bo Peter sedel tik zraven nje... Spogledali smo se in pobegnili. Bilje že skrajni čas. Iz hiše seje zaslišalo govorjenje. Na prag je pristopicala gospa Pepina. S svojo majhno škropilnico. Iz z gnojilom za cvetenje. Očitno namenjena k potonikam. Ob pogledu na sonce, to je namreč stalo še zmerom vrh Jelovice, pa se je v hipu premislila. Postavila vse skupaj na tla. In zavpila v hišo: »Jozl! Pridi, se greva malo namočit! Tako mi je vroče! Voda bo zdaj ravno prava. In otrok še ni nazaj! Imela bova mir!« Po teh besedah je odvrgla haljo. In ostala v svojih znanih rumenih kopalkah. Natanko tistih, zavoljo katerih bi Mihov kmalu zamahnil po svoji nogi. Z motiko. Takrat, v krompirju. Se še spomnite? Po prstih je odtacala po travi. Bosa. In sila ponosna na to! Da lahko hodi po travi brez natikačev. Prvič letos! Tako, kot hodijo Čukova, Šiškova, Mihova in Kopriva. Vse vaške ženske. Ja, se že lahko primerja z njimi! »Sit!« je rekel Tine. »Zdaj pa imamo! Gospo Pepino v bazenu. Namesto Petra!« Pepina seje, preden je prišla do bazena, še enkrat obrnila. K hiši. Spet poklicala moža. In nazadnje ritenski poceni¬la v vodo.
»Ooooh!« je naredila. In zamižala od ugodja. Takoj za tem pa odprla oči. Roka se ji je oprijela nečesa spolzkega. Ko je videla, kaj tisto je, ji je vzelo sapo. Glava ji je opletla na stran. Zraven moje hrapave krastače. »Kap jo je!« je rekel Cot. Ves prestrašen. Še preden sem lahko odgovoril na tisto, je gospa Pepina že stresla z glavo. In zatulila. Krik je bil na moč podoben Šiškinemu. Tistikrat, na Mlaki. Ko je v močvari ostala njegova najlepša telica. »Jooozl! Žabe! Žabe so napadle naš bazen!« je zavreščala. Z eno nogo v vodi, z drugo že v travi. Od strahu in presenečenja, pa ni šlo ne ven, ne noter... Vse tri zeleno modre rege so v dolgih skokih odpljuskale ven. V sočno Finkovo travo. Za njimi se je spustila tudi moja pametna krastača. Verjetno jo je vpitje gospe Pepine prepričalo, da je vsi le nimajo za mrtvo. Odzibala seje kar seje dalo hitro. Skozi travo. Med poto¬mkami. Naprej v zelnik. Pod goste flance Pepininega zelja.
Gospod Jozl seje pokazal šele čez čas. Ni bilo videti, da bi ga krik gospe Pepine posebno presenetil. Preveč samozavesten človek je bil. In njeno vreščanje preveč pogosto. »Kaj je, mami, kaj?« je zabrundal v debelo brado. In počasi odštarlincal do bazena. Ko je prišel zraven, je debelo po¬gledal in pokimal. V vodi so bili le še pubi. Črni, podolgova¬ti paglavci. In desna noga gospe Pepine. Oboje je previdno pri¬jel z roko in spravil ven. Gospa Pepina se mu je vsa tresoča vrgla okoli vratu. Kot bi se pravkar potapljala. Čvrsto ga je prijela za okroglo ple¬šasto glavo in zahlipala: »Ali bom kdaj znala živeti tu, moj Jozl?« »Boš, boš,« je rekel ta. Pomirjajoče. »Samo ne prestraši se vsake reči! Narava tu živi po svoje. Ne tako, kot bi hoteli mi! Vsaka stvar nekaj pomeni! Mislim, da bo sprememba vremena. Zato so žabe prišle tako blizu...« »Kje pa je to pobral...«je zašepetal Cot. Jezno. Da bi ta Fink vedel več o žabjih navadah, kakor on! Še je gospod Jozl tolažil svojo ženo. Z vsem mogočim. Zra¬ven pa jezno pogledoval okrog. Naprej, čez njeno ramo. Dobro je vedel, da žabe in paglavci niso sami zašli tja! V tisto plastično kopališče. Tudi krastača ne! Ni tako neumna! No¬beno vreme bi je ne spravilo noter... »Vam že pokažem, smrkavci!« je nazadnje izdihal. Svojo jezo v utripajočo ramo gospe Pepine. In jo odpeljal. Do češnje. Pod tisti njihov senčnik. Daje sedla. Prinesel ji je vode. Brisačo. Baldrijan. Tako, kot vedno v podobnih priložnostih. In natikače.
Vse troje je gospa Pepina ubogljivo pojemala iz njegovih rok. Popila je kozarec sveže župnijske vode. Zraven vzela žlič¬ko pomirjevalnega čaja. In si obula natikače. Nič več tako trd¬no prepričana, daje podobna drugim ženskam na Župniji... »Gremo!« sem rekel. »Je, kar je...« Tine in Cot sta mi pokimala. Splazili smo se izpod žive meje. Prebredli naš travnik. Zdaj je nanj padala že rosa. In se nazadnje ustavili. Na križišču. Na kraju, kjer se je zavilo k vsem trem hišam. »Najprej gremo k nam!« je rekel Cot. »Vsi! Vem, da bodo doma tečnarili. Zaradi Barbare. Ta bi morala biti z nama. Pa nimamo pojma, kje je ...« Res smo šli. Najprej do Čuka! Tudi slišali smo jih tam. Vsi trije. Take, da so se nam ušesa kar raztegnila. Zakaj se ves dan potepamo. Da noben ne ve, kje smo. Za delo, da nam ni! In Barbara, za katero seje Čukova obvezala, da bo pazila na¬njo, je nekam poniknila. In to zdaj, na večer... Vse te nam je napela Čukova mama. Ata pa še posebej! Da tako ne bo šlo več naprej! Da bo treba spraviti te mulce narazen. Če ne, se bodo čisto polenili. In mislili samo še na to, kaj bi ušpičili. Samo, da delati ni treba... Odšel sem od Čuka, kakor hitro sem mogel. Poklapan sem bil. Ker seje nekaj podobnega obetalo tudi pri nas doma. Zaradi Maruše..
. Res ni bilo nič drugače! Samo še huje. »Mulc nemarni! Niti enkrat nisi obrnil! Še redov nisi raz¬trosil! Kaj šele, da bi kaj pograbil! Vsaj en sam ograbek bi pa že lahko naredil. V celem popoldnevu!« je vpil oče. Mama pa: »Kako pa to, da si sam prišel domov? Kje pa je Maruša? Ali nista bila skupaj? Zmerom ti pravim, da morata hoditi sku¬paj! Skupaj priti zvečer domov! Da se mi izgubiš takoj ponjo! Kamor veš!«
Saj bi rad šel ponjo! Pa kako rad! Ampak, kam? Kako naj bi vedel, kam jih je odpeljal Peter Fink. Marušo, Barbaro in Lužija. Vse tri! »O, sit!« sem se zadri. Takoj, ko je mama odpeketala. V hlev. In sem bil spet sam. »Vse to je prišlo samo zaradi tega smr¬kavca! Petra! Obdelal ga bom, da ga le dobim v roke! Tako, da mu ne bo več prišlo na misel, da bi se dotaknil še koga! Sploh pa ne iz moje klape!« Ob tej glasni prisegi sem zagnal svojo umazano majico ob tla. In se nameril umivat. »Jok, počakaj še!« seje zadri oče nad mano. Strogo, kar se da! »Nič se ne spravljaj spat! Sel boš k Šiški! Takoj, zdaj! Vprašal ga boš, če mu pridem poseč. Tisti travnik, nad hišo. Z na¬šo kosilnico. Sam v tistem robu ne bo nič naredil. Jaz pa sem mu dolžan. Se od pomladi. Za vola!« Res smo imeli spomladi dva dni pri nas Siškovega Sara! Dva nora dneva sta to bila, vam rečem! Sadili smo krompir. Šiška pa ima še lesen plug. Edini na Župniji! Ta pa je za sa¬jenje krompirja najboljši. Z njim se lahko delajo ozka, priprav¬na grabenca. Ko se v tista grabenca položi krompir, lepo na enake razdalje, drugega za drugim, se s plugom zasuje. Ni ne¬varnosti, da bi ga razrezal. Ker je plug lesen.
Za to delo pa je Šiškov vol kot nalašč! Počasen je, močan, zna stopati po grabnih in enakomerno vleče. Z jarmom na svoji šarasti, bučasti glavi. Tista dva dneva pri nas je neprestano mukal. Ker ni bilo zraven Šiške. Tako je navezan nanj. Če nista kar drug na drugega! Zrl je tako, ko da mu ni nikoli dovolj. Sral je čez in čez po dvorišču. Da sem neprestano tekal z lopato in metlo za njim. In tisto pospravljal. Na njivi pa je bilo sploh noro! S svojo polžasto brzino meje spravljal ves čas ob živce. Tako, kot očetovo neprestano priganjanje: »Jok, obrni ga! Hitreje, Jok! Ne bodi neroden z njim vred še ti!« Tako je bilo tista dva dneva pri nas! Zdaj pa naj bi oče šel tja seč zato! V tisti rob! Lahko, da še jaz grabit... »Če misliš, da smo dolžni Šiški zaradi vola,« sem začel, »si neumen...« Nisem dokončal stavka. Oče meje zgrabil za uhlja, za oba hkrati in me dvignil. Precej visoko od tal. Kako sem se počutil, ob tem ne bi izgubljal besed. Težko bi mi verjeli. »Šel boš, če sem ti rekel!« je zrasel oče. Še malo više. Z mano vred. »Takoj zdaj boš šel!« Zacvilil sem. Zacepetal z nogami. In zatulil. Neskončno dolg in predirljiv auuuuu! »Kaj je? Kaj imata spet?« se je oglasila mama. S hlevskega praga. »Ne vlači ga za uhlje! Že tako ima prevelike! Kolikokrat ti bom morala še reči!« je takoj tudi ona zvišala glas. Ko je videla, kako mi je. Jezno je položila golido z mlekom na tla. In počakala. Toliko, daje oče malo popustil. Pri mojih ušesih. »Ugovarja mi!« ji je začel razlagati. Kakor da bi se opravičeval. »Zmerom mi ugovarja! Tega pa ne bom trpel!« Po teh besedah me je spustil. Prijel sem se za vroča, skeleča uhlja in začel gledati okrog. Kam bi jo zbrisal. Na var¬no. Čutil sem, da to še ni vse. Res ni bilo!
»Jok, počakaj!« seje zadrla mama. Ko je videla, da hočem stran. »Pri nas doma je bilo takole: če je oče nekaj naročil, je bilo tisto sveto! Imel je svoj red...« »Mama! Pusti to! Šel bom k Šiški. Takoj grem! Res!« sem rekel. Da bi mi prizanesla. Vsaj ona! S svojo zgodbo. Tisto, ka¬ko je bilo nji v mojih letih. Slišal sem jo najmanj stokrat že! Na pamet sem jo znal. Tudi hišni red njenega očeta... Pripognil sem se. Pobral svojo majico s tal. In jo navlekel nazaj na hrbet. Ne da bi jima še kaj ugovarjal, sem šel. Čez dvorišče, na stezo. In od tam na pot. K Šiški. »Jok ima res predolg jezik!« sem še slišal za sabo. Mamo. Zdaj se bosta spopadla z očetom. Zaradi mene. Tako kot po navadi.
»Ve se, po kom je!« je rekel oče. Zmerom isto. »Preveč mu dovolimo!« spet mama. »Tudi Maruši! Ura bo sedem! Pa je še zmerom od nikoder ni!« Naprej nisem več slišal. Besede za mano so se izgubile. V vetru. Ta je vztrajno vlekel po župnijskih njivah. Težak poletni zrak je bil nasičen z vlago. Zdelo se mi je, daje zadišalo po dežju. Tudi okoli Triglava so se začeli nabirati težki, črni ob¬laki. »Da ni res kaj na tem, kar je rekel gospod Fink Pepini? Da žabe pred slabim vremenom tiščijo k hišam? Ah, kje pa... Kako naj bi on to vedel!« sem odmislil. Se spustil še enkrat po stezi navzdol. In pricepetal do Šiške. Našel sem jih pri stogu. Vse tri. Njega, njo in Šara. Volje mulil iz kupa pred brano sočno rdečo deteljo. Ko meje zagleda, seje obrnil in zamukal. Ko da bi me spoznal. Šiškova sta čepela z glavama skupaj. Nekaj sta brala. Vsaj videti je bilo tako. Šiška je s krevljastim prstom drsel po belem, pomečkanem papirju. In počasi zlogoval besede. Verjet¬no ni bil preveč vešč branja. Tudi videl je že bolj slabo. Ona pa, zgleda, do tistega papirja ni mogla. Tako trdo gaje držal v rokah. »Dober večer!« sem pozdravil. In stopil bliže. Nič mi nista odgovorila! Oglasil pa seje Šar. Še enkrat je zamukal. Očitno je bil preveč sit. Pa je hotel v hlev. »Milka, Milka,« je zagodrnjal Šiška. In udrihal s tistim pa¬pirjem zdaj po svojih kolenih. Šlo je za njegovo hčer. Šiškove Milke nisem poznal. Ne dobro. Od doma je šla, ko sem se jaz komaj rodil. Pravili so, daje Šiška tistikrat teden dni pil. Celo jokal. Da je ostal v gostilni, v Hotinu, toliko časa, daje zapravil telico. In tam povedal vsakemu posebej, da mu je ušla edina hči. In to prav čez mejo. Ne da bi prej nje¬mu karkoli omenila! Za tistim je Šiška dobil pismo. Trikrat! Prvič, da je srečno prestopila mejo. Da je dobila delo. In da naj ne mislita več nanjo. Ker se tam, kjer je, zelo dobro živi. Tako seje Milka na hitro rešila težkih župnijskih njiv. In Šiškove na pol podrte hiše.
Drugo pismo je prišlo spet čez leta. Tam je pisalo, da seje omožila. Daje vzela vdovca. Z lepo hišo! Vrtom. In brez otrok. In da ji ne bo treba zdaj več delati. Nič več! »Naši Milki pa ni treba več delati, vidite!« je rekla Šiškova. Takoj po tistem. Vsem župnijskim ženskam. Šle so od ma¬še. In ravno premlevale svoje otroke. »Ja? Ali je umrla?« je rekla Cukova na tisto. »Ne!« spet Šiškova. »Omožila seje tako! Tako dobro!« »Zakaj se nisem še jaz!« je vzdihnila naša mama. In me trdo povlekla za sabo. S hrapavo, žuljavo roko. Takrat sem bil še zelo majhen. »Nikoli bi ne vzela Koprive, če bi vedela, kam me bo pripeljal!« je nadaljevala. »Takrat ne! Zdaj pa... Zdaj pa me no¬ben več ne bi spravil od tu! Z Župnije!« Trdo je zabila z nogo ob tla in stopila pred Šiškovo. »Tudi vaša Milka se bo še spomnila nate!« ji je rekla. »Na vse! Še bo prišla nazaj!« Po teh besedah sva z mamo odvihrala naprej. Ženske, nabrane okoli Šiškove, so potihnile. Res je Šiškina Milka začela razmišljati! Kako bi prišla nazaj na Župnijo! V tretjem pismu je že omenila nekaj. Da bi rada prišla za malo domov. Le tako, na obisk. Da bi jima kaj povedala. Pa onadva nji. »Naj bo tam, kjer je!« je vzrojil Šiška. Tistikrat. In ji napisal odgovor. Tak, da se po tistem ni več oglasila! Zdaj pa, kot je bilo videti, je Milka znova poskusila. Verjetno na kakšen drug, boljši način... »Šiška!« sem začel. Sit sem bil tega premišljanja o njegovi Milki. In zoprno mi je bilo stati tu, v detelji. »Prišel sem vam povedat, da bo naš ata jutri pri vas sekal. Tistile rob nad hišo!« sem rekel. In pokazal tja z roko. »Z našo kosilnico bo prišel. Da bo laže. Dolžni smo vam še. Za vola.« »Za kakšnega vola?« je zamrmral Šiška. Očitno z mislimi še zmerom nekje drugje. »Za Šara, vendar!« je le poskočila ona. In vstala. Iz tiste detelje. »Spravi ga v hlev!« je rekla. In pokazala nanj. »Napelo ga bo!« »Naj ga!« je zabrundal Šiška.
To, da mu je tudi za vola vseeno, je bilo tudi meni malo čudno. »Pravi da bo prišla sem! Pomisli! Že naslednjo nedeljo!« je začel Šiška svoje. »Pa sem ji jasno dal vedeti, daje ni treba nikoli več!« je pribil. In vrgel tisti papir ob tla. Ne meneč se zame. Šiškova je hitro planila za njim. In ga pobrala. Vsa srečna. Da ji je uspelo priti do njega. »Kaj neki bo delala tu?« se Šiška ni in ni mogel unesti. »In to z otrokom!« »S kakšnim otrokom?« je zavpila Šiškova. »Ali tako piše? Čakaj, to moram vedeti...« Iz žepa pomečkanega klotastega predpasnika je Šiškova potegnila robec. Očala. In nekaj drobtin. Otepla je robec ob nogo, obrisala očala z njim in se vsa posvetila branju. »Če je to res... Potem imava vnuka, Joža...« je rekla čez čas. In zajokala. Tako, da seje morala obrisati v predpasnik. Tako je rekla in odšla. Nekam proti hiši. »Ali naj pride ata jutri ali ne?« sem vprašal. Plaho. Šiška je gledal kot huda ura. »Pride naj, kaj pa! Če le hoče...«je rekel nazadnje. In spet tlačil v stog. Svojo bogato rdečo deteljo. Ne da bi me še kaj pogledal. Nazaj domov sem šel okrog. To se pravi, po cesti. Ne po bližnjici. Tu pa tam sem tudi sam malo pomislil na Šiškino Milko. Pa o njenem otroku tudi. Na mah sem postal žalosten. Vse se mi je tako videlo, da bosta zdaj tudi Šiškova imela svojo Toni. Za katero se bodo potem vsi kregali. Tako, kot se za Mihovo ... Od koraka do koraka sem bil bolj počasen. Trgal sem kislice ob poti. To so visoke, močne trave. Včasih sem jih rad žvečil. Ne vem, kako to. Mogoče zaradi njihovega kiselkastega okusa. Zdaj sem jih samo trgal. In metal stran. Nedelja ni minila tako kot bi rad. Tudi tisto pri Finku ni imelo posebnega haska! Ne! Ker ni bilo tam Petra! In od moje klape sem, kot kaže, obdržal le še dva... Kar naenkrat sem se znašel pred Mihovim. In, glej no, smola. Vsi so bili na dvorišču! On, ona in Micka. Če lahko k Mihovim štejem tudi njo. Naredil sem nekaj korakov ritenski. Da bi se jim izognil. Danes mi ni bilo do nobenega pogovora več. Počutil sem se, kakor bi se vse zarotilo proti meni. »Ej, Kopriva!« sem zaslišal. Mickin močni glas. Kar naenkrat. Torej, bil sem prepozen... »Kaj pa je?« »Pridi bliže! Nekaj bi te rada vprašala. Ti boš gotovo vedel...«je govorila Micka. Kakor, da nimam druge možnosti. »Kje je pes, Kopriva? Pes od naše Toni?« Zacepetal sem z nogami. Micka me je spravila v zadrego. Šlo je za Lužija. Ta pa je to popoldne izginil. Neznano kam. Po vsej verjetnosti s Petrom Finkom. Kaj drugega ni bilo mogoče. »Ko sem ga zadnjikrat videl, je bil pri Finku,« sem rekel. Kar je bilo tudi res. »Zgoraj? Pri tisti gospodi, da je bil?« Micka je zmajala z glavo in nejeverno pogledala navzgor. Proti Finku. Ko ni videla nič takega tam, kar naj bi po njenem zanimalo cucke, se je spet spravila name. »Kaj pa naj bi delal tam? Takšen majhen pes? Kaj, po tvoje?« »Tega pa res ne vem...« sem zategnil nedolžno. Kar sem mogel. Da bi se spri z Micko, mi še na misel ni prišlo!
»Da ni bil lačen, Mihova?« Zdaj se je Micka obrnila. K Mihovi. Dala roki ob bok. In se začela prestopati. Sem in tja. Pa krog in krog. Kakor petelin. V tej svoji značilni drži je vsakega pri priči spregleda¬la. Razorožila. Že z očmi! »No, torej, Mihova!« je zagrmela. Tudi z glasom. »Ali je bil pes lačen pri tebi? In je zato šel drugam? Prosit hrane? Ali pa še kaj hujšega! Krast!« »Ne, Micka, to pa ne...« sta zamencala Mihova. Oba v en glas. »Pri nas je imel zmerom vsega dovolj! Vse, kar je ostalo od južine. Kaj pa poje takole ščene! Nič!« »Vseeno ni prav, da se potepa okrog!« je rekla Micka. Že malo ohlajena. »Kaj pa če ga gori obdržijo? Ali celo ubijejo!« »Kdo pa naj bi ubil tako fletno mrcino ...«je zamrmral Mihov. Jezno. In še bolj jezno pogledal vame. »Za njim,« je pokazal s prstom proti meni, »in za Cukovim Matijo seje zmerom podil! Te mulce malo potipaj!« »Prinesla sem ga k vam, ne k njim!« je odrezala Micka. »In če seje res spravil k tistim Finkom, ga boš šel iskat!« Obrnila seje in pobrskala po svojem cekarju. Na dan je privlekla široko, rdečo ovratnico. »Tole mu boš pripel okoli vratu,« je rekla. In jo potisnila Mihovemu v roke. »Takoj, ko ga najdeš, mu jo daj! Na tej ovratnici je nekaj proti ušem in klopom. Toni meje večkrat prosila zanjo. Zdaj sem jo le kupila. Draga je bila. Da mi je slučaj¬no kam ne zapravita!« »Neee...« sta zategnila Mihova. In brž pospravila Lužijevo novo ovratnico. »Kakšni pa so tisti ljudje, tam gor?« je Micka spet začela. O Finkih. »Ali redijo kakšno žival? Takole na samem, kot so, bi čisto lahko imeli kure ...« Od živali so bile kokoši poleg cuckov Mickina največja ljubezen. Daleč okrog je bila znana po svojih piščancih. Nesnicah. In celo puranih! Pavih! Po vsem, kar je nosilo perje! Vse župnijske ženske so pri nji kupovale male, puhaste piske za vzrejo. Tudi hiše po Hotinu so imele v glavnem Mickin puhasti naraščaj. Micka je bila sredi tega svojega vreščavega perja vseh barv na moč srečna. In trdo odločena, da bo vse to enkrat prepustila Toni... »Nobene živali nimajo Finki,« sem ji začel pripovedovati. »Vsaj za zdaj še ne... Zato so se tako hitro ogreli za Lužija...« Finki res niso redili nobene živali. Ne psa ne mačke. Ne zajcev ne kokoši. Vse, kar bi se lahko reklo njihovo, je čivkalo in skakalo po drevju! Kosi in ščinkavci, namreč! Pa coti. In rumeni kobilarji.
»A, tako!« je pokimala Micka. »Če je pes kaj sunil tam, jim bom dala kuro. Ali dve! Kaj pa se to meni pozna? Nič! Mogoče bi jim bile pa všeč...« Nasmehnil sem se. Ob misli, da bi gospa Pepina vsako jutro tekala po dvorišču in klicala s svojim vreščečim glasom: pi, pi, pi... Z enim očesom bi gledala, če je Peter pojedel svoj zajtrk, z drugim pa preštevala rumene piščančke ... Ne vem, kako bi to šlo... »No,« je Micka odmislila svoje, »o tem bom še malo razmislila. Doma. Zdaj je važno, da Toni dobi nazaj svojega cucka. Če ga ne bo,« zdaj je spet požugala s prstom, »bom prinesla sem drugega! Večjega! Takega, da bo trikrat več pojedel! Toliko časa bom nosila pse k hiši, da jih bosta imela polno dvorišče! Da ne bosta vedela kam z njimi!« Mickine grožnje so bile hude! Gotovo so zalegle. Mihova dva sta se zaprepadeno gledala. To, da bi se na njihovem dvorišču sprehajalo kakih dvajset ščenet, bi bilo res prehudo! Zato jima ni ostalo drugega kot to, da dobita Lužija nazaj. In to čimprej! »Jok, kaj ko bi ti poskusil... Tam, pri Finku... Tebe pes pozna. Ti pa one, tam gor. Bolje, kot midva... Saj imajo fanta. Tvojih let mora biti... Ja, ja, kar ti boš šel po našega psa!« S temi besedami sta Mihova dva planila name. Oba! Naenkrat. Dolgo sem okleval. Zaradi lepšega. Potem pa privolil. Da grem k Finku. In spravim Tonijinega psa nazaj. Na kakršen koli način že... Po tem dogovoru sem šel. Micka in Mihova pa so se še kar nekaj lasali. Dolgo sem jih še slišal. Pot do doma sem pretekel. Tako sem laže razmišljal. Kako bom s svojo klapo opravil pri Finku. Jim speljal psa. In na nek nov način izzval Petra. Toliko, da se bova enkrat zares spoprijela. Šele po tem bom spet miren... Da bi Luži kar sam pritekel v moje naročje, ko ga bom poklical, je bila jalova misel. Vsa nesreča je tičala namreč v tem, daje cucku pri Finku postajalo všeč. Imel je korito z vodo. Bil je sit. Skopan. Celo pestoval seje. In nihče ga ni podil zvečer v zatohel kravji hlev. Tako, kot pri Mihovih.
