Ko žare kresovi
| Ko žare kresovi Vitomir Feodor Jelenc |
| |||||||||||||
Tiho, polagoma in trepetajoče, kakor prvi pomladni žarki, mehko in opojno kakor nežen zefir, blagodejno in hrepeneče kakor pesen zaljubljenega dekleta prihajajo spomini iz lepih dni; in ob takih trenutkih si ne morem želeti drugega kakor, da bi mogel še enkrat zaživeti v one dni, da bi mogel uživati veselje in trpljenje nekdanjih časov. Toda ob spominih se ne da živeti in vse želje po preteklosti so in ostanejo le želje. Potujemo po svetu kakor popotniki, brez miru in krova, brez ljubezni in veselja! Na ti poti pa premišljujemo o svojem življenju in vidimo, kako lepo bi lahko živeli tedaj, da smo poprej živeli drugače! Toda spomini so vseeno lepi, zato bo mi tudi najlepši oni momenti moje monotonije, ko ležem na divan, ko se skozi okno vračajo spomini! Ah tako rad govorim o svojih sporni letih, ker so samo ti moje življenje. Zato ljudje, pustite mi moje spomine, Hino te mi pustite, ker drugo ate mi itak vse vzeli! Njih topli dihi me objemljajo, ko premišljujem, kako bogat sem bil nekdaj, a danes stojim ob cesti, ki greste po nji ljudje! Vi ljudje imate prijatelje, imate denar, imate ljubice, jaz pa nimam ničesar, zato prosim vas, pustite mi spomine! Vem, da bi ne dali vi za moje spomine svojih prijateljev, svojih ljubio, a meni so ti spomini vse, vse, meni so spomici prijatelji, ljubice, mladost, življenje! Zato ljudje, pustite mi moje spomine!
Danes je kresni večer! Tam daleč, daleč žare po gorah kresovi in nežen spev se dviga do neba... iskre nosijo vetrovi, da se bleste v araku, nato pa počasi ugašajo. Ah, daleč ste moje gore, moje poljane in moje želje so tako hrepeneče... moja duša je tako žejne, da bi se vrnili oni trenutki... ali vse so le želje... Ah, kolikrat se me polasti misel, da bi pustil vse svoje vagabundsko življenje, da bi se vrnil tja nazaj na one poljane pod gorami, da bi tam umrl... Tako lep in tih bi bil grob tam pod gorami...
Ali življenje mi je uničilo moč, da se otresem teh okovov, da vržem raz sebe to vagabundsko obleko in da postanem zopet človek. Ne morem in ne morem! Zdi se mi, kakor da me vežejo tisočere in tisočere nevidne tanke vezi na sedanje življenje, vse želje po lepoti, morali in drugih takih neumnostih zde se mi smešne in grešne, in večkrat tudi grozno neumne! Ali danes se mi vračajo spomini na lepe trenotke, in a bridko resignacijo, stisnjenimi pestmi se spominjam onih lepih kresnih večerov, ko sem hodil okoli kresov, ko sem poslušal spev, ki se je spajal a tihim in nerazumljivim življenjem prirode. Da, da; danes na kresni večer oživi vsa priroda, oživi in živi in to le par trenotkov, ko žare kresovi...
Tiho šuštenje dreves postaja močnejše in glasneje in po njih vejah šušti bajna pravljica; iz lahnih valčkov studencev in potokov dviga se melodijoana pesem, dviga in dviga se, dokler ne dospe do tajinstvenih glasov tam v vejevju, ki ee potem spaja S njimi v eno samo pesem, tiho in mogočno, tiho kakor pravljica is orijentalskih krajev, o lepi zakleti kraljični, o zlati zvezdi na njenem Selu, o njenih žalostnih očeh ... In cvetovi po poljani čujejo to pesem, dvigajo in odpirajo svoje čaše in vsrkavajo vase te melodije, a iz njih dehti opojni duh, opojnejši kakor doslej ...
Po gorah pa žare kresovi, in v v temno noč se usipljejo žarki, kakor da bi hoteli podreti temo, pregnati noč in priklicati dan! Toda zaman je njih trepetajoča in ugasujoča luč, debela je tema in noč mogočna, a dan je daleč, daleč sa onimi gorami, ki se vidijo njih konture v motnih temnih slikah, ki ne more do njih luč kresov.
