Kneginja in pastir
| Kneginja in pastir Cvetko Golar |
| |||||||||||||
V daljni jutrovi deželi, kjer vzhajajo zvezde in cvete zlato, se je zbralo pod polnočnim modrim nebom troje vil-rojenic na polet.
Prva je dejala:
»Knežnjo, ki se rodi nocoj, ovijem z vencem sreče in veselja.«
Druga je dejala:
»Jaz jo venčam z vencem, spletenim iz hrepenenja in zadkih želj.«
Tretja je dejala:
»Ko odraste, ji pripeljem kneze in kralje v svate, samo ne tistega, ki ga bo želelo njeno srce. Tristo dni ga bo čakala zaman, tristo dni bo škropila s solzami svoja nedrija, a jutro naslednje pride njen izvoljeni knez. Prišel bo s solnčnih gor, s cvetočim žezlom in cvetočo krono.«
Velika radost je vladala po vsej deželi, ko se je rodila hčerka staremu knežjemu paru, ki je že zdavnaj izgubil vsako nado na potomstvo. — A pred letom dni je romala skozi deželo nora ženska, z divjim cvetjem odičena. Iz trnja in bršljana je bil zvit njen venec, ves prepleten s krvavimi rožami. In ljudstvo je častilo norico, blagoslavljalo je njen prihod in jo gostilo, prepričano, da je prinesla srečo v deželo. Ustavila se je pred knežjo palačo in zaklicala:
»Kneginja, kneginja, kneginja!«
Kneginja se je začudila in dejala:
»Kdo me kliče, kdo je tisti, ki me hoče videti?«
»Jaz sem, od rojenic poslana. Pridi in poslušaj!«
In stara kneginja je stopila s tresočimi koraki in srebrnimi lasmi na temenu pred norico, ki je izpregovorila:
»Ne boj se me, prinašam ti veliko srečo. Vzemi to rdečo rožo in si jo deni v postelj! Ko mine leto dni, boš povila hčerko.«
»Saj to ni mogoče.« se je otožno nasmehnila stara kneginja. »Ne zibelka, temveč krsta pride v mojo hišo.«
»Stori, kakor sem ti velela!«
In norica je vzela rdečo rožo iz trnjevega venca ter jo podala kneginji. Nato je izginila. — Ko pa je preteklo leto in dan, je kneginja povila hčerko.
Neizmerno je bilo veselje, ki je objelo ves narod. Siromaki in bogatini so na glas peli slavo in veličali staro mater. In vsak je strmel in se čudil, kdor je videl mlado kneginjo. Tako čudovita je bila njena lepota. Ni se mogel nagledati njenih, kot rosna roža blestečih se lic, niti njenih velikih, kot črno solnce plamenečih oči, niti njenega, kot jutranja zarja jasnega čela. In čim večja je bila, tem bolj je sijala njena lepota, in ko je dosegla šestnajsto leto, je že imela polno snubcev, mladih knezov in kraljevičev.
In kneginja se je veselila:
»Vem, da na vsem svetu nima nobena takšnih oči kakor jaz, da nima nobena tako čudovitih lic.«
Pogledala se je v zrcalo in vzkliknila:
»O, dobro jutro, lepa kneginja! Ali veste, da ste najlepša na vsem svetu?«
In pokimala je z glavico, da se je vsul nežni, iskreči se val njenih las na čelo, zasmejala se je z zvonkim smehom in sedla na očetov knežji tron. Vzela je v roko slonokoščeno žezlo in udarila z njim ob zid in po vsem gradu so zazvonili zlati zvončki in hipoma je bila dvorana polna služabnikov v rdečih in rumenih livrejah.
»Kaj je novega?«
In služabnik za služabnikom je stopil pred njo in vsi so ji pripovedovali o mladih snubačih in njihovih dragocenih tovorih. Na vozovih so bile naložene skrinje, polne čudovitih dragih kamnov, ki so se prelivali v solnčnem sijaju, zopet drugi so bili zeleno-sinji kot morska voda, veliki biseri so sijali kot oči rajskih devic. Po konjušnicah so rezgetali iskri konji. Črni kakor noč in beli kot srebro. Pripovedovali so o lepem vojvodi, ki se je pripeljal v zlati kočiji, in med drugimi je bil kraljevič iz zamorskega kraljestva in čakal njenega sprejema. Prišel je celo cesarjevič iz belega cesarstva s sijajnim spremstvom in tristo vozovi dragocenih daril. A mlada kneginja je nestrpno vzklikala:
»Naj čakajo, sprejmem jih, kadar me bo volja.«
In zacepetala je z nožicami in odslovila služabnike.
Tisto noč pa je imela kneginja čudovite sanje: Sedela je na knežjem tronu, in ko je dala z roko znamenje, se vrata odpro, in v dvorano stopi mladenič v ovčjem kožuhu. Obraz njegov je bil rjav in oči so se mu svetile kot mlademu orlu in gosti lasje so se vili izpod pastirskega klobuka, na katerem so cvetele planinske rože. V roki je držal zakrivljeno palico, ovito s srobotom in rdečim slečom. Ne da bi se ji poklonil, je obstal ponosen in kljubovalen pred njo ter izpregovoril. In te so bile njegove besede:
»Bodi moja! Jaz sem kralj solnčnega kraljestva, in jutranja zarja in zvezde so moje sestre.«
Po teh sanjah se je zbudila mlada kneginja. In glej, prav tedaj je vstalo tudi solnce in se zasmejalo izza hriba in pozlatilo goro in plan. Pod njenim oknom pa se je slišala pastirska piščalka.
Naglo je poklicala služabnice, da so jo oblekle, in sedla je na knežji tron, in že so zazveneli zvončki po celem gradu. Prišli so služabniki in kneginjica je velela, da hoče sprejeti snubce.
