Kmet (Slovenski narod)
| Kmet A. Š. |
| |||||||||||||
Vse tja do kipečih belih gor se je razprostirala zelena ravan. Vesna je plula preko nje in sipala cvetje na grmičevje in drevje. Budili so se temni lesovi iz zimskega spanja. Daždbog je uprl svetle oči v skrivnostne zasenčene globine. Zalesketali so se valčki, gozd je zapel. Tam na gorah še vlada boginja smrti. Z belim mehkim plaščem še zastira njihove vrhove. Njen hladni dih je čuti daleč v ravnino. A že vstaja življenje na podnožju, v rebrih in grapah. Mlada boginja spe navzgor. Tam še spi pod ledom vir in slap pričakuje toplega pozdrava. Kakor zaklet čaka vstajenja, skrit očem, zameden vsenaokrog od snega. Večni mrak vlada tu in on čaka sredi gore v naročju skalovja.
Zabučalo je nad vrhovi. Temni oblaki so jih zagrnili in divji ples je zaplesala v njihovih sencah Morana. Oblaki so sipali na velikane droben ledeno-mrzel sneg. Cele gore tega strašnega orožja je dvigala burja. Zamesti je hotela vrhove in slemena.
A tam spodaj, kjer je razprostrl temni gozd svoja krila, je še gospodovala pomlad s svojim solnčnim sijem in toplim dihom. Bele iskrice je zanašala lesem mrzla sapa. Padale so na temnozeleno vejevje in izginjale.
Aj, Morana, li plešeš zadnji ples?
Izginili so oblaki in sveža odeja je zableščala v beli luči na vrhovih.
Sredi ravnine ob zeleni reki je stal starec. Njegovo oko je zrlo kakor še vse potopljeno v sanje o daljnih bregovih in rodnih kočah, o večerni pesmi in širnih stepah. Kje so jim meje? Šumi po njih in valovi visoka trava. Valovi se izgubljajo v daljavi in tam je še stepa in valovi ... Nad njimi pekoče solnce sredi neizmerne modrine.
Nekoč je bilo! Zažgali so boginjo zimskega in smrtnega spanja in stresli pepel v reko. Tedaj se je vzbudila stepa in stresla in pod konjskimi kopiti je zagrmelo.
V srcu je vstalo hrepenenje in človek se je vzdignil. Zdravstvuj, stepa!
Spanje pod zvezdami in pod oblaki, sipajočimi ogenj na trepetajočo zemljo, hrskanje konj, plapolanje ognjev, pesem polna hrepenenja, glasovi rogov v čistem jutru pod tujim nebom in dalje in dalje ...
Boji, smrt, zmaga!
Sedaj je tu. Osivel je v bojih, a sila je še v njegovi roki.
Glasovi, prihajajoči iz bližnje koče, so vzbudili starca. Uprl je v eno stran oko, bistro kakor oko starega sokola, katerega še nosi silna perot pod oblake.
Visoki hrastje so stali kroginkrog koče in jo skoraj zakrivali z visokimi obsežnimi debli. Izza debel se je pojavilo troje mladeničev in voz, pred katerega je bil vprežen silen konj.
Vesel krik je pozdravil starca. Konj je stekel po ravni zemlji, pokriti s svežim zelenjem in cveti. Griva je zavihrala. Konj je obstal pred starcem.
»Dober si, vranec! Nosil si me v sovražne vrste, kjer je kosil moj meč, a sedaj voziš plug. Glej, cvetočo zemljico, varno stopaj in vleci brazde po njej. Osivela ti je griva in meni lasje, a še sva čila, da bi se bíla z besi in z Morano sámo. Naprezimo, sinovi!«
Vzeli so z voza plug, ves okrašen s pomladanskim cvetjem. Zahrskal je konj, ko so ga vpregli. Uprl se je s sprednjima nogama ob zemljo in potegnil.
In glej! Plug se je zaril globoko v zemljo.
Sedaj pada in se dviga, puščajoč za seboj črno svežo brazdo.
Orači so se ustavili nad potokom, izlivajočim se v reko.
Starec je razprostrl roke nad brazdo in jo blagoslovil. Znojna kaplja je padla z njegovega čela na črno zemljo. To je bila sveta kaplja, rodeča se v nadi.
Tako se je kmet zaril s svojim plugom globoko v zemljo. Nalik hrastu! Stoinsto koreninic veže in prepreza grudo, silne korenine so kakor velikanski prsti zgrabili zemljo in jo drže.
Plug je odgrnil preprogo in sedaj leži pred njim črna zemlja.
»Daždbog napoji tvoje grude s toploto in svežostjo, da zapolje po tebi, o zemljica, življenje!«
»Lepa je ta ravnina, sinovi! Hej in naša je sedaj! Branimo, varujmo jo srčno s svojo krvjo!«
»Mirno zatisnem oči, ako sprejmete, mladi sokoli dedino v vredne roke.«
»Hočemo pri Perunu!«
Mirno je zatisnil oče oči v večni sen. Dediči so sprejeli dedovino v vredne roke.
Vse nitke vodijo iz kmetovega srca v materino osrčje. On se je zaril vanjo, on jo brani srčno, obupno do smrti. Umira lahko, ako so vredni dediči prejeli njegovo last v svojo.
A v potomcih je ugasnila zavest velike naloge, ostala je le še slutnja.
Nezavedno opravlja kmet veliko zadačo in varuje dedovino s svojim plugom ...
Čuj, kako šume zlati žitni vali, hrepeneči od obzorja do obzorja. Pesem pesmi!
Kako se smeje mak! Glej, ali ni hudomušno zakimal sredi valovja? ...