Koledovanje pri nas in drugod
Koledovanje pri nas in drugod neznan avtor |
|
Glas zvončkov poje nad zameti
Ter nekje v daljavi utihava;
Dnes strune vse hote zapeti,
Ko mladost se jih dotikava.
In pesmi stare odmevajo
Glasno, ker v kotu so jaslice,
Ki tak presrčno 'z prsi vro
Kot blag glas mile pevke ptice.
J. Vrhlicky.
Težko bi bilo našteti vse pesnike, ki opeva o dobo svoje nežne mladosti, da ne bi se spominjali presrčno lepega božičnega časa, ker to je v resnici doba uže sama v sebi poetična, da se srce, ki čuti le nekoliko toplejše, ne more izogniti, da ne bi nad njo nekaj hipov se ustavilo. Da, vpraša se, v čem neki ta čar počiva? Priroda dremlje v tihem spanju, nikjer ni sledu po njenem živenju; gluhi so lesovi, čijih šum baje le pesniki razumejo, na planinah in na njivah namesto demantov rane rose žare sneženi kristali, ki nam zaslepljajo oči ako zasije iz oblačnega neba na nje zlati solnčni žarek. In tudi te vasice so tihe, kakor po izomrtju, le dim se vleče polagoma tu ali tam iz sajastih dimnikov na kviško, ter pojavlja, da še tam ni izumrlo čilo ljudsko živenje. Pa se tudi vznaša nekaj veličastnega v ozračju, kar niči vso zlobo, kar nas pripravlja k ljubezni in veselju. Zdi se ti, kakor je tedaj v božiču narava sama, da se nahajaš v kakem prostranem svetišču božjem.
Toda božič ni zgolj poetičen sam ob sebi, marveč zavzema tudi posebno mesto v pesniškem delovanji, zlasti so namreč takozvani prostonarodni pesniki morali biti, kakor priča bogastvo k tem pripadajočih narodnih pesni, v tem času jako delavni. Koledovanje in prostooarodne božične pesni, ter v tem času se vršeči običaji, preozko so združeni. Zato pak hočemo tem zimskim cveticam narodnega pesništva, tem snežnim lupinam na drevesu naše dediščine obrniti v teh vrstah nekoliko pozornosti.
Obrnimo se najpoprej kimenu samemu, koledovanju.
Beseda »koledovanje — koleda« pomenja obred, vršeč se o božiču z pohajanjem po hišah in petjem tukaj primernih pesni iz tega namena, da bi pevec za to kaj v dar dobil. Tako je namreč v navadi pri vseh Slovanih in slavni pisatelj ruski N. G. Gogol uže v opazki k svoji povesti: »Noč pred Božičem«, pravi: »Koledovati se pravi pri nas: peti na večer pred božičem pod okni priložnostne pesni, ki se imenujejo »kolede«. — Tudi čas, v katerem se koleduje in darovi, ki se dele, imenujejo se »kolede«. — Ker se pa koledne pesni pojo le po kolednikih po hišah hodečih, nismo tudi privajeni pri nas razločevati v koledovanju obreda ali pesni druge od druge.
Pri Slovanih je koledovanje ozko združeno z božičnimi prazniki — a pri Slovencih posebe — skončevano z Svečnico. Keduj se je pak koledovanje prav za prav začelo, to je težko natančno povedati, kajti našemu koledovanju slične obrede so poznali uže Rimljanje; očevidno, da so bili uže v predkrščanskej dobi v navadi. O tam so z sprejetjem krščanstva najbrž tudi Slovani te obrede sprejeli. Ti narodi namreč, kakor vsi narodi na prvi stopinji izobraženosti se nahajajoči, bili so skrbni opazovalci prirode in njenih prikazni. Zato pa je tudi doba, ko se začenja dan daljšati ali krajšati (kakor ob Kresu in o Božiču), ljudem tudi brzo v pozor došla, ter bila potem praznovana na slavnejši način nego drugi prazniki. — Vsled tega se je v poganskem času slavil o Božiču solnčni obrat zimski, — doba, ko začne dan rasti. Tisti čas se je brezdvomno jelo potem začenjati leto. — Najprirojenejše bi se ve bilo, začeti prvi letni čas (t. j. začetek leta) s pomladjo, a ker se ta ne da zadosto natanko določiti, ni prekostajalo druzega, nego začeti leto s vzrastom dneva po zimi — z našim božičem.
