Ko je dehtela akacija
| Ko je dehtela akacija ... Ivan Ranfl |
| |||||||||||||
Akacija je dehtela nad oknom. Beli, grozdasti cvetovi so se skoro dotikali šip. Okno je bilo priprto. Skozi je vel duh akacije ...
Meta je vedela, da je zunaj pomlad. Čutila je akacijin duh, spoznala po sončnih pramenih, da je v zemlji življenje. Vedela je vse to, srce je čutilo. Tako je bilo večkrat, da je začutila pomlad. Srce je zahrepenelo takrat v neznan svet.
Meta je vedela, da je to zadnja pomlad.
Slutila je. Zato je gledala akacijo pred okni, kakor da se poslavlja od nje.
Pisala je sinovoma: Francetu in Tonetu: »Pridita! — H koncu gre!« — Danes je pričakovala. Odgovoril sicer ni nobeden, toda materino srce je zaslutilo: prideta. France je delal v mestu v tovarni. Pred tremi meseci jo je obiskal z ženo in otročičem. Tone pa je služil pri Hribarju, veleposestniku na Brdiih. Obema je zapisala s tresočo roko: Pridita!
Mislila je že včeraj. Pa jih ni bilo; Brda so daleč, mesto še dalje.
Akacijo je zamajal veter. Svež vonj je silil skozi priprto okno. Meta pozna ta vonj.
Sedela je pod akacijo, Anton pa je vzdihnil, objel otroka in šel. Takrat je bilo, tistega usodnega leta, ko je čez par mesecev po Antonovem odhodu zakrvavel svet. Ljudje so hodili po krvi, morili so se in nič jim ni bilo mar, po čigavi krvi hodijo. Tudi Antona so potegnili v klavnico, ga obsodili na smrt. Takrat so namreč nedolžne morili, zločinci pa so živeli ...
»Zbogom, Meta, otroka varuj!« S temi besedami je šel. Akacija je takrat že odcvetela. Meta je stala pod njo in gledala za njim ...
Zopet je odela pomlad akacijo, grozdasti cvetovi so dehteli. Toda za Meto je bil to mrtvaški duh, duh zelenja ob pogrebu, duh krizantem. Od meje se je slišalo zamolklo bobnenje. Svetla zvezda repatica se je prikazala takrat v temni noči in razsvetila svet — klavnico.
Ljudje so šli k blagoslovu. Videli so fato-morgano na bližnjih gričih. Tudi Meta je videla. Vse je grozilo ...
V tistih težkih, solznih dneh je potrkalo na vrata.
Poštni sel.
»Kaj prinašate?« je vprašala Meta plašno. V grlu jo je davilo.
Sel je molčal. V sobo sta stopila otročiča. Ni mogel povedati. Izvlekel je iz torbe.
Črnoobrobljen vojaški list je bil.
Meta se je sesedla. Otroka sta zavpila in zbežala.
Meto pa je takrat zlomilo.
Bilo je takrat, ko je silila v izbo akacija in jo hotela prepojiti s svojim vonjem ...
Otroka sta rasla. Dajala jima je ljubezni kakor more le mati. Na zimo pa ni bilo kruha. Zato sta šla. Moralo je pač biti tako. Obdelala je lahko sama, saj ni bilo veliko.
Ta zima jo je zmogla. Vedela je, da ne bo več dolgo. Pa je prišla še enkrat pomlad. Akacija je zadehtela še enkrat. In mati je čakala kakor nekoč, ko je mislila, da prejme ljubeče moževo pismo, pa je prejela črnoobrobljen vojaški list ...
Potrkalo je na vrata.
Sedaj pride. Vsaj eden pride, France ali Tone.
Vstopila je soseda Liza. Stregla ji je po svojih močeh.
»Ali si videla koga?« Doli od cerkve se je belila suha cesta.
»Ne,« je zamolklo zategnila Liza.
»Saj prideta danes. Morata priti,« je tolažila.
Meto je dušilo. Liza je odprla priprto okno.
Akacija je zavela v sobo. Akacija bi lahko vedela vse. Meta se je zdrznila. Telo se je sicer poslavljalo od nje, toda srce Metino je bilo z njo. Ko se bo po letih mudil France ob njej, ko bo zopet zavel pomladni vonj nad njo, bo vedel: Materino srce se je zbudilo, ono je zavelo. In ko bo Tone odprl okno, ko mu bo zavel v obraz sladki akacijin vonj, bo vedel, da je to njen spomin ...
Meta se je stresla. Zgubano čelo se je orosilo. Govorila je tiho, plašno:
»Ali jih še ni?« ...
»Ne« —
Drugo jutro je zdramilo cveteče grozde; akacija je napolnila sobo.
Mete ni bilo več. Akacija jo je ovila z vsem vonjem, zasanjala je o črnoobrobljenem listu.
Šla je za Antonom.
Ob njej je čula Liza.
Ko je sijalo skozi okno, sta vstopila France in Tone. Oba hkrati. Pokleknila sta, srce pa jima je zavalovilo v bolesti.
Najgrenkejše je: biti ob mrtvi materi.
Skozi okno je sijalo. Akacija je naprej dehtela, povešala svoje cvetove in svetlozelene liste ...