Kleveta
Fran Milčinski
Izdano: Slovenski narod 13. avgust 1922
Viri: dLib 183
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Moja hčerka hodi v humanistično gimnazijo. Zastran humanistične gimnazije je bilo obilo govorjenja in pisanja tako za, kakor zoper njo. Vestno sva pretehtala razloge za in razloge zoper in potem sva se odločila z ženo, da pošljeva hčerko vanjo. Kajti tja ji je pot od doma vendarle najbližja. Vse drugo, sva rekla, je pa v božjih rokah.

Hodi torej v humanistično gimnazijo in tako se je zgodilo, da je bila v nedeljo popoldne povabljena k součenki in ž njo vred so bili povabljeni tudi vsi trije mlajši njeni bratci.

Umili smo jim roke in ušesa in predno so šli, sem jim dal na pot še kilo zlatih naukov.

— O otroci, sem dejal, ko greste med svet, poslušajte in si globoko v srce vpišite besede očeta, ki je v skrbi za vas osivel!

Predno vstopite v tuje stanovanje, skrbno si odrgnite čevlje! Tuji parketi naj vam bodo sveti! Ako jih oskrunite, ne boste deležni prijaznih pogledov.

Pozdravite glasno, da vas bodo slišal! In da ne reko, da ste telebani!

Pazite, da ne zapravite ugleda naše družine, ki ga skuša vaš oče vzdrževati ob najtežjih razmerah!

Ti humanistka si najstarejša, tebi je izročena režija in tvoja je odgovornost. Da mi ne boš svojih sorojencev butala in jih zmerjala za barabe. »Barabo« lahko brez škode črtaš iz svojega besedišča. V šolskih knjigah ni te besede, niti je ne slišiš s katedra. Uverjen sem, da je ne slišiš. S pogledom jih drži v redu, a vi trije mladi možje ubogajte starejšo sestro!

Ti Janez ne kašljaj na mizo, nego lepo se obrni v stran, kadar te prime.

Franek, kadar boš poln, nehaj z zalaganjem, da se ti ne zgodi, kakor se ti je že!

Ti, Lev najmlajši, ogibaj se nedostojnih šal!

Lepo dajajte pogumne odgovore, ne samo »mh« in »nak« — Bog je dal človeku jezik, da govori.

Zanašam se na vas, da ne boste v sramoto svojemu imenu in plemenu! —

In sem jih blagoslovil in so šli in jih je bilo slišati vsa tri nadstropja navzdol in po hišni veži in po cesti vseskozi do vogala.

Zvečer je stopila žena ponje. Vrnili so se celi in zdravi in so povedali, da so bili pridni.

Sledeče dni pa se me je nenadoma loteval na cesti neprijeten občutek, da nekaj ni v pravem tiru. Zdelo se mi je, da se mi ljudje muzajo.

Najprej sem mislil, da muzanje velja kravati, da kravata ni v redu. Oziroma, da ni v onem razmerju z mojo osebnostjo, kakršno zahtevajo zakoni kulturnega sveta. Na primer: Moja osebnost je na cesti, kravata bi pa počivala doma. Ali pa kravata sicer spremlja mojo osebnost, toda ne krasi moje osebnosti vratu in moških prsi, nego se je svojevoljno izmuznila iz namenjenega ji podstrešja kamorkoli pod telovnik, kjer zanjo ni kaj posla. Oboje se mi je že pripetilo.

Uveril pa sem se, kravata je bila to pot vsakikrat na pravem mestu, kravata ni bila povod muzanja.

Stvar me je vznemirjala. Pa ko mi je slednjič pričela kratiti spanje in tek, mi je žena razodela, kaj da je; njej je bilo že znano in me je prosila, naj se ne jezim.

Ne jezim se ne, jeza škoduje.

Ah nerodno je vendar, oklevetan biti in to od lastne krvi. In je človeka sram, da se mora pred javnostjo braniti napadov od strani rodne dece.

To je bilo takrat, ko so bili povabljeni in so se potem doma hvalili, kako so bili pridni. Pridni! Grohot peklenski!