Ogenj prasketa in iskre švigajo kvišiku, kakor da bi hotele gori v nedogledne vitine, da bi blestele, kakor zvezde, da bi bila jačja in trajnejša njih luč .. . toda ko se malo dvignejo, sableste ie enkrat i zadnjim sijajem, zatrepečejo in ugasnejo, na zemljo pa pade ogljen ogorek, ki ie nekaj časa šari v pesku, dokler ga ne pogasijo ljudje, ki ae gnetejo okoli kresa; prevelike in premogovne ao bile vaše želje, popeti ste so hotele do sveid in tam blesteti, a zdaj ležite kakor črni ogorki na tleh, da vas ljudje pogazijo. Okoli kresa pa letajo fantje z gorečimi plamenisami, ki jih vihte naokoli, da prše iskre na vse strani ... Ko pa dogore, zaženo jih na tla in pogase... Taki in enaki se vračajo spomini, in jaz oživim v njih, zdi se mi, da sem zopet tam pod gorami, da vidim kresove, da poslušam vesele pesmi.
Ali to so le sanje!
Vsa moja duša zahrepeni po moči kresnega večera, da bi razumela čuvstvovanje in življenje prirode, da bi razumela one tajne glasove, ki se valujejo naokoli, kakor lahni valovi, da bi razumela ono pesem, ki šušti v vejah dreves, da bi razumela one bajke in pravljice.
Mogočna si narava v svoji moči, v svojih tajnostih, mi te ne razumemo, a občudujemo te ...
Sredi polja pod gorami bi ti morali postavit oltar, kjer bi se ti klanjali vsako jutro, ko solnce zaslati vrhunce gora, ko se prvi Žarki uspo po ravnini, da blesti in žari, kakor da bi gorela.
Kako tajinstvena in skrivnostnomogočna si priroda, ko žare po gorah kresovi, kako veličastna in opojna je noč v temnem gozdu na kresni večer. Tampatam na gori še gori kres, plamen se spenja kvišku, trepeta in ugašuje, naokoli pa doni vesela pesem, ki se razlega od hriba do hriba, potem pa pojenjuje in zdi se ti, da slišiš samo polglasne besede, ki jih šepet a na lestvi zaljubljen fant svoji punci; zdi se ti, da je ves zrak preplavljen in nasičen z veselo pesmijo, zdi se ti, da se poraja vsenaokoli novo življenje in zdi se ti, da razločno slišiš tihi spev, ki se dviga iz potoka, zdi se ti, da razločno slišiš tiho šepetanje dehteče "Harnice, ki se sklanja k svoji družici, kakor se sklanja fant k svoji punci in ji šepeče lepe fraze o ljubezni in drugih takih neumnostih.
Ali to so le sanje.
To so sanje, ki jih sanjaš na kresni večer sam v tihem gozdu v onem večnem svetišču prirode, ko skozi vrhove dreves lebdi lahen vetrič, ki dviga na potoku male valčke, ki se nalahno razbijajo ob kamenju, ki leži v strugi, ali pa na bregu. To so sanje onega večera, ki ga obdaja sto in sto pravljic s temo in tajinstvenostjo, a s srečo za onega, kdor razume to tajinstvenost.
Tolikanj takih večerov sem presanjal v tihih gozdih, ali danes samo želim in hrepenim, da bi jih mogel še kdaj prešanjati ... Tako ozka in temna se mi je naenkrat zazdela sobica, ki živim v nji, zdelo se mi je, da pada strop in da se bližajo stene, da me stisnejo in zmečkajo ... In šel sem ven, šel sem daleč ven iz mesta ob morski obali in čakal noči... In v takih tihih večerih se mi zazdi, da se mi vrača življenje; toda to so samo hipi, nekaj divjega in nemirnega čutim, da se pretaka po mojih žilah, moje srce je prepojeno z željami in koprnenji; zdi se mi, da je perisprit mojega življenja ono divje, strastno in nebrzdano koprnenje, uživanje, želje, kakor poje moj prijatelj Helenov:
„To so želje nenasitne, želje pogubljene duše po deviškočistem mesa!"
