Kobilice

Kobilice Zgodovinska slika iz leta 1672. Ksaver Meško

Izdano:	Amerikanski Slovenec 22. maj 1943, 25. maj 1943, 26. maj 1943, 27. maj 1943 (52/100-103), 4, 4, 4, 4
Viri:	dLib 100, 101, 102, 103
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Leta 1672. so okoli Ptuja napravile kobilice tak smrad, da je nastala kuga.

Dr. Fr. Kovačič: “Trg Središče”.

I.

“Ata, dragi ata, ne hodi danes!”

Kratek, srečen smehljaj je šinil čez suho, trdo lice žida Izaka Rozenzweiga, kakor ko sine topel solnčni žarek čez pusto, zapuščeno plan. Zadovoljno si je pogladil dolgo brado, ob robih že belo cvetočo. Nalahko se je skušal oprostiti tople roke, ki mu jo je ovijala okrog vratu hčerka Rahela, polna otroškovdane ljubezni in polna tesne skrbi. In mehko, da je zvenela iz slednje besede srčna zadovoljnost nad ljubeznijo hčerkino, se je branil:

“Bog, kaj je to, kar spet govori ta otrok: “Ne hodi!” Tudi Hagara, rajna tvoja mati, je vedno moledovala in branila: “Ne hodi! Ljudje sumijo, da imaš denar. Kaj, ko bi te napadli in umorili!” O Bog Abrahamov, te ženske! Ali mislite, da padajo dolarji in cekini z neba kakor dež in sneg?”

“Vem, dragi ata, kako skrbiš za me. In tako sem ti hvaležna.” Ljubeče mu je pogladila z malo roko kodraste, že tudi nekoliko osivele lase. — “A veš, danes mi je tako čudno tesno pri srcu. Imela sem tako nenavadne sanje.”

Izak se je dobrodušno nasmehnil.

“O Bog mojih očetov! Zaradi sanj takega otroka pa naj vendar ne presedim ves teden doma?”

“Ne, ne, ata! A ko vsaj danes ne bi šel!”

“Pa kaj se ti je sanjalo, otrok moj? Povej!”

“Kaj? — Počaj!”

Deklica, morda osemnajstletna, kipeča eksotične, orientalske krasote, je uprla velike, kakor črn diamant goreče oči mimo njega, tja skozi praznino sobe proti oknu. Zastrmela je dol po Ptujskem polju, oblitem z mladim, veselim žarom jutranjega solnca, vsega svežega in blestečega. Bilo je, kakor bi iskala spodaj po polju spomine, težke in vendar naglo odbegle. Med napol zaprtimi očmi se ji je začrtala v čelo mehka, ljubka gubica, ko je naporno tuhtala in se trudila, da bi si oživila koliko mogoče jasno in resnično čudne prikazni minule noči.

“Veš, ata, bile so hude, mučne sanje. Zdelo se mi je nekako, da te vidim, kako se pelješ po cesti čez polje, edin voznik, edino živo bitje daleč naokoli. Nenadoma se utrga z višave temen oblak, tik nad teboj. Pada in pada, s čudovito naglico. Hočem te poklicati, da naj hitiš, ker ti grozi nevarnost, smrt. A ne morem izpregovoriti: vsa kri mi je zledenela v žilah od strahu; ne morem ne zaklicati, ne se ganiti, da bi ti hitela na pomoč. Že je prepozno: Oblak se je poveznil na tebe, pokopal te pod seboj! — “Ubil mi je ateka,” pomislim v strašni grozi in se zbudim. Vsa sem se tresla od strahu.”

Oče je zmajeval s kodrasto glavo.

“Mlada si, Rahela, otrok moj. In preroka Ecehiela si brala snoči in čuda, ki mu jih je dal gledati Jahve. Zato si sanjala take čudne reči.”

Pomišljal je, narahlo se smehljal. Molčala je tudi hči, a vsa resna, zatopljena v težke misli.

“Čudež bi bil to, Rahela. A Bog naših očetov ni več radodaren s čudeži. Veruj, dete, prazne so bile te sanje.”

“Ko bi res bile prazne! A tako tesno mi je pri srcu! Ko bi vzel vsaj hlapca s seboj, ata. Bolj varen vendar si.”

