Kolera

Kolera. anonimno

Izdano:	Slovenski narod 17. september 1910 (43/290)
Viri:	290
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Čudak je bil. Že doma, ko je spal z mlajšim bratcem skupaj v eni postlji, nikakor ni mogel trpeti, da bi bila obrnjena drug proti drugemu. Za nikomer ni pojedel ostankov, in ko je kdo le dotaknil se njegovega kruha, ga ni sploh več vzel v roke. Imeti je moral svojo žlico, svoje vilice, svoj nož in svojo rdečkasto skodelico, sicer se ni dotaknil jedi. Bognedaj, da bi ga bil kdo pobožal po obrazu, takoj je zamomljal s krčevito stisnjenima ustnicama »mmm«. Poljubiti se ni dal nikdar nikomur, še ko je bil zibeli ne. Enkrat ga je hotela poljubiti mati, ko je bil star leto dni, pa se je raje prekucnil na drugo stran iz zibeli.

V šoli se je izogibal součencev, nikoli ni zahteval od nikogar nobene usluge, zato je pa tudi vsakega pošteno nahrulil, če ga je poprosil kake usluge. V gimnaziji je med odmorom ob 10. natepaval svoj štrukelj ali svojo maslenko, toda nikdar se mu nihče približal, da bi ga poprosil za »kec« ali »kie« kruha«, kakor je bilo to med drugimi običajno. Tako je zrasel, braneč se vsakega okuženja in nepotrebnih bacilov, v abiturijenta. To se pravi, pri maturi je padel, kakor je bil dolg in širok. S tem pa je veliko povedano, kajti dolg je bil 182 centimetrov. Koliko je bil širok, naj pa izračunajo bralci sami, ker bo težko, ker vedo njegovo velikost in ker jim povem, da je tehtal, predno je šel delat maturo, celih 112 kilogramov ... no, pa bil je flagmatik in si ni nič storil iz tega, da je pri maturi padel. Svojega temperamenta je podedoval tričetrt po očetu, ki je bil hiperflegmatik, in četrt po materi, ki je bila histerično – sangvinična. Takoj je sklenil iti v semenišče, češ, tam bom živel kot dobro spravljen dijak in pozneje kot rejen župnik najbolj sam za sebe.

Rečeno, storjeno. Kakor do danes še vsak, je tudi on absolviral bogoslovne nauke v štirih letih in prišel za kaplana k župniku, ki je živel z ljudstvom in za ljudstvo. Za vsakega je imel mil pogled, dobro besedo in dober svet in vsakemu je segel po razgovoru v besedo. Kaplan pa ni dal nikomur roke, da, še prijazen pogled se mu je gnusilo dati priprostemu kmetiču. Zato mu je nadel župnik ime »ta špintek Janez«.

Dolgo ga pa s tem imenom ni nazival, ker je kmalu potem umrl. Njegovo faro je dobil »ta špintek Janez«, ker je ustanovil preje Marijino družbo in »Čuke«, denunciral naprednega nadučitelja in – no, ker je imel 138kg svete teže.

Ljudstva ni pridobil za Marijino družbo in »Čuke« s prijaznostjo in popilarnostjo, karveč s terorizmom, ugonobiti ga. In kar je obljubil, to je izpolnil. Bil je groza in strah cele fare. Neštetokrat so prosili župljani škofa, naj premesti to šibo božjo v kako drugo faro, da bodo še drugi ljudje imeli pekel na tem, in zasluženje na onem svetu, toda bilo je vse zaman.

»Ta špintek Janez« je paševal naprej in strigel svoje ovčice, redil svoj trebušček, ne pozabivši podbradka, in zabavljal raz leco in iz spovednice čez liberalce.

Ker je pripravil, ravnajoč se natanko po našem krščanskem nauku, nebroj svojih faranov v materijalno nesrečo, v družinske razjpore, v zapore in kazenske preiskave, je dobil tudi mnogo grozilnih pisem. Najbolj originalno grozilno pismo mu je pisal občinski tajnik Hipolit Kuga, ki ga je bil spravil z denuncijacijami iz službe. Pisal mu je, da se ne bo maščeval, ne z razstrelivom, ne z denuncijacijami in ne s strupom, marveč s samo prijaznostjo. »Ta špintek Janez« je bil precej filozofa, zato je tuhtal, kako bi utegnilo biti to maščevanje, na povračilo hudega z dobrim, niti mislil ni. Tega se pa od njega tudi zahtevati ni moglo, saj je bil vendar krščanski duhovnik, katoliški župnik.

