Kokoška Emilija
| Kokoška Emilija Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
V velikem kokošnjaku na koncu vasi je živelo trinajst kokoši. Same dobre nesnice, kot se je rada pohvalila njihova gospodinja, saj se je vsak dan dosita najedla njihovih jajc. Pa tudi dokaj drago jih je prodajala tistim sosedam, ki njihove putke niso bile tako pridne kot njene.
Trinajst kokoši, se pravi dvanajst navadnih in ena pametna. Tista najmanjša, s pernatimi hlačkami in z rožo postrani, kokoška Emilija, tista je bila pa zares še pa še brihtna živalca. Malce je sicer jecljala, zato so jo klicali kokokoška namesto kokoška, ampak to ji je še pristajalo. Posebno še, ker si je zmeraj izmislila kaj novega. Bistra glavica pod čopko, ni kaj. Da ne boste mislili, da so vse kokoši neumne, o kje pa!
Vsako jutro je gospodinja prišla v kurnik, segla s poželjivo roko v topla, temačna kokošja gneza in pobrala sveža jajčka. Prav nalahko si je naložila vseh trinajst jajc v predpasnik in odšla, ne bev ne mev.
Kokoši so brezbrižno brskale po zemlji, iskale črve, koruzna zrna in žužke, pa sem in tja malo kokodajsnile. Mala Emilija pa je vsako jutro še dolgo strmela izpod nasršene čopke za gospodinjo in jezno godrnjala:
»Vsaj hvala bbbi lahko rekla, ne? Le kakakaj bi jo stalo, če bi nas vsaj malo popohvalila? Najbrž mmmisli, da je nesti jajca čisto preprosto. Ppppa naj sama poposkusi!«
»Kakokoko, kakokoko? Eh, nikar ne bodi sitna,« so ji odgovarjale sestre. »V življenju je pač takokokoooo. Taka je pač kokošja usoda ...« Pa so brskale naprej in topo mežikale v sonce.
Mala Emilija pa je razmišljala in razmišljala. Ko pa je to noč proti jutru kot ponavadi začutila, da bo znesla jajce, jo je prešinila neka zanimiva misel.
Ko je bilo jajce znešeno, ga je Emilija nekaj časa zamišljeno ogledovala, potlej pa zamrmrala:
»Kakakakšno llepo jjjajce. Ali ga ni škokokoda za našo gogospodinjo, kkki mi zzanj nnniti hvala nne bo rekla!«
S konico kljuna je narahlo piknila v jajce. Pa še enkrat. Pa še malce močneje. V jajcu je zazijala luknjica. Prijetno je zadišalo. Emilija je s kljunom razširila luknjico in začela pokušati sveži beljak.
»Mmm, ni ssslabo,« je čisto potihem kokodajsnila. Srkala je še naprej in prišla do rumenjaka. Oho, to je bilo šele okusno! Emilija je bila vsa navdušena. Pojedla je jajce, in ker je bila pametna kokokoška, je s kljunom zdrobila tudi lupino in jo pozobala. Zadovoljna je poletela na gred in spala vse do sončnega vzhoda.
Ko je to jutro gospodinja stopila v kurnik, je naštela samo dvanajst jajc. No, lepa reč! Ogledovala si je kokoši eno za drugo in poskušala uganiti, katera ni znesla jajca. Pa kaj, ko so vse putke samo zaspano in trapasto strmele vanjo – brihtna Emilija pa tudi. Gospodinja je slabe volje odšla v hišo, kokoši pa so se začele razburjeno zaletavati druga v drugo:
»Katera ni znesla jajca? Sramota! Jaz sem ga znesla, najbrž ga ti nisi!«
»Znesla sem ga, pa še velikega, da veš! Kakokoko si upaš, pa ravno ti, ki neseš tako drobna jajca!«
To je bilo hude krvi! Kar steple so se! Le mala Emilija se je samo tako zaradi lepšega malo ščeperila in se delala hudo, v resnici je bila pa na vso moč zadovoljna.