“Čemu? Saj bom pred večerom doma. In čemu naj hlapec lenari? Ob tako lepem dnevu!”

Tudi Izak je pogledal skozi okno. Kamor je še vedno strmela Rahela, je tudi on zastrmel, dol po širnem polju, ki je bilo pod mestom razgrnjeno kakor velika pisana karta. Kakor neskončna reka, segajoča od Slovenskih goric do Haloz, se je valovilo po polju zlato jutranjega solnca.

“En dan ne bi toliko zamudil,” je poltiho pripomnila Rahela, kakor bi še vedno sanjala in gledala neznane prikazni.

“Ne bi zamudil? O Bog! Zapovedal sem mu, da naj prezrači žitnico in iznosi nekaj pšenice vun na solnce. Plesen sem našel včeraj v njej. Tako se mi dela povsod škoda! Od Česa pa naj potem živimo, Bog pravični?”

A hčerke ni prepričal. Privila se mu je tesneje, mu položila mehko roko spet okoli vratu in, zroč mu od blizu v oči, se mu je laskala:

“Ata, ali ne bi izpolnil vsaj danes prošnje svoji Raheli? Vsaj danes, ata moj!”

“Ne morem, dete! Bog ve, da ne. Rabim denar.”

Počasi je odtegnila deklica roko od njega. Obrnila se je v stran.

“Več mu je denar nego moja ljubezen in moje prošnje,” jo je zazeblo v srcu. “A saj je bil takšen vedno, tudi proti rajni materi.” Sklonila je glavo. A navzlic srčni boli si je morala priznati: “Pa ga vendar tako ljubim.”

Dva svetla bisera sta ji zatrepetala v vročih očeh ...

II.

Polagoma je drdral Židov voz dol po Ptujskem polju. Vranec je bil star, in nič več leska ni bilo v njegovi dlaki, malo moči v telesu, nič več poskočnosti v nogah. Počasnost se ga je lotevala, bolezen starosti, in nagnenje k razmišljanju, dobra lastnost starosti. Ob razmišljanju pa je rad povesil glavo in stopal lepo počasi, da se ne prenagli v mislih in ne v teku.

Izak, sedeč složno na vozu, se ni mnogo menil za konja. Da mu ne steče, je vedel. Imel pa je tudi sam dovolj misli. Razmišljal je o najljubšem, kar je imel na svetu, o denarju in o hčerki.

“Dobro, da Rahela ne ve, kam da sem namenjen. Misli, da grem tirjat trgovca Škrjanca. A ta je že poravnal ves dolg in si je dal natanko vse potrditi. Lisjak je! Ko bi vedela, da sem na poti k vdovi Vidovički, bi mi branila še bolj. Bog mogočni, dober otrok je, le da ima tako neumno mehko srce. Še mehkejša je, nego je bila mati. Bog mojega očeta Izaka, če bi bil Izak tak, kaj pa bi zapustil nekoč otroku Raheli? Beraštvo, ničesar drugega!”

Nasmehnil se je nalahko tem mislim. Zadovoljno si je pogladil brado in se srčno vzradostil, da ji bo zapustil bogate zaklade, ne beraštva.

“Ne razumem, kako da se ji celo gojimi (kristjani) smilijo. Odkar je bila zadnjič ta sitna ženska, ta Vidovička pri nas — in mene je Jahve (Bog) kaznoval, da ravno nisem bil doma — in je dekletu natvezila vse mogoče in nemogoče bajke, je Rahela povsem zaverovana v njo. Še odpustila bi ji ves dolg. A Izak je pametnejši.”

Spet se je vzradostil samega sebe in svoje skrbi za premoženje in za Rahelo. Nenadoma pa se mu je lice zresnilo in stemnilo.

“Vdova trdi, da je Vidovič polovico vrnil. Rahela veruje. Naj! A jaz pravim: Kje pa ima pisano? Pri meni velja le pisana beseda, potrdilo na papirju ali pergamentu. Kdo naj veruje sami besedi ? ... In Vidovič je mrtev.”

Spet mu je šlo kakor smehljaj čez suho, lepo lice, trdo, kakor iz marmorja izklesano. Znak zadovoljstva bi pač naj bil ta odsev smehljaja, a mu je lice le spačil.

