Klobko preje
Babica pripoveduje
Kristina Brenkova
Spisano: Simona Omahen, Petra Gobec
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt




Rojenica, ki je živela vrh Mladega hriba, je hodila s srebrnim žehtarjem molst Groseljnove krave, ki so se ondod pasle. Noben pastir si ji ni upal tega braniti, ker kdo ve... Zato pa, ker ji pastirji nikoli niso rekli žal besede, je nekoč prinesla h Grošeljnu preje in rekla: — To naj vam bo plačilo za vašo gostoljubnost: Vijte prejo in vijte, nikoli vam je ne bo zmanjkalo. A nikoli ne smete reči: konec je potekel ali konec sem našel. Če porečete tako, bo preje koj konec. Rajši recite: nitka je potekla ali nitko sem našel. Groseljnovi so storili, kot jim je svetovala rojenica, in obogateli so. Zmerom so vili in vili, a preje je bilo še zmerom toliko kot od začetka. Pastir, ki je zvečer prignal domov krave, je moral vsakokrat viti prejo do trde noči. Ker so pastirji ponavadi leni, se je tudi temu nekega večera stožilo in ves nejevoljen reče: — Da bi bilo, vraga, že enkrat te preje konec! In res, še tisti večer je prejo izvil.



Koroška pripovedka, zapisal Ivan Tušek