V dvorano je stopil mladi knez in se poklonil do tal lepi kneginjici, ki je sedela zamišljena na visokem prestolu. In govoril ji je v izbranih besedah in ji ponudil skrinjico biserov, a ona je vzkliknila:
»Hvala ti, mladi knez, ali jaz ne morem biti tvoja. Išči si druge neveste, ki je srečnejša od mene!«
Žalosten je odšel prvi snubec, a kneginjica je mislila:
»Ah, da bi prišel kraljevič, ki sem ga videla v sanjah! Njega ljubim bolj od svojih oči.«
In že je vstopil drugi snubec. Bil je mladi kralj iz zamorske kraljevine, in za njim so nesli trije črni strežaji polna naročja dragocenosti iz slonove kosti in srebra in velikih biserov, ki so bili čisti kot zelena morska voda. Tako je govoril mladi kralj:
»Stopam pred vas krasna kneginja, da bi bili prekrasna kraljica moja in mojega kraljestva.«
Ona pa je odmajala z glavo:
»Ne morem, zakaj, drugi je vzel moje srce.«
In vrstili so se, vojvode in kralji in nazadnje je stopil pred njo cesarjevič iz belega kraljestva. Zagrnjen je bil v snežen hermelin in na glavi se mu je svetila dijamantna krona.
»Ti si kraljica mojega srca, o, pojdi z menoj tja, kjer zahaja solnce.«
A kneginja je odmajala z glavo in ga odslovila brez besede.
»Jaz nesrečnica! Vse kleči pred menoj, a moje srce je žejno ljubezni. Kje je moj solnčni kraljevič?«
Zajokala je in ves dan so padali žalostni biseri iz njenih solznih oči. In razposlala je glasnike po vsej kneževini, in ker so se vrnili brez uspeha, so šli po vsem svetu njeni seli, da pozvedo, kje je solnčni kraljevič. Poslala je pošto za gore in morja, v tuja kraljestva in neznana cesarstva, a vse je bilo zaman. Dan za dnem je sedala lepa kneginjica na očetov tron in pretakala je bridke solze. Drug za drugim so se vračali glasniki, in vsak se je nemo poklonil pred njo.
»Kje si, princ solnčne dežele! Pridi in ozdravi moje srce, ki te kliče in hrepeni po tvoji ljubezni!«
Tretje jutro pa — solnce je uprav planilo izza gor in razbleščalo solzno roso kneginjici na licih, ki je že sedela na tronu — je zaslišala nenadoma silen hrup in hrušč na marmornih stopnicah, ki so vodile sredi oleandrov in palm k njeni sprejemnici.
»K mladi knežji moram,« je klical doneč glas, ki je odmeval po celem gradu, »pustite me naprej!«
»Ti h knežnji? Ha-ha-ha! Pastir bosi!«
»Zgrabi ga za kosmata ušesa!«
Kneginjica je spoznala po glasu svoje služabnike, a takoj nato je narastel krik, pokalo je, kakor bi padale zaušnice in butale glave ob zid. In hipoma se odpro vrata in v dvorano prileti brez sape prvi služabnik v raztrgani livreji in z rdečo oteklino na obrazu.
»Milostna kneginjica, zunaj je strašen kajon, ki hoče šiloma k vam!«
Služabnik se je prijemal za razpaljena lica in vzdihoval in plesal po dvorani od samih bolečin. Za njim se zgnetejo še drugi služabniki, nekateri so krvaveli iz nosu, drugim je zabuhnilo obličje, nosili so rdeče rogove na čelu in nategnjena ušesa. Nekaterim, ki še prej niso bili plešati, so manjkali celi šopi las na temenu, vsi pa so bili raztrgani in povaljani in vsevprek so kričali:
»Ta bi ubil s petjo medveda!«
Uprli so se s hrbti v vrata, vsi preplašeni in drgetajoči, da so jim klecala kolena in da zabranijo vhod nepoklicanemu gostu. A kneginjica jim veli:
»Pustite mu, naj vstopi!«
Služabniki se razkrope plašno na vse strani, skrijejo se po kotih, in nekaj pisanih livrej je odfrčalo celo za tron.
V dvorano stopi lep, visok mladenič. Ovčji kožuh je imel vržen čez ramena. Mogoče mu je bilo šestnajst let, in njegova lica je komaj obletel prvi mladeniški puh. Obraz mu je bil solnčno zagorel in njegove oči so se svetile kot orlu v skalnem gnezdu, in gosti lasje so se mu vili izpod pastirskega klobuka, na katerem so cvetele planinske rože. V roki je držal zakrivljeno palico, ovito s srobrotom in rdečim slečom. Stopil je pred tron in izpregovoril:
»Jaz sem kralj solnčnega kraljestva. Vrhu planin v svobodi pasem svojo čedo, in pastirska palica je moje žezlo. Jutranja zarja in zvezde so moje sestre. Bodi moja, ako me ljubiš!«
In mlada kneginjica je spoznala svojega kraljeviča iz sanj, solzna radost je razsvetlila njena lica, in oči so se ji zableščale v nepopisnem veselju in ljubezni. Vstala je s prestola in stopila k njemu, pastirju in kralju solnčnih livad:
»Pridi, moj knez in kralj, na moje srce!«
In ponudila mu je roko in ga posadila poleg sebe na knežji tron. Rdeče in plave rože na njegovem klobuku so sijale kot mavrica, in pastirska palica se mu je pozlatila v solčnih žarkih. Služabnik pa so kukali iz kotov in se tresli vsi prestrašeni. Minilo je mnogo časa preden so si upali pred prestol, da se poklonijo novemu knezu.