Kot posebnosti odločevalni praznik zimski je bil našim prednikom sedanji dan svetovečerni — zlasti še božična noč. Ta noč se jim je dozdevala kakor meja dveh — svetov — minolosti in prihodnosti; — solnce, kakor bi se ustavilo ta čas na svojem potovanju, ter nabiralo si moči k novemu obhodu; skončano leto je vpalilo v globoki sen minolosti in novo leto, kakor bi začelo odgrinati zaveso raz svojega skrivnosti polnega obraza. Iz tega razloga so bile poganom tudi te ure najsvetejše, in še sedaj je pri nas Slovencih, kakor tudi pri Nemcih v Avstriji običaj, poizvedovati v tem času za prihodnimi stvarmi. Tako namreč Nemci ugibajo gledaje skozi prevrtano luknjo od drevesa, v katero je strela udarila, ob času polunočnic, kdo v župniji prihodnje leto umre, v tem ko pri nas pripisujejo tisto osodo njemu, ki v cerkev grede potoma pade. Druge hišne dogodke poizve baje radovednež, ako poslednji ta večer od doma gredoč vsa vrati pri hiši pozapre in urno trikrat hišo proti solncu obletevši, pri srednjem oknu v sobo pogleda. Vidna znamenja v hiši mu pokažó, ali bodo imeli drugo leto tam svatbo ali pokop, kakor to tudi posluni toti večer na sosedovej meji javljajo. Tako baje glas ali nekak odmev, sličen zabijanju žeblja, znači, da delajo trugo, zaslišanje godbe pa skorajšno veselo ženitnino.
Zgubilo se je med nami uže dosti običajev, da bi godci obhajali tote večere, kakor pred Božičem, Novim letom, sv. Tremi kralji in Svečnico, pred hišna vrata, ter nekoliko pojoč, nekoliko muzikajoč, privabili domačine, zlasti gospodarja, da jim je podaril kakoršne si bodi darove. Posebno vinska kaplica in kruh kolač, ter nekaj desetič je tem veselim prosjakom — kolednikom, kakor so jih imenovali, kaj dobro došlo in bili so veseljem sprejeti. Godcev se je zbralo po 3, 5, 8 in še več skupaj, ki so obhodili časih od vasi do vasi skoraj pol dežele in nabrali koledovaje gredoč dosti lepih darov. Vender več nego godba dopadila je navadno pri Slovencih pesem, zlasti mladih grl, spremljana z harmoniko, in to še posebič takrat, ako je bila pesem vsako leto nova. Toraj se je moral kolednik v tem le času potruditi, da je spletel nekaj kitic priložnostne pesni, voščeč navadno vsakemu stanu pri hiši posebe srečo, blagostanje, mir in kar je še več enacega. Nekaj teh pesni, ki so se v prepisih kar potoma med narodom širile, prav dobro je zloženih, v znamenje, da so prihajale iz srca ter po skladatelju izumljenemu napevu pete tudi k srcu šle. Ena od takih kolednih v slovo staremu letu se glasi:
En starček je zaspal,
Nikdar ne bo več vstal,
Ž njim pa toliko ljudi
(Že v črni jami spi.*)
Ta-le vrsta vsake sloke se pojoč dvakrat ponavlja.*
Kje, sestra, je tvoj brat?
Kje, hči, so tvoja mati? —
So v starem letu šli
(Že v jamo večnosti.)
Oj, Jezus, ti jim daj
Tam vživat sveti raj,
Nam pa lepo živet.
(Dodeli v novem let!)
V navadi je pa to
Želet v novo leto:
Marijo z Jezusom
(In svetim Jožefom.)
Otrokom dnes želim
Za novo leto vsim :
Oj dete Jezusa,
(Za vas obrezan'ga.)
Dekletom voščim spet
Marijo — rožni cvet,
Ki spleta venec zlat
(Deklice obdarvat.)
Mladenčem naj bo svet
Svet' Jožef, — limbar zlat,
Ki v zarji čistosti
(Na strani vam stoji.)
Ženam pa jagnje dam,
Oj jagnje — Jezus sam!
Za vas je rojen bil
(In rešnjo kri prelil.)
Možem je ven'c izbran
"Z peterih svetih ran,
V ljubezen je zavit.
(Z rešnjo krvjo oblit.)
Sirotam ubogim dam
Marijo z Jezusom;
Ki polna vseh dobrot
(Je mati revnih s'rot.)
Presveta rešnja kri
Pa grešnike omij!
Ž njo Jezus vas opral
(Marijo v mater dal.)
Želim vsim sveti raj
Tam vživat vekomaj,
Marijo z Jezusom
(No svetim Jožefom.)
Bolj svetovno praktičnega pomena pa je v tej dobi spevana Moravska narodna pesem:
»Poslušajte gostje mili.
Mi vam svet žegen donesemo,
Žegen božji k hiši vašej
In kar še več je treba k temu.
Če nič druzega ne imate,
Denarja zares noben'ga.
Nam dajte masnega kolača,
Da po njem dete ne plače. —
Kdor denarja ne h'če dati,
Ta ga zgubi ino mošnjiček,
Ter v odmeno té skoposti
Trapaste žene bo možiček.«
Čeh od Časlave pa k temu dostavlja.