“Ničesar pisanega! Prič tudi ni. In Vidovičeva beseda? Kdo ji bo verjel? Pijanec je bil. Da, vseh sto srebrnikov mi vrne vdova! — Hi, Aladin, geni se! Saj še zaspiš!”

Dobro uro pozneje je ustavil Izak pred hišo vdovino, je privezal konja ob deblo stare slive in je vstopil.

V bližini Drave je stala koča, koncem vasi, kakih sto korakov oddaljena od sosedne, večje kmetske hiše. Z desnega brega je mrko strmel dol na njo in na vso ponižno vas grad Borl, kraljujoč mogočno in grozeče na visoki skali, dvigajoči se navpično iznad rekine struge. Z leve strani je pozdravljal prek čez polje beli zvonik farne cerkve Sv. Marjete, skromen in ponižen, krit s starimi, z mahom obraslimi skodljicami.

Zaspani vranec je ob slivi povešal glavo, razmišljal in vdano čakal gospodarja. Včasih je za hip privzdignil ušesa, ko je zaslišal iz sobe glas gospodarjev. Zakaj vznemirjen in zelo glasen je postajal pogovor židov in vdovin.

“A mož je trdil pred smrtjo, da je polovico vrnil,” je spet in spet zatrjevala vdova. Glas se ji je tresel od nemira, jeze in žalosti. Okoli nje so se gnetli otroci. Trije večji so napol radoznalo, napol sovražno pogledovati žida, ki so ga poznali že od prejšnjih obiskov; mala, kodrolasa deklica se je oprijemala materinega krila; zakopavala in skrivala je zlato glavico v materino krilo, iz katerega je od časa do časa napol radovedno, napol boječe pogledala bradatega tujega moža. Najmlajšega fanta, dojenčka, je držala vdova v naročju.

Žid se je obupni vdovini trditvi prisiljeno smejal.

“Vmil? Bog mojih očetov, kdaj in kje? Ko pa sem ti že rekel in ti prisegam, da mi ni.”

“A da bi lagal, ko je gledal smrti v oči?” — je dvomila vdova in je strmela z velikimi, vprašujočimi in trpečimi očmi v Žida. — “Ne, ni mogoče! Ni mogoče!”

“Ako bi mi bil vrnil, bi mu dal gotovo pisano potrdilo. In Šimen sam bi bil zahteval Ali ga imaš?”

“Pisanega res ničesar nimam. A če je on trdil!”

“Vsaj kako pričo bi morala imeti.”

“Je tudi nimam. A Bog je videl, on je priča!”

Izak je za hip pomolčal, kakor bi ga bile zadnje besede udarile in mu za hip vzele hladno razsodnost. Vdova ga je gledala napol proseče, napol srepo in srdito. Žid je povešal glavo in oči pod tem žgočim pogledom, ki ga je bolj čutil nego videl, in ki mu je skušal prodreti v globočino duše, da bi našel tam resnico. Z obupnim svojim bleskom ga je glasno vpraševal: “Ali upaš še pred Bogom tajiti, goljuf židovski?”

A s silo se je ohrabril. Drzno je pogledal vdovi naravnost v oči. Drzno, razžaljivo je rekel:

“Saj sama najbolj veš, kaj je bil rajni Vidovič: Pijanec! Resnice in laži nikoli ni natanko tehtal, kakor jih noben mešetar ne.”

Žena se je zganila. Z naglim močnim sunkom se je zravnala pred Izakom. Prsi so se ji dvignile, zaječala je napol pridušeno. S sovražnim pogledom je ošvignila žida; a odvrnila je še dovolj mirno:

“Res, v življenju ni bil mnogo prida, moj mož. A tudi vi, gospod Rosenzweig, imate mnogo na vesti. Saj je bil vaš mešetar! Za vas je največ kupoval in če je lagal, je lagal za vas!”

Žid je zamahnil z roko, kakor bi se branil neljube prikazni. Poizkušal se je nasmejati, a smeh je zvenel trdo in hripavo.

“Bog v nebesih, jaz mu tega nisem zapovedoval.”

“Ne vem, če ne.” — Glas vdovin je trepetal. — “Dovolj sem trpela ob njem in njegovih napakah. A če mu jaz ne oponašam tega še v grob za njim, naj ga puste pri miru tudi drugi! — Že prav, nič se ne Opravičujte, gospod Rosenzweig! — A to pravim, in to ve vsa fara: Na smrt se je dobro pripravil, Bog bodi zahval jen. Zato pa ne morem verjeti, da bi še pred smrtjo ravno v tej stvari lagal.”

