Knezov sin
| ← Ubežni kralj | Knezov sin (Pesmi) Fran Levstik |
| |||||||
<poem> Leži otrok mrtev in mrzel, edini, preljubi knezov sin; solzna se topini oča in mati v trepetu od groznih bolečin.
"O žena, o mati, umrl je tvoj Vilko!" "Moj dragi, tvoj sin presrčni umrl. Naprežen je voz, od tod pobegniva, kjer njemu pogled se je rajski zaprl!
Poročno moje zlato ogrinjalo denite v črno jamo ž njim; denite k njemu vse moje veselje, recite, brez njega da mrtva živim!"
"Počivaj mirno, dete presladko!" "Ti mojega srca edini sad!" "Počivaj mirno, solzni biser očetov! Poženi! Ostani samoten, moj grad!"
"O mož, ne ostane grad samoten, dokler še hranjuje v sebi moj cvet, nedolgo dišečo, uvelo rožo, vse moje življenje, edini moj svet!"
Zdrče vozovi glasno po cesti, a še sta glasnejša brezup in jok: "Oj, Vilko, moj Vilko, zbogom, zbogom! Iztrgala nama te smrt je iz rok!"
Dirjala sta presunjena k stricu brez pitja in spanja, brez jedi: solze so pijača, vzdihi so hrana, brezup za tovariša z njima sedi.
Mrlič je v gradu ležal očetnem, iz vrta na rakev cvetic mu dade, mladeniči štirje neso ga k pogrebu, duhovni pujo in zvonovi zvene.
Že jama globoka je izkopana, pogrezajo vanjo cvetoče telo, duhovnik vrže prsti z lopato, odmoli ter beseduje tako:
"Položili smo te k slavnim dedom, ki so pred tabo zapustili svet; imeli so mnogo dni veselih, imeli še več sovražnih let.
Nekatera nesreča ni tebe zadela, kateri ne bi bil med nami odšel, premnoga te bridka ni rana bolela, ki tebi pripravljeno svet je imel.
Neznana je tebi strast in ljubezen, za katero toliko src krvavi, neznane bridkosti praznega upa, ki dušo v obetih lažnivih slepi.
Okusil nisi zaničevanja, krivic in izdajstva ni vbadal te gat; ni žgalo zžarečim te ognjem kesanje, zadajal ni solz rojeni ti brat!
Preblagi materi iz naročja nedolžen si hitel čez temni most; iz mirnega zgodaj vzet življenje, uživaj to v grobu to mirno sladkost!"