Odtlej si je Emilija vsako noč pred jutrom privoščila sveže jajce in skrbno pospravila tudi lupine. In ker so jajčka dobra in krepilna hrana, je Emilija postajala dan za dnem krepkejša in lepša. Perje se ji je lesketalo kot svila, čopka se ji je razkošatila in izzivalno postrani štrlela v zrak, njene hlačke so bile mehke in puhaste kot še nikoli poprej, kakšna čedna kokokoška je postala! Nazadnje se je sosedov petelin, ki je prišel na obisk, tako zaljubil vanjo, da je hotel obskakovati samo še njo. Seveda so se druge kokoši zaradi tega počutile užaljene in prizadete, kako tudi ne!
Gospodinja pa ni in ni mogla ugotoviti, zakaj je zjutraj v gnezdu samo dvanajst jajc. Postajala je živčna in razdražljiva. Jajca ji sploh niso več teknila, v obraz so se ji začele risati gube in začela je hujšati. Nekega dne ji je mož kar naravnost rekel, da mu ni nič več tako všeč kot prejšnje čase.
»Tako lepo okrogla in fletna si bila,« je godrnjal, »pa tudi smejala si se rada. Zdaj si pa vedno bolj podobna kislici!«
To je bila žena huda! Ampak stvar je šla zmeraj na slabše. Zdaj se je gospodinja že ponoči prebujala in razmišljala, katera kokoš ji takole nagaja. Nekoč ni zdržala, potresla je moža za uho in zašepetala:
»Poslušaj, stari! Če ugotovim, katera kokoš ne nese jajc, ji bom zavila vrat!«
Mož se je zbudil, prestrašeno izbuljil oči, ker pa je bil od spanja še čisto omotičen, je ženine besede žal narobe razumel. »Kaj, vrat mi hočeš zaviti!? Lepa žena si mi ti! Le čakaj!«
In še preden mu je žena razložila svojo odločitev, jo je zgrabil in ji primazal dve krepki čez hrbet! To je bilo jokanja in očitanja in razlaganja in opravičevanja, preden sta spet zaspala!
Naslednjo noč se je gospodinja prebudila s krikom:
»Trinajsto jajce, kje je trinajsto jajce?!«
»Pomiri se no,« je zagodrnjal mož. »Kaj pa je eno jajce!«
»Trinajst kur krmim, trinajst jajc hočem,« je vpila gospodinja. In pri tem je skakala do stropa v svoji pikčasti spalni srajci. »Kje je trinajsto jajce? O, ko bi vedela, katera kura je tako nesramna! Takoj bi jo zaklala, zadavila, pobila, zdrobila in skuhala in požrla! Prekleta naj bo, katerakoli že je!«
Kokokoška Emilija pa je ravno tedaj mirno in zbrano pospravljala svoj jajček. Žal ji je bilo le, da se ne more oblizniti po tako dobrem zajtrku. Tatatako jje pppač, če imaš kkkljun, je pomislila.
Zjutraj je gospodinja nesla putkam dvakrat toliko piče kot doslej. Mislila si je pač, da morebiti potrebujejo več hrane in da bo tako spet prišla do trinajstega jajca, če bo perutnino natrpala s pičo.
In zares se je nekega jutra Emilija tako najedla koruznega in ovsenega zrnja, da je naslednje jutro pustila svoje jajce nedotaknjeno. Gospodinja je bila potlej seveda na moč vesela. Od samega veselja nad trinajstim jajcem je trinajstkrat skočila čez plot, to je pa za zajetno žensko kar nekaj! Ampak da bi rekla pridnim putkam vsaj prijazno besedico, to ji niti na kraj pameti ni padlo. In Emilija je spet jezno gledala za njo izpod nasršene čopke.
Gospodinja si je oddahnila. Zvečer je dala kokošim bolj pičel obrok hrane – in naša bistra Emilija je svoje jajce pred svitom spet pojedla.
Nekoč pa se je neka kokoš vendarle zbudila, ker je zaslišala nekakšno škrebljanje zraven sebe. Odprla je oči in v poltemi zagledala Emilijo, ki je s slastjo pospravljala svoje jajce.
»Kakokoko? Kaj pa počneš?« se je začudila.
»I, kaj neki, saj vidiš, mmmmenda nnisi ssslepa,« je zagodrnjala Emilija.