Ko sem vse to seštel, sem se ustavil. Prepričan, da se mi je kar naenkrat posvetilo tisto, pravo. Lužija bo treba pripraviti do tega, da bo vsaj uro, dve neprekinjeno lajal! Len, kot je bil, ne bo kar tako za to. Ampak, s Cotom ga bova pripravila, da bo vso noč neprekinjeno zavijal. Potem bo Finkom prekipelo. In Peter bo ves iz sebe. Moral bo nesti psa nazaj... Že sem mislil, da se bom zapodil potiho čez naše dvorišče, ko me je zmotila luč pred hišo. Sijala je naravnost na mizo. Na tisto, pod hruško. Za mizo sta sedela naš oče in gospod Jozl. Fink. Natanko na sredi, med njima je stala steklenica slivovke. Tiste, najboljše. Poznal sem steklenico! Mama jo je hranila za kakšne posebne obiske. Torej, je ta Finkov moral biti te vrste... Kaj neki je prineslo k nam Finka? Zdaj, ob tej uri? Pa ne samo to! Mislim, da gospod Jozl sploh še ni bil pri nas. Tu pa tam smo že spregovorili besedo, dve ... Na cesti. Ali na travniku. K hiši pa ga do danes ni bilo. Popraskal sem se za ušesi. Kapnilo mi je! Nič drugega ne more biti, kakor moja hrapava lepotica z Mlake. In njene tri zeleno modre tovarišice ... Kako sem mogel kar tako pozabiti! In zraven že misliti na novo igro. S katero bi se spet spravil na Finke. »O, ne! Ne in ne! Za danes vas imam pa že vseh dovolj!« sem si rekel. Naglas. Res je, da precej zdržim! Ampak, kar je preveč, je preveč! Ne bom jih spet dobil po butici! In ne dam si kar tako nategovati ušes! Zdaj že kar vsak dan. Po dvakrat! Torej? Kaj zdaj... Sezul sem se. To najprej. Moje stare, zdelane sandale, so bile glasne. Vzel sem jih v roke in se bos splazil pod kap. Ritenski. Tam je bila senca. Zašibal sem okrog hiše. Pod drevjem. Do malih vrat.
Sreča, da imajo vse hiše na Župniji dvoje vrat! Onim, več jim, ta so seveda spredaj, pravimo velika. Tem, malim, zraven katerih sem zdaj stal, pa mala. Oboja pa povezuje široka, hladna veža. Pritisnil sem na kljuko. Bilo je zaklenjeno ... »O, šit...« sem vzkliknil. In še zažvižgal zraven. Kakor splašeni kobilar v jablani. Odcepetal sem dalje. Pod nadstrešjem, do Marušinega okna. Kam pa naj bi se zatekel? Pod tistim oknom sem se sklonil, pobral v pest kamenčke in jih poslal v odprto polknico. Zaropotalo je. A le po polknu! Za oknom se ni nič zganilo. Vrgel sem še enkrat. Pa še enkrat. Nazadnje že kar dve pesti. Takrat seje okno le odprlo. Pokazala seje mamina glava. In jezni glas je poslal navzdol: »Jok! Zdaj jih boš pa fasal! Se od mene! Kamor te pošljemo, te ni nazaj! Pa še sosedje se pritožujejo čezte! Če bo šlo tako naprej, boš zrasel v lumpa!« Tako je rekla. In prišla odpret. Še preden sem ji lahko kaj odgovoril na tisto. Prijela meje za uhlje in me zvlekla v vežo. »Auuuu!« sem zatulil. Že drugič ta dan! »Ne za ušesa! Tako velika imam že! Sama si rekla... Auuuuu!« Mama me je spustila. In se prestopala pred mano. Ko da bi ne vedela, kaj naj zdaj. S katere strani se me še lahko loti. To leto sem jo namreč prerasel. Zato me je gledala neka¬ko navzgor. Gledala in zmajevala z glavo. »Ne vem, kaj naj naredim s takim mulcem... Res ne vem...«je napletala svoje skregane misli. »Nobena reč nič več ne pomaga... Umij se! In spat se mi spravi! Se bova jutri pogovorila o tem!« je nazadnje izbrskala. Tisto, kar se ji je zdelo najbolje. Meni pa tudi. Spravil sem se v svojo frčalo. Kot bi mignil sem bil tam! Zares sem bil zdelan. Imel sem težke noge. Še težjo glavo. Bil sem slabe volje. In opečen od sonca. To, zadnje, sem začutil šele zdaj. Zvečer. Vse bi dal, da bi se mi ne bilo treba umivat! Vsaj kadar sem tak, ne! Ampak, kaj ko je mama glede tega tako neizprosna! Nazadnje sem se le spravil. V kopalnico. Voda meje pri priči spravila k sebi. Čisto me je predelala. Spet sem podoživljal nedeljo. Kakor pisan, napet film. Vse skupaj pa seje ustavilo. Pri Barbari. Čukovi rdečelasi sestrični. »Maruuušaaaa! Maruuušaaa!« sem zatulil. Iz kopalnice ven. Da bi čim prej zvedel, kako je zdaj na stvari. Odkar je videla Petra Finka. »Maruša! Pridi sem! Nekaj te moram vprašati!« Zavit v brisačo sem dolgo poskakoval sem in tja. In klical svojo sestro. Te pa od nikoder... »Čudno, da se mi ne oglasi...« sem zagodel. »Doma je! Če bi ne bila, bi mama mojih ušes ne spustila tako hitro! Kam le seje zabubila?«
Z Marušo sva spala zgoraj. Na vrhu. Tako smo pravili temu delu hiše. Na tem vrhu je bila velika frčala. Predeljena na dva enaka dela. Do centimetra natančno! S to delitvijo sva z Marušo dobila vsak svojo frčalo. Z velikim, na novo vzidanim oknom. Obrnjenim proti župnijskim njivam. Taki frčali gotovo vi rečete kar soba. No, pa naj bo tudi zame tako! Torej, z Marušo sva imela vsak svojo sobo. Od takrat, ko se nisva več skupaj kopala ob sobotah zvečer. Ker je Maruša začela vreščati. Če sem le pritisnil na kljuko. Tudi velika soba na vrhu je kar donela. Od njenega vpitja. Kadar seje preoblačila, sem moral čakati zunaj. Včasih je to trajalo. Kar celo uro. Še posebej pa je penila takrat, če sem vdrl noter, ko je ona čečkala. Po svojem majhnem zvezku. Tega je imela skritega. Če sem zagrabil zanj, je tako tulila, daje mama pritekla po stopnicah na vrh in naju le s težavo spravila vsaksebi. Ob neki taki priložnosti, ko sva se z Marušo spet zakadila drug v drugega in pihala vsak na svoji strani, je rekla očetu: »Jaka! Otroka sta zrasla! Vsakega v svojo frčalo bo treba! Saj veš ... Fant in dekle... To ne gre skupaj!« S tistim sva dobila vsak svoj prostor. Tudi preuredila sva ga. Vsak po svoje. Najprej sem prelepil stene. S posterji iz Pila. Iz vseh vrst revij. Kar sem staknil, sem spravil tja. Daje bilo na očeh. Posteljo sem imel staro. Le velika, kockasta odeja na nji, je bila nova. Mama jo je sešila. Omaro za obleko sem imel na pol prazno. Spodnji del. V zgornjem pa sem skrival svoje zakla¬de. Tam sem imel celo zbirko kamnov, kamenčkov, vžigalnikov in celo cigaret. Za tisto pa razen Cota in Tinca nihče ni vedel. Kadili smo poredko. Pa še to raje srobot. S temi, pra¬vimi, so takoj nastale težave. In res ne vem, zakaj bi zaradi nekaj dimov neprestano miril želodec in si brisal solzne oči! Tako spravljene so se mi zdele še najbolj varne. Marušina soba je bila seveda nekaj čisto drugega! Najprej je blestela od kozmetike. Ne vem, kje je Maruši uspelo dobiti toliko reklam! Različnih mil, zobnih krem, želejev in dezodorantov. Čez čas pa jo je nekaj pičilo in je vse skupaj polasala stran. Pa začela z drugim. Z izrezi iz filmskih revij. In pank skupin. Vseh, za katere je vedela.
Mama se je tu pa tam pred tistim ustavila. Zmajevala je z glavo in mrmrala: moj bog, moj bog, ali res ni pri hiši poštene slike. Ali vsaj koledarja! Maruša pa lepo v svojem stilu dalje: kitare in fantje. In prizori iz najbolj trapastih nadaljevank. Med vsem tistimi njenimi papirji pa je zijalo ven še ogledalo. Majhno je bilo. Okroglo, s poličko spodaj. Na tisti polički je imela Maruša spravljene svoje barve. Lake. Krtače za lase. In sponke. Zadnje čase je z vsem tem resnično že pretiravala ... Drug k drugemu nisva hodila kaj dosti v goste. Le v po¬sebnih primerih. V času šole. Takrat tako veste, da se vsak dan zgodi kaj pretresljivega. V času počitnic pa, kadar sem imel težave. S svojo klapo. Teh ni bilo veliko. Do prihoda Petra Finka na Župnijo! Zdaj pa so se kar vrstile. Tako rekoč, vsak dan! »Maruša!« seje spet razlegel moj glas. Po vsej zgornji veži. Nič! Potisnil sem uho na ključavnico. Se uprl na kljuko. Potrkal. Celo brcnil v vrata. Ostalo je zaklenjeno. »Zakaj neki seje zaklenila?« sem pomislil. To, daje ni doma, sem že izključil. Torej, spet je nekaj hudo resnega! Maruša se je zaklepala v svojo sobo v dveh primerih: Prvič, kadar sije lakirala nohte. Takrat zavoljo mame. Da bi jo ta ne ozmerjala. Drugič pa, kadar je jokala. Takrat zaradi mene. Da bi se ne norčeval iz nje. Kaj naj Maruša z lakiranimi nohti? Jutri, na navaden ponedeljek? Ko niti šole ni več? Torej, ostane še ono, drugo! Sanje! »Maruša, slišim, da se kisaš! Odpri! Takoj! Če ne, bom šel dol in vsem povedal!« sem začel. S svojo staro, zmerom uspešno finto. V sobi je res takoj za tem nekaj škripnilo. In smrknilo. Kar trikrat po vrsti! To njeno smrkanje meje zmerom spravljalo v čuden položaj! Tak, da sem postal še sam ves mehak. In zmeden. Zasmilila se mi je. Čeprav po navadi brez vzroka! Za Marušinimi solzami je prišel kmalu smeh. In to tak, da si ga še misliti ne morete! Torej, moja sestra je imela vse v enem žaklju. Kot se temu reče. In prav pošteno sem se moral truditi, da me ni pre¬več izkoriščala. Da je nisem že za vsako figo tolažil. »Odpri, no!« Da bi zdaj odnehal, mi še na misel ni prišlo! »Nekaj ti moram povedati o Toni! Menda bo prišla nazaj. Takoj moramo k Finku. Po njenega psa. Če je še tam. Slišiš! Če ga ne bo doma, ko pride, bo ponorela!« Vse tiho!
»Ej, pa Šiškova Milka tudi pride! Tista, kije ušla starima dvema. Enkrat pred leti. V Avstrijo, ali se spomniš?« sem dihal v njeno ključavnico. Same neumnosti. Nabrane na poti domov. »Briga me Milka! Briga me Šiška!« je zatulilo izza vrat. Ja, Maruša je bila notri! In to v svojem značilnem razpoloženju. Tistem, o katerem sem vam maloprej govoril. »Kaj pa Toni? Te ona tudi nič ne zanima?« sem spet poskusil. »Ta je vendar naša!« Vendarle! Ključ je zarožljal. In prikazala se je Marušina glava. V slabem stanju. Oči je imela rdeče. Obraz lisast. Lase razkuštrane. Gledala je besno. Upam, da so vaše sestre vsaj za polovico pametnejše! In bolj mirne! Na postelji za njo je ležal robček. Pomečkan. Tak, tu se vam pa ne bom prav nič zlagal, da bi ga lahko ožel! Zagledal sem se v tisti robček in zajecljal: »Maruša, ali si jih fasala? Od očeta? In še od mame? Kdaj pa si prišla domov? S kom? Kje ste pravzaprav bili? Vse popoldne!« Svoj usmiljeni glas pa sem rad kmalu pospravil! Maruša je namreč poskočila predme in začela tuliti. Kar v taktu. »Kaj te toliko skrbi zame! Kaj vam je vsem toliko mar, s kom hodim? Zdaj že tebi!« je zijala. In se pognala na svojo posteljo. Za tistim robčkom. Kakor Pink Panter za koruzo. Pobrala ga je in si ga dala na že tako razmazana lica. »Z nami bi šel...«je začela hlipati.»Ja, bolje bi bilo, če bi bil ti zraven...« Sedel sem zraven nje. »Pusti to!« sem rekel. In potegnil tisto namočeno cunjo iz njenih rok. »Če bi me poklicala, bi šel! Dobro veš, da bi! Pa vam ni bilo do tega... Nobenemu od vas! Kar poniknili ste. Skupaj, z Lužijem.« »Nisem se jaz spomnila, da gremo! Barbarina zamisel je bila to!« »Da greste kam?« »Na kopališče. V Hotin.« Spet je smrknila. Malo je manjkalo, da se ni naslonila name. Zadnji hip sem jo spregledal! In se presedel. Na drugo stran. »Kopat ste se šli?« sem zategnil. Ko da bi bilo to kaj take¬ga. »Skupaj s Petrom? Kako pa se je ta splazil od doma?« »Tako, kot mu je pokazala Barbara. Spodaj, pod živo mejo.« »Ja? Kaj res?« »Res! V Hotinu smo šli najprej na sladoled. Pa ga Barbara, ta koza, ni marala! In ji je Peter moral kupiti tortico. Pa še sadno kupo za tistim. Ne vem, kako lahko toliko poje!« Ob misli, kako se Barbara baše s torto in sadno kupo, mi je zagomazelo v hrbtu! Pa ne zaradi sladkarij! Teh tako ne maram preveč! Zaradi prebrisanega in kavalirskega Finka. Ker mi je ta že vsepovsod začel mešati štrene ... »Kaj si pa ti delala ta čas?« sem vprašal. Kar seje dalo nedolžno. »Si hodila z Lužijem po kopališču?« »Trap!« »Kje pa je bil pes ta čas? Kje je zdaj?« »Pusti psa!« je spet zavpila Maruša. »O Petru in Barbari govorim!« »Jaz pa o Lužiju!« Poskočila sva pokonci. Oba naenkrat. Kakor dva divja petelina. Nekaj trenutkov sva si gledala v oči. Marušine so postale kar naenkrat zelo velike. In zelo žalostne. Spustil sem roke ob sebi in sedel. Maruša pa tudi. Brez besed.
Groza! Da seje naša Maruša morala zatreskati ravno v tega Finka! Tako, do foola! Da ji nobena druga stvar ni več mar... Kaj le naj ji rečem? Tudi sam bi moral biti jezen. Na Barba¬ro! To Čukovo zvito rdečelasko. Ampak, Barbara... Barbara... No, Barbari še nikoli nisem omenil, da mi je všeč... Čemu? Dovolj je, da to sam vem! Kaj pa ima Maruša od tega, da ka¬že vsem, kako nori za Petrom? Nič! Objokane oči. In zmeša¬no glavo! »Luži je šel s Petrom,« je začela razlagati Maruša. Tisto, kar sem jo prej vprašal. »Zdaj je pri Finku. Pa kako uživa tam! Peter gaje skopal. Takoj, ko smo prišli s Hotina. Posul gaje s praškom proti ušem. Tako je ukazala gospa Pepina. Nadišavil gaje. In mu celo privezal rumeno pentljo. Kakor, da bi s tem že postal njihov. Finkov, pomisli!« »Da se ni branil? Tonijin cucek da nosi nekakšno cunjo okoli vratu? In še rumeno povrhu?« »Ja, nosi jo! Tako, kakor bi bil ponosen na tisto. In vsem se pusti božati. Se gospodu Jozlu! Naš Luži seje čisto pogospodil, Jok...« »Pa ne za dolgo! Takoj jutri zjutraj grem ponj! Samo še Cota in Tinca pokličem. Spravili bomo našega cucka od Finka! Na takšen način, da se bo smejala vsa Župnija! To ti obljubljam!« »Meni je vseeno... Jok...« Maruša meje prijela za obe roki. Zavila je z očmi in našobila usta. Tako, da je bila prepričana, da bom uslišal vsako njeno prošnjo. Pa če bo še tako nora! Res je bila! Nora, kar se da!
»Jok, nabutaj Petra! Daj ga, Jok! Saj ne more biti močnejši od tebe! Nobeden ni!« »Maruša...« »Jok, saj se vendar rad tepeš! Če ga ne boš, bo začel hoditi z Barbaro! Ali ti ni več všeč! Zakaj bi se on postavljal z njo pokopališču...« »Ne vem, če bo gospa Pepina pustila svojega miljenčka vsak dan od doma! Sama bo uredila stvar...« sem se branil. Marušinih rok. Se bolj pa njenih načrtov. Do pretepa s Petrom Finkom mi ni bilo preveč! Leto nazaj sem si to še želel. In čakal. Prave priložnosti. Zdaj pa ne več. Kakor da bi se v meni vse samo poleglo. Začel pa sem več razmišljati. Kot vsak pravi poglavar dobre klape. Tekmeca ne uženeš s pestmi! Veliko drugih, boljših načinov je! In ko bo prišel pravi čas, se bom domislil najboljšega. O tem sem trdno prepričan!
»Kaj pa dela stari Fink pri nas? Gospod Jozl?« sem nena¬doma vprašal Marušo. Da bi zamenjala temo pogovora. »Ali ima morda kakšne težave?« »To mi pa ti povej! Bolje veš od mene!« je rekla Maruša. In raztegnila usta do ušes. Kar je pomenilo, daje vsaj za čas odpustila misel na moj dvoboj. S Petrom. »Nekam dolgo sta spodaj...« sem namignil. Pred hišo je še zmerom svetila luč. »Jok, ne delaj se neumnega!« je dvignila glas Maruša. »Finkom ste posvinjali bazen! Tako, da bi gospo Pepino kmalu kap. Kar tam! Ves popoldan ni upala sama iz hiše. Tebe so videli. Vsi! Moral boš povedati, kdo je bil še zraven... Meni je jasno. Ampak, ne vem, če bo očetu...« »Pa kaj?!«
»Že veš kaj! Spet boš teden dni doma. V hišnem priporu. Tako nekako, kot takrat, ko sta s Cotom privezala vola. Šiški v vežo. Daje čez in čez nasral potice ...« Maruša je zarezgetala v smehu. Jaz pa tudi. Ob spominu na tisto, kako sva s Cotom spravila Šiškovega Šara v vežo. Ga privezala na kuhinjsko kljuko. Pa še branil se ni. Iti noter. Ampak, ven, ven se mu ni dalo. Ker ni hotel ritenski nazaj. Obrniti pa ga Šiška v svoji malo ozki in razmetani veži ni mogel. Nazadnje je Mihov našel rešitev. Tega je namreč poklical Šiška na pomoč. Slekel je srajco in jo privezal trmastemu volu čez oči. Tako, daje ta zgubil orientacijo. In se le spravil čez prag. Z Mihovim na repu in s Šiško na rogovih.
S Cotom sva se za Šiškino ograjo zvijala od smeha. A ne dolgo. Doma so hitro zvedeli. Naši in Čuki. Dvakrat sem bil tepen takrat. Zvečer in še zjutraj navsezgodaj. Pa še ves teden sem moral ostati v hiši. Ampak, imel sem čas! Bila je pozna jesen. Repo in peso smo pulili tisti čas. Zdaj pa je poletje! In vsake minute je škoda! Povesil sem glavo. In pustil Marušo pri miru. »Verjetno jo bom odnesel,« sem pomislil. »Glede batin! Am¬pak, od doma pa gvišno ne bom smel... Dolgo...«
Večerje postal kar naenkrat presneto zoprn. Maruša pa se je unesla. Spet je šla pred ogledalo. Se malo pogledala vanj. Pobrskala po polički spodaj, med želeji in vso tisto ropotijo za lase. Vseh barv. Verjetno je razmišljala, koliko teh reči je zadnje čase kupila. Koliko želeja in šampona je šlo. V nič. Koliko dela je imela sama s sabo. Zaman! Ker Peter Fink ni opazil ne enega ne drugega. Jezno je potisnila prst v eno tistih svojih škatlic. In na debelo popackala ogledalo. Od ogledala je šla dalje. Se ustavila pred svojimi pocukranimi posterji. In na enega od njih pokazala jezik. Takoj za tem pa še meni. Ko seje obrnila okrog, seje že smejala. Tako, malo na silo še. A bil je njen smeh. Tisti, pravi! No, ali vam nisem rekel, kako bo? Popadla je radio. Privila gumb do konca in se spravila z njim na posteljo. Poslušat muziko. In krtačit lase. Name niti poškilila ni več! Je bila že v svojem svetu. Tega pa tako še lep čas ne bom razumel.
Izmuznil sem se ven. Na svoje. V veži sem mimogrede od¬prl okno. Da bi videl, če sta oče in gospod Jozl še spodaj. Pred hišo pa je bila že tema. V hruški seje drla sova. Velika uharica. Brž ko smo ugasnili luč, je začela s svojim dolgim in zategnjenim uhu... uhu... uhuuuuu. Vsak večer. Od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Nobenega od nas ni moti¬lo. Tako ali tako je bila že na pol naša. Svoj čas sem stikal za njenim gnezdom. In ji tu pa tam ukradel jajce. Pa ga podtaknil naši koklji. Saj veste, piščančji mami. Ta ni spregledala da ni njeno. Dokler se ni zvalil mladič. Čuden tič. Sivih, grahastih peres. Zakrivljenega kljuna. In velikih rumeno sivih oči. Mama je prva zagledala čudnega piščanca. Zmajevala je z glavo, ko jim je nosila jesti in brundala v pehar s koruzo: »Jej, jej, kakšen čuden pišek pa je to... Ni petelin, ni kura... Tako grintav in grahast je! Pa toliko poje!«
Res je bil požrešen! Ta sovji mladič. In neznansko prepirljiv. Kamor seje spravil, je letelo okrog perje. Povsod po dvorišču ga je bilo dosti. Opazoval sem ga po vse dneve. Skrit za hruško. In se smejal. Ne, ne bom vam govoril o časih, ko mi je bilo še presneto lepo! Zdaj se mi lahko samo toži za njimi... Spravil sem se z okna. V svojo sobo. Legel sem vznak. Si podvil roke pod glavo. In poskušal spraviti stvari tja, kot je treba. Torej, najprej moram dobiti Tinca in Cota! Da se spravi¬mo v resen pogovor. Samo trije smo še. Od naše klape! Z mislijo, kako sedimo na Čukovem podu, sem pri priči zaspal. S tistim našim srečanjem pa ni bilo nič! Ne naslednjega dne ne tistega za njim... Navsezgodaj zjutraj, so se namreč pri nas začele litanije. Take, navzkrižne, sem moral poslušati. Te so najhujše. Najprej je govorila mama, za njo oče, pa spet mama, celo Maruša je nekaj čivknila vmes, spet oče... In v tem smislu naprej. V nedogled je že šlo! Slišal sem jih zaradi Finkovega bazena. Zaradi Finkovega Petra. Gospe Pepine. Zaradi... Ko sem imel polna ušesa samih Finkov, sem jo zbrisal od mize.