V takih večerih se mi včasih zazdi, da sem mučen, visok, da bi mogel stresti raz sebe one okove, da bi se mogel popeti iz blata, ki sem zagazil do vratu vanj, da mi že skoro sili v usta, da me duši ... A zakaj bi se človek boril za zmago, ali ni lepše propasti v boju, kakor v zmagi ...?
Tu živim, tu stojim, tu padem! Stemnilo se je naokoli, in tam daleč se je dvigal medlosvetel oblačič svetlobe nad mestom, sicer pa je vse temno. Le zdajinzdaj se je usul svetel in velik plamen svetlobe po morju iz velikega svetilnika ... In takrat so valčki zablesteli v luči in se dvignili, kakor da bi hoteli potovati s svetlobo naokoli ... Ali svetloba beži brzo naokoli, sedaj padajo trakovi na morje, sedaj na skalnato obal in zopet se vračajo nazaj na morje ... Jas pa sem sedel na skali in opazoval te trakove in predstavljal sem si, da gore po morju kresovi, da padajo žarki naokoli, na svetle valove, ki se igrajo v blesteči luči. Lep je tak večer na morju, a še lepši je, ko ga obdajajo spomini kakor kaka glorijola ... Da, Marta, dekle, ki sem te edino ljubil, ali se še morebiti spominjaš onega kresnega večera, ki sva ga preživela skupaj ... Težko gotovo si ga že pozabila; a jaz, veruj mi Marta, ga nisem pozabil, kakor tudi tebe ne. Marta, ali se spominjaš onega tihega večera , ki se je spuščal na zemljo lahno in počasi, ko naju je objemal polagoma in vedno bolj in bolj tihi mrak ... Ali se spominjaš, Marta, onih kresov, ki so goreli po gorah, ki so blesteli in žareli, ali se spominjaš onih pesmi, ki si jih zvesto poslušala in polglasno se je pridružil tvoj nežni in krasni glas oni pesmi in se stapljal ž njo ... Ali se spominjaš vsega tega?
Težko! Kajti prišel je trenotek, ko sem šel, ne vem, ali sem ti podal roko ... A vem, da sem ti pogledal v one tvoje krasne oči, ki so mi bile in ki so mi še danes pol življenja, a mirne so bile tvoje oči in niso zatrepetale ... Marta! Marta! Ali se spominjaš onega večera, ko sem slonel pri tebi, ko sem naslonil svojo glavo na tvoje devičanske grudi, kakor da bi hotel iz njih voliti miru in tolažbe ... in tvoje mehke roke so me gladile po licih, potem pa si se sklonila k meni in začutil sem gorki in opojni dih tvojih rožni usten, iz tvojih lic je žarela toplota, ki sem jo čutil, ko so se dotaknila mojih, sklonila si se k meni in me poljubila — in poljuboval sem tvoje poljuba željne ustne ali Marta ...
Marta, ali ni škoda, večna škoda pozabiti takih trenotkov, ki so tako nežni in čisti, ali danes je samo spomin nanje tako lep in blagodejen, da ga skrivam v dnu svojega srca, da ga ne bi onečastilo in oblatilo moje življenje. Tu doli v srcu je tvoja slik«, Bamo tvoj« slika, ki jo čuvam nad vse; samo tvoja slika je v mojem srcu, kaker že poje stari Šiško Menčetić: "U rake ti sam da jednom srce moje, da činiš od njega, što hočeš, gospoje, da srce razrežeš, nasla bi svoj obraz, za kojimi pa venem i strnem kako mras."
Marta, stari so ti verzi, a vendar tako lepi in čisti.
Ah, Marta, zakaj sva se razstala? Zakaj? Trenotek, ko sva se razšla, oni je bi on i Čas nepojmljiv , da nisem vedel , kai sem izgoni, a danes vem, da sem izgubil vse, vse!