Prišel sem k vam na koledo,
Ko mi kaj daste, pa pobegnem,
Če pak z darom ven ne prid'te
Si hčere svoje neomožite.
Pa v kotu ona bo sedela,
Ter kaj odurno na vas gledla.«
Ker se namreč od božiča in pusta navadno tudi največ svateh praznuje, ima gotovo takšno protivno prosjačenje celo pri sebičnih gospodarjih velik vspeh in darovi kolednikov, kot donositeljev blagoslova božjega so bili majhni ali veliki — kakor je bil sploh učinek pesni priličen razmeram pri hiši.
Več ko so imeli za možitev pripravnih hčera pri hiši, obilnejše darove so odnašali navadno ti pevci, čijih pesni so bile sploh različne po raznih krajih in narodih. Tako na pr. poljski pastirji v Šleziji, koledavajoč po hišah tudi pojó:
»Vsaka krava naj se vam oteleti
Ter vrč mleka dnevno daje,
Vsaka kokoš trikrat v leti
Mlade piščeta ima. —
A ktera pak nas obdaruje,
Naj to si pomni, čuje,
Da dobi nekaj vzornega:
Mladenči preprijaznega
In iz Stvarnikovih rok
Še povrh cel kup otrok,
Ki sedeči za pečjo
Boj' peli, kot angelci pojo.«
Ime in slavnost koledovanja je poleg Slovanov lastno tudi Francozom in Nemcem. Francozje imenujejo »calendeau, chalendal« to, kar Srbi badnjak, t. j. dobov panjač, katerega so po srednej Evropi na sveti večer sežigali; božič pak slove: »chalendas«. Naj gotoviše je toraj to ime vzeto iz latinskega: »calendae«, kakor se je imenoval začetek vsacega meseca in tudi začetek leta, s katerim je bilo zdru ženo staro slovansko koledovanje. Latinsko ime so sprejeli tudi drugi romanski narodi in po duhovnikih z sprejetjem krščanstva tudi slavnost po predpisih sv. vere s poprejšnjo zamenili. Cerkveni zbor v Carigradu l. 691, je namreč ukazal slaviti kalendas (vota in Brumalia, vota voščilo, biumalia-zimska svečanost), kar so brezdvomno Slovanom znanega imena, — »kolesa« — imajo Rusi za ta obred o božiču še naziv »okrutnik« v Novgorodu »sobotka«, v Piškovskem okraju; a sežiganje navedenega panjača se imenuje: slavnost svetojanskega ognja. — Rusini pa imenujejo to tudi panovalnicja in dotične darove panovalnike. Slovakom pak slove to: polaz.
Čehi imajo za božič imé: »štédry večer« (štédry-bogat) kot v znamenje, da kakor s pesmami žele premnogo veselja in enakih blagoslovov v množici vsem, tudi ubožcem, kajti, kakor je bil nekdaj izraz »šledrost« kot pomen oproščenja od suženstva, tako je tudi po tem-le prazniku, ali bolje rečeno: po odrešeniku sveta, bil svet pretežkih verig rešen. Torej se tudi začenja koledovanje na sveti večer, ter se končuje s praznikom sv. treh kraljev, s katerim dnevom se je pri Severnoslovanih koledovanje sklepalo. Koledujejo pak pri njih otroci kakor odrasli, brez razločka, in kjer koli se jim poljubi, kajti skoleda je o vanoce, muže po ni »chodit kdo chce« (kolede čas v božiču je, torej vsak iti koledovat sme)! Po nekaterih pokrajinah poljskih in rusinskih je dovoljeno otrokom koledovati samo na večer in v noči pred Božičem; potem pa koledujejo le odrasli ljudje. Nemci so imenovali ves ta čas dobo »der zwölf Nächte«, ali »Anklöpferleinstage«, katero ime je še sedaj obično tam, kjer so nekedaj Slovani prebivali, ko so namreč pred prazniki hodili trkat na vrata, klicaje kacemu imenonoscu tega svetnika v hiši, »gut heil«. To je bilo tem ljudem to, kar je naše žvenkljanje in streljanje na večer pred dotičnimi prazniki.
