Klavir v jutru
Klavir v jutru. Srečko Kosovel |
|
Takó loči večnost srebrni napoj
čez gore, doline, polja in trate
in kot bi iz kraške doline pil,
se solnčna trudnost izlije vate.
Med lihimi zastori sivih hiš
klavir poljublja belo dlan,
kakor da išče odbeglih snov,
kot da jih išče v obzorju zaman.
Ko zdaj ubit potujem jaz
v poldan pijan od polnoči,
le tam obstane moj korak,
kjer bolna duša zaihti.