Kmetova smrt
| Kmetova smrt Jožef Mihelič |
Jože Mihelič, Dobrava pri Kropi.
| |||||||||||
Iz tebe, zemlja, se je to telo rodilo,
ob tebi dozorelo v krepkega moža.
Iz tebe moč je svojo črpalo in pilo,
dokler jesen življenja ni prišla.
Le tebe, zemlja draga, je srce ljubilo
molčé ob tebi sem vse dni trpel;
in zdaj, ko vse moči telo je izgubilo,
sem ob pogledu nate še vesel.
Ti bila mi edina verna si družica,
ko drugo vse me zapustilo je,
kot mati si dobrotna bila mi rednica,
če sem le skrbno jaz obdelal te.
Zdaj tu leži telo od dela onemoglo
in čaka, da zamahne smrt s kosó;
a ker v življenju delalo je, kar je moglo,
zato umreti mu ne bo težko.
Po smrti sprejmi, zemlja, prosim, truplo moje,
ki vdano tebi bilo zmerom je.
O sprejmi spet, kar nekdaj je biló že tvoje,
da spet — v pepel in prah povrne se!