Sestra je bila tako presenečena, da ji je nehote zdrknilo jajce iz zadka, čeprav ga sploh še ni nameravala znesti – in jajce je padlo na tla, še preden je putka utegnila počepniti. Pa se je jajce razbilo in se razlilo po tleh.
»Kkkkaj pa čččakaš?« je šepnila Emilija. »Ppppojej ga pppa dddober tek!«
Sestra si ni dala dvakrat reči. Z užitkom je pojedla razbito jajce, Emilija pa ji je pomagala pospraviti še lupine. Potlej sta si zarotniško pomežiknili in sfrfotali na gred.
Tako je zjutraj gospodinja našla samo enajst jajc. Znorela je. Pulila si je lase. Hotela se je zadaviti s trakom lastnega predpasnika. Praskala je z nohti po umazanem zidu kurnika. Vreščala je balkanske kletvice, vrgla je lastnemu možu koruzen storž v glavo in se od samega obupa začela mazati po glavi s kurjimi drekci.
Med kokošmi se je stvar z nočnimi pojedinami razvedela, ker si kokoši med sabo vse povedo. Naslednjo noč je vsaka putka pojedla svoje jajce – in zjutraj so bila vsa tri gnezda prazna, prazna, prazna! Niti enega jajca! Niti koščka lupine! Nič, ali veste, kaj se pravi nič?!
Zjutraj, joj, zjutraj, ko je gospodinja prišla v kurnik in stegnila roko v prvo gnezdo ... pa še v drugo ... pa še v tretje ...! Najprej je onemela in je pol ure stala kot kip na sredi kurnika in lovila sapo. Potlej, ko je bila zajela zadosti sape, potlej je pa spustila tak krik, ampak že tak krik, da sploh ne vem, kako naj vam ga opišem! Lahko sicer poskusim, ampak že vnaprej vem, da mi ne bo uspelo. Torej: gospodinja je tako zavreščala, da je listje na drevju v hipu porumenelo in se začelo sušiti, šipe v oknih vseh vaških hiš so popokale, po vseh hišah so se ustavile vse ure. V šoli je učiteljica na vsem lepem začela govoriti po francosko, čeprav o francoščini še nikoli ni imela pojma, otrokom je iz ušes začela rasti špinača, traktorju na njivi so počile vse štiri gume! Gospodinjin krik pa je naraščal in naraščal in postajal vse višji in vse bolj prediren. Oblaki na nebu so se obarvali zeleno in začeli pluti v norih krogih sem in tja, cerkveni zvonik se je zvil kot gosenica, v pekarni so se vse štruce postavile pokonci, potok je začel teči nazaj in ribe v njem so začele po žabje kvakati! Še kaj? Še! Sosedov maček jo je s tako naglico ucvrl v polje, da so se mu tace zavozlale v vozel, skotalil se je po tleh in začel jesti regrat! Kravam je iz vimen začela teči namesto mleka goveja juha! Gospodinjin mož si je v naglici poveznil na glavo straniščni pokrov in tekel v bližnji trg po zdravnika. Gospodinja pa je še kar vreščala, vreščala, vreščala. Edino gasilci se niso dali zmesti, vsaj ne povsem. Zavpili so: »Na čomop,« namesto: »Na pomoč,« vendar so se takoj znašli, pridrveli so z brizgalno, saj veste, pri gasilcih gre vse na hitro, takole, »mi ne vprašamo, kje gori pa kaj gori, mi kar pridemo pa špricamo«, usmerili so brizgalno v kričečo gospodinjo in spustili vanjo močan curek vode – in v hipu je utihnila. Debelo je pogledala okoli sebe, ko da bi se bila pravkar prebudila, in rekla:
»O, Fonza! Kako imaš lep ovratnik!«
Fonza je bil najlepši gasilec daleč naokrog, imel je modre oči pa rdeče lase in gospodinja ga je že od mladih nog sem rada videla. Ko se je pa Fonza še prav prijazno nasmejal in pokazal zlat zob v ustih, se je gospodinja čisto pomirila, čeprav je bila čisto premočena od nog do glave, pa njene kokoši seveda tudi.
