Nekje je živel star že kmet,
Za Božjo čast in slavo vnet,
Pobožno živel je, pošteno,
In ver’val, kar nam izročeno.
Le nekaj v glavo mu ni šlo
In večkrat je premišljal to:
„Natora nam je dana taka,
Da se pristudi reč nam vsaka.
Če človek včaka dobrih dni,
S početka se jih veseli;
Če mu pa zmirom dobro gre,
Se svoje sreče preobjé,
In to postane mu nadloga,
Za kar prej prosil zmir je Boga.“
„Če jaz v nebesa bom sprejet,“
Si mislil je ta stari kmet,
„Verjamem, da je tam lepó;
Pa skozi sto let sto in sto,
V nezmerni dolgi večnosti,
Če nič se tam ne spremeni,
Se nam že pusto vse bo zdelo
In dolgočasit’ nas bo jelo.“
Enkrat, (bil lep je solnčni dan),
Po drva kmet je bil poslan;
S sekiro se podá v goščavo;
Ta blodnja spet mu šine v glavo,
Da pust mu bo nebeški raj,
Če si enak je vekomaj.
Na veji tič zažvrgoli,
In stari kmetič obstojí, —
Kar živel kmetič je na sveti,
Ni tak lepó še slišal peti,
Ko ta neznani tič je pel.
Postal je kmetič ves vesel,
Zamaknjen je tam v gojzdu stal,
Še dihati se skor je bal,
Da nič od pesmi ne zgubi,
Ki čudni tič jo gostoli!
Jo gostoli in jo drobi,
Da v kmetu srce se topí,
Tak milo, vbrano in sladkó,
Tak nježno, srčno in mehkó,
Da ziblje mož se v rajski sreči,
Ki ni mogoče je izreči,
Ki ni je slišalo uhó,
In ne popiše je peró. —
Ko tica umolknila je,
Se stari kmetič spet zavé.
Zamišljen se podá na delo,
In toliko se mu je zdelo,
Da eno uro je zamudil,
Ko petju tice se je čudil,
Ko je pod drevjem tam stojéč
Poslušal rajski glas strmeč.
Ko svoje delo izvrši,
Spet kmetič na svoj dom hiti.
Med potjo se je že pripravil,
Kakó ljudém bo v vasi pravil
O tej prečudni tičici,
Ki tak prelepo žvrgolí.
Pa bližej domu ko prihaja, —
Bolj čuden ves mu kraj postaja:
Pogleda njive, travnike,
Drevesa, plote, mejnike,
Vse drugo lice je imelo,
Vse spremenjéno se mu zdelo.
Kjer bila prej stezica mala,
Je bela cesta zdaj peljala,
Kjer pašnik bil je zapuščen,
Zdaj krasen vrt je narejèn;
Vsa reber je zaráščena,
Ki bila prej je gola vsa.
Ko pride kmet v domačo vas,
Se čudil je še le na glas:
Ne more skoraj je spoznati,
Drugačne hiše vidi stati,
Lesenih bajtic nič več ni,
Več lepih hiš zdaj tam stoji;
Drugačna vsa je cerkev bela,
Podobna mestu vas je cela.
Ko kmetič v svojo hišo stopi,
Neznano žensko sreča v lopi,
V družinsko izbo se podá,
Ljudi noben’ga ne pozná.
Neznan mu človek govori:
„No, oče, kaj želite vi?
Iz daljnih krajev ste domá,
Obleka čudna vas izdá!“
Otroci so možá se bali,
Odrasli so se mu smejali,
Ker niso vid’li še človeka,
Da taka bila mu obleka.
Naš kmetič pa je ves zavzet,
Ne more tega razumet’,
Takó govoril je ljudem:
„Pri čem da danes sem, ne vem!
Al’ jaz sem norec, al’ ste vi?
Pa vendar, vsaj povejte mi,
Od kodi da ste vi se vzeli,
Ki mojo hišo ste poseli?
Al’ ni to moja domačija?
Kje moja žena je Lucija?
Kam ste otroke moje deli,
Ki so tak radi me imeli?
