Kocbekova koča na Molički planini
| Kocbekova koča na Molički planini |
Avtor ni naveden
| |||||||||||||
Izlet na Ojstrico je bil od nekdaj priljubljen hribolazcem slovenskega Štajerja ter tudi drugim popotnikom. Planinska kočica na Korošici, katero je postavil slavni g. prof. dr. J. Frischauf s pomočjo Štajerskega planinskega društva I. 1883., je dajala turistom edino zavetje, kjer so mogli prenočevati. Ta koča je prišla pozneje pod varstvo Celjske sekcije D. u. Ö. A. V. ter je bila zadnja leta toli zanemarjena, da je bilo nočevanje v njej povsem nevarno, pri večjih izletih radi malega prostora celo nemogoče.
To je napotilo »Slov. plan. društvo«, da je postavilo I. 1894. na primernem kraju novo In večjo kočo, ki naj bi zadostovala potrebam današnjih turistov. Zelo ugoden prostor se je našel na Molički planini, katero ljudstvo naziva »Moličke Peči« ali samo »Peči«. Potrebna je postala ta koča se toliko bolj, ker se je napravil nov pot tudi po romantičnem Robánovem Kotu, koder je vsekakor najzanimivejši dohod na Ojstrico.
Na Molički planini je stala poprej majhna pastirska kočica, pravše kup nametanega kamenja, pod katerim niti stati ni mogel pastir ter je imel le skromno zavetje proti nevihti. Posestnik Moličke planine, Jurij Moličnik, je radovoljno prodal tega svojega posestva (zemljeknj. vložek št. 419., kat. občina Podveža) 2 ara »Slov. planin, društvu« za 5 gld. ter še obljubil 15 gld. za zgradbo nove koče. Kupna pogodba se je napravila dne 27. maja 1894. l. Po njej ima »Slov. plan. društvo« edino tudi pravico do vseh potov po Moličnikovem obsežnem posestvu, ki sega do vrha Ojstrice.
Ko je nj. ekscelencija premil. g. knezoškof dr. Jakob Missia, oziroma njegov oskrbnik g. J. Hofbauer, podaril brezplačno ves les za zgradbo, se je začelo maja meseca z delom. Na Vódolah (Vodov, spec. kar.), kjer raste zadnje drevje, je zapela sekira. Delavci so pripravljali stavbenski les, cepili macesnove skodle, samotež žagali deske in napravili apnenico. Jako težavna je bila noša gradiva dve uri navkreber do Moličke planine, kjer so zidarji na mestu poprejšnje koče zidali novo.
Načrt za kočo je napravil Sav. podružnice načelnik po najboljšem vzorcu Nem. planin. društva, izpremenjenem za naše razmere. Voditelj zgradbi je bil Jurij Planinšek, pd. Kraševec v Lučah. Meseca julija je bila koča skoraj dogotovljena.
Na prvem občnem zboru »Savinske podružnice« dne 29. julija 1894. I. se je na predlog g. A. Aškerca krstila nova koča podružničnemu načelniku v čast »Kocbekova koča«; ta sklep je odobril tudi osrednji odbor.
Kocbekova koča stoji 1770 m nad morsko gladino v ozki dolini, ki se razprostira med Velikim Vrhom in Črnim Vrhom do pobočja Male Ojstrice, ter jo omejujejo na jugu še Beli Vrh, severno proti Robánovemu Kotu pa Dleskovec in Žvižgovec. Lega koči je zeló ugodna ter varna proti plazom in silnim vetrovom. Komaj 30 korakov navkreber imaš krasen razgled v Robánov Kot. Na severno 5 minut v Robánov Kot nizdolu izvira iz pečine studenec z zelo mrzlo vodo, katero prineseš v 10 min. do koče.
Koča ima dva prostora: pastirski stan (dolg 3 m in širok 2 m) in turistovsko sobo (dolgo 5∙5 m, široko 5 m in visoko 2∙5 m) ter še podstrešje. Tri velika okna dajo sobi obilo svetlobe, sredi nje prosto stoječe ognjišče jo hitro ogreje in služi za kuho. Na pogradu je 6 žimnic za 6—12 oseb, v podstrešji pa lahko nočuje 14, v sili celo do 24 oseb. Mnogobrojno posodo je podaril g. dr. Josip Sernec iz svoje tovarne v Gotovljah, za kateri velikodušni čin se mu izreka še na tem mestu najtoplejša zahvala. — Bližnji vodnjak je napravljen iz cementa. V njem se nabira strešna voda, ki je prilična pri koči in primerna za umivanje in tudi za kuho. V drvarnici je vedno pripravljenega suhega kuriva, ki ga sicer ni dobiti v bližini. A tudi za napravo stranišča bode marsikateri hribolazec, zlasti ob deževnem vremenu hvaležen.
Koča je zidana s kamenjem in apnom. Zunanji zid je tudi zavarovan proti vetrovom in dežju z macesnovimi skodlami, notranji pa je obit z deskami, da je v sobi topleje. S tremi dušniki, ki se zapirajo s čepom, je moči prevetriti sobo.