Ko se srečava danes na cesti, ti kor veselo dekle, jas pa popotnik brez miru , sreče in življenja, človek zaigrano mladostjo, vselej uprem te svuje napol mrtve oči in v lica, iptla in bleda mi šine kri; takrat »hrepenim po tebi z vso svojo dušo, in želim, da bi zopet kdaj prišel oni tihi večer, da bi naju zopet objel oni tihi mrak, da bi se ti zopet sklonila k meni, da bi če enkrat poljuba moje izsušene ustni — da bi mojim poljubom v njih umrl v tvonaročaju.
In takrat, ko bi umiral, zdelo bi mi, da se je še enkrat vrnila moja udost, da me pozdravi, da mi pritisne na ustni poljub, saj ti Marta si moja mladost zaigrana in izgubljena mladost; in mogoče, da bi takrat prenehal verovati v Nirvano ... saj ti Marta bi bila moj Eden, tvoj poljub bi bil porok sreče in miru ... A tako, ker vem, da bo ne povrnejo nikdar oni trenotki, da se ne vrne nikdar moja mladost, da se ne vrneš nikdar Marta, verujem v Nirvano in se ji klanjam ... Nisem razumel trenotka, ko sva se razšla; želel sem do takrat samo po tvojem toplem dihu, po tvojih poljubih; a naenkrat sem hotel živeti ... in čel sem; in oni trenotek sem zaigral, zapravil in izgubil vse ... Ta trenotek je bil zadnji mojega mirnega življenja, mirnega in lepega; potem sem pa planil v divje vrtino« in vrtlege, ki bi me nesli sabo, ki bi me drvili sabo, dokler so niso razlili po velikem močvirju, da sem ostal sredi blato sam, listo sam.. . in gazil sem po blata in se udiral vodno globljo, gasil in gazil sem, dokler mi ni prišlo blato do grla ... začetkoma bom hotel vspsti bo ven, in iaom imol moli, a ko sem jo dovolj čutil v sebi, sem hotel poginiti v boju ...
Da stojiš ti na bregu mojega močvirja, bi popel k tebi, pregazil bi vse blato, samo da dospem do tebe ... a ti si daleč Marta, in moja duša te ne vidi.
Zatrepetali bi valovi v svetlobi, ki se je plazila po morju in izginila ter se zopet prikazala ... zatrepetali bi in zapljuskali ob skalni breg ... Daleč tam zunaj pa so zableatele malo luči ribiških čolnov, in meni se je zdelo, da vidim tvoje oči, tako lepe in vabljive, da bi skočil v morje in plaval do njih ... Zadaj v malem mirtovem in oljčnem gaju pa jo zagoatolel slavec in bilo mi jo, kakor da slišim tvoj glasek, Marta!
A vse so oanjo, samo lopo Banje, to bodo spomini! To bojo spomini onih lepih, svetlih in čistih dni; to bojo spomini, ki so odino mojo, česar mi no moro nihče vzeti, na kar bi se boril s svojimi zadnjimi močmi!
Ljubi in dragi moji spomini, ki so mi zaa hip pričarali nazaj poezijo onega kresnega večera, ki ste mi pričarali nazaj oni nežni dih, in poljube rožnh usten lepega dekleta, bodite mi tisočkrat pozdravljeni! Vi spomini, ki ste edino še, kar mi je ostalo iz zaigrane mladosti, objemljite me, oklepajte mojo dušo z nežnimi vezmi, vi spomini, ki polnite mojo dušo s hipno srečo, bodite mi tisočkrat pozdravljeni!
Temna noč jo legla na zemljo in objemala v svoja krila naravo temna noč, poezije polna noč, kresna noč!
Kresovi žaro in spevi done ... pozdravljena mi bodi noč, polna lepih spominov, pozdravljena mi bodi Marta! In ko bi mogel razumeti ono tajinstveno življenje, ko bi mogel razumeti ono skrivnostno šuštečo pesem v vrhovih dreves, gotovo no bi mogel ničesar drugega slišati, kakor pesem o onom kresnem večeru, ko si so sklonila ti, Marta, odino deklo, ki sem jo ljubil, k meni, ko sem občutil topli dih tvojih usten in ta pesem bi so počelaa s stihom:
Ko žare kresovi...!