Ko zapoje večerni zvon

Ko zapoje večerni zvon ...
Ferdo Kozak
Izdano: Slovenski narod 11. junij 1910 (43/130)
Viri: 130
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Sedeli smo pred hišo.

Bil je lep julijski večer. Čez Kapitel je vel lahen vetrič in z njim je vel opojni duh bližnjih gozdov. Cesta se je blestela med tihimi travniki, iz katerih je vstajal večerni spev čričkov. Veselo so čričali v sočni travi, da je odmevalo vse ozračje. Pod cesto se je vila Krka, vsa mirna, pokojna; le tu pa tam se je oglasila z njenih bregov žaba z zateglim glasom. Prav nasproti nam je drhtela ob Krki srebrnobela breza v rahlem večernem zefiru. Nebo na zahodu je idelo in rumenelo, počasi pa so te svetle barve prehajale v globoko-temno modrino in tam na vzhodu je že ležal čez vse nebo in naravo večerni sen. Iz doline so vstajale bledikaste meglice.

Lahno, komaj slišno se je začul zvon iz mesta. Otožno hrepeneče so pluli zvoki mimo nas tja dalje nekam v tišino in v mir večernega ozračja, dokler niso počasi, polahno v njem zamrli, utonili ...

Anki je zamrl smeh na ustnicah. Z velikimi vlažnimi očmi se je ozrla tja proti zapadu. Dolgo je strmela v umirajočo svetlobo, potem se je pa nasmehnila.

»Ah, kakšna sem!«

»Sentimentalna,« sem pristavil jaz.

»Ne, ne! Saj nimam vzroka. Kako pa naj bodem sentimentalna, jaz, veselo dekle, ko komaj ime te čudne bolezni poznam. Vendar ...«

»Ravno prej si pa dejala, da ti sentimentalnost tako zelo ugaja,« je dejal moj prijatelj.

»Ah, pusti me že vendar enkrat. Kaj pa hočeš od mene? Če mi kaka stvar ugaja, ni potreba, da bi bila jaz sama taka. Ti si sentimentalen, pa ne jaz. Za vsakim dekletom se jočeš in hodiš okoli ves potrt in žalosten. Ali ni tako?«

»Ne, ne, Anka! Motiš se!« sem dejal jaz. »On že ne joka za drugimi, saj ima le tebe rad; edinole tebe.«

»Ne! Pusti me še ti! Toda kje je Edvard?«

Res! Mojega brata ni bilo več na klopi in odšel je ne da bi ga kdo opazil.

»Iskat ga grem,« sem dejal in odšel sem za hišo, kjer so vodile lesene stopnjice do male ravninice ob pobočju hriba. Takoj sem ugledal brata. Ležal je vznak v travi in grizel dolgo bilko.

»Kaj delaš?« sem ga vprašal.

»Pusti me!«

Pustil sem ga pri miru, ker sem vedel, da bi ne spravil več iz njega, kakor: »Pusti me!« Odšel sem nekoliko višje proti vrhu, slekel suknjo in se vlegel nanjo.

Stemnilo se je. Zvon je utihnil. Zvezde so se zalesketale na sinjem temnomodrem svodu, kakor mala očesca, prijazno mežikajoča doli na zemljo. Za Gorjanci je vzhajal mesec. Globoko v gozdu nekje je prav nalahno drobil slavček svoje pesnice.

V moji duši je vstala tiha otožnost. Kaj morem jaz? Ne daleč od mene je ležal brat in trpel sam z svojo dušo in ljubeznijo, pa mu nisem mogel pomagati. Vedel sem, da ljubi Anko, njene velike, plahe oči in njeno odkrito, otroško dušo. Spoznal sem to že po njegovem govoru. In v vsaki besedi skoro, ki jo je on spregovoril z njo, je zvenela brezmejna ljubezen.

