Klepec
| Klepec. Luka Svetec |
| |||||||||||||
Stojí na skali terdni Grobnik,
Ponosno gleda na dolino,
Ki se poklanja spred globoko.
Na dalječ sijejo zidovi,
Slavenske hrabrosti spominek,
Sovražnikov pa groben kamen,
Ki so pustili duše tukaj,
I nam brez konca slavo dali.
Pač lepi so zidovi beli,
Pač svetla je na gradu streha!
Snegovi to so na planini;
Rumeno solnce z verha sije.
Al koliko je ta lepota,
Memo lepote, ki je notri!
Ni se na serbskem ne bulgarskem,
Ni se na ogerskem i ne slovenskem
Ni se razcvetla taka roža,
Ko Zlata v gradu tem je cvetla,
Jedina hčerka Radoslava,
Ki je knežval nad Vinodolom,
Nad Vinodolom i sosesko.
Ko raste jela med borovjem,
Ko skače serna po dolini,
Takova Zlati je podoba.
Spod čêla rosno solnce sveti,
Iz lica mila luna sije,
Bajilo sercem čudovito.
Ogrinja svilo dragoceno,
Po svili biserje i zlato,
Lepota iz dežele rajske.
Ni dolgo svetu nepoznana
Sloveča deklica ostala;
Od Vinodola se raznese
V sosedne kraje govorica,
I ko bi jo trosili vetri,
Se hvala Vinodoljke zale
Od severa do juga pravi.
Kamor se razglasuje slava,
Lepote take, tako čudne,
Se vzdigajo snubačev trume.
Prostora v gradu pomanjkuje,
Veliki dvori so pretesni
Prejeti goste imenitne,
Ki vrejo sèm od vetrov štirih.
I kakošni so to snubači!
Baroni, grofje, žlahni knezi,
Mogočni zlatom i gradovi,
Ponosni svojimi junaštvi,
I razglašeno slavo dedov.
Vsih žlahnikov so cvetje bili,
Kjer se ne derzne nikdor med-nje,
Ki ni enak po slavi, blagu.
Poklanja slednji se globoko,
Vsak zna medeno govoriti,
Vsak tudi med besede sladke
Dari umetno meša drage.
Lahko se nagne stari oče,
Lahko ga vjamejo besede
Lahko pokloni in obeti,
Ter več ko enemu obljubi.
Al terda je, ko skala, hčerka;
Zastonj so vse besede sladke,
Zastonj bogastva čeznemero,
Nikomur upanja ne dade.
Al je ošabna gospodična?
Da je snubačev je premalo?
Da se ji zdijo ti preslabi?
Al nosi v persih merzel kamen?
Zakaj ljubezen se ne vname?
O deklica gori že davno,
Gori plamenom nevgasljivim;
Al blaženi mladeneč tisti,
Za kterega je vneto serce,
Ne sme snubiti, kar je ljubil,
Kjer ni bil žlahnega kolena.
Na vojsko ide v daljne kraje,
Iskat imena ino slave.
Če še živi, al je poginul,
Nihče ne vé, ne Zlata sama,
Vendar mu serce zvesto hrani.
Lepota Vinodoljke slavne
V Turčijo tudi se razglasi,
Začuje slovez turški aga,
Presilni borec Hasan-aga,
Iz bosnijanske krajne ljute,
Junakov pervi turške zemlje.
Ognjena želja ga prevzame.
Tovarše svoje zveste skliče,
Poskušene že v mnozih bitvah,
Ter se nad Grobnik daljni vzdigne,
Gotov al želji zadostiti
Al pa pustiti glavo v boji.
Providno vojsko svojo vodi,
V temoto černo se zavija,
1 plane, zmaj z višave nočne,
Na grad, ki v veselicah plava.
Razsečena popada straža,
Ni je visoki zid ubranil,
Ne vrata terdna, ne nasipi.
Merjočih hrup ostraši goste.
Po skrivnih potih oče komaj,
Sinova njega i snubači
Pogubi bliskej se otmejo.