A le tri korake! Nazaj me je prikoval očetov grmeči glas. »Jok, takoj nazaj k mizi!« je začel. »Najprej boš pojedel. Lepo, do konca! Potem se boš obul. Napregel boš! Pripravil voz. Da greva v Bukovje. Po travo. Da se mi niti za centimeter ne ganeš od doma! In od dela! Do konca tedna! Sit sem teh tvojih barabij! In,« zdaj je še za malo zvišal glas, »da te ne vidim s Čuki! Nič, ta teden! Kar zbriši jih! Vse tri! Tudi punco!« »A, Barbaro... La, la, la...«je zapela Maruša. In zaploska¬la. Kakor daje vse skupaj ne vem kako smešno.
Tisto je ujela mama. »Smrklja! Tudi zate velja isto! Z njima boš šla. Grabit! V Bukovje. Da se ti ne bo ljubilo vsak večer prati las. In trobiti s tistim radiom okrog!« Oče je pokimal. Pogledal kot huda ura. In Marušo je minil smeh. Vsaj za tisti čas, ko smo bili za mizo. Sedel sem. Ubogljivo, kar sem mogel. Tudi pojedel sem. Vse, od kraja. Koruzni žganci so bili za zajtrk. Silili so mi nazaj v grlo. Vsak grižljaj posebej. Verjetno zato, ker so bili tako zarotniško rumeni. Te barve pa nisem več prenašal... Obul sem se. Napregel konja. Pripravil voz. Vile, platnene rjuhe za seno. In grablje. Tako oborožen sem odcincal. Z očetom v Bukovje. Na travnik, ne kaj boljši od Mlake. Štiri dni je bilo tako! Seča, sušenje, grabljenje, nakladanje na voz. Sonce je žgalo. Obadi so poplesavali v Bukovju svoje divje, vsakdanje plese. In premočen in popikan konj v ojnicah mi je delal vsak dan več težav. Nazadnje sva ga z očetom komaj še krotila. Tudi pri Čuku ni bilo nič drugače. Vse dni so bili v seči. V bregu, pod borštom, so imeli svoje travnike. Na takem terenu, da so morali najprej spraviti na kupe. Vse seno. Tiste kupe pa potem vleči po hribu navzdol. Z vejami. Daleč. Do prve položne košenine. Tja, kamor je Čuk lahko prišel z vozom.
Tu pa tam sem videl tudi Cota in Tinca. Pravzaprav bolj slutil! Dve črni senci, drobni kakor mravlji, sta tekali sem in tja. Po široki, sončni Čukovi košenini. Tudi Barbara je mo¬rala biti nekje tam. Še zmerom je bila na počitnicah. Verjet¬no je nosila pijačo okrog. In malico. Ko sem vozil visoko naložene vozove sena mimo Finka, sem vsakič poškilil tja. Na njihovo dvorišče. Senčnik je bil še zme¬rom tam. Pod češnjo. Tudi vsi trije rožasti ležalniki. Le da sta bila zasedena samo dva. Na prvem je dremuckal gospod Jozl. Z enim očesom na poti. Tej, pod Finkovo mejo. Z drugim pa na Petru. Ta je čepel na njegovi desni. Nemiren, se mi je videlo. Prav tak, kot Luži ob njegovih nogah. Gospa Pepina je bila v robidi. V svojih rumenih kopalkah. In z lončkom. Torej, je že začela z vkuhavanjem. To pa je pomenilo, da seje poletje že prevesilo. V drugi del. V najbolj vroč in len čas.
Enkrat sem, tako mimogrede, požvižgal. Lužiju. Da bi ga spravil izpod tistega rožastega stola. Stran od Petra. Nič ni bilo od tega! Namesto Lužija seje dvignil gospod Jozl. Takoj, ko je videl, da se Peter spravlja pokonci. Vrgel je sončna očala v travo in rekel: »Peter! Da se mi kam ne zmakneš! Niti za centimeter od doma ne! Ves ta teden!« Se pravi, tudi ata Fink je spravil Petra na centimetre! Groza! Kako sta si z našim očetom kar naenkrat podobna! Če bo šlo tako naprej, se s Petrom ne bova nikoli več dobila. Niti za pošten dvoboj ne! Da pa bo do tega prišlo, sva zdaj že vedela. Oba! Samo pra¬vi kraj in čas bo treba še poiskati... Vroče, divje vreme pa seje proti koncu tedna vendarle uneslo. Skupaj z našo sečo. Župnijski travniki so bili v glavnem posečeni. In pospravljeni. Vsi. Tako, daje bila prva večja ploha kar dobrodošla. Dež me je ujel med potjo, tako, da sem prišel domov moker kot Luži iz Finkovega korita. Tudi od konja se je kar cedilo. Da ne govorim o Maruši! Bila je kot nalašč prav ta dan z mano. Ko sva se preoblekla, je takoj začela besneti. Navila je radio. To prvo. Tako, da je mamo kar privzdignilo. Od trušča. In od strahu tudi. Zunaj, za goro, seje bliskalo. Grmelo. Sikalo po skalovju. Naša Maruša pa radio do foola! Nalašč! In nobene prošnje niso zalegle. Tudi zmerjanje ne. Skakala je sem in tja in vmes tulila. Kako ji je vsega za¬dosti. Da bo takole, doma, ponorela. Da sta oče in mama vsaj sto let za svetom. Če ne kar predpotopna! Da bo ušla, se je drla. Izginila nekam. Kjer ne bo dela. In na kupe starokopitnih ljudi okoli nje.
Ko seje nevihta unesla, je Maruša radio pospravila. In začela s fenom. Kar je bilo še huje. Brnela je s tistim gor in dol po kuhinji. Celo uro. Kakor ose na naši hruški zunaj. Nobena frizura ji ni bila všeč. Nazadnje je vsa obupana zajokala in skočila presenečeni mami naravnost okoli vratu. »Auuuu!« je zatulila tam. »Mama, takooo me boli glava! In tako mi je dolgčas! Da bi najraje umrla! Kar zdaj!«
Mama jo je potrepljala po glavi. Po ramenih. Po hrbtu. In rekla čisto mirno: »Od tega se pa ne umre, Maruška! Glava te boli od muzike. In od fena. Saj ne samo tebe! Vse nas!« Kljub vsemu je Maruša vžgala! S tistim stiskanjem okoli mame. Dan po tem sva že hodila brezbrižno okoli hiše. In se spogledovala čez ograjo. S Čuki. Prvo sem zagledal Barbaro! Pravzaprav njen ognjeno rdeči čop. Dvignil sem obe roki v zrak in zaklical na Čukov dor svoj »živijo!« Barbara se na tisto ni ozrla. Samo nekajkrat je opletla s čopom okrog. In šla dalje. Jaz pa za njo! »Barbara! Barbara!« sem se drl. In cepetal okoli Čukove ograje. Maruša je naslonjena na drevo vse to opazovala. In se muzala. Zaenkrat še ni odpisala Petra Finka. Ne čisto! To pa zato ne, ker je bila z vsem na tekočem. Dobro je vedela, da se Peter ne sme odtrgati od svojega ležalnika. Če pa mu slučajno kaj pride na misel, pa takoj poseže vmes oče. Gospod Jozl. »Peter! Kako sva se zmenila!« gostoli njegov nič kaj prijazni glas. »Če hočeš, da boš šel z avtom v trgovino, ubogaj! Sedi nazaj! In pusti župnijske mulce pri miru!« Tako so se stvari postavile spet na pravo mesto s Finkovim hroščem. Rumenim, želvastim folksvagnom! Ta je pridržal Petra doma! In dal spet šanso Maruši! Čukova Barbara pa je ostala kar naenkrat spet sama. In na moč zbegana. To pa me je opogumljalo! Od koraka do koraka bolj! »Daj mi mir!« je rekla. Ko sem jo ob ograji dohitel. Živčno je mečkala s prsti odlomljeno marjetico in se šobila.
»Kaj pa ti hočem?« sem začudeno zinil. Saj tudi res nisem vedel, kaj naj. Kaj naj ji zdaj rečem. Ko je že tu. In sva sama. Maruša je že kdaj odšla. Verjetno s Čukovima. Na pod. »Misliš, da ne vem, da se mislite spraviti na Petra!« je rekla. In vendarle zagnala tisto rožo v kraj. »Ampak, Jok, da vas ni sram! Trije ste!« »Zakaj pa naj bi se spravili na tega Finka?« sem izdihal. Ves rdeč v obraz. »Vsi trije? Sam lahko opravim z njim! Ni kaj!« »Kaj ti je pa naredil? Da ga zdaj povsod zasleduješ? Da si ne upa od doma?« »Ne vem, če je to res... Da Peter ne upa od doma...« sem se namuznil. »Jaz pa mislim, da ne sme! Da gaje stari zalepil na tisti ležalnik! Ker se toliko boji zanj! Se bolj pa mama. Gospa Pepina!« »Ja? Misliš, da res?« Barbara se mi je zdaj malo približala. Toliko, da sem videl kakšne oči ima. Tolikokrat sem se spraševal, kakšne neki so! Bile so rjave. Lešnikove. In tudi nos je imela tak. Rjav. Pegast. Se ramena. Rdeča, pikasta... Ne vem, ali mi je bila še tolikaj všeč? Takole, od blizu... »Sonce te je opeklo, Barbara!« sem nazadnje le spravil iz sebe. Nekaj, da bi se začela pogovarjati še kaj drugega.
»Kaj res?« je rekla. In pri priči pregledala svoja pikasta ra¬mena. »Res! In to grdo!« »Joj! Jok, ali bom ostala kar taka? Rdeča? Ali ne bom prav nič rjava, ko bom šla domov?« Barbara se je vsa zaskrbljena obrnila k meni. »Ne vem, če bo kaj s tvojo barvo, Barbara...« »Kaj pa zdaj? Kaj naj naredim?« Ta Barbara! Zgleda, daje še hujša avša od naše Maruše! Da se še več gleda v ogledalo. In opazuje vsako najmanjšo spremembo na sebi! Če bo še naprej tako govorila, jo bom čisto lahko prepustil Petru Finku! Njo! Ampak, kaj, ko je še toliko drugih stvari. »Ne sonči se več toliko! Pa bo!« sem odrezal. Potisnil roke v žepe. In nameril stran. »Čakaj, Jok!« je zavpila. »Samo še teden dni bom tu! Pri Čuku. Potem grem na morje. Ali ti lahko pišem od tam?« »Ja! Piši mi! Zakaj pa ne ...« »Jok!« »Mhm...« »Veš, Peter je res šleva... Ampak, je pa kavalir!« »Kavalir? Kako to misliš?« »Tako... Zna se obnašati! O tem pa ti nimaš pojma!« »Kaaaj?« sem zazijal. »Tako, kot sem rekla!« S temi besedami seje Barbarina glava spet dvignila. Skupaj s tistim njenim rdečim konjskim repom. In zanihala sem in tja. Tako, da sem celo nekaj dobil po licu. Preden sem prišel k sebi, je že ni bilo več.
Obrisal sem si lica. Kakor da bi tam ostalo kaj od njenih las. In zamišljeno odkorakal. Nazaj. Ob ograji. Čez Čukovo dvorišče. Na pod. Za svojo klapo. Maruša, Cot in Tine so bili že tam. Sedeli so v krogu. In se pogovarjali. Ko sem prisedel, so obmolknili. Verjetno je bila beseda o meni in Barbari. S tem pa ni hotel nihče preveč siliti vame. Zleknil sem se po senu. Po svežem, letošnjem. Prijetno me je zaščegetalo okoli ušes. In prav nič več mi ni bilo do pogovora. »Jok, ali imaš kaj posebnega v načrtu? Za danes?« je vprašal Cot, takoj ko je videl kako se zvijam od lenobe. »Pojdimo vsaj po Lužija! Ali kam zbijat žogo. Mogoče na Mizico. Dovolj vroče je. Za kopanje bo sijajno...« Skomignil sem z rameni. In odpihnil seneno bil, ki mi je silila v usta. »Kje pa si pustil Barbaro?« je začel lesti vame še Tine. »Lahko bi jo pripeljal zraven!« »Zakaj pa njo?« je takoj zrasla Maruša. »Saj ne bi hotela sodelovati z nami! Ker preveč drži s Finki!« »Prav! Pa nič!« Cot je vstal. Se pretegnil. In me jezno dregnil v nogo. Toliko, da sem sedel. »Bom šel kar sam po Tonijinega psa, Jok! Ti si tako ne upaš! Kar je bil stari Fink pri vas, jim ne upaš več blizu!« »Kaaaj? Kaj si rekel? Še enkrat mi povej!« Poskočil sem pokonci. In se postavil Cotu trdo pred nos. Tako, da seje za korak umaknil. Ko sem videl, daje okoli mene spet vse tiho, sem se obrnil in sedel. Nazaj v seno. »Sedite bliže!« sem rekel. Vsem trem. In počakal toliko ča¬sa, da so se spravili meni nasproti. »Imam dober načrt! Ampak, ta ni izvedljiv zdaj! Podnevi.« Spogledali smo se. Cot in Tine sta se zarezala. Polna pričakovanja. »Torej, kot sem že rekel! Finke bomo obiskali enkrat za spremembo ponoči...« »Jok, kaj se ti ne zdi, da malo pretiravaš...« me je že po prvih besedah prekinila Maruša. »Komaj en dan sva prosta... Ali bi rad, da bi spet...« »Počakaj! Saj te nihče ne sili, da greš zraven. Zato utihni!« Zvišal sem glas. Zravnal hrbet. Pogledal nasršeno okoli sebe. In sedel. Tako, po turško. V tem položaju mi ni nihče več ugovarjal. Vedeli so, da bom stvar, ki sem si jo omislil, tudi izpeljal. Vsaj do zdaj je bilo vedno tako!
»Najprej glede psa! Tonijinega cucka!« sem začel. »Ta je bil že pri Mihovim. A le dva dni! To sem zvedel mimogrede. Od mame. Vse, kako je bilo. Micka, ta, s Hotina, je šla k Finku. Sama ponj. Nesla jim je tri kure. In s tem poravnala tisto, kar je tam pojedel. Ampak, Lužija so razvadili! Z vsem. Ne samo s hrano! Od Mihovih jo je spet zbrisal. Nazaj. Zdaj je vse skupaj gori. Mickina perjad. In Tonijin kuža. Kako pripraviti Lužija, da bi sam šel od tam, ne vem! Vem pa, kako pripraviti Finke do tega, da ga bodo sami odnesli k Mihovim. In to že jutri! Navsezgodaj!« »Jok, čakaj malo...«je spet začela jecljati Maruša. »Ne morete vendar zaviti vrat kuram gospe Pepine! Kar vsem trem naenkrat! Kaj pa so one krive...« »Kdo pa pravi, da ji bomo pospravili kure! Avša avšasta!« sem se zadri. Dovolj sem že imel njenega ugovarjanja in jamranja. »Počakaj toliko, da povem do konca ...« Ko sem začel razlagati svoj načrt, so planili v smeh. Vsi trije. Tudi Maruša. Nazadnje še jaz za njo. Tolikaj hrupni smo bili, da nas je zaslišala Barbara. In takoj pritekla na pod. K sreči pa je glavno zamudila. In resnično sem upal, da ji Maruša ne bo vsega sčvekala. Vsaj prezgodaj ne! »A, tukaj ste!« je začivkala Barbara. »Zakaj se pa skrivate pred mano?« »Kdo se skriva pred tabo?« sem vprašal. Kar se da nedolžno. »Pridi, pridi... Pravkar smo se zmenili, da gremo na ko¬panje. Saj greš zraven, ali ne?« »Prav!« je bila Barbara takoj zato. Moja klapa pa tudi! Drug za drugim smo poskakali s sena. Stekli po stopnicah navzdol. In se res spravili na kopanje. V Savo. Na Mizico. Na Mizici je bilo prima! Zgalo je sonce. Sava je bila ta dan nizka. Svetlo zelena. In tok okoli štirioglate, ploščate skale nekam umirjen. Kar pravšnji za skakanje v vodo. Barbara in Maruša sta se v glavnem sončili. Verjetno je Barbara mislila, da bo to obsavsko sonce malo prikrilo njena rdeče pikasta ramena. Pa se je presneto zmotila! Namesto rjave barve je staknila še drobne, vodene mehurčke. Ko je tisto zagledala, je stekla v senco. In se vse popoldne ni zmaknila iz nje.
Maruša je spet imela »svoj« dan. To pravim takrat, kadar je posebno razpoložena. Malo divja, malo otročja. V glavnem pa nemogoča! Ta dan seje spravila nad Tinca. Neprestano gaje škropila. Če je le legel na skalo, je dobil prgišče vode na hrbet. Ko se za tisto ni več zmenil, je Maruša začela z gleno. Vrgla mu jo je za vrat. Vročo obsavsko gleno! Prav tja, kjer je bil opečen od sonca. Na tisto je zatulil. Se pognal za njo. Jo ujel. In stresel kakor hruško. Obrnil sem se k njima. In čakal. Če bo še kaj. Pa ni bilo nič! Tine ji je za tem samo še roke obrnil. Daje razklenila pesti. In se je glena, kar jo je še ostalo, osula na tla. Potem je odkorakal nazaj. In legel spet na isto mesto. Kakor da bi nestrpno čakal. Če bo Maruša še kaj vrgla vanj... Ko se je to ponovilo, tretjič že, sem se obrnil stran. Nave¬ičal sem se gledati. To čudno, dolgočasno igro. Vse to, med Tincem in Marušo, pa je opazovala tudi Barbara. Od daleč. Iz varne, goste sence. Smejala seje. Torej, ji je moralo biti všeč! Da bi njeno pozornost obrnil nase, sem sklenil, da se malo považičkam. Najprej sem se spravil na skalo. Na najvišjo v zaraščenem bregu Save. Od tam sem poskočil v vodo. Na glavo! Nekam zraven Mizice je moralo biti. Voda je pljusknila čez in čez. Poškropila je tudi Barbarine noge. Toliko, da jih je skrčila podse. Drugega nič! Za tistim sem poskusil salto. Nevaren skok s preobratom v zraku. In to naravnost s previsa nad Mizico. Priletel sem v vodo na drugi strani. Tam, kjer so bili vrtinci. Spet nič! Počasi sem le spoznal, da Barbaro veliko bolj zanimajo vodeni mehurčki na njenih ramenih, kakor moje nevarno petelinjenje. Razočarano sem splezal iz vode nazaj na sonce in legel. Pokonci me je spravil šele Cot. Da sva šla stikat za ptičjimi gnezdi. Kadar je Cota to zagrabilo, je bil neugnan! Tekala sva ob Savi sem in tja. Kakor dva izgubljena vodna kosa. Prav nič nisva našla! Tam ob reki prav nič! Sva pa imela srečo malo više. Na prvi poseki v Bukovju.
Najprej sva staknila gnezdo rjavega srakoperja. Ta je znan. Zaradi svojega nenehnega vreščanja. In črne očesne maroge. Ta se mu vleče od kljuna, prek oči, vse do kratkih, hitrih krilc. Gnezdi po navadi v trnju. Čemu neki, boste rekli! Verjetno si na ta način zaščiti jajca. In kasneje mladiče. Vsaj jaz mislim tako! Ko sva s Cotom našla tisto gnezdo, samice ni bilo noter. Nekje blizu pa je morala biti! Dobro sva slišala njen vreščavi, preplašeni glas. Pogledal sem Cota. Pa tisto gnezdo. Narejeno iz travnih bilk. Iz dlak, koreninic in kaj vem česa še. Pogledal sem jajca, komaj opazna tam vmes. Rjavo lisasta, taka, kot gnezdo. »Nekaj moram najti za Toni!« je rekel Cot. Kakor v opra¬vičilo. »Ampak, zgleda da tu ne bo nič! Srakoperji se še niso izlegli. Prezgodaj je še. Pa tudi... Kaj naj počne Toni s tem vreščavim ptičem! Ki se ne bo nikoli navadil kletke!« Pokimal sem Cotu in šla sva dalje. Čez čas sva spet staknila nekaj. Šojo! Ampak, te pa ne na svojem! Tudi na gnezdu ne! Bila je ujeta. Med gosto trnje divje vrtnice. Ko naju je začutila, je začela vreščati. Ta šele! V primeravi s srakoperjem je bilo vse še dvakrat huje! Migotala je s svojo okroglo, čopasto glavo in odpirala majhen, kljukast kljun, kakor divji petelin. »Ali boš šel ponjo?« sem vprašal Cota. »Kaj pa!« je rekel ta. Splezal v trnje. In segel z roko po nji. Po modro črnih grahastih peresih. Po teh je namreč najbolj znana. In, če jo pogledaš takole, od blizu, prava lepotica! Nič čudnega, daje Cot tako navdušeno zagazil tja! Ko jo je prinesel ven in jo obrnil na dlani, sva se spet spogledala. »Malo majhna je,« sem zinil. »Za v tisto tvojo kletko je res kar premajhna! In... Če jo takole od blizu pogledaš, niti tako lepega repa nima! Poglej,« sem pokazal v trnje, »vsa najlepša peresa so ostala tam! Kaj ti bo šoja brez repa!« Cot je skomignil z rameni. Pogledal mene. Pa tisto trnje. Na katerem je res frlelo precej peres najine grahasto modre šoje. »Prav imaš!« je rekel. »Ni posebno lepa! Ta čas, da pride Toni, bom ujel kaj boljšega! Mogoče kar kobilarja. Vsa Finko va jabolka so jih polna.« Cot je stegnil dlan. Tlesknil z usti. In šoja je z glasnim vriščem in plahutanjem odletela. Nekaj časa sva jo še spremljala z očmi. Potem pa sva se obrnila in šla nazaj. K Savi. Tiho in praznih rok.
Maruša, Barbara in Tine so naju že čakali. A nihče ni steg¬nil jezika, zakaj nisva ničesar prinesla. Na Mizico je začela lesti senca. Ta je prinesla prijeten hlad. In v nos značilen vonj. Odpadlih trav in močvirske preslice. Suhega brinja in glene. Enakomerno šumenje Save so začeli prekinjati kriki. Ptic klatežev in roparic. Včasih sem se tega kričanja bal. Zdaj pa ne več! Samo vznemirilo me je. Glasni, predirljivi kriki iz boršta nad reko, so se mi zdeli kot klici. Kot povabilo! Naj grem za njimi. Tja, kjer je obsavski svet še ves divji. In neraziskan. In vendar sem se obvladal! In se odločil, da gremo takoj od tam! Pomignil sem svoji klapi. Ena, dve, tri, smo zagrizli v breg. Drug za drugim smo šli. Nekako razkropljeni. Tihi! Kar naenkrat je to prišlo na nas. Nič drugega nisem slišal za sabo, ka¬kor copotanje bosih nog. In kratko, divjo sapo. Vse dokler smo slišali šumenje Save, se nismo ustavili! Niti v Semarju ne! Tam, kjer je bil breg najbolj strm. In si moral biti res vzdržljiv, da si ga pretekel! Čez rob sva pritekla prva midva s Cotom. Zavalila sva se v travo in počakala še druge. Ko so se ti nakapali skupaj, smo počili. Toliko, da smo se lahko spet dvignili. In se spustili po položni poti navzdol. Na drugo stran. Proti Župniji. Pred robido, kije ločevala Finkovo hišo od našega travnika, smo se spet ločili. Oni štirje so šli čez travnik proti domu. Jaz pa po poti okoli robide proti Finku. Ko sem ostal sam, sem začel hoditi počasneje. In zelo po¬tiho. Tako, da me ja nihče ne bi videl. Nasproti Finkove hiše, tik pred živo mejo že, sem se ustavil. Pocenil sem ob gosti, zeleni pušpan in pogledal na dvorišče. Sloje namreč za to, da še
enkrat pregledam teren. Vse potrebno pred našo nočno akcijo! Najprej sem zagledal Petra. Pri koritu je bil. Z Lužijem. Kar malo sem se ustrašil. Če bi pes kaj zavohal. Ali začutil. Lahko bi bevsknil. In privlekel Petra naravnost predme! Luži pa nič! Leno se je potegnil po segretem betonu. Tace položil v Petrovo naročje. Enkrat. Dvakrat. Pa spet nazaj. Verjetno si je na ta način malo razmigal prepoln trebušček. O tem, da pri Finku dobro je, ni bilo dvoma! Ta poletni čas je pri njih na jedilniku grahova juha. Taka, z zmletim mesom! Pravzaprav, menjava se! S čebuljo in hrenovkami. Po izdatnem kosilu verjetno dobi Luži tudi biskvit. Brez tega si Finkov ne znam predstavljati! Ja, ja, biskvit s premazom drnosljevega džema gospe Pepine bi še marsikdo jedel! Ne samo Luži! Odvrnil sem oči od tam. Da bi se mi ne začele cediti sline. Od vsega sladkega. Gospoda Jozla sem zagledal zraven avtomobila. Težko bi ga tudi pričakoval kje drugje! V rokah je imel krpico. Tako, kot vedno. In drgnil je z njo sem in tja. Po hrošču. Tudi na ved¬no isti način! Samo, da je tokrat ob tem delu sedel. In vmes počival. Verjetno od užitka. Ko je videl, kako se njegov rumeni ljubljenec blešči. Gospo Pepino sem iskal precej dolgo. Ker je ni bilo na njenem običajnem mestu. V robidi. To me je malo začudilo. Robida je namreč prav te dni dozorela. In ješča Finkova družina, zdaj povečana še za enega člana, Lužija, je gotovo že temeljito spraznila njene skrbno zavite kozarce. Prav krivično je, da vam že kdaj prej nisem omenil pisanih kozarcev gospe Pepine! Vsi so iste velikosti. Zgoraj in spodaj ozki. Na sredi izbočeni. Na vsakem od njih je nalepka. Z datumom. In imenom sadeža, iz katerega je stvar narejena. Na vrhu je pokrov spet s prtičkom. Ti prtički so vsi po vrsti ka¬rirasti. Vendar vsak v svoji barvi! Tako da so vse police živo pisane. Podobne zbirkam. Vetrnic ali metuljev. Škoda, da sem vse to tako malokrat imel priliko videti! Pa še to le skozi kuhinjsko okno! Pogledal sem še k drnoslju. K tisti slastni rumeni slivi. Nič! Že sem mislil naprej, ko seje gospa Pepina le prikazala. Vsa obložena. V desni roki je držala košarico. Tako, za pobiranje jajc. V levi pa skledo. Polno pšenice.
