Kmet Silvester
| ← Zakleta graščakinja | Narodne pripovedke iz Mežiške doline Kmet Silvester Vinko Möderndorfer (1894) |
Gorski škrat → |
| |||||||||||||
Vzhodno od Črne na Štajerski meji je stal Silvestrov dom. Silvester je bil zelo, zelo bogat. V hlevu je imel najlepše konje, žitnice pa je imel napolnjene do vrha. Naj je bila letina še tako slaba, naj je toča pobila vso setev, naj je imela živina kugo, Silvester ni trpel nikoli pomanjkanja. Ko sosedje niso imeli niti beliča pri hiši, je Silvester žvenketal z zlatniki. Sosedje so se ga izogibali, ker so vedeli, da je s samim hudobcem v zvezi. Če se mu pa kakšna ženska le ni mogla izogniti, je krčevito stiskala u žepu rožni venec, ko je šla mimo njega, in ko je bila že nekaj korakov mimo, se je v naglici trikrat prekrižala in izmolila očenaš. Ljudje so biti prepričani, da Silvestru sam Vrag nosi denar, ker ga niso videli nikoli pri delu. Čudno je bilo tudi to, da Silvester kljub svojemu premoženju ni imel druge služinčadi kakor mutastega hlapca in gluho deklo. Najprej so ljudje samo govorili o tem, resnice pa ni mogel nihče dokazati.
Silvester je imel tudi gostilno. Domačini so zahajali v njegovo gostilno seveda najrajši tedaj, kadar je bilo kaj cvenka v žepu. Saj se vsak rad pokaže, da nekaj šteje in da je marsikje tudi tam zlato kjer se ne sveti. Večkrat se okoliškim mladcem ni zljubilo zapustiti gostilne pred polnočjo, a gostilničar Silvester ji zelo pazil, da so gostje zapustili gostilno o pravem času. Kmetskim mladcem se je zdela ta Silvestrova točnost neodkritosrčna posebno zaradi tega, ker v tistem času, kakor pravijo, še niso poznali policijske ure. Sosedje so hoteli torej priti skrivnosti in sumničenju do dna in so zato nekoč ostali preko polnoči v Silvestrovi gostilni. Ko je bila ura polnoč, je bil Silvester zelo vznemirjen. Tekel je od prvega hišnega ogla do drugega in skušal pridržati goste v gostilniški sobi. Gostje se pa niso uklonili, temveč so šli domov. Iti so morali mimo Silvestrovega mlina, kjer so na svoje oči videli Škrate, ki so nosili ukradeno žito v Silvestrov mlin.
Silvester je imel posebno sobo, v katero ni smel vstopiti niti domač človek. Bila je vedno zaklenjena. Tudi Silvester sam je hodil v to sobo samo med dvanajsto in prvo uro po polnoči. Gluha dekla je nekoč pogledala skozi ključavnico in videla, da so sedele okoli mize črne mačke in jedle jegliče. To so bili Škratje, ki so za Silvestra kradli živeli, da mu ga ni nikoli primanjkovalo. Mimo Silvestrove hiše je vodila bližnjica s Koroškega na Štajersko. Po tej bližnjici je hodilo vedno mnogo ljudi, ki so potovali na Štajerske sejme. Silvester je vsakega, pri katerem je slutil denar, zvabil hišo, mu odkazal za spalnico sobo blizu one, kjer so bili Škratje, ponoči pa ga je s pomočjo Škratov zadušil in oropal. V tistih časih so po zapuščenih krajih trgovali krošnjarji. Pri barantanju so ti krošnjarji vedno slišali vzdihovati kmetice: »Bi že kupile, bi že kupile, de bi imele toliko zlatnikov, kakor jih ima Silvester!« Vsak kro5njar se je zato zglasil tudi pri Silvestru. Njegove hiše pa ni nobeden več zapustil.
Skraja je bil Silvester pri svojem rabeljskem poslu se tako strahopeten, da ni moril sam, temveč je to prepustil Škratom' Imel je še toliko človeškega čuta, da ni mogel vzeti življenja človeku, s katerim je sedel zvečer pri skupni mizi, jedel ž njim po kmetski navadi iz ene sklede in sprejel še pošteno plačilo za pogostitev. Kadar so Škrati žrtev najbolj dušili, ki je stokala in kričala v smrtnem strahu na pomoč, je zbežal Silvester v mlin, da je ropot mlinskih kamnov udušit v njem vsak sluh. Šele ko le bil trdno uveden, da je žrtev trda in mrzla,je sel v sobo k Škratom, sprejel od njih oropano blago in pokazal prostor, kamor naj žrtev pokopljejo. Sprva so jih pokopavali v kleti, ko je v kleti zmanjkalo prostora, pa pod kapom. Silvester je le nerad hodil v klet po vino, ker je tam slišal ponoči hreščanje, kakor bi kosti lomili, in težko sopenje, kakor bi umirajoči grgrali. Polagoma pa je tako posurovel, da je že sam davil ljudi in jih metal v bližnji studenec. Dva soseda sta ga nekod pri tem opazovala. Moral ju je podkupiti z zlatniki, da sta molčala. Iz studenca so pozneje večkrat slišali stokanje umirajočih.