Gorje pa! — deklica ostane!
Ko jo zagleda turški aga,
Od čuda mu zastane noga,
Oterpne mu pogum kipeči.
Al hitro se mu serce vpali.
Od radosti zavriska glasno,
Da se kameni grad potrese,
Po plenu steza roko derzno.
Al ostro deva ga pogleda,
Ki ji nevarnost strah prežene,
Vsa sila se v očéh zjedini,
Nezmerna moč nedolžne duše,
Ko boginja stoji pred agom.
Pa le za hip pogasi ogenj.
Odloga malo ji dovoli,
Le noč dovoli ji odloga;
Al ko napoči jutri zarja,
Naj ji oklepe sila stare,
Ako pokorne se ne skaže.
Zapretiv to leti k tovaršem,
Ki so za polne mize sedli,
Snubačem krite imenitnim.
»Tovarši, bratje moji dragi!«
Zakliče med hrumečo trumo,
»Zdaj je veselja čas dozorel,
Ko solnce naša sreča sije,
Zdaj se gostujte, pijte, jejte,
Kar ima grad na mize dejte;
Ne bojte sodov se načeti,
Čeravno prerok ostri brani.
Ta noč naj se od druge vsake,
Od vsacega ta god razloči.
Ne zmage samo, tudi svatbo
Obhajamo nocoj veselo,
Zakaj ko se napoči zarja
Nevesto si zaročil bodem,
Kakoršne nima carski harem.
Zdaj se radujmo po junaški,
Al jutri zberte grajsko blago,
I ko se zopet noč razgerne,
Se vzdignemo v domačo zemljo
Z bogatim plenom obloženi.«
To reče, ter se k njim usede,
Gromeče ga pozdravi družba.
Ostane sama lepa Zlata,
Počasi zbira misli svoje;
Pogubo vidi zdaj gotovo,
Pogubo strašno, sramotljivo.
Na čelo stopi merzla sraga,
Kolena ji zatrepetajo,
Ko bi pošast pred njo zijala.
Na tla se verže, solze toči,
V nebesa hoče britko serce
V gorečih prošnjah izkipeti.
Al čuj pred durmi terdo hojo!
Čuvaja so koraki teški,
Ki plaši devo iz molitve.
I čuj, odspodej kak ostudno
Ponočnih gostov šum udarja!
Kameni grad se hrupa trese.
Al ne gromijo že na kviško?
Na noge skoči plaha deva,
Ne pripusti ji strah moliti.
Drugam leti boječa misel,
Leti za taboj, o mladeneč!
Ki v daljnej zemlji pač ne misliš,
Kak ti nevesto ropar jemlje.
In tudi otca, bratov išče,
Al so mertvi, al še živijo,
Al se pripravljajo na pomoč,
Ako jih sablja ni končala.
In tudi brezno z okna meri,
Ki se odpera spodej černo,
Prijazno ž njim zavezo dela:
Naposled bodi ti zavetje!
Al že se dolga noč nagiba,
Že je danica zgodnja vstala.
Vse tiho je okoli grada,
Le znotra divji šum razsaja.
Al ni to tamkej zlato zarje,
Ki se po nebesu razlíja?
Al ni škrijanec to, ki poje?
O da bi bil poročnik sladki
Pomoči bližnje, rešiteljne,
Ker že poteka čas poslednji.
Pa kaj! okolica je nema,
Le v gradu raste ropotanje,
Ter huje, gromneje bobneva,
Ker aga vstaja. Izza gore
Pogleda solnca rosno lice;
O deklica gorje ti sedaj!
Že buri divji po stopnicah —
Ne boj se zadnjega zavetja,
Smert ti je bolje od sramote —
Al stoj! pred gradom tromba poje.
Na noge Turci poskočili,
Orožje urno so zgrabili,
Se po zidovji razverstili.
Serdito leta Hasan-aga,
Tovaršem terdo ukazuje:
»O čujte me, tako vam Alah!