Z vso to kramo je zavila naravnost pred drvarnico. Odprla je vrata. In tri košate, temno rjave kure so veselo zakokodakale okoli njenih nog. Mickine kure, torej! Tiste, s katerimi je ta odkupila Lužija! Zdaj so dvigovale glave. In čakale. Da jim bo Pepina vrgla pšenico. Rumeno rjavo Mihovo zrnje. Najboljše, kar je lahko kupila zanje. In to ravno pri Mihu! Kjer je zmerom vsem najdražje! No, s tem, kako bo gospa Pepina zmogla svoj družinski proračun, si res ne bom delal skrbi! Naj sijih kar sama! Res si jih je! Vsaj tako se mi je videlo. Košarico za jajca je kar naenkrat odložila. Tudi skledo s pšenico. Zlezla je v listnata gnezda. V vsakega posebej! In ga pretipala. Prepričana, da bo poleg tistih treh jajc, ki jih je pobrala zjutraj, zdaj na večer še kaj. Takole, vsaj dve. Ravno za večerjo. Pri Finku so bile za večerjo po navadi palačinke. Vsaj tako je razlagala gospa Pepina. Šiški. Kamor je že drugo leto zapored hodila po jajca. Ta teden pa jih je odpovedala. Prepričana, da jih bo pobirala kar doma. Izpod darežljivih Mickinih kur. Po dvakrat na dan! Iz listnatih gnezd seje vrnila razočarana. Pobrala je spet košarico. Skledo s pšenico. In odkorakala. Naravnost k svo¬jemu Jozlu. Kam pa drugam! »Oči, poslušaj me!« je začela tam. »Preveč drago sem plačala pšenico! Zgleda, da ni prava! Ni jajc...« »Ja? Da ni jajc?« je rekel gospod Jozl. »Kaj pa morem jaz zato? Daj jim kaj drugega... Kaj vem... Mlečni zdrob. Riž. Ostanke od kosila. Mogoče malo biskvita...« »Posebej naj jim kuham? To hočeš? Ne! Ne bom ves dan v kuhinji! Naj pobirajo po tleh. Zmerom se kaj najde!« »Prav! Potem pa še dolgo ne bo nič...« »Kako, nič! Tri jajca so bila. Takoj, zjutraj...« je začela pojasnjevati Pepina. »A, da so bila...« Gospod Jozl se je zdaj obrnil na tistem svojem stolu. In za hip odvrnil oči od avtomobila. »Pepina, mislim, da o teh živalicah premalo veš,« je menil. »Morala boš kaj vprašati...« »Koga? Tebe?« je zrasla gospa Pepina. »Oh, Jozl, da se moraš vedno spraviti name...« Po teh besedah je užaljeno našobila usta in odkorakala. Do svojega ležalnika. Košarico in skledo je postavila v travo. In razočarana sedla. Vsa utrujena. Verjetno ni pričakovala, da ji bodo Mickine kure nakopale toliko skrbi. In dela! Mislil sem, da bo kar padla na ležalo. Pa ni! Od takrat, ko se je srečala z mojo krastačo, je bila na moč previdna! Vse okrog je pregledala, preden je legla. In še za tem dvignila glavo. Tretjič pa ji je ta le kinknila! Zahajajoče sonce jo je omamilo tako, da je pri priči zadremala. Videl sem, kar sem hotel videti. Vse tri Finke. Mickine kure. Videl sem zatič na vratih drvarnice. Zasilen hlev za njimi. In široka, listnata gnezda. Vse tako, da mi ponoči ne more delati težav! Vstal sem. Si pretegnil mravljinčaste noge. In šel po poti naprej. Nekje za živo mejo je bevsknil Luži. Zdaj gosposki Finkov cucek. Pa gaje Peter takoj utišal. Lahko, da meje videl! Kar pa mi ni bilo posebno všeč. Šele čez čas sem se obrnil nazaj. Petra ni bilo več pri koritu. Stal je pri očetu. Zraven hrošča. Verjetno že ves nestrpen. Jezen. In v dvomih. Če se res splača zaradi tega rumenega želvarja ostajati doma! Takole, prilepljen na hišo! Prepričan sem, da je domislil nazadnje isto, kot jaz. Ne! Ne splača se! Kaj pa je ena sama vožnja v trgovino in nazaj! V primerjavi s potepanji z nami! Na razpotju našega in Cukovega dvorišča me je pričakala Barbara. Sama. »To vem, da mu je dolgčas! Kaj pa misliš!« je začela. Še preden sem prišel zraven. »Komu? Lužiju? Kaj pa mu manjka gori?« sem rekel zajedljivo. Prav dobro sem vedel, koga ima Barbara v mislih!
»Kaj psu... Petra sem mislila! Počitnice so. On pa nima kaj početi...« »Naj pomaga gospodu Jozlu! Drgniti hrošča. Za drugo tako ni!« »Jok, kar dobro vozi, veš!« je poskočila Barbara. »Ti tega že ne znaš! Ne vem, če si sploh že kdaj sedel v takem avtu!« »Pha! Ko bom dovolj star, bom imel svoj avtomobil!« sem rekel. Nevoščljivo. »Pa ne takega! Boljšega! In peljal se bom, kamor se bom sam hotel. Nikogar mi ne bo treba prositi zanj!« »Ja? Kaj res? Kdaj pa bo to?« je vprašala Barbara. Kar malo posmehljivo. »Ne vem! Bo pa!« sem zamrmral. In se obrnil proti našemu dvorišču. »Jok, počakaj!« spet Barbara Ustavil sem se. Jezen sam nase. Ker sem takoj ubogal. Ta Barbarin »Jok, počakaj!« sem slišal te dni najmanj desetkrat že! In desetkrat sem tudi naredil isto! Obrnil sem se okrog, se popraskal za ušesi in rekel: »Kaj je? Kaj bi spet rada?« Barbara pa nazaj: »Rada bi vedela, zakaj se takoj držiš name! Za vsako figo že! Karkoli ti rečem, ni prav...«  »To pa ni res!«  »Pa je, veš!«  »Prav, pa je!«  »Jok!« »Nehajva s tem! Vidiš, da nisem razpoložen! Pusti me na miru!« Še sam ne vem, zakaj sem ji tako rekel. In takoj mi je bilo žal! Ampak... Barbara seje res obrnila in odšla. Proti Čuku. Tako hitro, da ji je čop kar poplesaval okoli glave. Najprej sem mislil tudi sam tja. Za njo. Že po nekaj kora¬ih pa sem se premislil. Prepričan, daje še najbolje, če grem kar domov. Tako se vsaj do konca ne bova skregala. Doma je bilo ta večer nekam mirno. Celo Marušinega fena ni bilo slišati. Ne radia. Tako smo po dolgem času v miru večerjali. Kurjo obaro. In pečen krompir. Že letošnji. Proti krompirju nisem imel nič! Tak, kot ga pripravlja naša mama, v čebuli in masti, je res imeniten. Ampak, kurja obara! Ta mi je silila v nos! Kako je le mami prišlo na misel, da jo skuha tega dne! In to, za večerjo! Brskal sem po krožniku. Sesekljane kurje srčke in mline. Prepričan, da se je vse zarotilo proti meni.
»Anica, tole pa večkrat naredi,« je rekel ata. In si brisal mastno brado. »Ni ga čez kurje meso!« Mama je skomiznila z rameni, me pogledala in rekla: »Kaj pomaga, ko pa otroka nimata rada...« Poškilil sem proti Maruši. Ta se je skrivaj muzala. Vedela je, daje kurja obara ta večer zadnje, kar bi jedel. Ker sem imel drugih stvari okoli kur polno glavo ... Po večerji sem šel takoj v svojo sobo. Legel sem oblečen. Okoli desete pa sem vstal. Poklical Marušo. In ji naročil še nekaj podrobnosti. Kje naj pusti ključ od malih vrat. Da bom ponoči lahko prišel noter. Kaj naj reče mami, če me bo iskala. In kdaj naj ugasne luč. Da ne bo sumljivo. Ko sem videl, daje Maruša vso stvar vklopila, sem šel. Po stopnicah z vrha. Skozi mala vrata na dvorišče in od tam na¬prej. Do križpotja. Naše, Cukove in Siškove poti. Temu križpotju pravimo pri nas kar sredek. Krajše je in bolj enostavno. Na sploh so na Župniji v modi take okrajša¬ve. Že od nekdaj! Kar prenašajo se! Iz roda v rod. Nekaj podobnega, kot sredek, je tudi dor. Ali, še bolj natančno, dvor! Boste rekli, kaj pa je zdaj to? So mar grofje po sredi? Ja, čisto lahko, da so bili! Nekoč! Zdaj pa je dor samo dvorišče. Široko, kmečko dvorišče. Nič drugega! Vsaka hiša na Župniji ga ima! Te besede ne uporabljam pogosto. Če pa jo bom, boste od zdaj naprej takoj vedeli, zakaj gre! Torej, stal sem v sredku. Sam. Vznemirjen in nestrpen. Oboje hkrati! Okoli mene je trepetala topla poletna noč. Taka, kot so lahko samo na Župniji!
Luna je bila o polnem. Vse naokrog je bilo zaradi tega svetlo. Po pokošenih travnikih so drdrali murni. V naši hruški se je oglašala uharica. Dišale so lipe. Od vsepovsod. Kakor da se med cedi iz njih. In visoko, tam, kjer so župnijski travni¬ki že izginjali v goro, je rukal srnjak. Sel sem z očmi za tistim glasom. In poslušal. Tako dolgo, dokler nista k meni planili visoki, podolgovati senci. »Haj!« je dahnil Tine. »Pssst!« Cot za njim. »Ali ga imaš?« jaz. »Imam!« je zašepetal Cot. In mi potisnil v roko majhno, žakljevinasto vrečo. Ta je vztrepetala. Zašumela. Pa se spet umirila. Nobena reč mi ni bila več mar! Tista, okoli mene! Pač pa samo še to, kar sem držal v rokah. In previdno zavihtel na ramo. »Gremo!« sem ukazal. Tako, kot je treba. In spravil tisto vrečo malo dlje od vratu. Nekam na sredo hrbta. »Samo, čisto tiho!« Obrnil sem se in stopil po poti navzgor. Cot in Tine pa za mano. Vreča na mojem hrbtu je postajala od koraka do koraka bolj nemirna. Nazadnje je že tako poplesavala sem in tja, da sem jo moral vzeti v naročje. V tej žakljevinasti, desetkrat preluknjani vreči sem imel Čukovega petelina. Najmanjšega, kar so jih imeli. Cverglja. To je namreč ta, najmanjša sorta. Bilje rdečkasto rjave barve. Imel mu je bilo Fif. In bil je prvovrsten pevec.
S tem Čukovim petelinčkom sem se že prej večkrat srečal. In zmerom se je to srečanje končalo slabo. Zame! Ta Čukov Fif je namreč zelo dobro znal uporabljati tudi kremplje. In kljun! Kadar je to dvoje združil, je bilo najbolje, da si jo zbrisal! Fif je znal peti! To pa! Kričati! Tako, daje vso Župnijo spravil na noge, če je bilo treba. Pa naj bo to podnevi ali ponoči. Vseeno! Kadar je začel svoje, si še lisica ni upala blizu. Zaradi vseh teh lastnosti je hitro zaslovel. In Čuki so tu pa tam celo sklepali kupčije okoli njega. Ampak, nazadnje je zmerom zmagal Cot! Ta ga ni hotel dati od hiše. Najbolj je imela Fifa na piki Micka. Ta, s Hotina. Vzela bi ga, da bi z njim malo popestrila svojo tiho in debelo sorto. Pa ni bilo nič!
Drugi, ki seje potegoval zanj, je bil Šiška. Ta bi ga rad imel zavoljo zelnika. Od tam mu je rado kaj zmanjkalo. Fif pa se je rad sprehajal okoli zelnikov! Da je iskal črve. Deževnike. Komarje. In zraven čakal. Če bo kdo prišel mimo. Gorje, če ga ta ni takoj opazil! Ali da ga Fif ni poznal! Pri priči je pustil svoje črve in komarje in začel kljuvati. Kamor je naneslo. Tako, to bo za enkrat vse o Fifu! Čukovem cverglju! In zdaj, ko ga na drobno poznate, me boste razumeli. Daje že čas, da ga spoznajo tudi naši Finki.
Proti vrhu Župnije smo cepetali vedno bolj tiho. Se zmerom drug za drugim. Jaz spredaj. Z vrečo na hrbtu. Cot in Tine za mano. Z glavo skoraj pri tleh. K Finkovi hiši smo se približali s severne strani. S tiste, od boršta sem. Tam luna ni mogla skozi veje. In tako je bilo vse, do vrtička za hišo, temno. Hiša je bila kot bi dremala. V toplem, poletnem vetru so se tu pa tam zganile potonike gospe Pepine. Zatrepetalo je v češnji na dvorišču. Nočni ptič ali kaj. Vse okrog so murni ubirali svoje pesmi. Tako, kot povsod po Župniji. Tudi lipa je medila. In trosila svoj vonj krog in krog. Sijala je luna. Velika, okrogla, retrasta. Naravnost na hrošča gospoda Jozla! Tako, da se je ta bleščal rumeno zlat.
»Zdaj bi ga moral videti Fink! Svojega hrošča! Zdaj, v tem sijaju!« sem si rekel. Pa hitro spet obrnil oči drugam. V hišo. Točno v kuhinjsko okno. Če je to zagrnjeno. Če gospa Pepina slučajno tam kaj ne vkuhava. Ali peče. Kajti, njena kuharska vnema je včasih trajala! Pozno v noč! Za tistim oknom pa se ni nič zganilo! Tudi drugje po hiši ne. Finki so spali. Mirno, brezskrbno spanje. To, da bi se to uro kdo sprehajal okoli njihove hiše, se jim še sanjalo ni! Zadovoljen sem se pognal naprej. In pomignil še onima dvema. Za mano. Drug za drugim smo pretekli dvorišče. Tiho, kakor duhovi. Pri drvarnici smo se ustavili. In spet pocenili. Stegnil sem roko. Otipal zatič na vratih v kurnik. In odprl. »Zdaj mi ga malo podrži!« sem zašepetal Cotu. In položil vrečo s petelinom na njegova kolena. Vrečo sem razvezal. Kolikor hitro sem mogel. In Fifova majhna, kljunasta glava je pokukala ven. Počasi, previdno. Obrnila se je sem in tja. Pa spet v obratnem zaporedju na¬zaj. Kakor kljun podmornice. »Spravita se stran!« sem zamrmral. Tincu in Cotu. »V živo mejo ležita! Kar se da hitro! Bom že sam...« »Prav,« je zamrmral Cot, »samo, da ga ne pustiš tu!« S Tincem sta drug za drugim izginila pod nadstrešjem v temo. Zdaj sem petelina potegnil iz vreče. Toliko, daje začutil, daje prost. Da sije otresel perje. Počasi sem ga obrnil. Malo. Pa še malo. Klip! Me je že pičil! S kljunom naravnost v lice. »Av!« sem zadihal. Kar precej naglas. In to je bilo za Fifa več kot dovolj. Imel me je zadosti! Tudi moj prestrašeni vzdih sije štel v svojo zmago. Nevarno je zakikirikal. Ne pre¬več glasno. Ne toliko, da bi ta glas prišel do hiše. Toliko, da je zbudil vse tri kure gospe Pepine, pa! Pa je šlo! Lepo, po vrsti. Kot tercet. Najprej ena, za njo druga, pa tretja... Glasno. Glasneje. Še glasneje! Nastal je direndaj. Tisti, pravi! Kure so kokodajsale. Petelinje kikirikal. Okoli mene je začelo frleti perje. »Daj, Fif! Le daj! Še!« sem ščuval petelina. Če je ta le za malo znižal svoj predirljivi glas. Petelin seje dobro odrezal. Na vso moč je odpiral svoj kljun. In oddajal čudovite glasove. Take, da bi lahko obudili mrtve. Ne samo speče Finke! Pogledal sem k hiši. Še nič! Torej, še enkrat! Stopil sem na prste in dvignil petelina visoko nad glavo. Tako sem lahko korajžno zagazil v listje. Med kokodajsaste kure gospe Pepine. Da so te začele prestrašeno krakati. In be¬gati sem in tja okoli mojih nog.