Povabila je vso gasilsko četo v hišo in jim prijazno postregla s kruhom in jabolčnikom.
»Saj bi vam prav rada jajca ocvrla,« je potožila, »pa so moje putke nehale nesti. Ne vem, kaj jih je prijelo.«
»Mogoče potrebujejo več hrane,« je rekel gasilec Blaž. Temu je šlo namreč zmeraj po glavi le, kako bi se čimbolj najedel, čeprav je bil že zavaljen kot sodček.
»Hrane imajo na ostajanje,« je odvrnila gospodinja.
»Mogoče se bojijo lisice?« je ugibal gasilec Boštjan, ki je bil bolj plašne narave.
»Kje neki, kurnik je trdno ograjen,« je zamahnila z roko gospodinja.
»Kaj pa, če jim je dolgčas,« je dejal gasilec Polde, ki je zmeraj mislil le na zabavo.
»Dolgčas?« je vzkliknila gospodinja. »Kje pa, saj jim vsak teden prinesem sosedovega petelina na obisk, in to kakšnega!«
Sinjeoki Fonza pa je ves čas razmišljal in držal prst na čelu. Potem je vstal, stopil h gospodinji, čisto blizu, ji pogledal globoko v oči in z žametnim glasom dejal:
»Mogoče pa vaše kokoške potrebujejo več prijaznosti? Mogoče jim morate kdaj reči kakšno lepo besedo?« Kajti lepi Fonza je dobro vedel, kakšno moč ima prijazna beseda. Gospodinja je strmela vanj z odprtimi usti in kar mokre oči je dobila. »Najbrž ... najbrž imaš prav,« je nazadnje dahnila. In bogve kako dolgo bi ta lepi razgovor še trajal, če ne bi ravno takrat prilomastil domov gospodinjin mož. Če se še spominjate, je bil odhitel v bližnji trg po zdravnika, ko je gospodinja tako zavreščala. Po poti pa sta oba z zdravnikom stopila v oštarijo. Zdravnik se je tako nacedil domačega žganja, da sploh vstati ni mogel, zato je kar obsedel ob oknu in brundal nespodobne pesmi; gospodinjin mož pa se je vendarle podvizal proti domu. Malo ga je skrbelo, kako je z ženinim zdravjem, malo pa tudi, kakšen joj bo naredila, ker se bo vrnil tako grdo okajen. Vstopil je v izbo in zarohnel:
»Kaj je zdaj?«
Brž so mu vse pojasnili, potlej so se pa gasilci zmotali nazaj v svoj gasilski dom. Gospodinja se je brž preoblekla v suho obleko, si nadela svež, zlikan predpasnik in odšla v kokošnjak.
»Kako je, kokoške?« je nagovorila začudene putke. »Kako se kaj imate? Vam je kaj dolgčas? Kako da mi ne podarite nobenega jajčka več, ali ste kaj nejevoljne name ali kako?«
Nasula jim je slastnega zrnja in odšla v hišo. Kokoške so se osuplo spogledovale in kimale:
»Takokoko je prav, takokoko!«
Mala Emilija je veselo poskakovala in kokodakala:
»Kokokolikokrat sem že rekla, ddda jo bbbo izučilo! Kokokolikokrat! No, bbbomo vividele jujutri zjujutraj, kakakaj bo!«
Ponoči so putke svoja jajčka prihranile za gospodinjo. In ko je ženska zjutraj stopila v kurnik, je našla v gnezdih trinajst velikih, svežih jajc.
»O, hvala, drage moje,« je zaklicala. »To je pa zelo lepo od vas!«
Nasula jim je poln pehar najboljše piče – in odtlej je bilo vsak dan tako. Vsako jutro je gospodinja rekla vsaki putki posebej: »Hvala za jajček. Za jutri se pa spet priporočam!«
Kokoškam se je imenitno godilo, gospodinji tudi, le še enkrat se je zjutraj pozabila zahvaliti za jajce, pa ga naslednje jutro od kokokoške Emilije ni dobila – in to jo je za zmeraj izučilo. Če ti nekdo nekaj podari, te res ne bo konec, če mu rečeš hvala, ne res?
Kokokodak!