Zanimivo je gotovo opazovati način, kako se kje koledovanje vrši. Sedaj je ta obred pri nas skoro le prosto beračenje. Tako se n. pr. več dotičnih pesni uže po temu smotru skončuje, kakor ona:
»Iz fire slivnške sva doma,
Za dar vas lepo prosiva,
Pri vas ostan' sam večni Bog,
Z nam' pojde Jezus, naš gospod.«
V srednjej Češki pa je še vedno navada, da občinski pastir, ki je ob enem skoro vsikdar tudi nočni čuvaj, pohaja od hiše do hiše svojih gospodarjev, ter igra na harmoniko in pojoč vošči gospodarju vso srečo, za kar ga gospodinja bogato obdaruje. — Pred nekolikimi desetletji so pohajali tudi vaški učitelji z odličnejšimi učenci od hiše do hiše po koledovanji, katero so smeli opravljati samo oni, zbirajoč darove, kakor tudi one o »sv. Gregorju«. Zato so tudi nekatere dotične pesni po njih dosto dobro zložene. Še popreje pak so bojevali mežnarji koledovat. Po nekod je celo gospod župnik obiskal toti čas vsako bližnjo hišo, da bi njo in prebivalce poblagoslovil, umeje se, da za primerno odmeno. In ko je obično povsod nekoliko posedel, smatrali so to za veliko čast, a odrasle domače hčere, ako jih je bilo več, prizadevale so si na vso moč, katera, kadar vstane, prva na njegovo mesto sede, kajti zmatralo se je za gotovo, da se tista najpopreje omoži.
Po nekaterih krajih so pohajali koledniki naokrog s korobači, kakor še sedaj pohajajo po drugod o Velikonoči.
Zopet drugod nosi kolednik z sabo »bukal«, t. j. nekako trebušnato posodo iz gline, ki ima površnji del z mehurjevo kožo prevlečen, enako bobnu in v sredi njega nasmoljeno dreto z dvema koncema. Pri koledovanju vzame kolednik ta nastroj med kolena in naslinivši si prste, vlači roko sem in tja po dreti. Pri tem se poje.
»Baku, buku, buko!
Odprite roko,
Gospa mati zlata,
Stopite med vrata,
Kolede nam dajte.
Se nič nam ne smijajte« itd.
Kakor je že omenjeno, koledujejo pri severnih Slovanih največ le pastirji, a v Češkej so množico le teh pesni največ razširili slovaški dratari. Po poročilu Dobšinskega, znanega zbiratelja Slovaških narodnih stvari, baje nosevajo fantje koledovajoč z sabo gada. Ta gad je napravljen iz kratkih lesenih tresek, ter na gugalico skupaj zbit se da raztegniti ali skrčiti. Pa ga vzame fante, ki je vodja ostalih, v obe roki in streljaje ž njim proti domačim, tiste straši. Drugi pa pojo pesen:
»Šel je Bog tjekaj do raja,
Adam Za njim poklek'vaje:
»Od sadu vseh dreves jejta,
Samo enega spreglejta,
Z drevesa, ki je v sredi raja
In belo jo cvetje obdajal«
Pa se je satan izpremenil
V gada, ter Evo z lažjo prekanil,
Ki dala je jab'ko Adamu,
Govorečmu tako zra'vno:
»Vzemi, Adam, vzemi jab'ko!
Ti ne veš, kako je sladko!«
Pa sta jo oba pojedla,
In tud' srd božji čutit vedla,
Bog je z raja ju pognal
In motki dve jima podal:
»Tu zemljo rahlajta, kopajta
In kruh iz nje si dobivajta!
A prej kot kruh si pridelala,
Sta dost se oba naplakala.«
V Lužici (v Nemčiji) slavili so svoje dni božič in koledo po jako starih obredih, ki so se dolgo ustavljali navalom nemštva. Pred svetim dnevom (božičem) je namreč pohajevalo tam naokrog samo dete božje, kakor je to obično pri nas o svetem Miklavži. Ta opravek je prevzela katera deklet, ki se je v ta namen belo oblekla. Ko je prišla nekje v hišo, imela je v eni roci metlo s zvončkom, a v drugej bel robec, v katerega jej je hišni gospodar poprej tajno jabolk ali orehov podtaknil. Slavnostno je vstopila ta »dzjećo« v sobo, ter popraševala: »Su tu žane dobre dzjeći?« (Je-li tukaj dosti pridnih otrok?) Ko so domači pritrdili, jelo je božje dete poskušati modrost sladih prebivalcev. Kdor je le kar odrevenel in ni nič znal, bil je na lahno ošvigan; dobro odgovarjajoči otroci pa so dobili jabolk in orehov.
Pred Novim letom in pred sv. Tremi kralji pekli so v Lužici pecivo raznih podob, kakor krav, ovnov, gosi in pod, s katerimi darovi so pohajali potem otroci naokrog po hišah, ter jih darovali svojim botrom; botri pa so te stvari primešali (potem) k živalski krmi, da bi živina se bolj redila. Tem fižurcem rekali so LuŽičanje pred Novim letom — »novo ljetka« pred sv. Trem kralji pa »tsjodrak« štedrak (iz češk. štedry). Ta običaj pečenja enakih figurk je vdomačen tudi v Gornji Avstriji, kjer tako pecivo oskrbujejo pekarji in je potem otrokom prodavajo.