Po bliskovo sukajte sablje,
Secite glave psom kaurskim,
Ko seče poljsko travo kosec.
Gorje mu, če bi kdo zanašal!
Naj pomnijo na večne čase,
Kadaj so Turku slast kalili.«
Še ni vmolknul, pride posel
Poslan od vojske zunej grada;
Pred Hasan-aga plaho stopi,
In te besede Turku reče:
»Moj knez, oblastnik tega grada,
Ki spodej čaka s vojsko silno,
Me pošlje k tebi, hrabri Turek!
Odkup visokocen ponujat.
Kar je bogastva v gradu tukaj
Vse tvoje in tovaršev bodi,
I kadar se domu podasto,
Hodite mirno brez potere,
Ako mu hčerko izpustite!«
To rekši, nisko se prikloni,
Zakrohota se aga silni,
Zahrohotajo se tovarši,
Potegne sabljo izza pasa,
Obé ušesi mu odseka,
In te-le zagromi besede:
»Na to za svojo pot, zdaj pojdi!
I knezu svojemu poroči,
Kak so v časti poslanci taki.«
I temu še dostavi tole:
»Ker mi za hčerko grad ponuja,
I pot do doma brez potere,
Mu jaz obljubim grad i hčerko,
Če z mečem se poskusi z manoj,
Al sam, al pa junakov eden,
Če kilav je, njegove vojske.
Pod gradom spodej, v ravnem polji,
Naj čaka ure četertinko,
Če mu sladé obeti moji.«
To reče ter oberne herbet,
Iz grada sunejo poslanca,
Ko vgleda knez v kervi poslanca,
Se zaroti v osveto strašno,
Se zarotijo vsi snubači,
Roti se ž njimi cela vojska.
Pa kako derzno serce splahne,
Ko poročila razodene
I boj čez ure četertinko!
Junaka išče knez po vojski:
»Kdo ima zdaj gotovo serce,
Ki nas ubranil bo sramote,
Z ošabnim Turkom se poskusil?«
Nihče se v vojski ne oglasi.
»Al v vojski celej ni junaka?
Še zlata tovor mu obljubim.«
Al tiho vse ko pred ostane.
»Gorje sramote za kristjane!
Obljubim mu jedino hčerko,
Ki čast otme deželi našej,
Junak naj krasneji mi bodi!«
To reče, na snubače gleda,
Pa v zemljo gledajo snubači.
Tadaj zapali ogenj kneza,
Sam opasuje ledje staro.
Tù mlajši sin pred njega stopi:
»Jaz sim opasan, dragi oče!
Dovoli, da grém jaz nad Turka!«
Goreče otec ga objame:
»Koleno moje, sladki sine!
Le pojdi, pojdi blagoslovljen!
S teboj se otec tvoj ponaša,
Ponašajo se dedje stari,
Ki so neverce tukaj tolkli«.
Pripravil se je tudi Turek.
Izbral tovaršev polovico
Ostalim na zidovji, vratih
Odkaže slednju svoje mesto,
Posebej še ukaže vodji:
»Ako k preroku v raj odidem,
Mi pošlji ti nevesto saboj!«
Potem odpreti reče vrata,
Na boj zvihrá ponosno v polje,
Za njim vihrá tovaršev truma.
Kak mu na glavi čalma sije!
Kak bliska v roci damaščinka!
Kovani noži kak za pasom!
Z rame visi mu šestoperec,
Orožje strašno, bàt nezmeren,
Šestero ima zob železnih,
Ki ž njimi seka smertne rane.
Naproti plane mladi knežič,
Na Turka zabavljivo vpije;
»Le sem, ponočno-hrabri vitez,
Na luči solnca kaži serce!
Al mislim, da si zadnjo devo
Junaštvom nočnim to ugrabil!«
Na smeh nategne Turek usta,
Odgovora na to ne dade,
Al divje iz oči zabliska,
Spusti po vragu damaščinko,
Utne mu levo do komolca,
Potem pusti, da k otcu teče.