Nekod je gnal bogat kmet od Sv. Križa pri Belih vodah par rolov na sejm v Črno. Ustavil se je s svojo ženo tudi pri Silvestru, ki ju je nagovarjal, da bi se oglasila tudi na povratku in prenočila pod njegovo streho. Kmet in kmetica sta se zvečer oglasila. Kmetu se je zdelo sumljivo, ko je gostilničar zahteval, da morata prenočiti z ženo vsak v svoji sobi. Nikakor se ni hotel ločiti od svoje žene. Samo enkrat v življenju ni storil tega, pa mu je ženka v jezici zmetala nekaj loncev na glavo in izpustila polovnjak sadjevca. Silvester je uvidel, da se kmet ne bo vdal in da bi rajši šel ponoči dalje, kakor da bi spal v drugi sobi kakor žena. Silvester je poizkusil z zvijačo; ponudil je gostilniško sobo za prenočišče. Kmet je uit s tem zadovoljen in si je sezul škornje, odložil klobuk in slekel jopič. Silvester pa je prosil kmetico, da mu pomaga prinesti s podstrešja slamnico. Nameraval je zapreti kmetico v podstrešje. Ko sta bila na stopnicah, ji je rekel, naj ga toliko počaka, da on stopi v drugo sobo po luč.
Silvester se je v drugi sobi zmenil s Škrati, na kakšen način bodo udušili kmeta in kako se odkrižali kmetice. Škratje so se spremenili v hlapce in kmetica je slišala skozi vrata nizek moški glas: »Babo zapri v podstrešje, mi bomo pa medtem kmeta zadušili. Takoj nato pa idi h kmetici in ji reci, da je postal kmet ljubosumen, ker je šla s teboj in je tako dolgo ni bilo nazaj, da je nato odšel, češ, baba naj le ostane, jaz bom pa v vodo skočil.« Ko je kmetica to slišala, je stekla k možu in zavpila: »Beživa, umoriti naju hočejo!« Zbežala sta s naglico, da kmet niti čevljev, jopica in klobuka ni vzel s seboj. Toda za njima se je takoj zapodil Silvester. Ker je bil debeluhast, ,ni mogel tako hitro teči v breg kakor kmet in kmetica, katerima sta podvojila sile še groza in strah. Srečno sta pribežala na vrh hriba, ki se mu pravi Kramarca, do košate bukve, kjer sta si nekoliko odpočila in se ozirala za zasledovalcem. Silvester ju je sicer še videl pod Kramarco, toda za njima se ni upal več, ker se je prepričal, da ju ne more več dohiteti. Zbal se je tudi ljudi, ki bi jima lahko prišli na pomoč.
Pregovor pravi, da je sreda opotoča: za prvo nesrečo se takoj javi druga. Tako se je zgodilo tudi Silvestru. Ko mu je ušel kmetič, sta se mu spuntala gluha dekla in mutasti hlapec. Silvester je bil skopuh in je hlapca in deklo tako izkoriščal, da sta se mu uprla. Mlatiti sta morala cele noči; ob štirih zjutraj sta zadela, ob desetih zvečer prenehala.
Hlapec in dekla se nista mogla načuditi, od kod je jemal gospodar toliko žita, ker je imel le malo njiv in je bila žetev vsako leto slabša. Zvečer sta zmlatila vse žito, a zjutraj, ko sta vstala, je bilo v skednju zopet toliko snopov, da sta morala do večera pridno mlatiti. Drugo jutro pa je bil skedenj zopet poln snopov. Hlapec se ni mogel več premagovati: skril se je v skedenj in čakal, kaj bo. Ob enajstih je prišel Silvester s snopom pod pazduho in ga položil na sredo mlatišča. Ob dvanajstih so prišli Škratje in nanosili poln skedenj snopov. Tako so hiteli, da jim je ob eni, ko so končali, tekel pot z repov. Hlapec se je silno prestrašil in je dva meseca iz strahu tako razbijal s cepcem, da ga je vsak dan desetkrat zlomil.
Neko noč je še1 malo pred polnočjo na skedenj, vrgel tam ležeči snop na gnojišde, se njegovo mesto pa položil težak kamen. Ob dvanajstih so prihrumeli Škratje, a ker je bil na mlatišču namesto snopa kamen, so mislili, da morajo napolniti skedenj s kamenjem. Lotili so se dela, ki je bilo veliko težavnejše kakor prejšnje dni. Pri tem so se prevzdignili. Do ene so nanosili poln skedenj kamenja, tramovi so bili preslabi in so se zlomili, mlatišče s kamenjem vred je padlo v hlev. Drugo jutro so našli v hlev na kupu kamenja tri velike črne mačke.
Silvester je imel lepo hčerko. Ko je postala godna za možitev, so se dan na dan zglaševali snubci. Hči je vedela, da ni grda in da lahko izbira, ker bo najbogatejša nevesta v okraju. Izbrala si je lepega in bogatega kmetskega mladca. Naveličala se ga je še pred letom dni in ga je zastrupila. Ljudje so o njej marsikaj govorili, toda lepa vdova je imela kljub temu dovolj ženinov. Drugega njenega moža je pa vsako noč strašilo, ko je hodil se kot mladec vasovat. Zmotilo pa ga je bogastvo in vdovina lepota, da ni premišljeval, zakaj ga je strah zasledoval pod kap Silvestrove hiše.
Ko je Silvestrova hči postara tretjič vdova, so prišli biriči in jo zaprli. Šla je neustrašeno v zapor, ljudje so pa mislili, da je nedolžna, ker ni pokazala strahu. Vedela še, da ne bo dolgo v jedi, ker jo bo oče gotovo skušal kmalu rešiti. Ker rešitve le ni bilo, je očetu zagrozila, da ga bo spravila v nesrečo, de ne bo pohitel, da jo reši.
Silvestrova hči se je ječe kmalu rešila in se je četrtič omožila. Sosedje so bili prepričani, da so jo rešili iz zapora Škratje. Pa jo niso, ampak njen oče ni plačal nič manj kakor petnajst tisoč goldinarjev za njeno prostost.