“Pa je, žena! — Bog v nebesih, kaj govoriva brez konca in kraja! Moj denar mi daj, pa je!”

“Ko pa ga nimam! Ali naj ga z vedrico zajmem iz Drave?”

Žid se je razburjal.

“Nimam! Kakšna beseda pa je to? Jaz tudi nimam, pa rabim. Zato hočem imeti.”

Vdova se je obrnila v stran. Otroci so se ji plašni oprijemali obleke in se stiskali k njej. Najmlajšega je privila tesno k prsim. Težek boj je bojevala velika, močna žena. Čez nekaj hipov se je okrenila spet k židu, z razpaljenimi lici, z nemirno sevajočimi očmi. In zaprosila je naglo in hlastno, kakor bi se s silo krotila:

“Gospod Rosenzweig, počakajte še nekaj časa. Dam vam, brž ko mi bo mogoče. Usmilite se!”

“Bog vsemogočni” — se je srdil žid — “tretji pot sem se že pripeljal tako daleč, a ti vedno praviš: “Počakaj!” — Do kdaj pa? Ali do smrti?”

“A kje naj vzamem? In več nego sem dolžna!”

“Kje naj vzamem? O vprašanje! Lepo hišo imaš. Prodaj jo! Trgovec Škrjanc jo takoj kupi.”

Ženi se je čudno zabliskalo v očeh.

“Vidva s Škrjancem! Oba tičita pod enim klobukom. Oba bi me rada ogoljufala in oropala še tega beraštva, kar ga imam. In kam naj grem potem z otroci?”

Premagala jo je bol in skrb za deco. Zajokala je navzlic silnemu premagovanju in zatajevanju. Dvignila je dojenčka proti Izaku in še enkrat zaprosila:

“Pet jih imam, glejte, gospod Rosenzweig! Usmilite se teh sirot, če se mene nočete.”

Ker je ihtela mati, so zajokali tudi otroci. Dojenček je zakričal prvi, glasno in prestrašeno, za njim deklica, skrivajoča lice v materino krilo, poltiho in boječe, za njo trije starejši.

A žida ni ganil jok.

“Kaj pa hočeš od mene, Bog pravični? Ali sem jaz oče otrok? Služit jih daj! Kaj pa boš ž njimi doma? Da boste vsi stradali!”

Vdova ga je pogledala začudeno, kakor ne bi mogla verjeti, da prav sliši. A ko je zastrmela v ledeni, neusmiljeni obraz židov, ji je bilo v hipu jasno, da ni zmota, da je res tako govoril, kakor je slišala.

Tedaj so se ji nenadoma ustavile solze. Z divjo silo, ki jo je krotila do sedaj z vsem naporom duha in telesa, najbolj iz ljubezni do otrok, je butnilo na dan sovraštvo do žida, ki ji je delal škodo in krivico že leta in leta, ko je izkoriščal moža v svoje namene, za svojo trgovino in korist. Navrh mu je posojeval denar, ki ga je moral Vidovič odslužiti ali vrniti s petdeseterimi in stoterimi obresti. “Vso zakonsko srečo mi je zastrupil in umoril ta človek brez srca in duše, zdaj mi hoče iztrgati še otroke!” ji je vpilo v duši, da se ji je od srdu in sovraštva treslo vse veliko, močno telo.

Naglo je odložila še vedno jokajočega dojenčka v zibelko. Stopila je z odločno, strastno kretnjo tesno pred žida in je stisnila krepke roke v grozeče pesti.

“In če bi stradali, otroci in jaz? Ali bi to vas kaj brigalo? Vem, vi nam ne bi dali skorjice kruha, vi človek brez srca in brez duše! Rajši bi nas pustili poginiti, vem. Vi goljuf! Ti žid lažnjivi, krivoprisežni! Denar dobiš, in če bi ga morala iz zemlje izkopati! Kolikor ga dobiš po krivici, ta naj te peče vso večnost! — Zdaj pa vun iz moje hiše. Še je moja! Še sem jaz gospodinja tukaj! Vun, pravim. Če ne, pokličem sosede. Na najbližje drevo te obesijo ali te vržejo v Dravo, ribam za obed. Tako te ljubijo, ti židovski oderuh! Vun!”

