Kmet na Tominskim
| Kmet na Tominskim Oroslav Caf |
Objavljeno pod psevdonimom F. J. Cafov.
| |||||||||||||
Dobroserčni Slovenec rad vpraša, kakó se sèmtertje svojim bratam godí, in ga veselí, od njih kaj slišati. Od tak miliga serca svojih rojakov prepričan, mislim, de jim bo ljubo, od našiga kmeta na Tominskim, kteri je drugim skorej le po imenu znan in pervi mejak Gorencov, kaj maliga zvediti.
Nekadaj ‒ tako govoré sivoglavni starčki ‒ je bil Tominski kmet gospod v primeri sedanjimu, poln denarjev, poln blaga. Zdaj pa se mu druga godí; časi so se spreobernili in našiga kmeta v mnoge težave in stiske pogreznili. Vzroki te žalostne spremembe so pa tile:
Pervi je, de kmetijstvo s splošnjim pomnoženjem ljudi po Tominskim ne raste. Ne pravim sicer, de naši hribi svojih sedanjih prebivavcov niso v stanu rediti; tudi ne tajím, de Tominski griči bi ne zamogli še pol polovice od sedanjih stanovavcov s potrebnjim živežem preskerbeti; ampak le samo terdim, de naši kmetje bi mogli svoje polje z veči modrostjo obdelovati, ako nočejo kmalo lakote terpeti. Oní bi se mogli tistih koristnih ukov poslužiti, ktere jih zvedeni možjé v pridnim in umnim obdelovanji polja učijo; pa naši kmetje so tako čudni, de svojoglavno vse novine zaničujejo, se terdo starih šeg deržé, in kdor jih kaj koristniga učí, se mu posmehujejo in druziga ne storé, kakor de stare čase hvalijo in zoper sedanje tožijo. Tudi je po Tominskim še dovolj neobdelaniga sveta, in lahko bi jo spričal, de ga še tretji del zapušeniga leží. K čemu tedej lepe doline sèmtertje v nemar pušati, po kterih bi lahko dobro sadje cvetelo in žlahno senó rastlo? K čemu so živini tisti sončni zavodi, po kterih pod brinjem le nepično resje rumení? ‒ Sej bi se lahko tamkaj detelja kosila in tudi pšenica žela. Ako bi naši kmetje slehernimu svoj kos pašine v last odločili ‒ kar so vender po nekterih vaséh že storili ‒ bi zamogel vsak lepši prostor svojiga déla v njive in travnike spreoberniti; bi si zamogel več klaje pridobiti in paše bi še vender imel zadosti; tudi bi bil v stanu si lepih gojzdov zarediti, iz kterih bi se dal enkrat marsikter goldinar zaslužiti.
Drugi vzrok stiske našiga kmeta so mnogoteri nepotrebni potroški, ktere si razun drugih on sam naloží. In med te štejem pervič: prevelike jutrine ali dote, ki jih naš kmet svojim sinam in hčeram obljubi. On ne pomisli, de druga je obetati, druga pa plačati. Rado se godí, de, ko se zet v danih obljubah goljufaniga vidi, kmalo začnè s svojo ženo prepír; ta prepír se potem med tastam in zetam v družinsko sovražtvo zredí, in se zadnjič v nesrečno pravdo zlije, h kteri je Tominski kmet po natori že nagnjen. Taka pravda vgasne večidel še le čez deset lét, kadar sta se že obadva dobro bokala privadila, in si veliko dolgá na glavo naložila. ‒ Med take svojovoljne davke drugič štejem tiste denarje, ktere Tominski kmet boginji Sreči v tempeljnu lotríje daruje. Žalostno je, kakošna norost do igre v lotríje se je našiga kmeta polastila! Veseli ga domá brez zabele in solí jedi vživati, samo de zaupljivo pričakuje od perviga igranja svojo zaželjeno številko, in če ničla pride ‒ že iše svoj zaup drugikrat, treljikrat i. t. d. In tako se godí, de stava stavi roko podaja, in kmetu hišni vogel spodmika.
Tretji vzrok stiske našiga kmeta so nasiljene potrebe, od kterih njegovi predniki niso nič vedili. Te obstojé v obleki kupljeni, in v pijači nepotrebni. Nekadaj so si tominski kmetje obleko domá pridelovali; ovca jim je dala terdno sukno za pruštof; po njivah jim je rastlo predivo za platno; zdej pa se našim gorjanam po štiri goldinarje kupljeno sukno še preborno zdi, in pavolnate srajce jim po germih robida vsak dan iz pleč terga. Posebno ženski spol noče od domačih oblačil celó nič več slišati, ampak se le nad pošterkanimi in zabavdanimi kupljenimi pajčevnami raduje. Če sedanjiga Tominskiga kmeta z nekdanjim primeriš, se razločik tak kaže, de je vprašati treba, ali je sedanji nekdanjiga resnično vnuk. ‒ Pa to ni še zadosti. Tudi za pijačo naši kmetje dovelj denarja zaveržejo, in sicer za žganje, kmetice pa so začele kavo si špogati. Pozabíle so stariga prigovora: „Kjer pri kmetu kava po kuhnji diší, streha gorí.“ Za take pijače, ktere so naši očaki komej po imenu poznali, kolikanj pinj masla gré iz hiše?!
Četerti vzrok siromaštva našiga kmeta je pomanjkanje lepih pot ali vsaj voznih cestá po Tominskim. Ni ga nobeniga kantona, kar jih poznam, tako slabo postreženiga s poti, kakor je ravno naš Tominski. Iz Tomina v Cirknje, ki ste pervi vasi našiga kantona, in med kterima skorej vès drugi Tominski svet leží, se komej in z veliko nevarnostjo prazen vozič pripelje. Zatorej se godí, de naš kmet svoje pridelke težko na prodaj spravi, in jih le dober kup mora prodajati, kér večidel po poti poškodovani na terg pridejo, kar se posebno s sadjem godí. Kar pa naš kmet sam na tergu kupi, le z veliko silo in pol slabši domú privleče. Zraven tega se po tacih gerdih klancih tudi živina neizrečeno terpinči, de večkrat ob življenje pride, kar marsiktera skušnja učí.
Peti vzrok stiske Tominskiga kmeta bi se lahko tudi imenovale slabe létine, ki so poredama bile; ‒ ali slabih létin odvérniti ne stojí v môči človéka, torej podam le perve štiri dragim Tomincam v premišljevanje, s serčnim vošilam, de bi se popravilo, odvernilo in zatèrlo, kar koli se da odverniti, popraviti, ali zatréti.
F. J. Cafov.