Prestraši se kristjanska vojska
Veseli hrup zažene turška.
Al, čuj I na gradu kaj tam plače?
Čuj divje krohotanje spodej!
Za brata plače sestra tamkaj,
Derhal krohoče turška spodej. —
»Al ni med vami več junaka,«
Zavpije aga v knežji tabor,
»Ki bi se v drugo z manoj skusil?«
Iz plahe trume sin stareji,
Na Turka sadaj se požene,
Z besedo derzno mu zabavlja:
»Ne bahaj, Turc, se prezgodaj!
Še ima brat desnico zdravo
K osveti bratove levice,
Le sem, da hitro jo poskusiš!«
Na smeh nategne Turek usta,
Odgovora na to ne dade,
Al divje iz oči zabliska,
Spusti po vragu damaščinko,
Utne mu desno do ramena,
Potem pusti, da k otcu ide.
Odreveni kristianska vojska,
Gromeči hrup zažene turška. —
Na gradu milo deva plače
Derhal krohoče turška spodej.
Ko vidi sina stari otec,
Ko vidi v ranah ju i kervi,
Osvete želja ga zapali,
Žareča jeza i sramota;
Spusti se v Turka sivi starec
Pozabi let i rok okornih.
O čuj na gradu, čuj plakanje,
Kak milo britko, kak je silno,
Razlega se na bojno polje,
I huje še zapali kneza.
Gerdo se Turek posmehuje:
»Al si obnoril, topi starec!
Al si se glave naveličal,
Da tak hitiš u smert gotovo?
Al nimaš več sinov poslati?
Gosti bom danas jaz napravil,
Gosti sloveče vranim ticam,
Ki krokajo pod nebom studno,
Naj turške slave god poznajo,
Naj s knežjim truplom se gostijo.«
Le bolje se pospeši starec,
Grozi se Turku s to besedo:
»Gorje ti gnjusni nejeverec!
Še bdi nad nami Bog mogočen,
Od tebe, Turc, gerdo žaljen,
Ki tudi roko staro vkrepi,
Ko za otroke se maščuje!«
To reče, ter se zaprašita,
Da zemlja se zaziblje spodej.
Ko v pervo mahne silni Turek,
Mu meč na tri kosé razbge;
Ko v drugo mahne silni Turek,
Na travo pade rusa glava,
I kervco černa zemlja pije.
Na gradu strašno deva pisne,
Do Boga se v nebesa čuje.
S tim hipom vse potihne zgorej,
Le bolj derhal krohoče spodej,
Le bolj vriščijo Turki spredej.
Zastoka groze knežji tabor,
Na beg se vojska opoteče,
I zdaj je bilo vse zgubljeno.
Pa v hipu tem pred verste blede
Mladeneč nagloma prisope,
Obstati jim ukaže ostro.
Do Turka se ukaz razleže —
I vojska sluša ga osupna.
Kdo je mladenec tako derzni?
Odkod prižene ga nesreča?
Alj Turkov li ne vidi spredej,
Ki so se ko volkovi gladni
Za plašnimi kristjani vsuli?
Pri Uni, na pokrajni turškej,
Je slišal snoči govorico,
Kak se ukrade turški aga
S tovarši strašnimi čez reko.
Začuti v sercu bol neznano,
Ter se za sledom zdajci vzdigne.
I že stoji na čelu vojske,
Že se ko smertni Angel Turkom
S perutami viharja bliža.
V desnici silen porat[1] suče,
Kervavega pomora orod,
Po stegnu se mu sablja vije,
Ognjena kača britkozoba;
V očéh pa čuden plamen bliska,
Sovražnikom mertudi serca.
Ko ga ugleda turška vojska,
Je v hipu noga vsim zastala.
