Kmečki kavalir
| Kmečki kavalir Cvetko Golar |
| |||||||||||||
Polonica je bila mlada in lepa kmečka gospodinja. Zdrava in košata je bila zmeraj marljivo pri delu, sveže se je bleščal njen obraz in lahna in tiha je bila njena hoja. Pred letom se je omožila z bogatim kmetom Balonom, ki je bil bahat in sirovega, rdečega obraza, ki je hreščal in vpil s širokim, zavaljenim glasom, kakor bi imel nerodno grčo v ustih.
Polonica ga ni imela rada in se je omožila samo na ljubo svojemu očetu, ki je godrnjaje tiščal vanjo:
»Tak ga vzemi! Če greš po golih kolenih na Limbarsko goro, ne dobiš boljšega.«
In ker Polonica ni marala na takšno božjo pot, ga je vzela.
Čez dva meseca pa je začel kmet Balon piti in zapravljati; pijančeval je in razsajal po oštarijah, hodil opolnoči domov, pijan in nalit kot sod. In začel je trpinčiti in neusmiljeno pretepati svojo lepo ženo, ubogo Polonico.
Prigugal se je in priropotal je do hišnih duri, in ako nišo bile nastežaj odprte, je zakričal:
»Zakaj pa zapiraš pred menoj? Ali nisem jaz gospodar?«
Drugič mu je pustila vrata odprta, in takrat je razsajal:
»Zakaj ne zapiraš? Ali bi rada tatove v hišo?«
Polonica se je solzila in ni črhnila besede.
»Kaj se cmeriš? Zakaj pa ne govoriš z menoj? Ali ti je žal za vsako lepo besedo, ki bi mi jo privoščila?«
In je šel k njej ter jo s pestjo sunil v obraz.
Da se izogne temu, je šla zvečer v posteljo, predno je prišel domov. S solzami v očeh in s težkim srcem je skušala zaspati, ali kako naj najde pokoja in se umiri njena glavica, ki je rdela in gorela. In bila je željna ljubezni in tihih pobožnih poljubov v objemu tople noči, ali kje naj to najde pri sirovem možu?
Okoli polnoči je prilomastil domov, ves razgret in poln in besen. S truščem je odpahnil duri in zavpil:
»Ali si že res v postelji, klada lena! Kdo me bo pa sezul?«
Svojo težko roko ji je položil na obraz, in ves je smrdel po žganju in tobaku. Z obema rokama jo je zgrabil za lica in kopal in grebel z nohti v njeno rožno meso. Pritisnil jo je s komolcem za grlo, in Polonica je z naporom vseh sil skočila pokoncu in sunila pijanega moža. Ko se je vzdignil, si je odpel jermen izza pasa in opletel ženo po plečih, po obrazu, kamor je dosegel.
Polonica je jokala, ihtela, ali nikogar ni bilo, ki bi ji pomogel. Pač pa se je zunaj pod oknom svetilo dvoje rjavih oči in jeza je gledala iz njih. Nekdo bi bil rad skočil v hišo in pretepel pijanega gospodarja in ubranil lepo gospodinjo pred divjo sirovostjo, ali junak je bil še mlad in plah.
To je bil hlapec Tomažek. Lepo sta se gledala z mlado gospodinjo, in njemu se je hudo smilila. Tako rad bi ji bil pomagal, ali ni vedel nazadnje, ako bi ji bilo prav in nekoliko se je bal tudi gospodarjeve jeze. Njegove moči ga ni bilo strah, zakaj Tomažek je bil močan, širok v plečih, košat, krepkih pesti in mlad in uren. Obraz mu je bil rdeč in rjav, ustnice polne, vse ga je bila sila in zdravje.
Oral je in sejal mesto gospodarja, redil vole in konje ter natihem ljubil ubogo Polonico, ki je slabela in bledela ter tiho in vdano prenašala bolečine. Včasi ga je pogledala s solznimi očmni in žalostnim smehom, da je njega zabolelo v prsih in se je zaklel, da mora biti konec njenemu trpljenju. Naposled boječe, napol srčno ji je vrnil tih in prijazen smehljaj ter jo poklical:
»Polonica!«
»Kaj je, Tomažek!«
»Jaz ti moram pomagati, ker se mi smiliš.«
»Kako mi boš pomagal, ubogi fant!«
»Tako bom storil, da bo prav! Da nikoli več ne bo položil roke na te.«
»Ali kako boš to storil, Tomažek?«
»Bom že kako, Polonica! Ti me le pusti, in ne bo ti žal. Saj vem, da ti je hudo, in jaz ne morem več gledati, kako dela s teboj.«
Polonica se je zajokala naglas. Skočila je k Tomažku, ga objela okoli vrata in skrila obraz na njegovih ramenih. Svoja lica je pritisnila k njegovim in njene solze so mu tekle po obličju in ga pekle.
Stisnil je pesti in mračno odšel.
Gospodarja zvečer ni bilo doma in Tomažek je rekel gospodinjici:
»Sliši! Pojdi spat, in jaz bom legel zraven tebe. Ali nikar se me ne boj! Ne bom se te dotaknil, in tako boš čista od mene kakor od angela, čeprav bom ves črn.«
Polonica ni spregovorila in je šla v izbo ter se slekla. A Tomažek je vzel perišče oglja in se ves počrnil. Obraz in srajca in roke – vse je bilo črno, samo zobje so se svetili kakor sneg in oči so tlele.
Šel je za Polonico in ni upihnil luči.
Tiho in milo je tekla noč, žametna in mehka svetloba je gorko zakrivala mirno posteljo, ali sanj ni bilo v nemirno srce lepe Polonice, in razburjeni udarci so trkali pod prsi. Tomažek je dihal neslišno in v obraz je gorel, in vse telo je trpelo bolečine zadušene ljubezni, ki ne sme, ne sme izbruhniti in zaplapolati z lepim poljubom.
Zunaj so zaropotali nerodni koraki, po durih so udarile pesti, in hropeč glas se je zadrl:
»Ali si se že spet zabila v svoje duplo? Klada zaspana! Alo, pokonci! Posveti, drugače ti bog pomagaj!«
»Tiho bodi in se ne gani,« je proseče šepnil Tomažek.
Gospodar je klel in rohnel, slednjič se je prigugal v hišo.
»Zdajle ti pa ne pomaga sam hudič ne!« je zagrozil gospodar.
»Zakaj me kličeš?« se je tedaj oglasil Tomažek. Skočil je pokonci, ves črn in velik, in obstal pred pijanim gospodarjem. Potegnil je korobač in ga vsekal po hrbtu, po plečih, po glavi.
»Na kolena!« je zaukazal hudič.
»Nikdar več se ne dotakni Polonice, drugače –«
Udaril ga je iznova in planil skozi duri – – –
Slišal sem, da tisti gospodar ni od onega večera več pijančeval in ne klel in ne bil svoje Polonice. Začel je hoditi po božjih potih in se je sploh zelo spremenil. Govoril je čudne stvari o hudiču, in mi smo menili, da se je možu zmešalo.
Polonica pa je zmeraj lepša in zdrava in mila. Tudi sinka ji je prinesla štorklja. Ali podoben je za čudo Tomažku. Kdo bi si mislil.