Dne 16. avgusta 1894. I. se je vršila slovesna otvoritev in blagoslovljenje koče. Na večer 15. avgusta so se izletniki zbrali v Gornjem Gradu in v Mozirji, kjer so se kratkočasili pri petji, prirejenem po tamošnjih pevskih društvih. Dne 16. avgusta so se sešli na Ljubnem v gostilni J. Bende, odkoder so peš odrinili ob 8. uri zjutraj v Luče, kjer je bil ob ½ 11. uri slovesen vzprejem. Na mostu pod slavolokom z napisom: »Dobro došli! Slava vam, ki ste naši!« so pričakovali izletnike slavnostni odbor, šolska mladež s slovenskimi zastavami v rokah in množica ljudstva. Preč. g. J. Golob-Repolusk je pozdravil v imenu slavnostnega odbora prav prisrčno »Slov. planin. društvo«, član osrednjega odbora pa je odzdravil in se zahvalil za prisrčni vzprejem. Pokajoči topiči so oznanjevali slovesni prihod domačega planinskega društva.
Po kosilu v gostilnah g. N. Zanierja in Jakoba Planinšeka je ob 2. uri popoldne odšla večina izletnikov proti Ojstrici, drugi pa so krenili po ravnem ob Savini v divno Logarjevo dolino. Navkreber proti Planinšeku hodeče izletnike so razveseljevali mlaji in cvetlice po oknih; s temi vnanjimi znamenji so gorski kmetje hoteli pokazati svoje simpatije do »Slov. planin. društva«. Pri kmetu Planinšeku je pokanje topičev zopet pozdravljalo ljube goste, postavljeni slavolok pa je imel napis: »Dobro došli! Bog živi Slovence!«
Po kratkem počitku — pri kislem mleku — se je lazilo naprej vedno težavneje. Proti 7. uri na večer so došli hribolazci do koče. Tam so že bili zbrani nekateri drugi. Strel iznad Dleskovca je prijazno odmeval v pozdrav prihodnikom.
Po 7. uri se je vršila slovesna otvoritev in blagoslovljenje koče. Preč. g. Miloš Šmid, župnik Solčavski, je ob asistenciji preč. g. o. Kasijana iz Nazarij in g. J. Goloba-Repoluska, kaplana Lučkega, blagoslovil novo kočo. V svojem ogovoru je nato poudarjal velike zasluge, katere si je pridobilo »Slov. planin. društvo« za te kraje v tako kratkem času, želel, da bi vsi potniki našli v koči mirnega zavetja proti nezgodam, ter prosil Boga, da bi jo obvaroval vseh nesreč. — Podružnični načelnik g. Fr. Kocbek je potem vse navzočne izletnike prisrčno pozdravil, spominjal se vseh blagih dobrotnikov, ki so izdatno pomagali k zgradbi koče, namreč: osrednjega odbora »Slov. planin. društva« premiI. g. knezoškofa dra. J. Missie in njegovega oskrbnika, posestnika Jurja Moličnika ter izročil kočo »Slov. plan. dr.«.
Načelnik »Slov. planin. društva«, g. prof. Franc Orožen, se je v svojem odgovoru ozrl na zgodovino slov. turistike, spominjajoč najstarejših slov. turistov: pesnika Vodnika, Staniča in vladike Slomšeka, kateri je tudi opeval krasoto »Solčavskih planin«, omenil potem zaslug, katere si je pridobil podružnični načelnik, ter otvoril kočo, odkrivši tablo ob pokanji topičev. Izletniki so šli nato v kočo, kjer so se ob govorih in petji veselili v pozno noč. Prečitani brzojavi in pozdravi so bili navdušeno vzprejeti.
Predsednik g. prof. Fr. Orožen se je z iskrenimi besedami še posebno spominjal našega častnega člana gosp. prof. dr. J. Frischaufa, ki je poslal pozdrav, v katerem piše mej drugim: »Das Gelingen dieser Arbeit ist um so höher anzuschlagen, da dasselbe aus der eigenen Kraft und Mitteln der Einheimischen geschaffen wurde. Dieses Beispiel eigener Thätigkeit wird anregend auf die ganze Nation wirken, selbe aufmuntern, das edle Werk der Erschliessung der Naturschönheiten ihrer Heimat fortzusetzen. Doppelt freut es mich, dass die geehrte »Section Sannnthal« das gelungene Werk nach jenem Manne benannt hat, der zur Erweckung der schlummernden Kräfte seiner Stammgenossen so regen Antheil genommen. Möge die neue Stätte in Zukunft befreit bleiben von allen Unbilden der Witterung und vielen Naturfreunden einen wahrlichen Aufenthalt gewähren. Von diesem schönen Haus aus kann die Erschliessung des Ojstrica-Gebietes unternommen werden. Den geehrten Fostgenossen sende ich die herzlichsten Grüsse und wünsche ihnen eine prächtige Aussicht von der Ojstrica.« —
Omeniti je še, da so bila vrata in napis olepšana z venci iz planinskih cvetic, na oknu pa so se smehljale cvetoče pečnice. Zvečer so domačini žgali tudi kres na Dleskovcu in pri kmetu Knezu nad Robanovim Kotom.
Dne 17. avgusta zjutraj je večina izletnikov odlazila proti Korošici, ker še novi pot ni bil dodelan, od tam pa na Ojstrico in na Škarje. Žal, da je nagajalo vreme ter z Ojstrice ni bilo nič razgleda radi megle. Po prihodu v Logarjevo dolino pa je začelo celó deževati, tako da se je pokvaril zvršetek lepo pričetega izleta. —
Zgradba koče je stala 1408 gld. 37 kr. Zavarovana je pri »vzajemni Dunajski zavarovalni družbi« za 920 gld. Varuh ji je Jurij Planinšek, pd. Kraševec v Lučah, kateri bode v dobi od 1. julija do 1. oktobra stanoval v koči ter hribolazce preskrboval z jedjo in pijačo.