Kmečka povest
| Kmečka povest Cvetko Golar |
| |||||||||||||
Kmet Erbežnik je bil hudo slabe volje. Če je sedel za mizo ob vročih popoldnevih in si natočil kozarček žganja ter hotel v miru božjem uživati ajdovi kruhek in prigrizavati česenj, že se je kar nenadoma zasenčilo okno za njim in nad njim je zavpil prijazni in strahoviti glas njegove Majde, ki je bila po božjih in človeških pravicah in postavah njegov boljši del:
»Al mi ne greš, ti mrcina lena! Česenj pa žganje, samo to bi naprej prežvekoval pa lenobo pasel! Ti dedec nebodigatreba! Na tehle svojih ramah sem mu hišo postavila, sedaj pa poseda pa nič drugega kot: Gr, grr po goltancu, pa cmok, cmok s čeljustmi!«
Erbežnik se je jezno ozrl v okno in zagledal mračni in spačeni obraz svoje Majde . Ves je bil rjav in prekrižan kot razpokana prst na njivi.
»Ali mi ne greš, baba babasta, če te ne bom ustrelil, ti bom pa tako naredil, da se boš posušila kot lesnika nad grmado. Ne maram te več videti!«
Velika je bila jeza v njegovem srcu in rastla je z vsakim dnem. Započela se je pa tisto popoldne, ko je bila dozidana in pokrita njegova hiša. Sedel je s krovcem Kobelčem, zidarjem Metinim Boštjanom in postopačem Rujevino na kupu smrečnih trsk in okleškov ter je pil z njimi v lepi zadovoljnosti pelinovo žganje. Delo je bilo gotovo in vse je bilo čedno urejeno, da bi še mladi in lepi nevesti bilo na čast, če bi stopila v novo hišo. Pogovarjali so se o vročem dnevu, hvalili česnjev duh in pili.
In Rujovina, postopač, ki je Bogu čas kradel, ljudem pa denar, je priteknil:
»Zares Erbežnik, zelo trden kmet si, dober človek, in če se tako vzame, si še tudi korenjak čedne postave. Škrbast si in hrbet si ti je skrivil, z levo nogo si začel pokruljevati, ampak vseeno bi te vsaka vzela, ker imaš novo hišo. Samo ta-le tvoja stara ti hodi napot. Novo hišo imaš, pa staro babo! Vraga, to ne gre skupaj!«
Ko je postopač Rujovina spregovoril te modre besede, je pljunil iz ust rjavo, s tobakom prežvečeno slino, potem je pa voščil dobro zdravje in potegnil požirek.
Kmet Erbežnik je prijazno in hvaležno pogledal postopača ter mu ponudil strok česnja.
»Nova hiša in stara baba! To ni prav, ne!« je opomnil in zmajal z glavo.
Ali v tem nepravem trenotku pa se je čarovnici zazdelo, da je pripihala mati Majda v obližje teh štirih pametno se pomenkujočih mož. Pripihala je, zaslišala vso modro govorico. Zgrabil a je smrekov oklešček in vpalila najprej moža čez hrbet, nato postopača in nato oba skupaj.
»U-uh! Da se le ne bojita šibe božje! To sta Antikrista, še hujši od Antikrista!« je za vriskala Erbežnikova žena. Moža je sicer zelo srbelo po hrbtu in rada bi bila odgovorila hudi materi , ali skoro sta imel a strah pred njo, zakaj v roki je držala še vedno trd in krepek oklešček.
»A boš šla stran!« je spregovoril Erbežnik.
»Stran me podi, ta Antikrist!« je odgovorila in zopet pobožala svojega moža s smolnim lesom.
»Tak jo pa ti daj, Kobelč, ki jo vidiš, kar suni jo!«
»Mene? Mene boste suvali! Pijanci, lenuhi, Blaži! Jaz sem hišo postavila, na teh-le svojih ramah, v teh-le svojih rokah sem znosila vse kamenje, sedaj me pa hočejo ubiti! Lenuhi žro in pijejo, ki niso za nič, čakajte!«
Možje so bili že težki, žganje jim je vrelo po možganih, in se niso mogli vzdigniti. Zato je imela dobra Majda lahko in hvaležno delo.