Al’ nisem Luka jaz Mornár,
Te hiše pravi gospodar?“
Neznan se mož zdaj oglasi
In s smehom kmetu govori:
„Mornarjev dom je tukaj res,
Pa hišni gospodar sem jes;
Dobil sem hišo za očetom,
In on za dedejem Francetom;
Kar jaz se vem spominjati,
Naš rod od nekdaj tu živi.
Pijani, oče ste nemara,
Ne veste, kje je vaša fara!“
Neumno to se kmetu zdi,
K sosedu Jožetu hiti, —
Pa tudi tam ni boljše sreče,
Nobeden ga poznati neče.
Še k drugim kmetom se podá,
Nobenega več ne pozná,
Povsod so drugi gospodarji.
Prav ko na domu pri Mornarji.
Zdaj kmet pomagat’ si ne vé,
H gospodu župniku še gre,
In zopet kmetic se začudi:
Drugačen bil je župnik tudi!
Zakleto se mu vse že zdi.
Zdaj župniku vse razloži,
Kakó je zjutraj z doma šel,
Kakó je tič tam v gojzdu pel,
Kakó, ko prišel je nazaj,
Spremenjen bil je celi kraj,
Kak našel tujce je povsod,
In v lastni hiši drugi rod.
Tud’ tega mu zamolčat’ neče,
Kaj mislil je od rajske sreče,
In da je ravno tisti dan
Bil v take misli zamotan. —
Z glavo majati župnik jame,
Nad to povestjo se zavzame;
Prebirat šel je bukve stare,
Kjer so dogodbe cele fare.
Ta župnik bil je mož učèn,
Ko na okoli drug nobèn;
Kar bukve so mu razodele,
Povesti stare kar velele,
Vse skupaj je premišljeval,
Uganjko kmalo razvozlal.
Besedo resno zdaj povzame,
Takó Mornarju pravit’ jame:
„Poslušajte me, oče, vi,
Kaj v bukvah tu od vas stoji:
Da v gojzd je Luka šel Mornár,
Pa ni povrnil se nikdar,
Iskali so ga križem svet,
Pa bil zgubljen njegov je sled.
Gosposka pa za gospodarja
Postavi mladega Mornarja.
Ne smete, oče, se zavzet’, —
Od tega zdaj je dve sto let!
Ker večnost vam nebeške sreče
Nikakor v glavo iti neče,
Zato vam bla je milost dana,
Da tica je z nebes poslana
Zapela vam takó lepó
Le eno samo pesmico.
Le eno uro se vam zdi,
Da tico ste poslušali,
V resnici pa ste čuli pet’
Jo celih, dolgih dve sto let!
Prikazen vas pa to uči:
Če čas tak hitro že beži,
Ak’ iz nebes le tico eno
Nam slišati je pripuščeno,
Kak hitro mora čas bežati
Še le v nebesih gor, kjer h krati
Na tisoče teh tic prepeva,
In Božjo slavo razodeva!
Kjer pesmi so prelepe pete
Od trume angeljcev neštete,
Kjer pesem se nedolžnosti
Pred Božjim sedežem glasi,
Ki jo izvoljene device
Pojó krog blažene Kraljice!
Te rajske sreče večni žar
Ne zatemni se nikedar;
Ko blisk tam hitro čas beži
Od večnosti do večnosti;
Ne vsahne radosti studenec;
Ne ovení cvetlični venec;
Veselje, v kterem raj živi,
Vsak dan na novo se rodi.“
Poslušal to kmetič je stari,
Besede v srcu te prevdari,
Spoznal je svojo zmoto hudo,
Razumel zdaj je celo čudo,
Zakaj spremenjen ves je svet;
Ker že je tega dve sto let,
Kar se je bil tje v gojzd podal,
Da bi za dom si drv nabral.
Kot tujec v vasi zdaj živi,
Življenje ga ne veseli;
Vsak dan je molil prav lepó!
Le malo časa še živi
In želja se mu dopolni:
V nebesa sveta bil je vzet,
In slišal spet je tico pet’,
Prečudno rajsko tičico
In njej enakih sto in sto.
On zdaj uživa rajsko slast,
Ki pravičnim dana je v last.