I sleherni tadaj osupne,
Sam ni osupnul Hasan-aga,
Timveč, psovaje njih zastanek,
Tako tovarše plahe kara:
»Strahljivci, rajkljin vi ste porod,
Ne pa sinovi turških mater,
Le nisko se stiskajte k zemlji,
Gledé plašno po ubežišči,
Kjer je zalajal pes pred vami.
Res materi v sramoto niste!«
To rekši, sam verši naproti,
Mladenču vpije te besede:
»Velika hvala, golobradec,
Da si junake tam ustavil,
Ki so se hotli umaknuti,
Predno spoznaše turške sablje.
Saj celi svet enacih nima,
Ne brušenih ne tak kovanih,
I tako smertno ne kaljenih;
Pa tud junakov tacih nima,
Ko sokolovi ljute Bosne —
Gorje mu, kdor jih derzno skuša!«
Mladeneč sliši zabavljico,
Zadela ga je v živo serce,
Vendar odgovora ne dade;
Al huje se razpali jeza,
Al huje iz oči zabliska,
I bolj korak podviza gromen.
Kakor oblaka ob neuri,
Nasprotnimi vetrovi gnana,
Na nebu srečata se černem,
Ko strela se za strelo vtrinja,
Gromeči žarek njune jeze,
Tako zdaj sreča silen silna.
Ko vpervo mahneta junaka,
I porat z ljutim šestopercem
V junaškem boji se objame,
Sta se oba raztreskotala.
Ko v drugo mahneta junaka,
I sabljo sreča kruta sablja,
Po tleh razvenkotajo kosci.
Ko sta se v tretje zaletela,
Terdo sta se, strašno objela,
Kosti ječijo pod rokami,
Podobno hrastu, kadar pada.
Mladenču pa je Bog pomagal.
Od tal visoko Turka dvigne,
Ter ga ob zemljo terdo trešči,
Obedve vojske ste čutile,
Tako je zemlja dergetala,
Tako je padel silni aga.
Življenje sladko ga zapusti,
Mladeneč pa izterga nože,
Izterga agu izza pasa,
Od trupla bledo glavo loči.
Tadaj zavriska knežji tabor,
Popade Turke merzla groza,
Brez uma so se zavertili,
Beže brez uma proti gradu,
Kjer je minulo krohotanje.
Nastane teka pokotanje,
Nastane glasen šum orožja,
I krik in stok potere ljute.
Odpró se širno grajska vrata
Pa v čas nesrečen turskej vojski.
Zajmó s prijatli tudi vrage,
I Hasan-agovih tovaršev
Le malo v Bosno drago dojde.
Postasta zid i dvor jim pare,
V gomilah tam ležijo gostih,
Med njimi vodja grajske straže,
Pozabil tamkej v grenki smerti
Kar je naročil Hasan-aga
Gredé iz grada v boj junaški. —
Al kje ostaja lepa Zlata?
Kaj se zmagvavcem ne prikaže?
V medlevcah težkih so jo našli.
Nerad se va-njo duh poverne.
Potem ko tretji dan zasije,
So deli kneza Radoslava
Solzami grenkimi plakaje
K slovečim dedom v tiho rako.
Snubačem duri so odperli.
Do leta dan žaluje deva,
Lepoto v černo tugo skriva,
Nad rako otca milo plače;
Al ko je leto tek končalo,
I čas vesele svatbe dojde,
Je bila s smertjo poročena,
I k otcu v rako tiho djana.
Mladeneč pa, rešitelj dragi,
Ki deklica je za-nj gorela,
Ki ji je otca zdaj osvetil,
Na vojsko ide spet kervavo.
Al zdaj povsod nje duh ga spremlja.
Nadušen njega čudne sile,
Vse huje zdaj po Turcih kleplje
Nesmertno slavo nabiraje
Ponos slovenski, silni Klepec.
Podgorski.
- ↑ Porat je bàt, tolkaču podoben, s kterim so naši Slovenci nekdaj Turke mahali. Po Krajnskem se to orožje še sèm-tertjè med šaro na izbah najde. Izpeljan je od besede »ratiti«, kar je toliko, kakor biti.