Izak se je, prepal in obledel ob nenadni vdovini jezi in ob divjih njenih grožnjah, res naglo umikal proti durim.

“Zblaznela je! Bog v nebesih, kaj se naj pričkam z blazno žensko? Če je znorela, dobim morda svoj denar tem laže in tembolj gotovo.”

Naglo je odvezal konja, skočil na voz, udaril z bičem po starem vrancu, da je poskočil kakor petleten arabec.

V divjem diru sta hitela skozi vas in gor po polju, kakor bi šla sodba za njima. A vranec je polagoma pešal — in sodba se je naglo bližala ...

III.

Rahela je čakala v groznem nemiru.

Opoldne je stara služkinja Sara odnesla vsa jedila skoro nedotaknjena. Videla je, da je deklica vsa vznemirjena in razvneta, in jo je vprašal polna skrbi:

“Ali si bolna, golobica moja?”

Rahela je nemo, skoro nevoljno odkimala. In stara služkinja je tiho odšla, skrb na licih in v ljubečih, zvestih očeh.

Komaj je Sara zaprla duri za seboj, je Rahela stopala spet naglo po sobi, od stene do stene, v težečem, žgočem nemiru. Hipoma se je vrgla kakor povsem izmučena na nizko jutrovsko posteljo, pogrnjeno z dragocenimi, pestrobarvnimi pleteninami. Krasno, vročo glavo je naslonila na mehka krzna ob zglavju, z belo ozko roko je zakrila oči, kakor bi hotela zadremati. A na spanje ni mogla niti misliti; oči je zaklopila le, da ne bi gledala venomer grozečih prikazni, ki so ji kakor v sanjah pretekle noči spet in spet s čudno jasnostjo vstajale pred razgreto domišljijo.

Nenadoma je planila pokonci, pohitela k oknu ter ga naglo odprla, dasi ga je šele malo poprej zatvorila. Upala je, da ji tu vsaj nekoliko odleže, da ji pade vsaj za hip neznosno breme s srca. A vročina, ki je žarela z brezoblačnega neba, ki je puhtela iz razgrete, žareče zemlje, je lila težka in gosta skozi okno. Palila ji je nežna, že itak razgreta lica, z novo težo ji je legala na nemirno valoveče prsi.

Navzlic temu je obstala ob oknu. Naslonila se je ob zid in je spet zastrmela v daljavo.

Iz Izakovega doma, stoječega ob cesti zunaj v predmestju, v Kaniži, se je videlo daleč dol po širnem Ptujskem polju. Rahela je strmela pozorno in obenem vsa vznemirjena po tej ravni krajini, obliti z drhtečim solnčnim ognjem.

Nekajkrat je zagledala oblak prahu, ki se je v daljavi odtrgal iz ravnine in se je pognal v višino. Takoj se je razveselila: “Zdaj se pelje ata!” Širše je odprla oči, polne pričakovanja, ki so jo že ščemele in bolele od napornega gledanja in od paleče vročine.

A kmalu je ugasnila v očeh radost, v srcu pa je poprašal dvom: “Ali se je mogel tako naglo vrniti?” In glej, ko se je oblak bližal, ko se je razčesnil in razdelil, ter se je izvil iz njega voznik, je z žalostjo spoznala povsem tuj voz.

“Ko bi se le danes srečno vrnil, le danes še!” —

Gor po polju se je tedaj vračal oče Izak — sam na vsem širnem polju, sam v ognjeni peči opoldanskega solnca.

Mračen je sedel na vozu, pogreznjen v ne vesele misli. Kakor že ob nekaterih prejšnjih prilikah, je spoznal danes spet, kako ga ljudstvo sovraži. Opazil je neprijazne oči mnogih voznikov, s katerimi se je srečal dopoldne, ko so šli v mesto, on dol na polje. Malokdo je privzdignil klobuk. A kdor ga je, ga je z mrzkim pogledom. Prijazne besede mu ni privoščil nobeden. Kaj zamrmral je ta, oni, se potuhnil, pogledal v stran, udaril po konjih, da so stopili hitreje. Kakor bi bila njegova bližina okužena! — “Prokleti gojimi!” — Niso mu tudi ušli sovražni, grozeči pogledi ljudi, ko se je peljal skozi vas proti vdovini hiši. Gotovo, vreti mora med ljudstvom. Našuntal je pač kdo lahkoverni, neuki narod proti njemu. In vdova? Vedeti mora, da so vsi na njeni strani, pripravljeni, da se postavijo za njo. Sicer si ne bi upala tako govoriti!