Fif je zdaj, ko je zaslišal tisto krakanje pod sabo, moral zaigrati zaščitnika. Tako, kot se pač za vse dobre peteline spodobi. Še enkrat je zbral ves svoj pogum. Dvignil glavo in zakikirikal. Spet z nekim drugačnim tonom. Kure so za tistim malo obmirovale. In prišumele nazaj iz listja. Ko pa so začutile, daje petelin nekje visoko nad njimi, so spet zagnale vrišč. Tak, da mi je zabrnelo v ušesih. Spravil sem Fifa v svojo malho in se nameril proč. Takrat pa je Finkov hiša oživela. Končno! Začele so se prižigati luči. Najprej zgoraj. V spalnici obeh Finkov. Za tistim v zgornji veži. V Petrovi sobi. Na stopnišču. V veži spodaj. V kuhinji. In nazadnje še zunaj. Pred hišo. Finkova hiša je kar naenkrat vsa zasijala. Kot bi bila sestavljena iz mnogo kock. Bleščeče rumenih. Takoj za tem so se začela odpirati vrata. Spet v enakem vrstnem redu. Od zgornje hiše pa do vhodnih vrat. Ta so se odprla zadnja. Na široko. Kakor sezam. Na njih seje pokazal gospod Jozl. V spodnjicah. Z baterijo v roki. In s kuhinjsko metlo pod pazduho. »Kaj hudiča pa je to?« je zavpil gospod Jozl proti drvarnici. Stopil je razkoračeno na drugo stopnico. Dlje si verjetno ni upal. In dvignil v zrak metlo in baterijo. Oboje hkrati. Med razkrečene noge gospoda Jozla je planil v istem hipu Luži. Dvignil je smrček, povohal okoli sebe, še malo okleval, na to pa jo je ubral, kar so mu dale kratke, kosmate ta¬ce. Okoli vogala. Po poti navzdol. V smeri proti Mihu. »Oči, ali nam kradejo? Kako pa to? Moje kokoške... Ooo...« sem zaslišal v veži raztreseni glas gospe Pepine. Pricapljala je v dolgi, rumeni spalni srajci. Majčkeno je po¬gledala ven. Pa se hitro spet skrila. Za širok hrbet gospoda Jozla. »Lisica je, Jozl!« je tam ugotovila. »Nihče drug kot lisica! Pes jo je privabil. Ta nesrečni Mihov cucek. Zdaj ga bo pa odnesla. Njega in kokoške!« »Daj no mir! Kakšna lisica neki!« je rekel na tisto Jozl. Malo seje prestopil naprej. Gospa Pepina pa za njim. Kakor pri plesu. Kure je govorjenje pred hišo spet malo pomirilo. Prijateljsko so zakokodajsale. In spet začele klicati petelina. »Da ni Micka...«je v tisti kokodajs zavpila Pepina. »Ja, ona bi lahko prišla po kokoši... Zato, ker je ta šmentani cucek še zmerom pri nas ...« »Micka? Zdaj? Sredi noči? Daj no, daj!« je zagodrnjal ata Fink. Se kar v svojem prejšnjem položaju. Ne zunaj, ne notri. Ampak, natančno med vrati. Na varnem. Še bi modrovala Finka svoje, če se ne bi vmešal Peter. Ta je privihral na prag na pol oblečen. Odrinil je očeta v stran. Pograbil za metlo, ki jo je držal v rokah. In nameril ven. Naravnost proti drvarnici! »Kaj se pa gresta!« seje zadri. Daje od presenečenja še meni postalo malo vroče. »Pogledat je treba, kaj je!« »Peter, ne tja...«je zajavkala gospa Pepina. »Odnesla bo še tebe... Lisica te bo... Oh...« »Mama, lepo te prosim!« je jezno zavpil Peter. Nazaj vanjo. V očeta pa: »Pojdi po mojo zračno puško! Pa hitro za mano!« Finka sta se spogledala. Peter je spet prijel za metlo. Jaz pa svojo glavo. »Aj, aj, zdaj mi pa gre za nohte!« sem si rekel. »Kaj če me gospod Jozl s tistim pihalnikom prehiti...«
Mrzlično sem začel tlačiti petelina spet v vrečo. Ta pa se ni dal! Ni maral ven. Ne stran od kur. Kljuval je okoli sebe in se drl kot obseden. Kar dobro sem moral poprijeti, da sem ga obvladal! S težavo mi je nazadnje le uspelo spraviti mojo vreščavo vrečo nazaj na ramo. Trdo sem jo zgrabil in se odplazil ven. Do vrat. Še nekaj korakov je manjkalo, pa bi varno prišel okoli vogala. Takrat pa je pred mano kar naenkrat zrasla viso¬ka, nemirna senca. S Petrom Finkom sva oba naenkrat stopila na prag njihove majhne drvarnice. »O, šit!« sem stisnil skozi zobe. Peter tudi nekaj podobnega. Odskočil sem vstran. On tudi! Pognal sem se na pot. Da je pesek pod mojimi bosimi podplati kar zapel. Peter mi je bil že za petami. Malo je manjkalo, pa bi me zgrabil... »Ne, ne boš me ujel!« sem hlastal v medeni nočni zrak. In tekel, tekel. Tako, daje vreča na mojem hrbtu kar poskako¬vala. In je petelin v nji spet podivjal. Za menoj so se na vso moč drle tudi vse tri Finkove kure. Fif jim je v enakih presledkih odgovarjal. Slišal sem divjo Petrovo sapo. Tik za petami. Tudi metla mi je prižvižgala okoli ušes. Pa se nisem ne obrnil in ne ustavil. Slišal sem klice gospoda Jozla. Jok gospe Pepine. Tu pa tam še kaj. Dokler ni počasi vse ostalo za mano. Daleč za mano. Tudi Peter. Od Finka dol ni bilo slišati počasi ničesar več... Po Župniji pa je kar naenkrat oživelo. Po hišah so se prižigale luči. Lajali so psi. Nekje med njimi sem slišal Tonijinega Lužija. Celo njega! O, groza! Še preden sem prisopihal nazaj v sredek, do Cota in Tinca, je bila vsa Župnija na nogah. In okoli hlevov. »Utišaj ga že!« je zavpil Tinč. Brž, ko me je začutil blizu. »Kako le!« sem jezno zamrmral. Prekopicevanja in kikiri¬kanja na mojem hrbtu ni bilo ne konca ne kraja. »Ali te je kdo spoznal?« je vprašal zbegano Cot. »Ne! Neee... Kje pa...« sem dahnil. In mu potisnil Fifa v roke. »Potem je vse v redu!« je rekel Cot. Potolažen. Prijel je za vrečo in jo dal v naročje. »No, no, no...«je godel vanjo. Toliko časa, daje ta za malo obmirovala. Petelinje verjetno spoz¬nal njegov glas. In prisluhnil. Izkoristili smo ta Fifov kratki predah in stekli vsak na svoje. Proti domu. Da bi se zdaj pogovarjali o vseh podrobnostih, res ne bi bilo pametno. Pri nas ni bilo pred hišo luči. Sreča! Samo v kuhinji. Otipal sem ključ od malih vrat in se kar se je dalo hitro spravil na varno. Ko sem legel, sem bil presneto zbegan. Jezen sam nase! Ker mi je spodletelo! In, kar je bilo najhuje, Peter meje spoznal! Zdaj se bo šele začelo! Gotovo je že vse sčvekal doma. Ju¬tri pa bo gospa Pepina še drugim po Župniji. Vse bom imel na vratu... Ja, drugič bo treba bolj premisliti! Drugače bo treba stopiti v take akcije. Če ne, bom počasi izgubil svojo klapo ... Ne bodo mi več zaupali. Tudi poslušali me ne bodo. Izgubil bom vso veljavo, kar jo imam... S takimi težkimi mislimi sem se premetaval po postelji. Nikomur jih ne privoščim! Res! Trajalo je do prvega svita. Naslednje jutro sem bil ves na trnih. In čakal, kaj bo. Pa se ni nič takega zgodilo... Si morete misliti, do opoldneva prav nič! Po kosilu pa... »Si slišala, da so ponoči pri Finku kradli!« je zavpila Mihova. Proti naši materi. Stali sta vsaka v svojem zelniku in obirali stročjak. »Kradli da so, praviš?« je zategnila naša. In pri priči spustila košaro s fižolom na tla. »Kaj pa so jim pobrali? Tiste rožaste marele? In stole? Prav jim je! Zakaj pa jih puščajo vse noči zunaj!« »Ne! Neee marele...«je meketala naprej Mihova. »Kure! Tiste kure, ki jih je prinesla Pepini naša Micka!« »O, joj! Kaj pa bo zdaj gospa Pepina!« »Nič! Ker so ji vse ostale v hlevu...« »Ja?« »Stari je tatove pregnal. S pihalnikom!« »Ježeš!« »Res je, če ti pa rečem! Kdo bi mu prisodil! Tak gospod! Pa se ne boji sredi noči ven! Pa kar sam! Proti tolikim...« »Ne!« »Gospa Pepina je rekla, da jih je bilo vsaj pet. Če ne šest! Grozno je moralo biti, ti rečem! Če jo je še pes pobral od tam! Naš Luži je ponoči pripokal domov...« Pustil sem ženski, da sta naprej pripovedovali svoje in pri priči stekel do Čuka. Da bi kar najhitreje dobil Cota in Tinca. In zvedel, kaj si onadva mislita o vsej tej stvari. Čukovih dveh pa ni bilo doma. Bila sta že na njivi. Torej, mi ni preostalo drugega, kot da sem poklical Barbaro. »Barbara! Barbara!« sem se začel dreti. »Nobenega ni pri hiši!« je zavpil nad mano ata Čuk. Sedel je na tnali pod lopo in klepal koso. Enakomerni klepajoči zvoki so peli kot zvonček v lepo poletno popoldne. Prišel sem bliže. »Pridi kasneje! V štacuno je šla...«je dvignil iznad tiste kose svoj kosmati obraz Čuk. Pa me premeril od glave do peta. Da mi je postalo kar sitno. In hudo žal, da sem prišel takole k njemu. Tako blizu... »Kajne Kopriva, da z našima nimate nič pri tisti sinočnji stvari... Pri Finku, mislim...«je zavrtal vame. S takim glasom, da sem stopil takoj dva koraka nazaj. »Prav nič ne vem o tem...« sem zamrmral. »Aha...«je vzdihnil stari. V svojo rjasto koso. Nejeverno je zmajal z glavo in spet začel pikati po nji. Pobral sem jo stran. Kar so me nesle pete. In se zaril v naše grmovje ob poti. Da bi tako neopazen počakal Barbaro. Če je šla v trgovino, se bo vsak čas vrnila. Lahko jo bom prestregel in seji opravičil. Za tisto včeraj. Da nisem mislil tako zares! Če bo seveda verjela... Barbara je prišla. Kmalu za tem. Pa ne sama! Pripeljala seje. S Petrom Finkom. Ta je zaradi junaških korakov sinočnjega večera spet dobil hrošča gospoda Jozla. Za toliko, da se je lahko zapeljal z njim v trgovino. In Barbara je morala prav zdaj, to uro, kot nalašč, tja... Vrgel sem kamen v prah, ki seje dvigoval za njima in šel nazaj domov. Doma sem jih najprej slišal. Zakaj se potikam okrog. Že ves dan. Brez dela. In to zdaj, ko so ljudje po njivah. Ko me doma najbolj potrebujejo. »Jok! Ne letaj okrog kot osa! Še posumili bodo...« mi je prišepnila Maruša. »Mama že nekaj teži... In tako sumljivo me sprašuje. Vseskozi kaj!« »Res?« »Ja!« Ni mi preostalo drugega, kot da sem se tudi sam spravil k delu. Brez volje sem vrgel motiko na ramo in počasi odcapljal čez travnik proti našim njivam. Pa nisem prišel daleč! Po stezi, ti, kije rezala naše polje na dvoje, je prihajal Peter Fink. Kot nalašč! Naravnost meni nasproti! Z velikim, nemogočim klobukom na glavi. In z bonbonjero pod pazduho. Glavo je tiščal v tla. Očitno je nekaj razmišljal. Tako me je opazil šele, ko je bil kake tri, štiri metre pred mano. Ustavil sva se oba naenkrat. In se zagledala drug v drugega. Kakor dva petelina. »Če bi te dobil sinoči v roke! Uf!« je stisnil skozi zobe Peter. Še preden sem utegnil ziniti kaj boljšega. »No, pa me nisi...« sem rekel. In vrgel motiko v travo. Peter pa svojo bonbonjero. Takoj za tem. »Se ti ne zdi, da greš malo predaleč? S to svojo trapasto klapo, a?« je spet začel Peter. Dal roki ob boke. In me izzivalno pogledal. Nisem maral, da me kdo tako gleda! Se manj pa, da me poučuje. In tako govori o moji klapi! »Kdo pa si ti? Kdo pa misliš da si, ti smrkavi Finkec! Da mi lahko rečeš karkoli?« sem se zadri nad njim. Tako, da bi ta gizdalin kar najhitreje spregledal, s kom ima opravka. Da bi se me zbal. Pobral tisto bonbonjero iz trave, verjetno na¬menjeno Čukovi Barbari, in jo pobrisal. Strahopetno nazaj pro¬ti domu. »Kaj pa se napihuješ? Ti, reva!« je rekel na tisto Fink. Cisto nekaj drugega, kot sem pričakoval! »Odkar te poznam, hočeš biti glavni! In imeti prvo besedo. Nad vsem frajerji po Žup¬iji! Misliš, da se te tudi jaz bojim?« »Daj, daj, zavezi! In spravi se mi s poti!« sem jezno zagodel. Moje potrpljenje je bilo resnično na nitki. »Čim prej se mi spravi izpred oči! Dokler imaš še čas!« Stopil sem na prste in dregnil Petra v ramo. Prepričan, da mi bo tako le šel s poti. Takrat pa se je začelo ... Zakadila sva se drug v drugega. S tako silo, da sva oba pristala na tleh. Zakotalila sva se do prvih dreves in se začela obdelovati. Tako, kot že dolgo nisem poskusil! Presneto gibčen je bil ta Fink! Ne močan, ampak spreten. Tako sem jih dobival več kot on! Kar je res, je res! Vlekla sva za lase drug drugega. Se valjala po travi. Po njivi. Do poti sva že prišla. V blatne, lužaste glajžne. Tam sva pokleknila. Obrisala hitro vsak svoj nos. Moj je bil že krvav. Tudi koleno sem imel opraskano. Odrgnjene komolce. Da o Petrovih sploh ne govorim! Odnehati pa vsemu navkljub nobeden od naju ni hotel... Ni bilo dolgo, ko sem spoznal, da izgubljam! Pomislite! Da izgubljam dvoboj s tem maminim sinčkom! In da bom moral pobegniti! Če ne, me doma ne bodo več spoznali... Izpljunil sem kri. Nekaj luže. Ta čas malo zajel sapo in se skušal pobrati na noge. Ta nori Fink pa, ko da ne zna nehati... »Na, na, na!« je vreščal. »Za žabe, za kure, za mamico, za...« Ta naštevanka mi je začela brneti v glavi kot nadležni čmrlj. Stisnil sem veke, se nagnil malo nazaj, nato pa telebnil z vso silo nekam v Petrovo naročje. Tako, daje ta le utihnil. In od osuplosti zaprl usta. Izkoristil sem njegovo trenutno zbeganost. Se pognal na noge. Mu brcnil v oči še nekaj luže. Nato pa stekel po poti proti grmovju. Ko sem čez čas pogledal nazaj, sem videl, da seje tudi Peter pobral. Da je sezul zasvinjane sandale, jih vrgel čez ra¬mo in odhlačal proti domu. Na sredi našega travnika je tako ostala le še moja motika. In Petrova bonbonjera. Namenjena Čukovi Barbari. »Ježešna, Jok! Kakšen pa si? Kaj pa si delal?« je zacvilila mama. Takoj, ko meje zagledala. »Padel sem!« sem rekel. Kratko. »S Čukove lope.« Odplazil sem se do vode. Si pod pipo opral obraz. Roke. Vrat. Umil sem si odrgnjene komolce in kolena. Se s težavo slekel. In se v samih spodnjicah zavlekel na vrh. V svojo sobo. »To mi boš pa drago plačal Peter Fink!« sem zatulil tam. V gluhe stene. Vrgel sem se počez na posteljo in tako prespal popoldan. Noč. Pa še pol naslednjega dne. Iz postelje me je spravil šele Marušin vreščavi glas. Klicala je k južini. Za mizo sem sedel kot izpodrecan. Vse me je bolelo. Od riti do glave. In v enakem zaporedju nazaj. Izogibal sem se maminih radovednih oči. Še bolj očetovih. Maruša pa, ko da bi kaj slutila! Tu pa tam mi je pomežiknila. Se popačila. In prijela za usta. Kakor da s težavo zadržuje rezanje... »No, pa je le Micka imela prav... Francka je že poslala Toni nazaj! Nazaj k Mihu.« je začela mama. Ko je bilo vse tiho pri mizi. Samo za malo sem dvignil glavo. Ko da me Toni ne zanima več... »Nazadnje bo na Župniji kar dosti otrok! V nedeljo pride Milka z malim. Tako, da bo krst tu, v naši fari! In pojedina pri Šiški! To si pa ne bi mislila...« Ničesar nisem zinil na to. Samo malo sem pokimal. Kaj mi mar zdaj Šiška! In njegov mulček! »Šiška je povabil vso vas! Treba bo malo premisliti... Vsak bo kaj prinesel... Ata, kaj misliš, bi spekla cimetove zvezdice? Ali pa raje kokosove kocke?« »Ja, ja, seveda,« je zabrundal naš ata. »Nekaj pa le naredi!« »Pravijo, da bo Milka pripeljala sabo tudi posvojenko! Mislila je, da ne bo otrok... Pa je posvojila punco. Kakih dvanajst let ji je že...« »Ja?« je oče za tisto le zagrabil. Kar z zanimanjem. »Tako bo Šiška dobil kar dva vnuka. Dva naenkrat! Saj se mu bo zmešalo od samih otrok...« Vstal sem. Ni mi bilo do pogovora. O teh Šiškovih mulcih! Ne o praznovanju, ki se tam pripravlja. Zavlekel sem se na svoje. Kot pretepen muc. In tuhtal, tuhtal... Če pokličem klapo na pomoč... Cot zdaj ne bo za nobeno rabo! Ker bo presrečen. Zavoljo Toni! Kaj mu bo zdaj mar Peter Fink! Tinca ne bom prepričal v kaj posebnega. Da bi pobarvala slepca? Recimo, v modrasa? Ali belouško? In jo vtaknila v Finkovega rumenega hrošča? Ne, s Tincem to ne bo šlo... Še manj pa z našo Marušo! Ta se kač boji. Celo močerada. Kaj bi z njo... Torej?
Samo ena rešitev je! S Petrom bom opravil kar sam. Prebutal je navsezadnje le mene! In to za nič na svetu ne bi povedal! Nikomur! Najmanj pa svoji klapi. Kaj jim pa bo tak vodja? Da ga lahko vsak mestni revček užene? Nič! Drugega si bodo izbrali. Prav gotovo! Lahko celo Finka... Ne, tega pa ne bi prebolel! Nekaj bo treba storiti... Tisto »nekaj« mi je šinilo v glavo mimogrede. Načrt je bil kar se da preprost. Čas ugoden. Zato, ker so bili vsi po Župniji tako ali drugače zavzeti. S Šiškovim krstom. In tistim praznovanjem tam. Torej, izkoristil bom to vsesplošno navdušenje. In se še en¬krat spoprijel s Finki. Sam! Tokrat samo s Petrom! Toliko, da bo vedel, da sem še zmerom glavni! In edini pravi poglavar svoje klape! Ja, vse bo šlo, če bo Peter tiho... Če bo pa povedal, kako me je zmazal, pa res ne vem... Kaj pravite, kako se človek nauči prenašati poraze? Težko, bi rekel! Ampak, že mora biti kakšen način... Mora! Peter Fink pa o najinem divjem srečanju ni povedal nikomur! Tako sem se nekako zadovoljen lotil svoje nove akcije. Tudi to me ni motilo, da sem sam. Brž ko je sonce zašlo, sem se odpravil od doma. Naravnost v Čukovo gmajno. Tisto, najbolj zaraščeno. Sreča, da sem jo že tolikokrat prehodil. In jo poznal kot lasten žep. Vedel sem za ptičja gnezda. Za maline in robidnice. Vedel sem za skrita legla lisic. In za vsa divja mahovja gozdnih os in črmljev. Zdaj, na večer, so bile ose in čmrlji že v svojih gnezdih. In ni bilo težko priti do njih. Preskočil sem nekaj podrtih dreves in izpod trohnečega debla počasi in previdno začel vleči šumeča gnezda. Sreča da sem imel rokavice! In dobro malho! Da sem kar seje dalo hitro natlačil vanjo precej rumeno rjavih pikajočih os in čmrljev. Ko sem tisto nesel čez gmajno proti domu, so se mi roke od nervoze potile. Malo pa tudi od strahu! Če bi se malha na kakšnem vogalu pretrgala... In bi dobil vso to brenčečo reč v glavo ... Srečno sem prinesel vse skupaj do doma. Tam pa skril. Do noči. Ko se mi je zdelo, daje zadosti temno in da proti Finku navzgor nimam več koga srečati, sem pobasal svojo malho in jo previdno ubral čez naš travnik. Od tam pa do Finkove žive meje. Preskočil sem jo, pretekel dvorišče in se ves zadihan zakotalil nekam pod drnoselj. Pod rumeno Finkovo slivo. Pod tistim drnosljem je stal hrošč gospoda Jozla. Bil je opran. Skrbno zdrgnjen. Zadek je imel pokrit. Spredaj, na steklu pa pregrnjen časopis. Ja, gospod Jozl je znal poskrbeti za svojega ljubljenca! Dvignil sem se na kolena. Otipal vrata avtomobila. Pritisnil na kljuko, pa k sebi in odprla so se... Pogledal sem k hiši. Nič! Gospa Pepina je verjetno brska¬la po svojih receptih. Da bo spekla kaj posebnega. Zdaj, za Šiš-kov dan. Gospod Jozl je dremuckal. S tem, ko je opravil pri svojem hrošču, seje njegov delovni dan po navadi končal. Peter pa je verjetno bral. V tisti svoji kraljevski sobi je brskal po knjigah. Zdaj, v počitnicah! Pomislite! Ko je bilo tega najmanj treba! V takem mirnem, kar spokojnem, avgustovskem večeru se Finki verjetno niso nadejali obiskov. Tudi takih, nepovabljenih, ne! V nasprotnem primeru bi vsaj zaklenili svoj avto... Vse mi je šlo na roke! Prav vse! Tako, kot še nikoli doslej! Hitro sem delal! Razvezal sem malho. Pobral ven gnezda in jih vrgel na sprednji sedež hrošča. Enako hitro in spretno sem vrata takoj za tem zaprl. Se spet spustil na kolena. In po vseh štirih odlezel nazaj do žive meje. Zadovoljen sam s sa¬bo, kot že dolgo ne! Če bo sreča, se bo Peter spravil v avto že takoj zjutraj! Mogoče bo ta dan imel v načrtu našo Marušo, če bo prišel do trgovine, seveda! Prvič po dolgih dneh sem brezskrbno legel. In kmalu za tem zaspal kot ubit. Naslednji dan pa sem čakal... Kot svoj čas Miklavževo jutro. Skrit sem bil za hruško. In škilil proti Finku. Kdaj bo tam zabrnel hrošč gospoda Jozla. Namenjen v trgovino. In kdo bo prvi srečnež, ki bo sedel na prvi sedež. Ni mi bilo treba dolgo čepeti za našo hruško! Po tuljenju gospe Pepine sem vedel, da so ose že začele svoje. Tisto vreščanje je trajalo precej dolgo. Ni in ni ga hotelo biti konca. Le še stopnjevalo seje! Do take mere, da meje prejšnje veselje in navdušenje kar malo minilo. Enkrat vmes sem slišal Petrov krik. Za tem malo mirnejši Jozlov glas. Pa spet najglasnejšega, Pepininega. »Kaj pa je danes gori? Ali se tepejo?« je pomolil glavo naš ata iz kuhinje. Tam je bil že vse jutro. Daje mami sproti otepal testo. Za flancate. Namenjene Šiški. »Ah, kaj! Ženska, ta, Pepina, je precej glasna. Drugače pa je dobrih rok, se mi vidi,« je rekla nazaj mama. »Pusti tisto tam! In zapri okno! Da se mi testo ne prehladi!« Okno naše kuhinje se je zaprlo. Oče in mama sta se spet spravila nad testo. Zato, da bi bila čimprej gotova. Ker se je imela vsak čas vrniti Maruša iz trgovine. Tja je šla po razne praške in posipo. Za cimetove zvezdice in kokosove kocke. Te naj bi prišle na vrsto takoj po flancatih. Vsaj tako sem slišal. Tako, vidite, res nista utegnila misliti na uboge Finke ... Odlepil sem se od hruškinega debla. Sedel v travo. In še malo počakal. Prav v tem pa je po poti navzdol pridrvel Finkov rumeni hrošč. Z gospodom Jozlom za volanom. In gospo Pepino na njegovi desni. Po hrumenju sodeč se je vsem presneto mudilo... Ob takem trušču meje kar vrglo pokonci. Stegnil sem vrat, kakor Čukov Fif v napadu. In zadnji hip opazil še Petra. Sedel je na zadnjem sedežu. Z brisačo okoli vratu. Glavo je imel vso bulasto. Podobno zreli jesenski buči. Ob pogledu na njegovo glavo sem se hitro potipal še po svoji. Pobrskal sem po opraskanem nosu. Po obtolčeni ustnici. In skeleči čeljusti. Na tisto pa se čudno nakremžil in stisnil zobe. Nekaj v meni pa je zapelo, da mi je žal... Kljub vsemu! S Petrom sem šel predaleč! Prav gotovo, da res! Ampak, zdaj je bilo prepozno. Stvari so se odvijale z neverjetno naglico.

Peter je bil sprejet na urgentnega. Od tam pa so ga poslali na infekcijsko kliniko. Zaradi vsaj desetih strupenih pikov divjih os. Te so se mu razdražene zakadile v vrat in glavo. Vse to je lepo po vrsti povedala še istega popoldneva pri nas vsa v solzah gospa Pepina. »Z mulci je pač težko,« jo je tolažila naša mama. »Tudi Jok je ves potolčen. Skrbi me zanj!« »Ja, tudi naš bi moral k zdravniku!« je dvignil svoj glas še oče. »Odkar je padel s Čukove lope, se mi zdi nekam čuden!« Ob teh besedah me je pogledal kot huda ura. Nekaj sem zablebetal na tisto, pa se jim hitro izmuznil. Pa ne daleč! Na dvorišču sem se zaletel v Marušo. »Jok, kar je preveč, je pa preveč! Nikoli več ti ne bom pomagala! Pri takih barabijah že ne!« je zatulila. Se bolj zavekana kot gospa Pepina. »In tudi,« je še pridjala in začela z roko žugati vame, »iz tvoje klape me kar briši! Ne bo me več!« Po teh besedah je odkorakala. Naravnost k onim trem. V našo, po cimetu in kokosu dišečo kuhinjo. Sklonil sem glavo ob tolikšni babji ihti. Malo pobrskal z nogo po pesku na tleh. Si pritegnil pas na hlačah. Obrisal popraskani nos. In smrknil v pomečkan robec. Nisem prav vedel kaj. Ali znoj, ali solze. Če ne kar vsakega po malo. Potrt in brez volje sem nazadnje odkorakal k Čuku. Na pod. Na Čukovem podu naj bi se spet po dolgem času dobili. Vsa naša klapa. Vključno s Toni. Ta je menda že od jutra doma. Pri Mihu. In tam še ni spregovorila besede. Z nikomer! Ra¬zen z Lužijem. Tako sem slišal govoriti Mihovo. Bila je že na¬vsezgodaj pri nas. Prišla je po recept za orehove rogljičke. Te bo namreč spekla za Siškov praznik. Toda, zdaj sem imel kaj malo časa misliti na Toni! Še manj pa na orehove rogljičke in podobno sladko kramo. Ta zaplet okoli Petra Finka meje popolnoma zaposlil. Nisem vedel, kako bi stvar speljal do konca. Tako, da bi jih ne fasal preveč. In da bi se s Petrom na nek način sporazumela. Seveda, brez prič! To pa bo sila težko. Če že ne nemogoče... Na Čukovem podu smo se najprej pozdravili s Toni. Vsi po vrsti smo ji dali roko. In jo zraven vzpodbudno boksnili v ramo. Tako, da smo jo prepričali, daje še zmerom naša. Toni se je nekam spremenila. Ali pa se mi je le videlo tako. Shujšala je. Tako, daje bil njen droben nosek še za malo bolj ošiljen. Oči je imela za spoznanje večje. Bolj resne. In lase sije zdaj spenjala. V droben, kakor pšenica rumen čopek. Najbolj se je razveselil njene vrnitve Cot. Dvignil jo je v zrak. Skupaj z Lužijem. Tako da je zavriskala, Luži pa prestrašeno zacvilil. Iz njenega naročja pa kljub temu ni več hotel... Torej, le ni bilo tako napak, da sem tega prebrisanega cucka spravil takrat stran od Finka! Na podu smo posedli tako kot zmeraj. Cot in Tine na mojo desno. Zraven njiju Toni z Lužijem. Na drugo stran, malo globje v seno, letošnje že, pa jaz. Manjkala je še Barbara. Ta Čukova sestrična. Iz previdnosti je še zmerom nismo vabili zraven, pa čeprav je počitnice na morju preložila. In podaljšala te, na Župniji. Do konca tedna! Manjkala pa je seveda tudi naša Maruša. Ta klepetavi primanjkljaj pa je takoj opazil Čukov Tine. Kdo pa drug! »Kje pa je Maruša, Jok? Ali nismo rekli, da pridemo vsi?« je rekel. »Maruše pa ne bo,« sem spravil iz sebe. Ko so že vsi tako zijali vame. »Nekaj se kuja...« »A, tako,« je zamrmral Tine. Tisto, da se kuja, ni bila nova stvar. Maruša je to počela skoraj vsak dan. In Tine je dobro poznal njene muhe. Po tem kratkem uvodu smo bili nekaj časa tiho. Tako tiho, da sem slišal čebele v lipi pred podom. »Toni, ali boš zdaj naša? Pa Mihova?« je le pretrgal mučno tišino Cot. Pa se presedel še bliže k Toni. »Kaj pa pravijo vaši?«

»Tu bom ostala, ja...« je rekla Toni. In nervozno kuštrala Lužijevo dlako. »Je pa že bolje tu, kot pri mami...« Spet smo potihnili. Vsem nam je bilo nekam sitno. Če že ne hudo. Se nikoli nisem pomislil, da bi bil zadovoljen brez naše mame... Brez njene kuhinje, iz katere je zmerom kaj dišalo. Verjetno sta enako mislila tudi Čuka... »Saj imaš tudi tu mamo!« je vzkliknil nazadnje Cot. »Pa še teto Micko povrhu! Ko bo šola, boš lahko pri nji. Tam mora biti zabavno. Toliko kokoši in pavov... Pa vlaki! Vsak dan vozijo mimo njene hiše!« »Tam mora biti super, a?« je takoj pridjal svoje še Tine. Bil je nor na vlake. Pa tudi vse tiste pisane Mickine pave bi rad kdaj videl. »Prišli te bomo obiskat. Da nam boš pokazala pave!« Toni je prikimala. »Rada imam Micko...«je rekla potiho. »Samo ne vem, če bom smela vzeti tja Lužija. Zaradi tistih kokoši...« »Seveda ga boš lahko vzela!« je poskočil Cot. »Pes odganja lisico! To pa Micka dobro ve! Še mar ji ne bo tak cucek...« »Misliš?« je zamrmrala Toni. In stisnila Lužija v naročju. Tako, daje ta kar zastokal. Hvaležno jo je pogledal, ko dajo razume. Pa položil prednje tace na njeno ramo. »Vidiš, kako dobro te razume...« seje nasmehnil Cot. »Nikoli več se ne bo ganil od tebe!« Toni se je zadovoljno zleknila po senu. Videti je bila srečna. Spet je bilo vse tiho. Tisto brenčanje z lip se je zdaj preselilo bliže. Pred odprte line. K nam na pod ga je prinašal veter. Ta se je vlekel po senu in ga tako sušil. »Zakaj si tako tiho, Jok?« je nenadoma vprašal Tine. »Kar si tu, še nisi zinil besedice!« »Se mi pač ne da...« »Anam se pa da! Zakaj si nas pa potem sklical skupaj? Če nam zdaj nimaš kaj povedati...« Nastala je mučna tišina. Vsi trije so se zagledali vame. Celo Toni je za malo izpustila Lužija iz naročja. »Še sam ne vem, zakaj sem vas poklical...« sem zajecljal. Hudo jezen sam nase. Ker se nikakor nisem mogel zbrati! Ne misliti na kaj pametnega. »Tisto, s Petrom,« je nenadoma začel Cot, kot bi bral moje obupane misli, »tisto, pa ni bilo najbolj fair! Kaj če se mu res kaj zgodi? Boš prevzel to nase?« »Kako pa veš ... Kaj pa ti veš, kaj je bilo,« sem mencal. In se presedal. Z ene noge na drugo. »Vem!« je rekel Cot. Resno. »Videl sem te. Tisti večer. Kako si tekel v našo gmajno. Kaj pa naj bi iskal tam drugega, kot gnezda? Za ptičja ti ni toliko mar kot meni. Kače so prenevarne. Torej, ostale so ti le še ose. Divje gozdne ose!« »Zlizal se bo! Kaj te toliko skrbi zanj!« je rekel na vse skupaj Tine. Ko da mu vsa stvar sploh ne gre do živega. »Že ko sem prvič videl tega Finka, sem vedel, daje trdoživ! Da nam bo delal preglavice! Še najbolj pa tebi!« »Meni? Zakaj ravno meni?« sem zategnil. »Ker ti neprestano hodi v zelje! Ti pa se delaš, kot da ni nič,« je nadaljeval Tine. Ta dan neverjetno gostobeseden! »Najprej ti je speljal Barbaro! Takoj za tem je spravil k sebi Lužija! In nazadnje,« zdaj je nagnil Tine glavo malo na stran in se mi hudomušno nasmehnil, »ne vem, če te ni kar on potisnil z naše lope! Vse bi bilo možno ...« »To si pa ti rekel... Mene, da bi potisnil z vaše lope? Ta¬kle smrkavi Finkec? Se ti meša, ali kaj!« sem zrasel. V obraz mi je planila kri. S težavo sem se krotil, da se nisem pognal v Tinca. Kar čez kup sena. Naravnost vanj. »Zakaj pa ne...« Tine ni odnehal svoje. »Zakaj se pa ne bi še tebe kdo pošteno lotil! Mogoče bi pa rad prevzel kar vso klapo? Kdo ve!« Planil sem pokonci. In stisnil pesti. Tincu naravnost pod nos. Da je ta kar zapihal. »Kaaaj si rekel?« sem zategnil preteče. Pa ga potisnil korak nazaj.