Posebno obilni in zanimivi so običaji koledovanja pri Rusinih, zlasti teh, ki žive v nesporednem sosestvu s Poljaki, namreč v pokrajini med karpatskimi gorami in reko Dnestrom, ter od Stanislava k mejam Bukovine.
Koledovanje se tamkaj začenja na sveti večer. po večerji pošilja gospodar »koledo« starišem, sorodnikom, ali drugim znancem. Ta koleda obstoji iz 2—3 kolačev in sklede, napolnjene z raznimi jedili. Ako to prinese gospodar sam, reče prišedši k hiši: »Prosymo na večerju«, ako pa donese to gospodarjev sin ali hčerka, pa poreče: »Prosyty tato i neni i ja prosu na večerju« (ker prosilca samega tukaj ni, pa jaz prosim na večerjo). Donašalec biva potem pogosten od domačih in ko se vrne domu, dobi v odmeno ta to zopet podobne kolede za svoje domače. Drugo jutro — na sveti dan — pak nastani še le pravo koledovanje in sicer koledujejo po dnevu fantje, na večer pak mladeniči in drugi odrastli ljudje. Mlajši dobe za to kak manjši kos kruha z novčičem, odrastli pa uže cel kolač, in po več krajcarjev. Mlajši koledniki ga starejši koledniki prepuščajo navadno cerkvi za njene potrebe.
Drugje se po cerkveni bogoslužbi zbere »bratovstvo«, t. j. cerkovnik, strežnji in pevci (na koru) pri svojem starešinu, ter gredo potem v družbi z naborno pušico po vseh hišah. Pred vsako hišo zakličejo »či doma, doma, pane gospodariu, či možno vam koledovaty« (ste li doma gospodar in je vam mogoče koledovati)? Znotraj se navadno odgovori: »Možno, možno, prosymo!« Mladeniči pohajajo po koledovanju z godbo, toda le po hišah, kjer so dekleta, ki potem z njimi plešejo, od katerih zahtevajo tudi darov. — Drugje vodi kolednike cerkveni strežaj s križem, s prejo ovitim; za njim gre nosilec mošnjička, ki zbira darove, in pa »bereza«, ki zna najlepše pesni prepevali. Večji del pohajajo, kakor rečeno, koledovat uže na sveti večer, ter si zbero najpoprej mošnjičkonosca, in — da bi jim ta ničesar ukrasti ne mogel — tudi kontrolorja (nadzornika), ki nosi za njim močno gorjačo ter dela na njo zareze, kolikor dobe kje krajcarjev. Od njih pete pesmi so navadne cerkvene pesmi, ki si jih je s tem načinom ljudstvo osvojilo. Ena od njih se začenja:
»Novaja rada
Svitu si zjavila
De panna čista
Syna porodila.«
(Nekaj novega, se svetu dnes zgodi, devica prečista mu sinka porodi).
Potem se nadaljuje z opevanjem sv. treh modrih v Betlehemu, o Herodežu, ki je »ukazal žandarjem zemljo s plundrovati« (opleniti), ter povzročil, da je pobegnil gojitelj deteta, sv. Jožef, v Egipt. Konec se glasi:
»Mi sedaj nad vse
Dneva vesel'mo se
Ter rojstvu njegov'mu
Nizko oklenimo se.
Da bi izvolil
Nam srečen vek dati
In po smrti ž njin
V nebu kraljevati;
O bodite zdravi!
Voščilo: »bodite zdravi!« izreka se vsikdar na koncu koledovanja, enako našim slovenskim kolednikom. — Fantje dobe za to nekaj krajcarjev, ter se za nje lepo zahvalijo. Ker je pa takih kolednikov po več tolp, tedaj se te, ako slučajno skupaj pridejo, tudi večkrat stepo za darove, katere hote drug drugemu vzeti. — Pri nas se kaj takšnega primeri najrajše o Florijanovem, ko tako zvani »Florjanovci«, t. j. sežigalci blagoslovljenega lesa na večer pred tem praznikom, dobe v odmeno za to od gospodinje podtaknena kokošja jajca, s klobaso povrh, katere rahle reči skuša napadnik najpoprej v roke dobiti in uničiti. —
Po poludnevu prvega praznika pa začnejo (pri Rusinih) koledovati odrastli strežniki pri cerkvi. Ko so šli poprej k večernicam, izposodijo si v cerkvi križe in zvončke, ter škrinjice za denar, katere zapečati gospod župnik tako, da se denarji ne morejo ven jemati. Potem si najmejo dva igralca na gosli in dva mehonosca, da bi nosila nabrane darove za njimi. Koledovati začnejo navadno pri svojem dušnem pastirju, kateri jih pokliče potem navadno k sebi v sobo. Pa se razdele na dve trumi, od katerih ena ide koledovat na gornji, a druga na doljnji konec vasi. In od teh, ako je vas precej velika, se razdeli še zopet v manjše skupine, da bi bili s koledovanjem poprej gotovi. Koledujejo pak tako kot njih mlajši tovariši, vpostavljaje se pri hišah pod okno, ki je kje v sredi hišne sobe. Ko so uže odpeli, stopi venkaj gospodar, ter jim poda skledo koruze z besedami: »Prosim za koledovanje« (prošu na kolidu) a oni sprejemajo dar, h kateremu pridoda gospodar obično še nekoliko novcev, odgovori: »Krasno fajno dzinkujemo! abyste taki szesni ta velicni per panamy, pered hromadarny, jak cez dar bozyj poced namy« (prelepo se zahvaljujemo, da bi bili tako srečni in veliki pred gospodom na dan zbirališča, kot je ta dar božji pred nami).