Obiral je ravno mastno gosko, založil tuintam velikanski nabodljaj solate - berivke s trdo kuhanimi jajci in oplaknil vse to z velikim kozarcem rujnega vina, ko je prinesla kuharica večerno pošto: nekaj razglednic s svetimi podobami, nekaj pisem brez narodnih ali »Naše Straže« kolkov, »Slovenca«, »Domoljuba« in »Bogoljuba«. Odpre najprvo pismo s škofijskim pečatom. Škof naznanja, da pride na kanonično vizitacijo. Drugo pismo mu je, po pisavi sodeč, pisal njegov sošolec dr. Lampe. Sporoča mu, da pride s profesorjem Jarcem na volilni shod v njegovo faro. Dr. Šušteršič se zaupno obrača v neki kočljivi stvari v tretjem pismu do njega. Nato vzame v roke časopise, ki jih pa obriše preje s posebno, nalašč za to ob mizi visečo cunjo.

»Ta špintek Janez« gleda in gleda, oči se mu bulijo, težko sope, mrzlica ga stresa, goska in vino se mu ustavita, kar se mu še nikoli ni prigodilo. Bral je namreč med dnevnimi novicami, kako se širi kolera in potem je čital popis bolezni. On, ki se mu je že od malih nog gnjusila vsaka dotika s katerimkolisibodi človekom, misli z grozo na to, da bi se eventuvalno lahko dotaknil kakega na koleri obolelega človeka, že ta misel sama se mu tako gabi, da se mu prične dvigati.

Čuti, da je bolan; v posteljo gre. Še enkrat preleti v mislih vsa pisma in potem poročila o koleri, potem pa hropeč zaspi.

Drugo jutro se zbudi, pa je ves zmeden. Oči ima izbuljene, ogleduje roke. ošlatuje kožo, če je hrapava, poskusi jokati, da bi videl, če so mu se na razpolago solze, ali je morebiti že na koleri obolel. Kuharici se zdi, da ni pri zdravi pameti in pošlje po zdravnika. Med tem ji pa župnik plaho pripoveduje, kaj se mu je ponoči sanjalo: Občinski tajnik je odšel iz kraja s trebuhom za kruhom in prišel na Dunaj. Tam je zastonj povpraševal po službi in se vrnil v svoj prejšnji kraj nazaj. V Ljubljani ga napadejo slabosti. Gre k zdravniku, ki konstatira – kolero in mu zaukaže, takoj iti v bolnico, kar organist tudi obljubi, toda ne gre v bolnico, marveč kupi vozni listek v svoj prejšnji službeni kraj. Nameraval se je namreč na originalen način maščevati nad župnikom: okužiti ga je hotel. Pride v farovž, ko so bili v gosteh pri župniku ravno škof Bonaventura, dr. Šušteršič, dr. Lampe, Jarc, kamniški dekan Lavrenčič, kamnik Žlogar, dekan Koblar, dr. Krek in Pavšar Tomaž. Preoblečen je bil tajnik v berača in prosil je v bogajme. Vsak izmed njih navzočih mu je kaj dal, župnik nazadnje le en fiček. Vsakemu je poljubil roko in jo z obema rokama stiskal, župnika pa je prijel za roko, kakor s kleščami in mu poljubil roko, kakor bi bil besen, vendar mu župnik roke ni mogel izpuliti, tako krčevito jo je držal. Ko je končal, je vrgel šaro raz sebe, stopil razjarjen, kakor angelj, ki je Adama in Evo spodil iz paradiža, na sredo sobe in vzkliknil: »To je moje maščevanje. Na Dunaju sem nalezel kolero. Predno umrjem, sem jo prinesel v zahvalo za odjedeno eksistenco vam, klerikalnim matodorjem, ki premišljujete le o tem, kako bi druge ubili, sami pa dobro živeli. Mene ne reši nobena zdraviška pomoč, jaz pa sem rešil človeštvo s kolero – kuge.

»Ta špintek Janez« je ležal nekaj dni bolan, potem pa ga je od same razburjenosti zadela kap po eni strani in je moral iti v pokoj, kamor mu je pripomogla – slaba vest.