Koliko je Bog lonaj vreden
| Koliko je Bog lonaj vreden Jožef Virk |
| |||||||||||
Na sivi skali stal je beli grad,
Tako mi pravili so mati;
Tam je grajšak prebival sivobrad,
Pobožen, ljudomil, bogati;
Sirotam bil je oče mili,
Pomagal vsakemu je v sili.
Zato močno slovel je beli grad,
In vse ljubilo je grajšaka;
Zatekal k njemu se je kmetič rad
V potrebah — in sirota vsaka.
„Bog lonaj!“ mora izgovoriti,
Kdor če kuj ubogajme dobiti.
Bil ravno lep je pomladanski dan,
In solnce se iz za gor priziblje,
Ko se vojšak, ves bled in polhen ran,
Po berglah zdihujoč prigiblje:
Oh usmilite se reve uboge,
Ki krogle mu odbile noge!
Še izgovoril ni vojšak enkrat,
Že dar bogat priplava z line; —
Alj ko „Bog lonaj vam sto tavžentkrat!“
Se kviško čuje z globočine,
Obide sveti strah grajšaka,
Objemši pelje v grad vojšaka.
„Ostani tukaj, rodoljub velí,
Dobival tu od moje hrane,
Preskerbljen boš vse svoje živo dni,
Zacelil si skeleče rane;
Ko brata v ljubavi živela
Do sinerti bodeva vesela.“
Kakor po trati srebročist studenec
Jima življenje sladko teče;
Al hitro se osuje roženvenec,
Ni ne pod solncom prave sreče.
Odšel grajšak po poslih v mesto,
Vojšaka pahne sin na cesto.
Vernivši se domu — vreši grajšak:
„Dokler mi sin ne razodene,
Koliko je vreden Bog lonaj vsak,
Kolikšne je pred Bogom cene,
Tak dolgo nimam oče sina,
Ne bo njegova last grajšina.“
„Bog lonaj? — Kaj pa to!“ se nasmehlja
Mlad modrijanček, zvita glava;
Bog lonaj pač veliko ne velja
In lehko bo z očetom sprava.
Prebera knjige, pisarije,
Tovaršev sluša pametnije.
Svoj god obhaja tretjič že pomlad
In tud poletje zopet mine,
Kar sin terpi vročino, mraz in glad
Gredé črez hribe in doline;
Pa le ne zvé, ne vé nobeden,
Koliko je Bog lonaj vreden.
Prehodi mesta, terge in vasí,
Prehodi vse dežele sveta,
Hiti na dvore, kjer modrost sloví,
Hiti do koč priprostega kmeta;
Pa le ne zve, ne ve nobeden
Koliko je Bog lonaj vreden.
Plačuje maše, ubogaime dajè,
Se posti, moli in zdihuje,
Gre v samostane in v učilnice,
Kjer noč in dan se posvetuje;
Pa le ne zve, ne vé nobeden,
Koliko je Bog lonaj vreden.
Že dan za dnevom gine upa žar;
Kar, o radost! zve, da v puščavi
Živi mož božji, nek puščavnik star,
Ki vsak’mu vé odgovor pravi;
In vsaki dan mu angelj hrane
Prinaša od Boga poslane.
V puščavo zdaj hiti popotnik moj
In pri svetniku sveta išče:
„Ne vem!“ veli puščavnik, „pa nicoj,
Ko desni angelj me obišče
Ga čem vprašati: Koljko vreden
Pred Bogom je Bog lonaj sleden.“
Večerna zvezda ravn’ gore zlatí,
Ko angeljček z nebes priplava.
„Povej, veli puščavnik, angelj mi:
Kaj je Bogloneja veljava? —“
„Ne vem!“ odgovori tu sveta,
Pa vprašat grem Boga Očeta.
V nebó se angelj hipoma podá,
Poprašat gre Boga Očeta:
„Še več, ko stolp iz čistega zlata
Do neba — in nazaj do sveta,
Še več, Bog Oče pravi, vreden
Je pred menoj Bog lonaj eden.“
Skesan je sin zdaj se domú podal
In vse povedal je očeti.
„Glej, ki Boglonejev sto tavžent dal,
In ti si ga pognal po sveti,“
Veli grajšak. — Sin pa poiše
Vojšaka in ga pelje v svoje hiše.