Mogočna nisi, ne prostorna,
In stavil te umetnik ni,
Bolj kot bogata si uborna,
Priprosta selska hiša ti!
Ín vendar ne paláč ogromnih,
Ne njih bleskú ne bom slavíl;
A tebi, dom seljakov skromnih,
Nesmrten venec rad bi zvil.
Pač res ubog sí, mal, neznaten;
A dàsi mal in ne slovit,
Kakó ti nam si blagodaten,
Kakó ti nam si znamenit!
Pomnik le redek še se dviga,
Ki nam je davnih dní glasník;
Ti naša si najstarša knjiga,
Pravečen, živ nam spomenik.
Pravljice, zgodbe praviš davne,
Ti v rêkih čuvaš pramodróst,
Pradede nam opevaš slavne
In src radóst in njih bridkóst.
Ti šege stare Si ohranil:
Deduje jih po oči sin;
Le ti naš jezik si obranil,
Da ni zatrl nam ga tujčin.
Kar čas nam dal je davna leta,
Največ občuval si nam tí;
Kar zdaj nam daje in obeta,
Pod kmečko streho se rodi.
Ta hiša nam je mati krušna,
Domovju steber je Častít,
Iz kmeških hiš nam hrana dušna,
Iz kmeških hiš omíke svít.
Ne v hiš mogočnih jasnem sevi,
Ki marmornat jih krije krov;
Pod nizko streho, v skrajni revi
Rojèn rešenik je vseh rodóv.
In ne v dvoranah bogatina,
Kjer blesk bogastva te slepí;
Kjer dom seljaških je trpinov,
Rešenja zor se nam žari:
Kar mož nebesa so poslala,
Da večnih nas otmó grobóv,
Vse mati kmeška je zibála,
Iz kmeških so izšli domóv.
Od tam nam misleci globoki,
Od tam klícarji k nebu nam,
Od tam nam pesniki — preroki,
Za dom borilci vsi od tam.
In vem, da to jim srečno vspêje,
Da spone vse nam razdrobé,
Da dni nam priboré jasnêje,
Ter naše proslavé imé . . .
Zató ti slava peta bodi,
Oj zibel naših boljših dni,
Nebdó ti tisoč sreč prisodi,
Ves blagodar na té razlíj.
Naj vedno mirno bi živela,
Noben ne vzburjaj te vihár,
Ogiblji se gromóv te strela,
Zanašaj grozni ti požár.
Da srečno v vek si bivališče
Krepostnih žen, poštenih mož;
Daj Bog, ti slavnih mož rodišče,
Da zibel še slavnéjših boš!