Razsrdil se je ob spominu, kako sramotno ga je izgnala priprosta ženska, beraška kočarica.

“A zdaj bo šele prav plačala! In sicer takoj! Ako ne — gorje ji!”

Konj, starec, ni več hitel. Stopal je, kakor je sam hotel. Ni mu bilo več do poskočnosti in mladostne prenagljenosti. Tako je počasi dremal po cesti.

Nenadoma se je vznemiril. Dvignil je ušesi, pozorno poslušal, nemirno prhutnil z njima, spet napeto vlekel v nju daljne, nejasne glasove. Bolj in bolj se je vznemirjal. Širil je nozdrvi, glasno pihal, zaobračal glavo, kakor bi se hotel ogledati.

Tudi gospodar se je zdramil iz lenega miru, iz otrplega srdu. Zbudil ga je nemir konjev in čudna, zamolklo šumenje, ki se je oglašalo za njim.

Dvignil se je nekoliko v vozu, da bi se ozrl. A komaj je okrenil glavo napol, je konj poskočil, kakor poprej pod udarcem bičevim spodaj v vasi, ter se je spustil v divji beg.

Tako je videl Izak le napol in nejasno ogromen temen oblak, ki je plaval nedaleč za njim, nizko nad zemljo.

Kaj da je, ali se bliža nevihta, dasi poprej ni bilo videti ne enega oblaka na nebu, ali kako čudo se godi v zraku, o tem si v prvih hipih ni bil na jasnem. A ni še prihitel zbesneli Aladin z vozom in z njim daleč, in že je padala nanj, na voz in na konja čudna, strašna toča.

“Kobilice!”

Prebledel je. V hipu so mu oživele v spominu grozote in strahote, ki so jih povzročale po Ptujskem polju in Slovenskih goricah kobilice že neštetokrat. Od roda do roda so si pripovedovali o teh strahotah, kako da so kobilice uničile polja in vinograde, zastrupile vodnjake in potoke, se lotile ljudi in živali ter jih neusmiljeno uničile, če ni prišla ob pravem času pomoč.

In zdaj — glej, spet so tu, te strašne uničevalke!

Ozrl se je v višino, z očmi osteklenelimi od groze. Glej, vse ozračje polno letečih, strašnih jezdecev, da ni mogoče videti solnca nad njimi, in da se mrači pod njimi kakor ob najhujši nevihti. Ozrl se je po polju naokoli: Nikjer nikogar! Sam na cesti, kakor daleč sega oko, sam pod nečloveško, divjo armado, ki je pričela že prve svoje naskoke ...

“Bog mojih očetov, usmili se me! Reši me!”

Krčevito, z vso močjo mu je pograbila roka za bič. Udaril je po konju, da se je vzpel, a se je takoj pognal s podvojeno divjostjo in naglico po cesti. Čutil je pač tudi sam, da se razprostirajo smrtne sence nadenj in nad vso krajino. Edino v divjem begu je morda še rešitev.

Izak je klatil kakor blazen zdaj po konju, zdaj po zraku, okoli sebe, nad seboj, za seboj. A malo so pomagali ti srditi udarci. Živa toča je padala gosteje in gosteje. Na noge so mu padale kobilice, po rokah so mu gomazele, ščegetale so ga po vratu, grizle ga že v obraz. Nad njim pa je sikalo in šumelo, kakor bi sikala skozi zrak neskončna množica puščic, in bi se v naglem poletu rahlo drgnila puščica ob puščico.

“Strašno!” — je vpil Izak in je stresal z glavo, da bi se obranil mrčesa. — “Reši me, Bog mojih očetov in moj Bog! — Na pomoč! Pomagajte!”

Z vso močjo je udaril po konju. Vranec, hropeč, klecajoč že v kolenih od obupnega bega, je planil v stran, voz je zaškripal, se prevrnil, daleč s ceste na njivo je odletel žid.