Potemtakem je imel kmet Erbežnik vso pravico, da je bil hudo slabe volje. Ni imel več miru v svoji novi hiši. In kako rad bi bil to stvar predrugačil. Kobelčeva Špelca mu je bila tako všeč! Rdeča, pa debela, majhna kot kepica, čisto v srce se mu je zakotalila. Kadar je mislil nanjo, potem pa nenadoma zagledal pred seboj srditi obraz svoje Majde in zaslišal njen hreščeči glas, je povesil glavo še niže med rame, stisnil pesti in sklenil:
»To mora biti drugače!«
Sredi tedna je bilo deževno. Ploha in grom, šumelo je in rohnelo. Kmet Erbežnik je vzel veliko črno ruto, vanjo je zavezal kos slanine, tri pare klobas, v malho je dejal steklenico zelenega. In se je napotil. Konec vasi v Lisjakovi kajži je gostoval postopač Rujovina.
Odprl je nizka, zakajena, sajasta vrata, in malo da ni padel po razluknjani, vegasti veži.
»H o — ho! A ni nobenega doma!«
Tolpa podgan se mu je zakadila pod noge in potem trumoma zbežala in se skrila po luknjah . Od nekje je prihajalo hropeče smrčanje človeka, ki spi spanje pravičnega in sanja angelske sanje.
»H o — ho, Rujovina. Blažek, ali nisi nič žejen, ali nisi nič lačen? Polno steklenico imam pelinovca, tri pare klobas in še nekaj povrhu!«
»Kje imaš pelinovca!« Urno kot blisk je prilomil Rujovina izpod paža, kjer se je zakopan v slamo zibal v angelskem naročju. Njegov a glava se je pokazal a vrhu polomljene lestve v odprtini , skozi katero se je moglo pod streho.
»H e — he, Blažek, kako si uren! H e — he — he, tule ga imam, dosti ga je za oba, kar dol pridi! Prigrizavala bova in se menila o velikih rečeh! — No, no, pa me nikar ne zaduši, ne bodi tako silen, se je branil Erbežnik, zakaj postopa mu je vzel steklenico in ga začel potem objemati od veselja nad sladkostmi in slastmi, ki imajo priti.
Stopila sta v izbo, temno in ozko. Pila sta in prigrizovala, kmet pa je začel:
»Pa le ne veš, Blažek, zakaj sem jo prirezal k tebi! E, veš ti, ki si moj prijatelj, zahvaliti se ti imam za dober svet in koj te bom najel, da mi storiš dobroto. Le pijva , in še večkrat bova pila, vsak dan bova pila, pri meni, se ti bo godilo tako dobro, da še v nebesih ne tako. Meso ti bo ostajalo, pelinovca in sadjovca boš pil kot vodo —. «
Postopač Rujovina je zijal in od začudenja ni zaprl ust; žganje se je vlilo mestu v grlo po bradi. Potem se je začel režati in odskakovati po klopi, kot da ga je obsedel sam bognas-varuj.
»Ho — ho, Erbežnik, čakaj, da te zadavim, ki si moj prijatelj! Zadavim te, ker te imam tako rad! Še povej, kako ga bom pil, kako bom jedel, še povej!«
Kmet se ga je komaj rešil, da je mogel pripovedovati naprej!«
»Veš, samo nekaj boš moral napraviti zame. Ali mi obljubiš, da boš? Ali prisežeš?«
Postopač je dvignil pest in prisegel pri pelinovcu in klobasah, da se gre metat s hudičem, če Erbežnik tako pravi.
»Mojo babo moraš ubiti!«
Postopa je poskočil in prestrašen pogledal kmeta.
»Majdo moraš ubiti!» je kmet ponovil. »Kaj pa to mar tebi! Še danes jo ubij! Gorjačo vzemi zvečer in jo počakaj pri cesti. Zjutraj je šla v mesto in pod noč se vrne. Pod Metinovo tepko jo počakaj, skrit v travi! Ko pride, skoči in mahni! Živa duša te ne bo videla, ne vedela. In potem, imaš pri meni vse, kot bi ti angelci godli in stregli!«
Postopa je pristavil steklenico k ustom in pil in pil. Potem si je obrisal usta in hropeče gledal kmeta.
»Pa misliš zares?«
Kme sprva ni odgovoril, samo nekako postrani je pogledal postopača.
