Kmetje (Jarc)
Kmetje (Nezbrane pesmi) Miran Jarc |
|
Hodim okrog po naših vaseh ...
O, njih pesem, žalost in smeh.
Gledam, poslušam naše ljudi,
kako živijo in mrejo s stvarmi.
Vso so ljubezen, bol in modrost
zakopali v polje, travnik in gozd.
Vsega življenja skrite spomine
raztrosil bo veter v gluhe davnine.
Rod za rodom gine v vekove,
le da zemlji izgreba plodove,
da jo iztrga mračni goščavi
in jo obrazi po večni postavi.
Nad njimi, ravnimi, je le Bog,
in kadar prihaja v njihov krog
na hribček v davninski sveti hram,
v tisti uri več človek ni sam.
A v srcih je tolikrat težkó:
časi v objem mrakóv gredo.