Kolektivna histerija
| Kolektivna histerija Zoran Božič |
Objavili dediči avtorskih pravic
| |||||||||||||
Novinar Janez Tomažič v uvodniku Sobotne priloge poglobljeno razčlenjuje sedanje stanje parlamentarne demokracije v Sloveniji, ko se že več kot desetletje po tekočem traku dogajajo predčasne volitve, menjajo vlade in nastajajo nove stranke. Stanje se mu upravičeno zdi zelo resno in na koncu prispevka omenja celo možnost entropije, torej sesutja političnega sistema. Kot enega od osrednjih dejavnikov, ki so povzročili to politično nestabilnost, navaja nekritičen in nedosleden prevzem nemške ustave v letu osamosvojitve, pri tem pa poudarja predvsem problematiko neustreznega volilnega sistema. Na koncu zaskrbljeno ugotavlja, da tudi predčasne volitve najbrž ne bodo prinesle rešitve, in se sprašuje, če obstaja še kakšna možnost. Po tem povzetku je potrebno najprej dodati, da ni problem samo v nestabilnosti politike, ki upravlja državo, pač pa tudi v negativni kadrovski selekciji, ki jo omogočajo popolnoma nepregledne in protislovne volitve poslancev. V državni zbor namreč pride le manjšina kandidatov, ki so v posameznem volilnem okraju dobili največje število glasov. Zato tudi na drugih odločevalskih ravneh ni toliko pomembno, koliko si sposoben in kaj znaš, ampak predvsem to, da si naš.
Obstoječa protislovna volilna pravila (sorazmerna delitev mandatov glede na dobljene glasove strank in volilni okraji kot prvina večinskega volilnega sistema) vsaj od konca Drnovškove ere dalje poslancem ne omogočajo kontinuitete oz. stabilnosti, saj se z vsakim sklicem zamenjata okoli dve tretjini državnega zbora. To velja predvsem za novokomponirane stranke, ki imajo volilno bazo v privržencih nekdanjega LDS-a, torej v Zaresu, Pozitivni Sloveniji, strankah SMC in LMŠ. S korenitimi spremembami volilnih okrajev pa se nepredvidljivost ponovne izvolitve poveča tudi pri strankah SDS, SD in Levici, ki sicer običajno večinsko ohranijo svoj nabor izvoljenih poslancev.
Ni naključje, da novinar, ki se zavzema za politično stabilno koalicijo in vlado, ne vidi ustrezne možnosti v ukinitvi volilnih okrajev in uvedbi preferenčnega glasu, kar bi volivcem omogočilo vsaj delen vpliv na izbiro kandidatov, čeprav se je za takšno rešitev zavzelo skoraj dve tretjini poslancev državnega zbora. S takšno spremembo še vedno ne bi mogli kandidirati nestrankarski kandidati, dejansko bi se še poslabšala že zdaj zelo vprašljiva teritorialna pokritost države z izvoljenimi predstavniki ljudstva, ob listah z več kot dvesto imeni pa bi bila problematična tudi legitimnost izbire. Danes je kristalno jasno, da večje ideološke polarizacije, kot jo vsakodnevno občutimo predvsem na družbenih omrežjih, pa tudi v osrednjih levih in desnih medijih, kljub sorazmernemu volilnemu sistemu pri nas še ni bilo. Prav tako ni nobene možnosti, da bi radikalna desna stranka, ki se sama hvali, da bi v primeru večinskega sistema (seveda enokrožnega, in tu je kleč!) osvojila več kot dve tretjini, torej ustavno večino poslanskih mandatov, na volitvah z dvokrožnim večinskim sistemom dobila največ glasov, saj bi se tiste stranke, ki zastopajo večinsko v levo nagnjeno volilno telo, v drugem krogu povezale in z lahkoto premagale kandidata stranke SDS. Takšen scenarij dokazuje simulacija volilnih rezultatov zadnjih volitev (slednjo omogoča prav protislovna zasnova sedanjega volilnega sistema, ki ohranja volilne okraje kot prvino večinskega sistema), po kateri bi se število poslancev imenovane stranke prepolovilo, povečalo pa pri strankah LMŠ, SD in Levica. Zato lahko sklenemo, da paradoksalno dvokrožni večinski volilni sistem najmanj ustreza prav stranki SDS, torej tisti, ki ga je leta 1996 predlagala za potrditev na ljudskem glasovanju in do danes zagovarjala. Najbolj pa ustreza tistim levoliberalnim strankam, ki ga, spet paradoksalno, ves čas demonizirajo in odkrito zavračajo. Pri čemer se ne zavedajo, da je Janez Drnovšek leta 2000 z ustavno spremembo, s katero sta LDS in SLS povozili na referendumu izglasovano voljo ljudstva za uveljavitev dvokrožnega večinskega sistema, pravzaprav omogočil prvo in drugo in tretjo Janševo vlado. Vprašanje, zakaj tem strankam ustreza občasno vladanje radikalne stranke, ki si prihod na oblast še v večji meri predstavlja kot delitev plena in ne kot delo za narodov blagor, je zgolj retorično vprašanje.