»Če si ne upaš, kar povej! Grem pa drugam! Deset jih dobim, ki store radi to, saj je vseeno. Pošteno bom plačal. Žal mi je, da sem ti povedal.«
»Zakaj, Erbežnik! Tako ti povem, da jo bom! Z gorjačo jo bom vrezal kot zajkljo! Brez skrbi, ti pravim! Jutri boš že sam spal, pojutrišnjem pa greš že lahko h Kobelčevi Špelci, če ti ne zlije korca vode za vrat.«
Postopač je zopet nagnil in pil za žive in mrtve. Že se mu je poznala pijanost, oči so se m u začele ožiti in sijati kot umazano steklo, iz ust mu je smrdelo in žgalo, roke so mu trepetale in debele, grčaste žile so začele stopati iz kože.
»Erbežnik, kar vedi, da Majdke nocoj ne bo ve k tebi! Ne bo nas več s krepelcem, in v svojo novo hišo boš lahko poklical mlado in lepo nevesto. E, Špelco, tisto kepico rdečo! Samo če te ne bo pa zobeh!«
»E, vse moja stvar! Samo da nimam več Majdke! Vrag jo vzemi! Saj jo imam rad, ali nova hiša in stara baba, to se ne ujema! Še za maše bom dal Majdi; ti boš pa potem kar pri meni živel in se dobro imel. Špelca bo nam a pa kuhala.«
In tako sta pila in se menila. O mraku je vzel Rujovina svojo gorjačo in sta se napotila. Majde še ni bilo iz mesta. Spila sta še merico, in potem se ločila.
Kmet se je pokrižal in legel k počitku.
Postopač je legel pod tepko v mokro travo in začel govoriti sam s seboj. Vse mu je bilo prav in dobro a še boljše bi bilo, da ima pri sebi zeleno steklenico. Prijel je gorjačo in jo začel vihteti pred seboj, in ko se je tako dolgočasil, se je začel jeziti nad Erbežnikom, da mu ni dal žganja s seboj.
»E, če je ne bo, bom pa njega ubil! Bom pa njega, in Majda me bo vzela v hišo. Ali pa oba!« Začel se je smejati in potem se mu je začelo dozdevati, da je v družbi z vragom, da se prepira ž njim in ga vleče za rogove in kozjo brado. Ali hudič mu zleze v nosnice in ga zajaha in zapodi z ognjenim bičem. Teče z njim čez dobrave in gore, da vse bobni in se lomijo skale in treskajo pečine. Rad bi se znebil vraga, a sedi trdno na njem, in v ustih ima žarečo uzdo. In tisti trenotek se začne bati, da ga hudič ne bi zvlekel v pekel, zato začne klicati Boga, naj ga reši peklenske pošasti. Ali huje in huje mora bežati z njim , že sta blizu pekla, že se vidi žareča gora in strašni kovaški mehovi, ki pišejo v ogenj in netijo žerjavico. Vse v peklu gori, in povsod je sam dim in sopar, in plameni, visoki kot gore, n tam so sami votli stebri, v sredi posajeni z ostrimi britvami, in ravno proti takšnemu stebru ga podi hudič, da ga zvrne skozenj v pekel.
Postopač pobožno zavzdihne, in že ni več hudiča.
Zbudi se in pogleda naokoli. Pod tepko leži, dež lije , grom rohni, in tam za vasjo, v jarku, kjer je njegov a kajža, se vidi rdeč žar, kot od ognja. Postopa skoči pokonci in steče. Res, njegov dom gori.
In v nedeljo je šel postopač k spovedi. Skesano je pokleknil v spovednico in se pokesal staremu župniku, da je menil človeka ubiti. Hudo ga je okregal gospod in za pokoro mu je naložil, da mora tistemu človeku vse povedati o svojeni hudobnem namenu in ga poprositi odpuščanja. Če pa ne, bo zavržen, v peklo ga bodo peljali hudobarji in mu nalili v usta žareče smole.
Postopač je vse sveto obljubil. Šel je k Majdi in ji vse povedal, kako ga je njen mož hotel zapeljati v strašen greh.
Majda pa je bila žena, ki se ni bala moža. Pretepla ga je s palico in v nedeljo zjutraj ga je prijela za ušesa in ga gnala v cerkev. Vso pot ga ni izpustila, dokler ji ni obljubil, da se pojde spovedat in da bo delal pokoro za svoj greh.
To je povest o novi hiši in stari babi. Pod Šmarno goro ima kmet Ulčar ulnjak, in na panjih je naslikana vsa ta štorija, kakor se je zgodila. Jaz pa sem jo zapisal, da ostane še poznim rodovom v spomin in zgled.