Napol je še videl kako voz visoko poskakuje za zdivjanim konjem in ga tako še bolj plaši, kako buta ob trdo cesto, se odbija, se kotali zdaj na levo, zdaj na desno — zdaj, glej, divja konj sam dalje, le oje in branoglav ga bijeta v zadnje noge in ga podita še huje ...

Že ni videl ničesar več — lice in oči so mu povsem zakrile kobilice. Trgal jih je z obraza, trl in mečkal jih z drhtečimi rokami, otepal je kakor blazen z nogami, da se jih obrani, valjal se je, kakor bi gorel, sem in tja po zemlji, ne, ne po zemlji, po napol trdi, napol mehki postelji, ki se je vdajala pod njim, a se ga je tudi bolj in bolj ovijala.

Tulil je v strašni grozi kakor ranjen vol in kričal, dasi mu je mrčes silil tudi v usta, da ga je ob vsaki besedi grizel, in mu je gnusno prasketalo med zobmi:

“Na pomoč! Pomagajte! Ah — umiram!”

Od nikoder odgovora! Od nikoder tolažilne besede, ne enega glasu, ki bi užgal v obupanem, s smrtjo se borečem srcu iskrico upanja.

Le čudno je šumelo ob njem, nad njim. In še vedno težje je legalo nanj, vedno strašneje ...

“Ali tako maščuješ vdove in sirote, o strašni Bog mojih očetov?”

Le srce mu je vpilo, usta so mu samo še hropela. Vse moči so se mu že utrudile, onemogle. Ni se mogel več braniti. Le zdaj zdaj se je še privzdignila gomazeča, sem in tja se prerivajoča mrtvaška odeja na njem. Za hip se je vzbočila, zatrepetala, se sesula malo na stran — a spet se je onemoglo zrušilo telo, ki se je poskušalo še enkrat izviti iz strašnega groba.

Mrčes se mu je že zajedal v lica, v vrat, v ušesa, v roke, grizel mu je obleko s telesa. Šumelo mu je v ušesih, kakor bi tekla mimo silna reka. Zdelo se mu je, da se potaplja v valovih, da pada globlje in globlje. Voda ga duši, izgublja zavest ...

“Rahela! ... Moji cekini ... Rahela —”

Rahelo, strmečo s pekočimi očmi skozi okno dol na temne, čudne oblake, ki so se vlekli na daleč in na široko črez polje, so padali in se spet dvigali, je nenadoma pretresla silna groza. Črne, v vročici goreče oči so ji izstopile in so se zajedle v neznano prikazen, tako strašno slično prikazni varljivih sanj. Hipoma se ji je zazdelo, da sliši iz daljave bolesten, proseč ni obupen klic.

Tedaj se je zrušila na kolena kakor k molitvi. Zakrila si je oči z rokami in je kriknila:

“Zdaj je dopolnjeno ...”

IV.

Še tisto popoldne, proti večeru, so zazvonili zvonovi v Ptuju in po vsem Ptujskem polju.

Tedaj se je dvignilo staro in mlado, moški in ženske, in vsi so šli v boj proti vojski, ki ni bila mnogo manj nevarna od turških roparskih trum.

Pač je bilo ljudstvo v prvih hipih prestrašeno nad strašno množico mrčesa — odraslemu možu do kolena ga je bilo. Pač je bilo v prvih hipih zmedeno in ni vedelo, kaj naj stori, kako se naj postavi groznemu napadu v bran. A grozeča nevarnost ga je kmalu zdramila iz negotovosti in brezglavnosti in mu je vrnila prevdarnost in moč.

Žene so kuhale v loncih in kotlih krop, nosile ga z otroci iz kuhinj in ga polivale na mrčes, ki se je spustil proti večeru na polje k počitku. Možje so nosili in vozili iz vasi slamo, listje, sirova drva in smrečje. Okrog in okrog vasi so kmalu goreli s krmežljavimi plameni kresovi. Gost, dušeč dim se je valil čez polje.

Drugi dan proti poldnevu so našli kmetje na svojem uničujočem in morečem pohodu po polju v bližini velike ceste razbit voz, nedaleč proč popolnoma oglodano človeško okostje, dalje gori na polju bel konjski skelet. Po vozu so spoznali, da je ponesrečenec — žid Izak Rosenzweig iz Ptuja ...