Sreča, daje ostal vsaj Cot pri pameti! In da se zna obvladati. Kadar gre za najbolj nevarne stvari. Planil je med na¬ju s incem, potisnil vsakega v svoj konec in zakričal: »Pri priči nehajta s tem! Tako ne bomo nikamor prišli!« S Tincem sva se spogledala. Še malo ostala tako. Počasi pa le pokimala drug drugemu. In sedla nazaj. Vsak na svoj konec sena. »Zakaj pa gre, Cot?« je začivkala še Toni. Ko sva bila spet v varni razdalji na tleh. »Zakaj pa ste dali Petru Lužija? In to že prvi dan, ko sem šla z Župnije!« »No, zdaj pa to! Kakor, da bi zabredla naravnost v sršenov osir.« »Luži je sam šel k Finku,« ji je hitro začel razlagati Cot. Da bi stvar vendarle speljal v mirnejše vode. »Ko je videl, da te ni doma, jo je zbrisal. Ampak, ne za dolgo! Pripeljali smo ti ga nazaj! Saj vidiš...« Toni je tem besedam pokimala. In ni več spraševala, kako in kaj. Očitno je bilo to dovolj zanjo. To, daje cucek spet njen. Po podu je spet potegnil prijeten veter. Dvignil sem obraz proti linam in prijelo meje, da bi legel. Da bi legel vznak v seno. In ne mislil na nič! Ali... »Namesto da se petelinita, raje preštudirajmo, kako bi prišli do njega,« je začel spet Cot. Ko je videl, da sva se umirila. »Do koga, da bi prišli...« sva planila s Tincem. Oba v en glas. »Do Petra vendar! Navsezadnje ni nič takega, če povprašamo, kako je z njim! Že zavoljo gospe Pepine! Pa tudi... Premišljeval sem, pa...« »Pa?« spet midva s Tincem. »Nekako na Župnijo spada! Ta Fink! Nekam med nas! Kljub vsemu! Pa če to priznavamo, ali ne...« Cotove roke so zatrepetale. Načel je sitno temo. Tudi pod nosom se mu je začel nabirati znoj. Kakor vedno ob takih kočljivih zadevah... »Ne vem, kaj mislita vidva... Pravzaprav, kaj mislite vi trije,« se je Cot obrnil še k Toni. »Ampak, jaz bi bil presneto za to, da se malo pozanimamo zanj... In... In ga mogoče celo obiščemo. Če le ni prehudo z njim...« »Prehudo? Kako to misliš?« sem izmencal. »Tako, kot je... Tudi tebe so ose že zdelale! Saj veš, kako je to! Oteklina v ustih. V grlu. Ob ušesih... Sploh ni hec!« »Ali Peter lahko umre?« je široko odprtih oči vprašala Toni. »Ne, to pa ne...«je hitro rekel Tine. »Taka reva pa spet ni... Da bi kar... Ah...« Zamahnil je z roko in začel puliti iz sena hrustljave senene bili. Tisto je potlej mlel v dlaneh. In tako dal vedeti, da se počasi vendarle taja... »Pa pojdimo k Finku!« sem se vdal še jaz. A glas, ki je šel od mene, mi je bil čudno tuj. Kar skrhan. »Povprašajmo tam, kako je z njim...« »Boš šel kar ti, Jok? Navsezadnje je to tvoje maslo...« Pokimal sem Cotovim besedam. In ostal tiho. »Če bomo šli k njemu, mu bom nesla frnikule!« je rekla Toni. »Vse, kar jih imam! In tudi Lužija bom vzela tja. Da ga bo lahko pobožal!« »Ne vem, kako je tam s psi...«je rekel na tisto nejeverno Cot. Oporekal pa ji le ni. Zavoljo psa. Ampak, frnikule... »Toni, Petru ne bo za frnikule, veš,« je začel previdno. »Bo moralo biti kaj drugega...« »Imam lovski nož! Popolnoma nov je še,« je rekel Tine. »Če bi mu bil všeč...« Zmedeno sem pogledal v Tinca. Svoj lovski nož da bi dal iz rok! In to Finku! Ja, pa se je res nekaj pošteno prekuhalo v njem... »Kaj mu bo tam lovski nož, Tine!« je rekel Cot. »Se vzeli mu ga bodo! To mu lahko daš potlej, ko bo doma!« »Kaj pa? No, kaj?« silimo v Cota. Vsi po vrsti. »Ti reci!« »Nesli mu bomo mojega liščka!«  »Liščka? Liščka mu boš dal?« Kar obstali smo! Vsi trije. Odprtih oči in ust. Cot je bil pripravljen podariti Petru liščka! Ptička, ki ga je lovil ves mesec. Ga udomačil. Marsikaj naučil. In ga imel najraje. Od vseh živali pri Čuku! Ta lišček pa ni navaden ptič! Je tudi vabljenček! Zakaj se mu tako reče, vam bom takoj povedal. Tudi to, kako gaje Cot ujel. In na kakšen način. Samo malo potrpite! Da ve Cot od nas vseh največ o pticah, to ste verjetno že opazili. Ve, kdaj gnezdijo. Kje. Kako to počno. Kdaj se zvalijo prvi mladiči. Kdaj odlete. Katere vrste od njih prezimijo na Župniji. In katere ne. Cot skratka vse ve! Ampak, tokrat bo beseda le o liščku! Lišček je pravzaprav ščinkavec. V to družino ptic namreč spada. Je zelo pisan. Barve na njem se kar prepletajo. Od rumeno zelene. Do svetlo modre. Pa tja do rjave. Pozno poleti ga hitro opazimo na potrošniku in močvirskem osatu. Spomladi pa že takoj prve dni na lapuhu. Lišček je po naravi klatež. To pa vse pove. Spreletava se z veje na vejo. Od enega do drugega kraja. Polni so ga vrtovi. Sadovnjaki. Pašniki in obrobja gozda. Prav gotovo tudi par¬ki. Za tisto ne vem. Ker jih pri nas na Župniji nimamo. Gnezdo si lišček splete najraje v brgovili kostanja ali hrasta. Pravzaprav ga kar obesi tja! To gnezdo je skodeličaste oblike. Narejeno je iz bilk in mahu. Iz živalske dlake. In obloženo z lišaji. V to gnezdo zleze samica jajčeca. Ta so prav tako pisana, kakor potem mladiči! Svetlo modra so, s temnimi pegami. Pravi pirhi! Mladiči, ki se iz njih izležejo so drobceni. Puhasti. In imajo rdeča žrela. Na moč so požrešni! Tako, da jih starša morata neprestano hraniti. Hrano jim nosita izmenično. Največ semena. Osatov. Vseh vrst bodakov. Kartavžarja. Pa tudi semena jelše in breze. Mladiči kmalu odlete. In povsod okrog se zasliši veselo pet¬je. Lišček namreč prav prijetno poje. Njegovo čebljanje pa pri¬vabi še druge ptice pevke. Tako, da okrog Župnije poleti vse vrešči. Ko se poletje prevesi v jesen, Cota že začne razganjati. Tako, da ne misli na nič drugega več kot na ptice. V šoli popusti. Doma mu ne morejo do živega. Le naša klapa ga občuduje. Konec septembra začne pripravljati limanice. Cot je v tem zelo natančen! Ve, da mora imeti do prve slane vse pripravljeno. Najprej nabere na hrastih belo omelo. Ali ptičji lim. Tako pravimo temu drevesnemu zajedalcu pri nas. Na Župniji. Bela omela se razen v hraste zajeda tudi v druga drevesa. Vidite jo na vrbah, topolih, jelkah, lipah... Celo na jablanah! Zakaj pa je ta, s hrasta, najboljša, ne vem! To bi mora¬li vprašati Cota! Ta ptičji lim ima rogovilasto, kolenčasto steblo. Usnjate, zimzelene liste. Ti so jajčaste oblike. In obrnjeni vsak sebi. Cvet te rastline je rumenkasto zelen. In diši po oranžah. Si morete misliti! Da tudi pri nas, na Župniji, nekaj diši po oran¬žah! Cvetovi, nabrani v zelenih listnih brgovilah, kmalu odpadejo. Tam pa se začnejo debeliti jagode. Te so šele zanimive! Bele so. Žilave. Lepljive. Sluzave. Kiselkastega in grenkega okusa. In vsaka ima majhno, črno pečko. Kakor rdeči ribez! Ja, ta ptičji lim je res nekaj posebnega! Zdaj si pa predstavljajte, kakšen šele bo, ko ga Cot skuha! Ko si Cot po dolgem in napornem plezanju po drevju nabere dovolj teh jagod, jih zmeče v lonec. Tega da na štedilnik. In počaka, da jagode zavrejo. Ko zavrejo, jih mora nepresta¬no mešati. Da se ne primejo lonca. In da se lepo počasi strdi-jo v gosto, lepljivo mezgo. Po kakih treh urah je ta zadeva kuhana. Zdaj šele ima Cot opraviti z njo! Najprej natoči v banjo vode. Kar v tisto, v kopalnici. Kar imajo pri Čuku tam vse novo, ima verjetno malo več težav. Ampak, Cot se ne da! V mrzli vodi se tako lonec počasi ohlaja. Mezga v njem se lepo strjuje. Cot pobere iz nje še pečke. Smeti. Lupinice. Vse! Tako, daje čista. Skoraj taka kot slivova marmelada gospe Pepine. Le daje svetlejše barve. In verjetno tudi strupena. Tako očiščeno in shlajeno mezgo Cot potem pregnete. Spere z vodo. Spravi v kepo. In takoj začne pripravljati limanice. V vrbovju nareže tanke palice. Tudi te prekuha! Da so prožne. Potem jih ošpiči, Poišče primerno debelce. V tisto debelce izdolbe nekaj lukenj. In vse te ošpičene palice natlači va¬nje. Prav z lahkoto. Tako da je vse skupaj podobno majhne¬mu drevescu. Temu drevescu pravi Cot hrastič. Ko je hrastič narejen, Cot poišče kos usnja. Iz tistega usnja pa nareže majhne, okrogle krpice. Bleke jih imenuje. Te bleke potlej nalepi na prej omenjene palice. Na vsako posebej. Tako, daje ta hrastič zdaj že kar podoben pravemu drevescu. Na vsakega od teh blekov Cot da nekaj prej omenjene mezge. Tiste, iz ptičjega lima! Zraven pa primeša še nekaj lanenega olja. Tako, da je ta že bolj tekoča. Lepljiva. In prožna. Taka, da zdrži mrzla, novembrska jutra. To, daje november najboljši čas za Cotove podvige s pticami, sem vam že povedal. Enkrat prej. Ko ima Cot vse to nared, gre po svojo kletko. Majhno. Temno zeleno. Neštetokrat sem jo že imel priložnost videti. V tej kletki pa prepeva majhen, pisan ptič. Noben drug kot naš lišček. Cotov vabljenček! No, zdaj se vam je pa že moralo posvetiti, nakakšen način uspe Cotu ujeti katerokoli ptico na Župniji. Od kalina, brgleza, čižka pa do liščka. Celo kobilarja! Rumenega pevca z najboljših Finkovih jablan! Tako se Cot z vso kramo in z liščkom v kletki odpravi. Kolikor se da globodo v župnijski boršt. Tam si hitro poišče primemo drevo. Nekam v brglovilo obesi kletko. Z liščkom. Vabljenčkom. Ne daleč stran pa svoj hrastič. Tistega, z limanico. Brž ko se Cot skrije v najbližje grmovje, začne lišček svoje. Prepeva iz vsega grla! Prepričan, daje v svojem okolju. Da je doma! Vesel, da bo s tem svojim petjem privabil čim več svojih prijateljev. Če bo sreča, liščkov. Če ne, pa kogarkoli. Liščkovo čudovito petje ptice okrog res zavede. Pa ne samo petje! Novembra je že lakota tu. Črvi po vejah se poskrijejo. Drevju odpadejo listi. Mahovi se osuše. Plodovi bukev in jelš pa so že stari. In suhi. Ptice poslušajo tisto petje tam. Vabljenje, pravzaprav. Poslušajo veselo pesem sitega Cotovega liščka in pridejo bliže. Z veje na vejo. Od tam na vejico. Z najtanjše vejice pa na hrastič. Najbolj radovedni so seveda liščki in kalini. Pa tudi brglezicoti nič ne zaostajajo! Vsi hočejo priti čim bliže pojočemu liščku. Pri tem pa - hop! Čim se drobni krempeljčki oprimejo bleka, ostanejo tam... Takrat nastopi Cot! Hitro priteče iz svojega skrivališča. Malo še počaka. Da se ptica umiri. Potem jo nežno prime z roko. In vzame s tistega lepljivega bleka. Iz žepa potegne stekleničko z žganjem. Z njim ji očisti krempeljčke. Če tega nima pri sebi, pa kar s prstjo. Tako, da se ptica te lepljive zmesi reši. Takoj za tem pa hitro odpre kletko. Pa ne to, v kateri je lišček! Drugo! Posebej pripravljeno za novinca. Ujeti ptič še nekajkrat zafrli sem in tja. Ko vidi, da ni rešitve, se po navadi vda. Preplašeno se spravi v kot in čaka... Boste rekli, to pa ni prav! Cot je krivolovec! Ubijalec! Morilec ptic! No, s prvim se bom strinjal z vami. Mogoče vse to res ni prav, ampak... Ko jo Cot s to novo ptico primaha domov, jo seveda takoj vsem pokaže. Pove, katera je. Kakšne so njene posebne lastnosti. Kako jo je ujel. In koliko časa jo misli obdržati. Ata Čuk na tisto skomigne z rameni in reče: »Upam, da te bo to minilo, fant! Rad bi, da bi te prav kmalu!« Mama pravi: »Matija, kaj se ne bi že enkrat lotil česa bolj koristnega? Recimo, da bi redil zajčke. Purane. Karkoli! Nekaj takega, da bomo imeli kaj od tega! In pa ... Meni se ptice smilijo! Takrat ko jih izpustiš, še bolj...« Tine pa: »Ne vem, čemu jih loviš, če jih potem izpustiš! Kakšen smisel ima vse to! Res si butast! Toliko dela za prazen nič...« Cot po teh besedah pogleda vsakega posebej. In dvigne obe svoji kletki. Visoko nad glavo. »Lovim jih zato, ker jih imam rad!« pravi. »Rad jih gledam in poslušam. Brž, ko bo v borštu dosti za življenje, ga bom spustil!« Tako tudi naredi! Cot pa ima v Čukovem borštu tudi veliko krmilnic. Tja no¬si hrano. Vso zimo! Bučna semena in graharo. Celo kašo včasih pridene zraven. Ima tudi precej knjig o pticah. Fotografij. In tu pa tam slabo vest... Od vseh svojih ptičev je Cot do zdaj obdržal samo enega! Živopisanega liščka. Vabljenčka. Tega, okoli katerega je kar naenkrat toliko hrupa. Ta lišček je pri Čuku čisto domač. Kličejo ga Ciki. Pa ni bil vseskozi Ciki! Njegovo pravo ime je pravzaprav Cekin. Verjetno mu gaje dal Cot zaradi barve. Ta lišček je več kot preveč rumen. Pravi cekin! Torej, pravi tudi za Finke! To, da Ciki kar se da lepo poje in daje čisto domač, ni tre¬ba še enkrat ponavljati. Vse pri hiši pozna. In vse ima rad. Oni pa njega. Po cele dneve se spreletava sem in tja. Tudi, če so okna odprta, ne pobegne. Ne več! Dovoljeno mu je celo po¬sedanje po kuhinji. No, zdaj, ko je toliko peke za Šiško, ver¬jetno ni tam. Ker bi se pri priči lotil rozin ali kokosa! Zdaj pa recite, če Cot ni sila! Daje pripravljen dati takega liščka Petru! Da bo, namesto po Čukovi, po sladkarijah dišeči kuhinji, prepeval v bolnici! Med tabletkami in sirupi! »Ali si tisto, kar si prej rekel o liščku, mislil zares?« vpra¬ša Tine Cota. Se enkrat. Ker še zmerom ne more verjeti. Da bi ga Cot dal od sebe. »Resno sem mislil, kajpa!« reče Cot. Nasršeno. In nas jezno pogleda. Vse, po vrsti. Ker misli, da mu ne zaupamo. »Sam mu ga bom nesel! Če je vam toliko odveč...« »Čakaj, čakaj, Cot!« takoj spet plane Tine pokonci. »Kdo pa pravi, da nam je odveč iti tja... Samo... Samo, nisem prepričan, da bomo prišli do Petra. Kar tako. Na vrat na nos! Da nas bodo spustili noter! Brez njegovega očeta že ne!« »To je res...« Zamrmra Cot. »Najprej bo treba k Finku! Kakorkoli že, treba bo tja! In prositi gospoda Jozla, če gremo lahko z njim... Že na jutrišnji obisk...« »Prav! S tabo grem!« je vzkliknila Toni. In spet pobasala Lužija s tal. »Bova midva vprašala za Petra...« »Kaj boš ti! Premajhna si! Grem jaz!« reče Tine. In malo pogrizlja ustnice. Spet je nervozen. »Tako bo bolje ... Če bova dva!« Presedel sem se v senu. Vse me je bolelo. Srbelo. Skelelo. Celo bodlo. Nazadnje sem poskočil na noge. Otepel s hlač senene bili in rekel kratko: »Tudi jaz grem zraven!« Vsi trije so se na glas oddahnili. Samo spogledali smo se Se. Pokimali drug drugemu in se razšli. Naslednji dan smo se spet zbrali. Ane pri Čuku! Kar v sred-u! Tako, da smo bili čimprej na poti. Drug za drugim. Proti Finku! Cot spredaj. Za njim Tine. Takoj, njemu za petami, pa jaz. In seveda Toni! Luži je poskočil iz Tonijinega naročja. Naredil nekaj kro¬ov okoli nas. Velik ovinek na travniku. Veselo zalajal. In se nazadnje pognal v dir. Prepričan, da je njegova smer prava! Res je bila! Na Finkovem dvorišču je bil najmanj deset minut pred nami. Sedel je zraven korita in nas tam počakal. Pod že malo orumenelo Finkovo češnjo smo stopili vsi naenkrat. Zadihani. In precej zbegani. Tako smo tudi pozdravili. Vsi. V en glas! Z zategnjenim »Doooberrr daaan!« In to kar samega gospoda Jozla! Ta je stal zraven svojega hrošča. S krpico v eni roki, in z vedrom v drugi. Ko nas je zagledal, je pri priči dal vedro na tla. Vrgel krpico vanj in sumničavo vprašal: »Kaj je? Kaj bi spet radi?« »Nič!« je začivkala na tisti nič kaj prijazen glas gospoda Jozla naša Toni. Pomislite! Ona najprej! »Samo za Petra smo malo prišli vprašat! Kako mu kaj gre ... In... In... če ga lahko obiščemo...« Gospod Jozl je pokašljal. Nas premeril z očmi. Vse. Od enega do drugega. Črne, nasršene obrvi so se mu počasi zravna¬le. Tudi oči so dobile prijaznejšo barvo. Pokimal nam je. Se oprl z roko spet na svojega rumenega prijatelja in rekel mir¬neje: »Peter je še v bolnici. Do sobote bo tam. Precej hudo je bilo z njim... Kogar so ose že opikale, ve ...« »Seveda je hudo...«je zamrmral Cot. Pogledal mene, rekel pa k sreči nič! »Ampak, saj se bo zlizal! Tak, kot je Peter...« Jozl je Cota hvaležno pogledal. Se mu nasmehnil in rekel počasi: »Vem da se bo! Mora se! Čakajte... Poklical bom mami! Kaj ona misli o tem... Mogoče bi pa res lahko šli tja... Prepričan sem, da bi Peter ne imel nič proti...« Okrogla Finkova mami je v tem že sama prišla na prag. Vsa rdeča v obraz. Kar zakuhana. Imela je živo pikčasto ob¬leko. Bel predpasniček. Enega njenih najlepših. In v rokah je držala kozarec z marmelado. »A k našemu Petiju bi radi? Kar vsi? Ja, prav... Tako mu je dolgčas tam! Čakajte! Ravno imam biskvit v pečici! Da mu ga bom nesla. Takoj moram nazaj v kuhinjo! Da se mi ne prismodi! Vam bo že oči povedal, kako in kaj!« Tako je bila spet vrsta na očiju. Jozlu! Ta nam je nazad¬nje le dovolil, da gremo z njim. Že to popoldne! Povedal nam je, kje naj ga počakamo. Kdaj. Kaj lahko vzamemo s seboj. Ka¬ko je tam. V bolnici. Glede živali. Rož. Sladkarij. In drugih malenkosti. Skrbno smo ga poslušali. Mu kimali. Kar za vsako besedo posebej! In, ker nam ni preostalo drugega, še obljubili. Da razen piškotov naše mame in nekaj Čukovih rjavk, ne bomo nesli Petru ničesar! Torej, da ne bo nobenih sitnosti. In da se na nas lahko zanese! Tako smo obljubili gospodu Jozlu. Doma pa seveda tudi! Domači nas niso kaj dosti spraševali. Zakaj kar naenkrat taka ihta. S tem Finkovim Petrom! In zakaj kar vsi po vrsti rinemo tja. Pa kar s starima dvema! Imeli so drugih skrbi čez glavo... Le še nekaj dni je manjkalo do druge seče. Otave. In vmes, je prišel kot nalašč, še Šiškov krst! Pravi domači praznik! Tak, da je zaposlil vso Župnijo. Bilo pa je vsem neznansko všeč! Da smo se takole, na lep način, spravili. S tem Petrom! Pravzaprav, ne samo z njim! Kar z vsemi Finki! Ko je Peter moral v bolnico, so se naši in Čukovi ustrašili. Niso si bili na jasnem, zakaj je šlo! Samo na tihem so slutili. Da smo vsega krivi mi! Župnijski mulci! In da se vsa ta reč lahko slabo konča. Za vse! Gospod Jozl pa nas je doma vendarle sprejel. Vse skupaj. In nam obljubil, da nas odpelje k Petru. S svojim avtom! To pa je prineslo vsem skupaj olajšanje. Pa še nekaj dru¬gega! Večjega] Finki so se kar naenkrat vmešali med nas. In postali naši. Župnijci! Nič več samo turisti! Tisti, za čez počitnice ... »Le pojdi k Petru! Zakaj ne!« je govorila naša mama. Ko sem ji povedal, kam grem. »Čakaj! Nekaj kokosovih kock ti bom zavila zanj! Za k Šiški jih imam več kot dovolj!« »Tudi Maruša bi lahko šla zraven!« se je vmešal vmes še ata. »Pa je kot nalašč spet ni doma! Najbrž je kje s Čukovo. Kadar je ta Barbara tam, vse postavi na glavo!« No, ali vam nisem tudi jaz že enkrat to rekel? Pri Čuku so bili prav tako sladki kakor naši. »Le pojdita tja! Le pojdita obiskat tega Petra!« je govorila Čukova mama. »Malo potice bom odrezala. Da mu jo bosta nesla. Za Šiško jo imam še dovolj! Pa hruške so že zrele. Rjavke! Te so najbolj sladke. Vesel bi jih bil!« je trobila okoli Cota in Tinca. Dokler nista začela spravljati v vrečko sladke orehove potice. »Tudi vaju bi prišel obiskat! Ta Peter! Če bi bila v bolnici!« je govoril ata Čuk. Vmes pa klatil s hruške najbolj debele rjavke. »Škoda, da tudi Barbara ne gre zraven. Pa je ni! Kot nalašč je ni! Verjetno je kje s Koprivovo. Kadar je s to punco, je ne prikličeš domov...« »Ja! Ja! Ja!« sta govorila in kimala Cot in Tine. Oba v en glas. In čakala. Da sta ata in mama spet šla po svojih oprav¬kih. Ko sta končno ostala spet sama, je Cot hitro skočil nazaj v kuhinjo. Snel kletko z liščkom. In oddirjal z njo čez dor. Za njim pa Tine. S hruškami in potico. Naravnost k nam. K Mihovim je prišla Micka. Prav v tem, ko seje Toni z Lužijem odpravljala od doma. Ko je zagledala lepo oblečeno Toni in počesanega Lužija, z rdečo ovratnico, je ostrmela. »Kam pa? Kam, Toni?« je rekla. »Pa kar z Lužijem! In z najlepšo obleko!« Toni je pogledala najprej Lužija. Potem svojo novo oblekico. Rdečo, z belimi črtami. Pogledala je Mihovo. Pa spet nazaj Micko. »K Petru gremo!« je vzkliknila. »K Petru Finku! V bolnici je. Ose so ga oklale!« »Aaaa! K tistemu Finkovemu dolginu, da greste! Sem slišala za tisto, ja! Osje gnezdo! Kar celo. In to v njihovem avtu! Čudno ... Ja... Pozdravi naj se do nedelje, ta Fink! Čim prej naj se zliže! Da bo lahko šel k Šiški. Tam se bo najedel kurjega mesa in bo pri priči dober!« je rekla Micka. S Hotina je namreč prišla z enim samim opravkom. Da vpraša Šiškovo, če ima kaj proti kurji juhi. In puranjim prsim. Vse to bi ji prav rada prinesla. Nekaj pač mora prispe¬vati tudi ona. Za tega Šiškovega smrkavčka!