Ko pa dospejo pred hišo katerega od teh »cerkvenih bratov«, kakor se imenujejo, združijo se obično vse skupine v eno in koledujejo pod njegovimi okni kakor drugje. Brat, tu stanuvajoČ, ločil se je že nekaj hipov poprej od njih, ter šel domu pripravit potrebno za njih prihod. In podavši jim zrna, poprosi jih, naj vnidejo (v sobo). Tam jih posadi za mizo, da jim jedi in pijače in ko postavi gospodinja na mizo kašo z mlekom, kar pomenja, da je koledovanje končano, zapojo gospodarju kolednico:
»Zdrav nam bodi gospodar,
Daj zdravje ljubi Bog!
Gospodinja, ti Semenčka
Na preddvoru hram ti zida se
In na tem hramu — je sokol sedel,
Oj sedel, sedel — daleč gledal.
Ter videl je — kjer je širo polje;
Na tem širem polju — je plužen oral
In za plugom — sam Kristus hodil.
A mati božja — tje jed nosila.
Jedila nosila — ter sina prosila:
Oh, orji moj sin — po njivi prav rahlo,
Da zasejemo — jaro pšenico,
Jaro pšenico — enosteblično.
Pa jo požanjemo — to jaro pšenico,
Jaro pšenico — lepo rumeno
In vrh pokrijemo — se sivim sokolom.
Sivim sokolom — s tem gospodarjem,
Tem gospodarjem — gospodom Semenčkom
Hoj za besedo to — da si nam zdrav vedno,
Ostani nam zdrava — tud' ti, gospodinja,
Žena Semenčka!«
Slednja od teh kolednic naj se uže poje komur toli, konča se z voščilom sreče in blagostanja, od katerih najkrajši je:
»Mi vam voščimo — srečo in zdravje vse,
Srečo in zdravje — in kar še treba je,
Ob času ko mlade — se nov'ga leta dni,
Novega leta dni — da srečni vsi b'li,
Po njih oblagodarjeni — še dolgo živeli!
Oh bodite nam zdravi!«
Potem se jim gospodar spoštljivo zahvali, poljubi križ, kakor je uže poprej pred hišo storil, ter jim da nekoliko krajcarjev. Koledniki koledujejo navadno še gospodinji, otrokom od najstaršega do najmlajšega, naposled še družini in drugim domačim posebe, ter sprejemajo od vsakega dar.
Ko so odkoledovali, pijejo »vodko« (žganjico) in potem začnejo navadno plesati, ko jim goslarja zagodeta. Stari možje pa sedejo in počivajo, in gospodar gostuje jih dalje. — Gospodinja pa skliče nekaj deklic iz sosedstva in nastane veselica. To traja dotle, da gostje opazijo, da se koledniki, ki so ostali zunaj, bližajo zopet k hiši novega brata; ko se to zgodi, pa odrine vsa družba za njimi. Na tak način koledujejo po štiri, šest in več dni, dokler niso vse naselbine obhodili. Gospodar, katerega bi izpustili, smatral bi to za težko razžaljenje, kar »bratje« (družba) se ve nikdar ne store. Zbrane denarje in zrnje odnesó na to v nedeljo v cerkev, samo godci in mavbonosci so od njih plačani.
Cerkvena bratovstva, o katerih je tukaj govor, sestavljajo se iz mož svobodnih in oženjenih. Kjer pa takšne bratovščine ni, pa si napravijo kolednike tako: Po večernicah pravega božičnega praznika gredo koledniki (sami) k duhovniku prosit, da bi jim dal dovoljenje za koledovanje, kajti brez tega bi jim nihče nečesa ne dal. Duhovnik si se ve izgovori za cerkev določen del, in ko ga zagotove, izpolni se jim prošnja. Koledovat pa hodevajo najrajše po hišah, kjer bo dekleta za možitev, kajti poleg tega, da jim narede veselje s plesom, dobe še od deklet, ki se jim hote hvaležne skazati, bogate denarne darove, uže nemara dalje časa v ta namen hranjevane. Ko so s koledovanjem po vasi gotovi, oddajo določeni del duhovniku, ostalo pa se najbrž pospravi uže bližnjo nedeljo v globoki žep žida krčmarja.