Pričelo se je bilo z medvedkom. Součenka je imela medvedka, navil si ga pa je plesal in zraven prijazno brundal.

— Smrči, je dejala deca. In Lev najmlajši, mož z nedostojnimi dovtipi, se je takoj spomnil in je dodal: Kakor atek.

Atek — to sem jaz.

Pa so se vsem štirim razvozlali jeziki. In potem je kar vrelo iz njih, kdo bo prej in bolj živo razložil in predočil, kako piham in godem in vihtim ragljo, kadar spim. Okoli pa polno hvaležnega občinstva!

Sploh ne razumem, kako more biti svetu v spodtiko način mojega dihanja v spanju. Ne rečem, če bi bilo v koncertu ali v operi. Mislim pa, da se mi na pravem kraju in o pravem času, to je ponoči in v postelji ne sme zameriti. Zlasti ko hkrati spim in se mi ne more očitati, da po nepotrebnem tratim čas.

Posebe še moj najmlajši, ta, ki je pričel s kleveto, ta naj bi rajše gledal nase, kaj on počenja. Spi in v spanju razklada čuda dolge historije. Toliko, da Povodnega moža ne deklamira Prešernovega. Bil se je bil že lotil onih, ki jih znajo v naši kuhinji:

— Pinkum ponkum ponkula, da bi vedno taka bila! Mežna stopi na dva kola, pogleda, če neso koga. Neso, neso, debelega župana, za njih gresta dva suha kaplana. Ribe, graha, ričeta... In ko je bil prišel tako daleč, je še zapel ščurek mali s svojim petelinjim glaskom:

— Klobas bi mu dali, klobas bi mu dali, pa bi ne bil umrl. Saj smo mu jih dali, saj smo mu jih dali, pa jih ni hotel. Molimo za rajnkega Andreja, po grbi mu dajmo s suho vejo!

Jaz mislim, da se moje dihanje, naj je še tako indiskretno, vendarle bolje prilega spanju, nego tako glasbeno-deklamatorično proizvajanje, ki posega že skoro v področje policijske in davčne oblasti.

Ali z omenjeno kleveto niti ni bilo opravljeno. Očitno me šteje rodna deca za sila hvaležen predmet hudomušni svoji kritiki.

Pa so režečemu se občinstvu razodeli že sledeče znamenitosti:

Kadar ležim, da se mi izpod odeje in izza blazin ne vidi drugega nego konček nosu.

Da ima moja zobna ščetka le še sedem ščetin.

Da so mi z moje domače suknje popadali že vsi gumbi in jih nosim lepo spravljene v žepu.

Da sta moji galoši obe za levo nogo.

Da se vozim v Zagreb luk zobat. —

Ne rečem, da niso vse te okolnosti, razen zadnje, instinite. Toda so globoko utemeljene v dejstvenih razmerah in v zgodovinskem svojem razvoju. Da utegnem in razložim podlago jim in razloge, vsakomur bi bilo jasno, da stvar ne more biti drugačna, nego je. Gola dejstva, nanizana drugo ob drugo, seveda se zde čudna.

Kar se pa tiče Zagreba, sem bil zgolj to pravil doma, da se Zagrebčani navdušujejo za luk in po devetih zvečer za republiko. Na republiko je deca pozabila, luk pa je podtaknila meni. Toda se ne vozim v Zagreb ne zaradi republike ne zaradi luka, ampak po bridkih opravkih.

V lepem enodušju so slednjič še izjavili, brez njih da bi moral s čevlji v posteljo in da bi bil že davno umrl od gladu.

Tega presenetljivega prepričanja so zato, ker mi včasih kateri izmed njih sezuje čevlje in ker delam v zadnji sobi, pa me prihajajo klicat, kadar je juha postavljena na mizo!

Tako daleč so bili prišli, pa jim je nadaljnje prirodoslovno popisovanje moje osebnosti, njene prehrane in njenih navad prekinila žena, ki je prišla pome.

Drugače bi bili gotovo uganili in povedali še to, da nisem jaz oni, ki si je nabavil deco, ampak da se je deca usmilila mene, me kupila in me postavila sebi za očeta.