Mihova je bila navdušena. Kar takoj jo je poslala naprej do Šiške. Prepričana, da bo vsaj eno puranje bedro ostalo tudi pri Mihu. Če ne kar cel puran! Toni je takoj dovolila, da gre zdoma. Še več! V vrečko ji je nasula precej orehovih rogljičev. Tistih, namenjenih Šiški. Celo bonbone je dala zraven! Dedek Miha pa je dodal majhen, ukrivljen nožek. »Na, Toni!« je rekel. »Nesi ta nožek temu Finkovemu mulcu! Da bo lahko leskovke rezal z njim. Takoj, ko pride nazaj. In z njimi klatil po osah. Če se ga bodo še kdaj lotile!« Toni je vzela dedkov najboljši nožek. Vzela je vrečko z orehovimi rogljiči. Poklicala Lužija. In odfurjala k nam. Tako smo bili vsi zbrani. Na našem doru. In končno smo pričakali tudi Finkova dva. Jozla in Pepino. Pripeljala sta se s svojim hroščem. Ta seje svetil kot zgodnje jutranje sonce. Previdno sta zavila do nas. Ustavila. In nam vsak na svoji strani odprla vrata. Kot bi mignil smo bili na zadnjih sedežih. Vsi! Toni z Lužijem v naročju. Cot s svojim Cikijem. Tine s hruškami. Vmes pa jaz. S tistimi lepljivimi čokoladnimi kockami. »Fantje! Pes mora ostati v avtu! Tudi kanarček!« je rekel gospod Jozl. Takoj, ko smo potegnili. In je pogledal v vzvratno ogledalo. »Saj bo! Luži vedno uboga...«je našobila usta Toni. Tako nedolžno, da jo je gospa Pepina pri priči pobožala po laseh. In so Toni zasijale oči kakor sonca. »Tudi Ciki nas bo počakal,« je rekla Toni. »Ciki je lišček! Cot gaje sam ujel! Zdaj ga bo dal Petru. Za zmerom!«
V avtu je ostalo kar naenkrat vse tiho. Samo brnenje motorja je bilo slišati. Čez čas pa je zakašljal gospod Jozl. Se z eno roko popraskal po bradi in rekel: »A lišček da je... Kdo le bi ne vzel rad takega ptička! Tako lepi so! In redki...!« Cot zraven mene je zrasel vsaj za glavo. Od ponosa. Od veselja. Tudi ust ni mogel odpreti. Ko smo zavili še v zadnji ovinek župnijske poti, seje okorajžil še Tine. »Do nedelje mora biti Peter doma! Da gremo skupaj k Šiški. Vsa Župnija bo tam! Prima bo!« »Oči, to bomo pa šli, kaj?« je vzkliknila gospa Pepina. »Tam sem zmerom dobila najboljša jajca...« »Bomo pač šli! K temu Šiški!« je zagodel gospod Jozl. »Ampak... Saj ga komaj poznam!« Ravno takrat pa smo zapeljali mimo Šiškove hiše! »To je ta Šiška!« je zakričala gospa Pepina. Da me je kar vrglo na sedežu. »Glej ga! Zunaj je! Na hlevskem pragu! Malo mu potrobi, no!« Šiška je res stal na hlevskem pragu. In gospod Jozl mu je potrobil. Dvakrat po vrsti! Tako, daje Šiška dvignil oči k avtomobilu. Pa obe roki tudi! V eni je držal krtačo. V drugi pa štrigelj. Z vsem tem je že najmanj pol dneva obdeloval svojega vola. Šara. Da bi bil ta do nedelje bleščeče čist. Tak, kot pravkar skoteno tele. Tako, da bi vsi zbrani na krstu, vsaj z enim očesom pogledali razen Milkinega mulčka, tudi njegovega rogljača. Tudi Šiškova je prišla na prag. Z veliko skledo v naročju. Vsa bela od moke. Pomahala je gospe Pepini. Kar s kuhalnico. In se ji na široko posmejala. »No, vidiš! To je pa Šiškova!« je rekla Pepina ponosno. Da jo vse gospodinje na Župniji tako dobro poznajo. In zadnje dni še tako prijazno pozdravljajo!
Spustili smo se po klancu navzdol. Na glavno cesto. »Še dobro, da sem dovolj napekla!« je začela spet Pepina. »Za Petra. In za Šiško. Tri pladnje biskvita bo mislim dovolj. Kaj praviš oči?« Oči se na tisto ni oglasil. Pač pa se je Toni! »Ooooo! Tri pladnje biskvita pa še nisem videla skupaj...« je vzdihnila. Pa povohala okrog. Enega od teh je gospa Pepina držala v naročju. Tako, da je dišalo po vsem hrošču. Kakor v slaščičarni v Hotinu. Mi, zadaj, smo se spogledali. Se malo presedli. Potem pa potihnili. Gospod Jozl je že zavozil skozi prvi semafor široke mestne ceste. Od tam pa počasi okrog. Na stransko. S te pa na parkirišče velike mestne bolnišnice.
Na tistem parkirišču je gospod Jozl ustavil. Malo vzdihnil. Pogledal gospo Pepino. Pa nas zadaj. In rekel: »No, zdaj smo pa tam! Da bi bilo s Petrom ja že bolje...« Spet smo se spogledali. In se spravili iz avtomobila. Drug za drugim. Brez besed. Malo zbegani. Pretegnil sem si roke. Noge. Drugi za mano ravno tako. Pogledal sem okrog. In navzgor. V visoka, svetleča okna. Nič takega nisem našel tam, kar bi vam z veseljem pravil! Vse nekam belo. Čisto. In na moč resno. Kar naenkrat smo taki postali tudi mi! Cotova roka, kije držala kletko z liščkom, seje vedno bolj potila. Toni je stiskala Lužija. Tako, da je ta prestrašeno zijal. Tine je prekladal svoje hruške sem in tja. Kakor kamenje. In čokoladne kocke v mojem naročju so postajale sumljivo mehke in lepljive. Vsa tista korajža in dobra volja z Župnije je tu spuhtela. Kakor milni mehurček. Vsem po vrsti! »Kaj se vendar dogaja z mojo klapo? Da je kar naenkrat tako prestrašena in nebogljena? Kaj?« Šel sem z očmi od enega do drugega. Vsi so zijali vame. In čakali. »No, kaj pa zdaj? Kaj pa boš zdaj, Jok Kopriva? Kaj boš naredil? Ti se vendar nikogar ne ustrašiš! Boš šel naprej?« Tako sem jih slišal govoriti. Čeprav ni nihče odprl ust! Premaknil sem se za korak, dva. Se popraskal po svoji buči. Za vratom. In se sunkovito obrnil okrog. »Gremo noter! Kaj čakamo! Gospod Jozl in Pepina sta že gotovo tam!« sem rekel. Glasno. Kakor bi doma, na Župniji rekel: »Kar bo, pa bo!« Finkova dva sta res že odkorakala skozi široka, steklena vrata. Kdaj že! Prepričana, da jima sledimo.
Proti tistemu vhodu smo se zdaj pognali tudi mi. Lepo, v vrsti. Pretekli smo hodnik spodaj. Prvo stopnišče. Hodnik zgoraj. Drugo stopnišče. In prileteli pred odprta vrata majhne, ozke sobe. Iz tiste sobe je kar naenkrat stopila pred nas visoka, črnolasa ženska. Preletela nas je z očmi in se postavila naravnost na sredo stopnic. »Kam pa, otroci?« je rekla. Še kar prijazno. Dokler ni zagledala Lužijeve kosmate glave v Tonijinem naročju. Potem so seji oči malo potemnile in tudi glas. »Kdo pa vas je spustil noter? S psom! H komu greste?« »K Petru gremo! K Petru Finku...«je rekla kratko Toni. Pomislite! Nobeden od nas, fantov ni odprl ust! Ta Toni... »K Petru Finku bi radi, pravite? Aha! To je deček v tretjem nadstropju...« »Ose so ga oklale!« spet Toni. »Ves je popikan! Tudi ata in mama sta z nami!« »Ja? Kje pa sta?« »Spredaj!« Po teh besedah je Toni namerila naprej. Kar na stopnišče. Pa ji je ženska hitro zastavila pot. »Čakaj, deklica,« je rekla. »Tega psa boš nesla takoj ven! Umila si boš roke. Tudi ti, ti črni ja,« je pokazala še na Cota, »tisto kletko kar pospravi! Nobenih živali se ne sme nositi noter! Ker je nevarno! Za bolnike! Ali vam tega res ni nihče povedal?« Vsi po vrsti smo odkimali. Da ne. »Ampak, Peter bi tako rad videl Lužija...«je zacmihala Toni. Pri priči je bila vsa v solzah. »Kdo pa pravi da ga ne bo!« je rekla tista ženska. Sestra. »Ampak ne tu! Skozi okno. Na dvorišče mu ga nesite!« Res smo se obrnili. In odkorakali po stopnicah nazaj. Z vso svojo kramo. Od tam pa na dvorišče. Na dvorišču smo se spravili v krog. Kakor pri gnilem jajcu. Saj poznate to igro? Staknili smo glave. In tuhtali. Kaj zdaj! Takrat pa je iz tretjega nadstropja priletelo: »Živijo! Živijo Cot! Živijo Toni! O, pa Luži! Tine!« Dvignili smo glave, kakor kobilar po dežju. Naravnost navzgor. Na enem izmed tistih bleščečih oken je slonel Peter Fink. V črtasti pižami. Z obliži na obrazu. In... Na njegovi desni seje hahljala naša Maruša! Na levi pa nihče drug, kakor Čukova Barbara! Tisti rdeči čop bi spoznal med stotimi! Pomislite! Če ti dve nista lisici! Prehiteli sta nas! Vse! Celo oba Finka! »Jaz grem gor!« je zakričal na tisto Tine. Ko je videl našo Marušo. Sloneti na Petrovi progasti rami. »Jaz grem gor! Vi pa kakor veste!« In že ga ni bilo več... »Tudi jaz grem, kaj pa mi morejo!« je zabrundal še Cot. Pobasal kletko z liščkom in stekel za Tincem. »No, ali bova midva kar stala? Kaj misliš, Luži?« je začebljala Toni. Pa izginila za onima dvema. Kakor furija. Kaj sem hotel? No, kaj pa naj bi naredil v takem primeru? Ko te lastna klapa več ne vpraša za mnenje? Stekel sem za njimi. Kaj pa drugega! In to tako, da sem komaj lovil sapo! V Petrovo sobo sem vstopil ravno takrat, ko so mu vsi vneto razkazovali liščka. Peter je bil videti navdušen. Saj se za marmeladni biskvit mame Pepine skoraj ni zmenil. Ne za Čukove hruške. Še za nožek Mihovega dedka ne preveč. Samo v Cikija je strmel. In zraven vneto božal Lužijevo kosmato glavo. Ta mu je le¬žal kar ob nogah. Zadovoljen in miren. Daje vendar že našel nekje svoj prostor za svoje pasje spanje. »Haj, Peter!« sem rekel. Tako naglas, da so vsi okoli njega malo utihnili. Celo Luži je privzdignil eno oko. »Kako si kaj?« Neumno vprašanje! Na takem kraju... To me je takoj prešinilo. Peter meje pogledal. Resno in mrzlo. Stisnil je obrvi. Na ta način kot popoldne ata Fink. Stisnil je ustnice. Povesil oči. In se obrnil proč. Požrl sem kepo v ustih. Dal roke v žep. Mamine kokosove kocke na njegovo nočno omarico. Nekaj še zamrmral in se obrnil k steni...
»Vedno lepši je, ta tvoj cucek!« sem slišal spet Petra. »Ko pridem domov, se bomo slikali z njim. Vsi. Zraven našega ba¬zena. Ne, ne! Raje kar pri koritu! Tam je lepše!« Vsi so navdušeno zavpili: »Jaaaa!« Pa posedli. Okoli njega. Gospa Pepina je tu pa tam malo pobožala svojega Petija. In ta ji je za čuda tisto celo dovolil. Gospod Jozl je hodil s svojimi kratkimi koraki po sobi gor in dol. Kimal in se sam pri sebi smehljal. Sesti tako ni imel kam. Pogovor je bil vedno gla¬snejši. Vmes pa seveda smeh. Pravo hihitanje. Naše Maru¬še in Čukove Barbare! Še bi šlo to veselje naprej, če ne bi v vse to kar naenkrat bevsknil Luži. Ta, ki po navadi vse pokvari! Ali pa v kritičnih trenutkih stvari še za malo poslabša. Na glasni Lužijev »Hov, hov«, seje naš obisk pri Petru Finku končal. Neverjetno hitro! Noter je privihrala sestra. Tista, velika, črna. Zavpila je, da bo poklicala primarija. Če se pri priči ne spravimo ven. Vsi! Da bo morala zdaj vse razkužiti. Posteljo prestlati. In da bo dala vso stvar naprej... Kam naprej in kako, je nismo več utegnili vprašati. Tudi to ne vem, kaj od tega se je potem res zgodilo! Pobrali smo jo ven. Še preden je na hodniku nastal vrišč in zmeda. Vsi smo šli! Tudi Barbara in Maruša. Le da sta ti dve spet ušli po svoje. Gospod Jozl ni rekel nič na vse skupaj. Gospa Pepina pa takoj, ko smo bili spet v avtu: »Pa naj presteljejo posteljo še enkrat! Našemu Petiju! In razkužijo sobo. Ne bo mu škodilo!« Vsi zadaj so se zasmejali. Toni je spet stisnila Lužija v na¬ročje. Cot pa je prestavil svojega liščka nazaj na kolena. »Nič zato, če tam ne sme imeti liščka,« je rekel. »Mu ga bom pa dal, ko pride domov! Samo, da gaje videl. Da vem, da mu je všeč!«
Gospod Jozl je po teh besedah nervozno smrknil. Pritisnil na plin. In odpeljali smo se. »Kaj pa je to takega!« je rekla še Toni. »Peter bo lahko še stokrat pobožal Lužija! Ko bom šla čez zimo k Micki v Hotin, ga mu bom pustila. Za ves teden!« »Ohoooo!« je zategnil Tine. Začudeno. »Ampak, saj Petra pozimi ne bo pri nas!« »Ne, pozimi pa ne!« je rekla gospa Pepina. »Pa nič zato! Saj ta šmentana zima tako hitro mine! Pa še počitnice so vmes! Mogoče bi se pa za kakšen dan pripeljali na Župnijo, kaj oči? Tudi pozimi? Če le ne bo preveč snega...« »Bomo videli... Bomo videli...«je rekel ata Fink. Nič dru¬gega. »Saj še poletja ni konec...« Pokimali smo mu. In pogledali ven. Še je bilo poletje! A bližalo seje koncu! Pa če je to ata Fink hotel verjeti, ali ne! Rumenele so češnje. Tu pa tam so že ku¬rili krompirjevec. Otava po ravninah je bila pospravljena. Žita vsa požeta. Razen ajde. Ali jede, kot ji pravimo mi. Zorela je pesa. Prvo zelje. In jabolka. Kar po vrsti. Ja, Finkovo bivanje na Župniji seje počasi iztekalo. Za letos! Se malo, pa bodo šli... Vsak svoje smo razmišljali na poti domov. Vse okoli Petra. Ta naj bi bil res že to nedeljo doma. In tudi k Šiški bo lahko šel. Vsa moja klapa pa k njemu. Že takoj. Prvi dan! Kaj pa jaz?
Kar naenkrat sem ostal sam! V eni sami minutki seje vse obrnilo drugače. Si morete misliti! Na eni strani jaz, Jok Kopriva. Na drugi pa vsa moja klapa. In moj večni nasprotnik. Peter Fink! Kako bo lahko še kdaj drugače, ne vem... Prezgodaj je še razmišljati o tem... Potrt in utrujen sem pred našo hišo izstopil. Izognil sem se materi. Očetu. Ta je že pripravljal kosilnico. Slišal sem ga. Stekel sem v svojo sobo. Se vrgel na posteljo. Tam pa ... Saj me je sram povedati! Pa moram! Če sem vam še vse do zdaj, bom pa še to! Zajokal sem! Ja, zajokal! Kakor maj¬hen otrok! Kdaj je prišla domov Maruša, ne vem. Tudi to ne, kaj je ta povedala. Zaspal sem, še preden je prišla na vrh. Po dveh dneh je le prišla. Težko pričakovana nedelja! Finkova sta pričakala Petra. Šiškova Milko in otroka. Vsa Župnija pa končno svoje praznovanje. In vse tiste norije, ki jih ta prinese zraven. Pri nas se je začelo že navsezgodaj. Prva je vstala mama. Še prej kot navadno. Takoj za njo oče. In, čudež vseh čudežev! Že pred šesto tudi Maruša! Potem je šlo, kot bi se utrgal plaz! »Ali je dovolj tople vode za britje!« seje drl oče. »Mama, si ti kam dala mojo rdečo bluzo?« Maruša. »Ježešna, moji lasje! Morala bi si dati kdaj trajno! Kaj naj z njimi!« je vzdihovala mama. »Kaj se vam je vsem odtrgalo!« sem vpil jaz. Z vrha dol. Iz svoje sobe. Kjer se ni dalo ne spati, ne razmišljati. Vstal sem. Se na hitro oblekel. Stekel v kuhinjo. Se tam malo pomočil po obrazu. Pa zdirjal naprej. K Čuku! Tudi tam ni bilo nič bolje! »Naši so čisto zadeti! Fool!« se je drl Cot. Ko mi je pritekel nasproti. »Barbara zdaj mamo frizira. Ata vpije za nekimi manšetnimi gumbi. Tine jih zdaj išče. Kot obseden. Teh pa nikjer ni! Ušel sem iz te nore hiše! Da se bom nekje na sa¬mem umil in oblekel!« »Kaj ti tudi?« sem zamrmral. Pa sedel. Kar v travo. Zraven Čukove ograje. »Slišal sem, da je Milka že doma. Od včeraj že!« je rekel Cot. Ko da bi bil tudi on že ves zavzet s tistim. »Prišla je z otrokom. S tistim svojim možem. In tudi Kristin je pripeljala sabo.« »Kristin? Katero Kristin?« »Tisto njeno posvojenko! Tako je povedala Mihova. Bila je že malo čez šesto pri nas. Po neke pekače je prišla. In odce-jalnike za solato.« »Kaj tudi Mihova kuha pri Šiški?« »Tudi! Pa Micka. Obe!« »In vse to samo zaradi enega samega smrkavčka... Pa še ta... Ali je fant?« »Je! Andreas!« »Kaj pa je to za eno ime?« »Milka vendar živi v Avstriji, Jok!« je potegnil z glasom Cot. In se važno pretegnil pred mano. »Tam imajo pač taka imena!« »Milka je Šiškova! In Šiškova bo ostala, Cot! Pa če.bo do smrti tam!« sem zatrmaril svoje. »Tudi mulček ne bo noben Andreas! Bo kar Andrej! Če bo hodil sem, na Župnijo ...!« »Nekam živčen se mi vidiš, Jok!« je rekel Cot. In glavo nagnil malo postrani. »Kaj pa se to naju tiče! Sploh pa... Da ni vse skupaj zaradi Petra, a?« »Kaj naj bo zaradi Petra!« »Ta tvoja nasajenost!« »Ah, kje pa!« »Bomo videli! Kako se bosta pogledala tam. Pri Šiški!« »K Šiški pa jaz ne grem...« »Ne?« »Tako sem se odločil!« Cot meje še enkrat nejeverno pogledal. Zmajal z glavo. Dal roke v žepe, pa nameril stran. »Kakor veš,« mi je še rekel. Mimogrede. »Mislim pa, da bi nihče od naše klape ne smel manjkati! Najmanj pa ti!« S temi besedami meje pustil. Samega. Tam, na tleh. Zra¬en Cukove ograje. Počasi sem se le dvignil s tal. Dal spet roke v žepe. Poskusil zažvižgati. Ni šlo! Jezno sem brcnil v kamen, ki mi je stal na poti in šel počasi do sredka. Prepričan, da bom vsaj tam našel svoj mir. Kje pa! Komaj sem se dobro ustavil na tem križpotju, sem že zijal navzgor. Pritegnilo me je glasno govorjenje. Pri Finku!
