Ko na večer vse tiho pride mrak….

Ko na večer vse tiho pride mrak .... Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Kesler-Albrehtova, Ženski svet, 1923, let. 1, št. 3, str. 60.
Dovoljenje: {{licenca-	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ko na večer vse tiho pride mrak
in z blaženo roko ves svet pomiri,
tedaj, predragi, roka se mi širi,
da bi utešil me objem gorak.

A zapuščen, pozabljen je moj prag!
Brez toplih rok minevajo večeri:
le soj poslednjih bledih zvezd v vsemiri
skoz okno lije še kot zlat oblak.

Jesen je zdaj in ne pozabi, dragi,
da mrzli so večeri brez plamena
in da je težko čakati na pragi …

So li zvabila krila te svilena,
so li morda večeri ti bolj blagi
z devojčico, ki ji ne veš imena?