Kakor je iz opisa tukaj razvidno, opravlja se koleda pri Rusinih kaj veselo. Povsem nasprotni način pa je vdomačen na Moravskem, kjer namesto mladeničev pohajajo dekleta v družbi koledovat po hišah, kjer so mladeniči. Pri tem pojo:
»Stoji gruška pri Kalini,
Širja zgoraj kakor zdolaj,
Na njej gruške so rudeče,
Ki jih solnce dnevno peče.«
Kdo ho gruško to oklatil
In ljubljenki v dar poslal?
Sam naš Jožef jo oklati,
Da Katki kaj bo v dar poslati.«
Ali:
»Je izletela golobica
Iz prezornega otenca,
Zletela na polje ravno
Kjer kozolci polni so.
Janezek tam drva ravna,
Francika mu jih podaja:
Ravnaj sam svoja drva
Saj nisem tvoja ljubica!«
Zakaj pa bi moja ne bila?
Ker si to mi že obljubila,
Obljubila pri svoji duši,
Da se ljubezen naj' ne zruši.
Zakaj pa bi moja ne bila?
Ker si to mi že obljubila
Obljubila to pod dobom,
Da se enkrat vzela bova.«
Ko se je to odpelo, stopi ena z deklet pred tovarišico ter reče: To se je pelo vse Jožefu Dvorjaku, nam v koledo naročeno in to vse za to, ker Katka Novakova je dosti zala deklica. Ko so sprejele darove, pa kolednice pojo:
»Ve kolednice, sedaj pa le bližje,
Tem mladim, zalim fantom naj vsa hvala je!
Daj vam večni Bog zdravje, srečo vso
Ter dvoje konj — nevesto zalo, mlado,
In krasno kočijo, okovano.«
Pri Poljakih pohajajo po koledovanji otroci s zvezdo — ki spada naravnost k jaslicom, katero nosijo koledniki o sv. treh kraljih z seboj. Način koledovanja je podoben načinu rusinskemu. Ta zveda, iz leskečega papirja narejena in na palico pridodelana, tako je vravnana, da se da na razne strani obračati, nosi se tudi na Slovaškem z soboj, prav tako tudi v gornji Avstriji, kjer pohajajo tako imenovani »Sternsäger-ji« na okrog. Ta običaja opravljajo sedaj tukaj zgolj fantje po mestih, ko predstavljajo preoblečeni sv. trije Kralje z Jutrovega. Med Slovenci na deželi pa je sedaj še najobširnejše koledovanje o Svečnici, s katerim praznikom se ta zanimivi obred pri nas tudi končuje. Ti koledniki, po največ pevci in vsaj po dva skupaj, zataknejo si za klobuk in na suknjo svatovske kitice s trakovi, ter nosijo z seboj enako ozaljšano voščeno svečo, ki se med petjem v sobi prižge, ali tudi ne prižge. Da si trudijo zapeti vsako leto novo zloženo kolednico in se starejša poje še kod zgolj za nameček, to je samo ob sebi umevno. Ena teh ob tem času tukaj popevanih kolednic se glasi:
»Hvaljen bodi Jezus Kristus! —
To je naš ti prvi glas —
Bod' Marija ti češčena
Zdaj ino na večni čas!
Tu na svetu je živela
Že pred osemnajst sto let;
Sad deviški je spočela
Ko se prav' mu Jezus svet'.
Ljuba svečenska devici!
Oh le prosi ti za nas!
Da bi naša ti dušica
Slišala nebeški glas!
Vsa pokoma je spolnila
Kar zahteval Mojzes je,
Da bi tudi nas učila
Vdati v božjo voljo se.
Ona ofrala je sina
Bogu večnemu za dar,
Da bi duša ti edina
Ne pogub'la se nigdar!
Da kadar b'mo mogli vmreti
In ločiti se od tod,
Nam duša vredna b'la sprejeti
Popotnico še za odhod!
Ko oči boj' otemnele,
Nam podana v roke luč;
Takrat, takrat, o Marija,
Pridi ti nam v pomoč!«
In naštevaje še več podobnih voščil se skončuje:
»Zdaj pa srečno vi ostanite!
Mi to pesem sklenemo —
In v spominu nas ohran'te,
Ljubi Jezus žegnaj vas!
Da bi enkrat vsi veseli,
Ko bo prišla smrt po nas
Mariji čast in hvalo peli
Zdaj ino na večni čas!«
Zopet druga pesem, ki si jo je ljudstvo v prepisih kar mimogrede osvojilo glasi se:
»Poštene ovčice! tak pojemo mi —
Ljubljeni kristjani! poslušajte vi!