Ti so imeli svojega rumenega hrošča zaparkiranega naravnost pred pragom. Vrata so bila na stežaj odprta. In skoznja je Peter nosil v košarah sladkarije. Vse mogoče umetnine mame Pepine. Ta gaje spremljala z očmi. Z glasom! In zraven priganjala. Tudi gospoda Jozla! Naj se čim prej spravi v avto! In vse skupaj odpelje do Šiške! Dokler je še čas! Vročina avgusta, da kaj rada pokvari in raztopi pisane vzorce. Na tortah in roladah! Tako bo šlo vse njeno delo v nič! In to kar cele noči! Izginil sem od tam. Da bi me ne videl gospod Jozl! Vsak čas je imel zapeljati mimo! Ali pa celo Peter! Če bo tudi ta šel z njim. Pretekel sem naš travnik. Še Čukovega. Hrib nad njim. In se zadihan ustavil v robu. Nad Šiškovo hišo. Pocenil sem v podrast. Odgrnil robidovje vsaksebi. In pogledal navzdol. Pri Šiški so se pravkar odpravljali. H krstu! Milka je tekala okoli širokega, srebrno sivega avtomobila. In vpila. V nedogled! Zdaj nad materjo, zdaj nad očetom. Pa spet nad svojim. Nekam proti hiši. Najbolj pa nad visoko, suho pun¬co. Ta je stala nekje na sredi. Med Šiško in njo. »Primi otroka, Kristin! Za božjo voljo, primi ga že! Že ta¬ko smo pozni!« je pletla in pletla. In potiskala tisti Kristin v ro¬ke belo, kričečo štruco. Iz tiste bele, načičkane štruce je tulilo: »Aaaaaaaa!« Pa spet: »Uuuuaaaaaaa!« Tako, daje rezalo v ušesa! Na ves ta vrišč je prišla na prag še Micka. Ta, s Hotina. Nekam glavna je bila videti! Povsod pri Šiški! Imela je velik, bel predpasnik na sebi. Belo ruto okoli svojih košatih las. In visoke, bele čevlje. Ampak, vse to še ni nič! Glas! Ta! Pri priči je prevpila vse Šiške! Vključno z Milko in tistim malim Andreasom, ali kako mu bo že ime. Dala je roki ob bok in po Šiškinem doru je zagrmelo: »Kaj je zdaj to! Samo drug drugega gledate! Ali ste vzeli kos? Ste vzeli kos, da ga boste dalemu prvemu, ki ga boste srečali?!« Na Šiškovem doru je kar naenkrat nastala tišina! In vsi so zijali v Micko! »Ah, ta presneta hitrica!« je čez čas le zmencala Šiškova. Mama. »Da sem mogla pozabiti na kos! Micka, hitro ga pripravi!« No, pa naj bo nekaj besed o tem »kosu«, ki ga medtem vsa nervozna v Šiškovi kuhinji pripravlja Micka! Kadar se nese otroka h krstu, morata imeti boter in botra pri sebi kos domačega kruha. Tega podarita prvemu, ki ga na tej poti srečata. Tisti, ki ta kos dobi, je običajno vesel! In ponosen! Otroku pa zaradi tega kruha ne bo nikoli manjkalo. Na Župniji je ta navada, kar pomnim! Stara mora biti. In nanjo smo presneto ponosni. Vsi! Seveda pa se ta kos spreminja! Tudi na Župniji! Iz kosa domačega kruha, v pravo poslastico! To pa Micka dobro ve! Zato bo najbrž nabasala celo vrečko. Vsega mogočega! Od potice, do krofov! Pa še kakšno puranje bedro bo zraven! Da se boja razvedelo do Hotina. Kakšen kos je dal Šiška! Svojemu prvemu vnuku! Micka je končno le prišla iz hiše. S polno vrečko. Tako, kot je bilo pričakovati! Hitro jo je pomolila Šiškovi v avto in ta je odpeljal. Ko je zahreščalo po doru, je zamukal Šar. Tako, da se je verjetno Šiška kar obrnil v avtu. Ko da mu nove hlače ne bi bile prav! Ampak, na to pot je le moral brez njega! Tako so Šiške le odšli. Na svojo praznično pot. Kdo je dobil tisti kos, ne vem! Tudi to, kako je bilo v cerkvi in pred njo, ne. Verjetno seje mali na vse pretege drl. Milka malo manj. Župnik pa vse skupaj hitro končal. Tudi njegove nedeljske pridige niso bile nikoli predolge. Zavleklo seje ono, drugo... Tisto, v gostilni. V Hotinu! Vstal sem iz tiste podrasti in si rekel, da grem še malo domov. Tam naj bi zdaj ja že bilo mirno. Kje pa! »Maruša! Ne cukaj me toliko! Vse lase mi boš populila! Še te, kar jih imam!« sem slišal vpiti mamo. Takoj, ko sem se približal hiši. Maruša je brenčala s fenom po njenih laseh. Na debelo premazanih z želejem! O, ne! Zavil sem z očmi. Malo vzdihnil. In zagledal očeta. Ta je stal sredi kuhinje. Eno nogo je držal na stolu. In drgnil po svojih novih sandalih, daje kar žvižgalo. Kar z brisačo!

Še dobro, daje bila mama zaverovana v svoje. Da tisto ni videla! Maruša je poskakovala okoli mame kot čebela. Imela je na sebi minico. Rdečo bluzo. Verjetno tisto, zavoljo katere je bil že zjutraj tak vrišč. Imela je visoke pete! Pomislite, smrklja! Saj še dve leti ni starejša od mene! In celo mamino zlato verižico okoli vratu. To si je služila verjetno zdaj. S to frizuro! »Kaj pa ti? Kakšen pa si? Kje si pa bil?« so začeli vpiti vsi trije. Vse vprek. Takoj, ko so me zagledali na vratih. Umazanega. Razkuštranega. In s precej dolgim nosom. »Misliš, da te bodo tam čakali z južino?« je vzrojil oče. In končno le dal nogo s tistega stola. »Pri takih rečeh mora biti red! In ljudje ob uri na svojih mestih!« »Oh, ata! Kaj peniš! Saj jih še ni...« »Kako, da jih še ni? Ura je vendar eno!« »Da jih še ni nazaj, praviš? Iz cerkve? Kaj pa počno tako dolgo tam? Ali bo šla h krstu tudi Kristin? Ali pa nemara celo Milka! Še enkrat! Za pokoro...«je nakladala naša mama. In tu pa tam z roko odrinila Marušin vsiljivi fen. »V gostilni so, mama! V Hotinu! Nič še niste zamudili!« sem rekel. Da sem jih malo pomiril. »No, prav,« je rekla Maruša. »Potem te bom pa še malo popravila. Tule, spredaj. S krtačo!« Pa spet na novo! V mamine lase! Mama pa svoj »aaauu-uu!« Do fooola! Ne, ni se dalo več zdržati! Spet sem šel ven. Od tam pa na pod. Na naš! Ne na Čukov! Tam sem sedel toliko časa, da so naši odšli. In me prenehali klicati. Takoj za našimi so odšli od doma tudi Čukovi. Vstal sem. In pogledal skozi špranjo v opažu. Ata Čuk je hodil spredaj. Z belo srajco. In s tistimi svetlečimi gumbi na rokavih. Zgleda, da jih je Tine nazadnje le našel! Za njim je šla mama. Z rjavo obleko. S torbico čez ramo. In z nekimi čevlji z visokimi petami. Da jo je kar zanašalo. Sem in tja. Daleč zadaj sta šla Cot in Tine. Sredi med njima pa Barbara.
Cot in Tine svoje garderobe za ta Šiškov dan nista kdo ve kako popestrila. No, bila sta počesana. In Cot je namesto svoje »večne« modro bele progaste majice imel za spremembo rdečo. Barbara je bila v kavbojkah. V karirasti srajci. Verjetno je bila tudi ta ena Viktorjevih. Boljših! To je, bratovih. Saj sem vam že enkrat prej povedal, da mu vse pobere! Lase je imela spet spete v čop. Kako pa naj bi jih drugače ukrotila! Tisto svojo rdečo, žimnato grivo! Imela pa je nove sandale. Bele. In tako na drobno je hodila z njimi, da sem gledal za njo, dokler seje videlo skozi tisto špranjo. Od Mihove strani dolgo ni bilo nikogar. Potem pa so le prišli! Vsi štirje! Miha, Mihova, Toni in Luži z njo. Mihova dva sta se nekaj prerekala. Pa ne vem zakaj je šlo. Verjetno Micka ni hotela pustiti kaj dosti perutnine pri Mihu. Daje vse skupaj šlo k Šiški. Ali pa je bil prepir zaradi njega. Miha! Ta je namreč vse poletje nosil klobuk. Zelen, oglo¬dan polslamnik. Ta dan pa je bil brez... Seveda s posredovanjem nje, Mihove!
Ko je priskakljala okoli njiju Toni, jo je Miha prijel za roko. Tako, da jo je malo umiril. Pa še Lužija zraven. Ta je tekel z glavo pri tleh. Pa z jezičkom tudi! Kot, da bi slutil! Koliko kosti bo šlo ta dan s Šiškove mize! In to naravnost njemu med šapice! Finki so se mimo nas pripeljali zadnji. S svojim rumenim avtom, kajpak! Gospa Pepina je imela eno svojih najlepših oblek. Rumeno. Kakor jajčni rumenjak. Imela je prav tak klobuk. Verjetno tudi sandale. Teh nisem videl. Gospod Jozl je imel spet telovnik. Svilen. In velika, črna sončna očala. Peter za njima pa zeleno majico. In vijoličasto ruto okoli vratu! »O, šit! Zdaj pa še to!« sem se zadri. Iz vsega grla za njimi. Takoj, ko so se skrili za ovinek! Ta vijoličasta ruta, ki jo je imel Peter okoli vratu, je bila naša! Pomislite! Dobro sem jo poznal! Bila je mamina! Dokler je ni Maruša spravila od nje. Češ, da je najlepša, kar jih je do zdaj videla. No, zdaj je to, najlepše, nosil okoli vratu Peter Fink! Stekel sem s poda dol. Se vrgel v travo pod hruško. In tam od jeze populil na drobno nekaj sočne, visoke trave. V to mojo žolčno ihto pa seje kmalu zaslišalo od Šiške sem veselo petje. Smeh. Govorjenje vsevprek. Celo muzika! Verjetno so nekoga privlekli s sabo. S harmoniko. Kar iz Hotina! Tisto je trajalo nekaj minut. Potem pa je vse skupaj prevpil Mickin mogočni glas. Klical je k južini.
Res je spet vse potihnilo. In pojedina seje začela. Hitro sem preletel vse tisto, za kar sem vedel, da je pripravljeno. Zamižal. Legel spet in razmišljal. Micka je pravkar začela. Nositi na mizo. Vse. Kurjo juho z rezanci. Prazen krompir z grahom. Pečena puranja prsa. Telečje srčke v omari. Vinsko omako. Pa tri vrste solate. Mihovo ledenko, Čukov stročnjak in našo rdečo peso. Ko bodo vse to pohrustali, bodo prišle na vrsto sladkarije. Sladkarije vse Župnije! V shrambi na mizi so čakali naši krofi. Cimetove zvezdice in kokosove kocke. Čukova orehova potica. Pa krhki flancati. Taki, za k belemu vinu. Bili so Mihovi rogljički, posuti z orehi. In nazadnje vsa slaščičarska umetnija gospe Pepine. Rolada s čokoladnim prelivom. Biskvit s sadjem. Torta s smetano. Velika čokoladna štruca. Na moč podobna salami. In pa seveda ogromno strdeno srce. Za malega. Za Milkinega smrkavčka. Ja, ko sem pomislil na vse to, so se mi nabrale sline v ustih. In pri priči sem moral sesti! Pa dobro, da sem! Sedel, namreč! Po poti k nam gorje pravkar zavijal Finkov rumeni hrošč. Za volanom pa ni sedel nihče drug kot Peter! Bilje sam. Na moč resen. In izstopil je, še preden je dobro ugasnil motor. »A, tukaj si!« je zavpil. Ko da bi me že prvi hip ne zagle¬dal. »Povsod te že iščemo! Vaši so vsi iz sebe!« »Ja? Kako pa to?« sem rekel nedolžno. »Daj, daj, ne delaj se! Nočeš k Šiški! To je! In to zaradi mene!« »Ja? Si res tako prepričan? Kdo pa si, da mi boš kar vsak mesec po dvakrat že solil pamet!« »Ali pa ti meni!«
Stopila sva vsak še po dva koraka bliže. »Jok, malo sem razmišljal...«je začel Peter. Cisto nekaj drugega, kot sem pričakoval. »Tam v bolnišnici sem imel časa za to na pretek! Kaj ni trapasto... Jok, ne vem, zakaj je potrebno, da nama gre vse navzkriž! In to ravno nama! Lah¬ko bi...« »Čakaj! Čakaj no malo!« sem ga prestregel z glasom. In po¬skočil še malo bliže k njemu. »Ali bi rad mojo klapo? Klapo bi mi rad speljal, kajne! Da bi bil glavni!« »Neeee. Ne še! Zaenkrat!« je dvignil nos Peter. Še više pa svoj glas. »Samo zraven bi bil rad! To je vse! Tak, kot vsi drugi! Ne boljši, ne slabši...« Pomlel sem s čeljusti. Pobrskal sem z nogo po tleh. Ta Fink me je znova spravil v zadrego. In mi za nekaj časa zaprl usta. Tako, da sem se moral delati, ko da premišljujem... »Prav! Pa nič! Kakor hočeš! Jaz grem nazaj! Ti pa premisli!« je rekel Peter čez čas. Ko je videl, da še zmerom nočem odpreti ust. Sedel je nazaj v avto. Vžgal. Na našem doru spretno obrnil. In odpeljal. Spet k Šiški. Kaj pa zdaj? Nič! Spet sem začel hoditi sem in tja. Ne da bi prav vedel, kaj bi sploh rad. In kam. H komu! Zdaj, ko me nihče več ne pogreša. Celo moja klapa ne! Nikogar ne bo več sem! Dobro jih poznam! Vse, po vrsti! Samo Peter je prišel. Edini, od vseh! Po slabi uri take hoje in raztresenih misli, sem kar naenkrat obstal. Tlesknil z dlanjo po čelu. Se obrnil kot vrtavka. Pa stekel na vrh. V svojo sobo. Tam sem pobral nekaj svojih najboljših cunj. Brisačo. In z vsem skupaj oddirjal v kopalnico. Ena - dve - tri! Sem bil že umit! Oblečen. Počesan. Celo z Marušinim želejem sem šel hitro dvakrat skozi lase. S pogledal v ogledalo. In končno izginil. Iz naše puste, prazne hiše. Zdaj mi je bilo treba le še priti do Šiške. Neopazno! Na vsak način tako, da me ne bodo takoj vsi videli!
Vso pot sem razmišljal, kako bom to naredil. Ko pa sem bil že skoraj tam, pol mojega načrta ni prišlo več v poštev... Pri Šiški je bilo kot na gasilski veselici! Vse veselo. In na moč noro. Vse je tekalo sem in tja. Najbolj pa seveda tisti, s har¬moniko. Pa gospod Jozl! Jozl Fink je poskakoval od enega konca Šiškinega dora pa do drugega. Kakor pajac. S svojo kamero. In snemal. Vsak migljaj. Vsakega z Župnije posebej! Češ, da bo to njegov najlepši spomin za zimo. Za čas, ko bo moral sedeti v svoji pisarni. V trgovini. In tam preštevati umazan denar in devize... Čez čas sta me le opazila naša dva. Ata in mama. Pri priči sta me zvlekla za mizo. In mi začela tiščati v usta in v roke to in ono. Tako, kot svoj čas gospa Pepina svojemu Petiju! Upiral sem se. Kakor sem vedel in znal. Ker mi tako polna Šiškina miza sploh ni mogla vzbuditi teka! Nisem bil lačen, pa pika! Ko sta videla, da ne bosta kaj dosti opravila, sta me pustila na miru. In se spet posvetila drugim. Pogledal sem malo okrog.
Barbara, Peter in Maruša so čepeli na svojem. Sedeli so za mizo. Za tisto, kjer navadno jesta Šiškova poleti. Stikali so glave skupaj in se nekaj vneto pogovarjali. Naša Maruša je kar žarela. Da o Barbari sploh ne govorim! Milka je na klopci pod hruško pestovala svoj sveženj. Svoj kup belih, načičkanih cunj. In sredi vsega tega je gledal ven droben obrazek. Rdeč in skremžen. »Kako je lep! Kako je lep!« je ponavljala Šiškova ob nji. Šiška pa kimal. Tako, kot gospa Pepina. Na drugi strani klopce.
No, meni se ta smrkavček ni zdel tako čudovit! Ampak, če je za Šiške, pa naj bo! Mihova in Micka sta stali pred hlevskim pragom. O Toni je šla beseda. O šoli, ki da bo vsak čas. In o skrbeh, ki bodo prišle z njo. Zdaj, ko sijih bodo delili. Nekaj Mihova. Nekaj Micka. Pod mizo, to največjo, na sredi vrta, je zehal Luži. Zraven njega pa je ležalo kup neobranih bederc. Kdo pa bi mogel vse naenkrat! Vse, po vrsti! Jih bo že kje zakopal! Za slabše čase. Za tiste, ki še pridejo. Pri Mihu. Za tisti čas, ko bo Toni v Hotinu! Toni sem zagledal na vrtu. Zraven Cota in Tinca. Skakala je okoli njiju. V svoji rdeči, črtasti oblekici. In se brezskrbno smejala. Najbrž so se pogovarjali o Cotovem liščku. Ali pa celo o Čukovem petelinu. Zato je bilo toliko smeha! Pod starim Šiškovim gankom pa je stala punca mojih let. Sama. Tista Milkina Kristin! Verjetno se ni mogla vživeti v ves ta veseli živ žav. Pa je ostala kar tam. Šiškova je enkrat vmes prišla k nji. Najprej jo je silila jesti. Potem piti. Jo podila počivat. Na vrt k onim trem. Nič! Nazadnje, ko že ni več vedela, kaj naj z njo, jo je prosila, naj ji zalije rože. Samo ta dan, ko je vse narobe pri hiši! Te presnete petunije na ganku, pa rabijo toliko vode! Kristin je res šla na Šiškov gank. Z majhno, rdečo škropilnico in postano vodo. Zalila je tiste trobentaste petunije tam. In, o smola, malo preveč! Tako daje začelo curljati z lončkov. Naravnost na srajco Milkinega moža. Njenega krušnega očeta. Ta seje spodaj potipal. Pogledal po vremenu. Se nakremžil. In zabrundal proti Milki in njeni štruci, da bodo verjetno kmalu morali na pot. Ker, da v dežju na takih cestah nikamor ne prideš... Vsi so se mu zasmejali. Nazadnje seje režal še on sam. Požugal je Kristin in spet nagnil kozarec z vinom.
S Kristin sva se na tisto spogledala. Stekel sem k nji. Na vrat na nos. Na Siškin gank. Ji vzel tisto škropilnico iz rok in rekel tako prijazno, da še sam nisem verjel svojim strdenim besedam: »Saj ni nič takega! Sigurno ima ata še kakšno srajco sabo!« »Ja! Ja!« je rekla. »Nikamor ne gre brez ...« Kristin je bila res suha. Pegasta. Kodrolasa. In svoj »r« je izgovarjala tako posrečeno, da sem moral prisluhniti. Kot bi poslušal grlico. Tisto lepo, vijoličasto sivo. S svojim grrrr, grrrr... Gledal sem jo naravnost v njena srčasta usta. Da bi še kaj rekla. Pa ni! Samo hudomušno meje pogledala. Pobrala spet svojo škropilnico. In stekla po stopnicah dol. Jaz pa takoj za njo! »Vidiš, mladi so že šli... Po svoje... Vsak čas bodo šli za zmerom!« sem slišal govoriti naša dva. Zdaj Čuku. »Nekaj jih bo že ostalo! Tudi tu!« je rekel ta. »Danes ponoči sem se malo ukvarjal s tem, Kopriva! Ko nisem mogel spa¬ti! Pa sem štel! Kar poglej!« je začel Čuk naštevati. »Pri nas dva mulca! Pri Koprivi dva! Zdaj že pri Šiški! Mihova je prišla nazaj... Ne, ni tako slabo, kot je takoj kazalo!« Vsi v en glas so te Čukove besede potrdili. Ata Fink pa je pridjal resno: »Nas si pa spustil iz svojega seznama, Čuk! Takoj, ko bom upokojen, bom prišel sem. Na Župnijo. Za zmerom! Kajne mami? Da tudi ti nimaš nič proti? Peter pa sploh ne!« Kaj je odgovorila Finkova mami na tisto, ne vem! Peter pa jih tako ni slišal! Preveč je bil zaposlen. Z Marušo in Barbaro. Jaz pa kar naenkrat s to presneto Kristin. Hodil sem za njo. Kamorkoli se je že premaknila.
Nazadnje sva se znašla na Šiškovem travniku. Blizu Cota in Toni. »Ravno prav sta prišla!« seje zadri Cot. Takoj, ko naju je zagledal. »Tine je šel domov po žogo. Bomo udarili eno igro, če sta zato! Pa še Petra in obe punci pokličimo!« Res smo poklicali takoj še Petra. In obe punci. Tine je prinesel žogo. In začelo se je! Zdaj nas je bilo za to igro - zbijanje tretjega - več kot dovolj! Kako ta poteka, sem vam že enkrat prej povedal! Vse! Na drobno! Poglejte nazaj in pomislite! »Kdo bo šel v sredo?« je zakričal Tine. Pa dvignil žogo visoko nad glavo. »Jaz sem za to, da gre Jok!« je zavpila Maruša. »Jaz pa, da gre Peter!« Takoj za njo Barbara.
»Žrebali bomo!« je rekel Cot. »Zakaj le!« spet Tine. »Naj bosta oba na sredi! Oba naj bosta v igri! Tako bomo videli, kdo je boljši!« »Huraaa!« je poskočila spet Barbara »Jaz bom navijala za Petra!« Toni. »Ne daj se, no ...« mi je prišepnila Kristin. »Kako ti je že ime?« »Jok!« »Jok? Kaj takega! Pojdi že, pojdi...« S Petrom Finkom sva odkorakala na sredo travnika. Visoko dvignjenih glav. Razvneta. In samozavestna. To zbijanje tretjega bo prineslo zmago samo enemu! In to pred vse¬mi! Končno sva se le našla skupaj! V istem ringu! Točno na sredi Šiškine košenine sva se ustavila. Peter mi je pomežiknil in me dregnil v ramo. »Tako, na odprtem in pred vsemi, bo pa huje kaj? Za oba!« »Prav!« sem rekel. »Naj bo! Pokaživa jim! Vsem! Kaj znava!« Postavila sva se nekaj metrov stran drug od drugega. Se razkoračila. In dvignila obe roki v zrak. To je bil znak, da začnemo.
Ženske so se spravile po dve in dve. Na vsako stran. In posedle v travo. Cot in Tine sta še izmenjala nekaj besed. Nato pa sta se pripravila. Na ta velik dvoboj! Sel sem z očmi od enega do drugega. In nazadnje dvignil obraz nekam navzgor. Proti nebu. Nad Jelovico je ravno zahajalo sonce. Živo rumeno je bilo. Dotaknilo seje smrek. Še enkrat. Za slovo. Vsake posebej! Ne vem, zakaj sem prav zdaj zijal v to sonce! Zdaj, ko bi moral paziti na žogo! Ampak, prevzel meje čuden občutek! Nenavaden! Ena sama velika želja. Da bi do tistega sonca tam, lahko stekel! Kar takoj! Ga prijel. Razrezal na mnogo kosov. In vsakemu dal enega! Vse po vrsti! Od Petra do Kristin! Vsem pri Šiški! Ta¬ko sem bil srečen!
Tudi močan udarec žoge s Cotove strani me ni mogel spraviti iz tega razpoloženja! Ne vem, kaj je občutil ob tem Peter Fink. A zdelo se mi je, da tudi sam zija nekam proti soncu. In da zelo nespretno lovi žogo! Kot, da bi me s tem hotel prepričati. Da se to leto še ne bo potegoval da prevzame mojo klapo!
Kako bo pa v naprej, bomo pa še videli! Če se bo to zgodilo, vam bom že povedal! Vse znova! Dolga, zanimiva zgodba bo to! To vam obljubljam! Jaz, Jok Kopriva! Do te, zadnje strani še zmerom poglavar! Najboljše klape na svetu!