Najhujša laž je laž življenja, v kateri človek laže samemu sebi in svoji duši. In Anka je lagala svoji duši. Ne, saj ona ni ljubila mojega prijatelja tako silno, da bi pri tem ostala slepa za druge. Morda ga je sama zase v najtišjem kotu duše celo sovražila! Morda! – Proti njemu je kazala, da ga ljubi. Zakaj, to mi je danes uganka. Saj edina lepota njegova so bile lepe, modre oči in pa visoko belo čelo. In vendar je bila v objemih vsa njegova. Tako udano ga je gledala, kadar ji je položil roko krog pasa in kakor v sladki sroči je zatisnila oči, ko jo je poljubil na polne, rdeče ustne.

In ga vendar ni ljubila. Saj je sama povedala. Nekdo drug, mlad junak, ki je šel v svet iskat sreče, je ostal neizbrisen v njeni duši za vedno.

Moj brat pa je molčal in trpel.

Ko sem prišel zopet nazaj pred hišo, je bil brat že tam. Toda mojega prijatelja ni bilo več. Anka je jokala.

»Kaj pa je!« sem šepnil bratu.

»Ah pusti! Ko se izjoka, bode dobro. Nekaj sta se sporekla.« 

»S kom?«

»S kom drugim, kakor s tvojim častitim prijateljem.«

Ironični smehljaj mu je legel krog usten. Neprijetno me je dirnilo bratovo očitanje, ki je tičalo za temi besedami. Molče sem se naslonil na zid in zrl predse. V bližnji vasi so peli fantje.

Naenkrat je Anka stresnila glavo, obrisala si solze in se nasmehnila:

»Eh kaj, saj ga nisem ljubila! Samo mladost mi je vzel.«

»Kako to?« je hlastno prašal moj brat.

»Poglej! Nič več nimam mladosti. On mi jo je z svojimi poljubi izsrkal. Kako morem jaz še sedaj občutiti mladostno ljubav! Mladosti nimam. Sedaj sem stara; on se me je naveličal in me je zapustil. Tako se je naselila starost v mojo mladostno dušo.«

»Ti pretiravaš,« se je nasmehnil moj brat. »Saj to ni nič, ako te je malo razžalil. In tudi to ni nič, ako je šel. Zaradi tega si ti še vedno tako mladostna, ko prej. Lepa si in mlada, kakor si bila; lilija, katero niso oskrunile človeške reke.«

»Misliš?« ga je vprašala Anka. »Res, lilija sem, vsa ko prej, cvetoča v vrtu, a vendar moja duša je stara.«

»Pa zakaj?«

»Spoznanje je kal duševne starosti!«

»Kako?«

»Ah, vidva me ne razumeta! Nočeta me umeti, ko je vendar to tako lahko umljivo. In jaz? Saj jaz ne plakam za njim, ne; za mojo mladostjo jokam. Žal mi je po njej. Saj le po njej plakam ...« in naslonila se je na zid in poltiho zaihtela.

Moj brat je molče vstal in šel v hišo.

»Res, takrat je izgubila mladost! Izgubila je mladostno dušo. Ah Ivo! Vso dušo si ji izsrkal tako polagoma, brez usmiljenja do ubožice. Ah Ivo! Kje si?! Pridi in vrni ji mladost, vrni ji mladostno dušo! In dobila bode mladost in vrnilo se ji bode življenje. Ah Ivo!«

Zaman je klical brat mojega prijatelja. Njega ni bilo.

Edvard se je vsedel na klop pred hišo in se zagledal tja po beli cesti, daleč v daljavo ...

Okoli in okoli je bil jasen maj. Vse je cvetelo in duhtelo, Krka je dobila svetlejšo barvo in tam v gozdu se je oglašala kukavica.

V sobi pa je umirala Anka ...

»Kajneda, Roman, tako je bilo?

»Da Edvard! In verjemi mi, da se vedno spomnim na njo, ko zapoje večerni zvon. Oni tihi večer mi ostane v duši, ves tak, ko takrat. In tedaj objame tiha žalost mojo dušo ... Težki spomini! Z zvoki priplavajo in gredo, utihnejo in zoper pridejo in vedno mislim le na oni lepi, tihi večer ...«

»In veš Roman,« me je tiho vprašal brat, »kako je takrat umirala poslednja luč za gorami in kako so umirali zvoki večernega zvona? Ali se spomniš, kako je Anka strmela tja, kjer je gineval dan? Slutila je!«

»Morda ...!«