Te sveče ki s pušlami cirane so,
So k časti Mariji gor v svetni nebo.
O grešniki vbogi, obrn'mo se mi
Tje k materi božji, ki v tronu stoji;
Kdaj bomo ležali na smrtni post'lji,
Marija Svečanka, prisveti nam ti!
Mor'bit da vtem letu b'mo mogli mi umret,
Z žalostnim srcem zapust'li ta svet;
Oh ure al' dneva ne vemo to mi
Kdaj rožca cvetoča se dol' obleti.
Ko ura odbije b'mo mogli mi vmret,
Vsi znanci, prijatli, zapust'li ta svet;
Bogastvo, veselje, ostalo vse to.
Nas bojo pa djali v to črno zemljo.
Poštene ovčice le zmislimo si —
Na rajne dušice, ki tukaj jih ni,
So b'le na tem svetu, pa mogli so umret
In večnemu Bogu to rajtengo dat;
Jutranja zarja nam greje srce,
Ker Jezus preljubi z solncem sem gre,
Nas vodi Marija, nas prosi lepo,
Zapust'mo te grehe in živimo sveto.
V nebeškem veselju angelci pojo,
Marijo Svečanko častijo lepo,
Zapojmo, čistimo Marijo tudi mi,
Je nam dete rodila, v jaslicah spi.
Marija Svečanka v vpeljavanje je šla
In svojega sina Bogu ofrala;
Svet' Simon ta stari ji močno vesel,
Da je to dete na roke prejel.
Končuje pa se z voščilom:
Vi oče in mati, vam damo lep dar.
Marija, svet' Jožef vam naj bo za dar;
Po njunih vsi navkib le živ'mo lepo,
Da pridemo k njim tje v sveto nebo.
Mladenči, dekleta vam damo lep dar,
To detce sveto vam naj bo za dar!
Zdaj srečno ostan'te, mi gremo od vas,
Marija, svet' Jožef, ostan'ta pri vas!
Takšne vsebine je tudi tretja »Svečenska pesem«:
Hvaljen bodi Jezus Kristus
In njegovo sveto ime!
Tak sliš'te kaj vam pojemo:
Naj vam to k srcu gre!
No pesem vam čemo zapeti
V veselje vsem ljudem,
Svet Jožef in Marija
Šla sta v Betlehem.
Na potu prigodilo se
Da Marija rodila je
Tega Sina božjega
Skoz' Duha svetega.
V Betlehem' sla obhodila
Kjer »herperce« nista dobila,
Kjer bi bla počivala,
In čez noč prebivala.
V Betlehem sta prišla,
Žlahto obiskat šla,
Pa Žlahta ni hotela
Njiju gor vzeti.
Svet Jožef se obrne
In milo tak govori:
»To je vse božja volja,
Da se zdaj tak godi.
Za mestom je na štala,
Se taj bova podala,
Le-tam je prebritki mraz,
Vsmili se Bog ti čez nas!
Marija ga pa trošta,
O svoj'ga moža Jožefa:
»Jaz bom nocoj rodila
Zveličarja sveta.
Kteri je vetvaril zemljo, nebo,
Človeku dal dušo, telo,
On nam bo pomagal,
Da bova prestala to.«
Svet' Jožef nji pa pravi:
»Oh kak men' to britko de,
Če boš pa ti rodila,
Nimava odejice.
Kam bodeš ga povila,
In kam ga položila?«
»Slama bo blazinica
Seno pa odejica.«
Marija pa pleničke
Si lepo ukup spravi
In svojga si sinčka
Na nje povila je.
Svet' Jožef je pa poleg stal
In Jezusa kuševal,
Ki je v jaslicah ležal
In britki mraz prestal.
Pastirci so ti prvi
Prišli Jezusa častit,
Ki so na polji bili
Poleg svojih ovčic.
Angelj jih pa gor zbudi
»Kar neznano je še« — jih uči:
»Le pojte v Betlehem,
Tam ena luč gori.«
Ko notri v štalco prišli so,
No malo dete našli so
Ki je v jaslicah ležalo,
Milo jih pogledovalo.
Mi sklenemo to pesem
O rojstvu naš'ga Jezusa,
Naj bo vam to k veselju
O Mariji Svečenski.
Kakor je iz te posledne pesmi razvidno, spričujo mnoge teh pesni res slabo pesniško žilo skladatelja, kateremu se nemara ni zdelo včasih tudi truda vredno odeti svoj umotvor v lepšo obliko. Pa še od tega malega ide vsled pozabljivosti poslednji čas preveliko, časih še dobrih stvari v izgubo, ker zbiratelji prečestokrat celo nemajo kje prilike priobčiti zapisanega narodnega blaga. Pa nam potem lahko očitajo, da ga nismo imeli, ker še to malo ni izdano! Škoda!
(Konec.)