Koliko sem bila stara, ko sem se rodila?

Koliko sem bila stara, ko sem se rodila? Aksinja Kermauner

Spisano:	Eva Košir
Viri:	Kermauner, Aksinja (1997). Koliko sem bila stara, ko sem se rodila?. Ljubljana: DZS. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Želja

"Mami, greva na sprehod, mi boš kupila sladoled!" "Ne moreva, Ijubica, trgovino so že zaprli, pozno je že." "A so sprehode tudi zaprli?"

Zamotane besede

"Izi, reci otorinolaringolog!" "Olok," prepričano odvrne Izidora. "Ponovi specialiteta!" "Peciljateta!" "Super! Zdaj pa skleroza multipleks." "Moza kukuduz!"

Srečna hiša

"Si vzel košaro?" 'Hu, Gaja se je pravkar pokakala, tečem zamenjat plenico." "Presneto, kje je moja torbica?" "Pa ravno zdaj še telefon!" "No, odrinimo že!" Ko smo končno vsi zloženi v avto in speljemo, Izidora pogleda skozi okno in zapoje: "Hi hi hi, mi gremo na izlet, hiša bo pa ostala doma!"

Mnogoročka

Z nogo zibam voziček, v desni roki držim stekleničko, z drugo pripravljam vročo vodo, s tretjo ... "Ves kaj, Bog," pravim, "lahko bi mi malo olajšal delo. Kot si mi po porodu napolnil prsi z mlekom, tako bi lahko uredil, da bi mi na hrbtu pognal dodaten par rok. In ko bi detece že malo odraslo, bi se pač posušil in odpadel," končam in s četrto roko potisnem Gaji dudo v usta.

Preprosta rešitev

"Huh, nehaj že vreščati, sirena! Saj ti ni hudega!" mirim Gajo, ki na mile vize preizkusa svoje glasilke. Ko nam vsem že zvoni po ušesih, se Izidori posveti: "Mami, ti Gajo kar lepo zloži in jo spravi nazaj v svoj trebušček, pa se je ne bo slišalo!"

Spor

Odnese mi pokrovko. "Zdaj je pa zadosti! Še vedno bosa! Ubogaj, če ne ...!" "Veš, mami," maščevalno pravi Izidora in kujavo obuva copate, "ko bom JAZ velika, TI pa majhna, bos pa že videla!"

Žalitev

"Kako, da so zmeraj vsi rokavi obrnjeni narobe, vse elastike pretesne in vsi gumbi zapeti!" se jezim, ko brezuspešno usmerjam Izidorine mrgoleče ude v čudno ozka oblačila. "Uh, kako gomaziš! Bodi no za sekundo pri miru, migotalkar! Ja, pravi migotalkar si, paramecij, da ves!" "Ti si kremicij!" me užaljeno zavrne Izidora.

Zamenjava

"Punci sta taki, da je za znoret," razburjeno razlaga Izidora moji obiskovalki. "Soba je takooo razmetana, da se mi kar gravža!" "Sta pa res poredni," se namuzne Renata. Izi sklene: "Kar stran ju bomo vrgli!" Dobrohotno pripomnim: "S kom se boš pa igrala?" "Bom šla pa po nove!" "Kam le?" "K sosedom!"

Sprememba

"Tamala, ne teži in pusti moje knjige že enkrat pri miru!" zavpije Brina, ko se gre Izidora solo po svoje. "Tamala je Gaja!" se brani Izidora. "Prav," sklene Brina, "zdaj si ti Tavelka tamala, Gaja pa Tamala tamala!"

Nedoumljiva leta

"Brina je bila stara sedem let, eno leto več kot ti, Severina, ko se je rodila Izidora. Ta še ni dopolnila štirih let, ko se vam je pridružila Gaja," razlagam zamotane sestrske razdalje. Severina napeto razmišlja, nato pa izstreli: "Koliko sem bila pa jaz stara, ko sem se rodila?"

To sorodstvo!

"Natan, zatlači si majico za hlače!" zakliče Brina goli bratrančevi koži in v naglem mimoletu izgine v kopalnico, kajti zadnje čase ima veliko dela s seboj. "Ne bom!" odmahne Natan in naprej tlači prste v prezrelo hruško. Izi predlaga: "Bomo pa teto Ajdo prosili!" "Ajda ni teta, Ajda je mami!" se upre Natan. "Ne pa ne!" prepirljivo reče Izidora. "Mami je Aksinja!" Čez otroške bučke se z Ajdo muzaje spogledava. "Ne samo to. Je tudi moja sestra," pripomni Ajda. "Ajda pa je hčerka mojega očeta," nadaljujem igrico. Natan in Izidora osuplo buljita v naju. Iz ušes se jima kar kadi, tako silno naprezata možgane. Kdo bi to razumel??! "V glavnem: vsi smo od vseh," pomete z zmedo Izidora, "in naj že eden ZAHLACI Natana!"

Zgodovina se ponavlja

V brlogu deklet je spet divjal tajfun. Ponorim, četrtič ta dan, in zarjujem: "Če v pol ure ne bosta pospravili, zvečer ni televizije!" Čez trideset minut se prikažem v sobi. Vse kot iz škatlice, dekleti stojita ob pisalni mizi z angelskima obrazkoma in perutničkami na hrbtu. Sumničavo pogledam posteljo. Aha! Nekakšne izdajalske štrline! Hop, bliskoma dvignem odejo in… in se zagledam, najstnico, kako kot poosebljena nedolžnost stojim ob postelji, mamica pa z istim Aha! dviguje pregrinjalo ... Smehljaje se poberem iz sobe, dekleti pa cisto osupli - ja, kje pa je nevihta?! - strmita za mano.

Krivica

Stlačeni na pol kvadratnega robca, kar ga premore nase dvigalo, z malo tulečo pošastjo v vozičku goltamo zrak, gost od cigaretnega dima, da bi ga zajemal z žlico kot pire. Končno spodaj v vezi lovimo sapo. Pred nami soseda, ravnokar se vrača z jutranjim časopisom pod pazduho, prijazno pozdravi, med dvema potegoma iz cigarete pa se kar usuje iz nje: "Presneta mularija! Kar naprej meče smeti po tleh!" Dihajoč na škrge pobegnemo na svež zrak. Ob avtu se Brina ozre in z najstniškim občutkom za pravičnost izbruhne: "Kako morejo biti ljudje tako...tako govedo!" "Krivico delaš ..." začnem, pa Severina že odločno pribije: "... govedu!"

Nedeljska igra

Sivo, zaspano jutro. Skozi sanje zaslišim, kako se tiho odprejo vrata, in drobno telesce se stisne obme. Poškilim izpod odeje. Nečloveško zgodaj je. Izidora pa me že preprega s svojimi lovkami: "Me imaš kaj rada?" "Hrrrrmjaeveda," izmomljam. "Daj, glej," zapove Izidora in mi s prsti razpira veke. "Igrajva se!" Vdam se. Odprem eno oko in začnem: "A si moja zvezdica?" "Ja," se nasmeje Izidora. "A si moja kolerabica?" »Ja!« "A si moja pokora, čokoladica, sonček, sitnica, copatek?" Tako gre nekaj časa. "A si moj krompirček?" "Ne, to pa ne," pribije Izidora. "Ne?!" Od presenečenja se cisto zbudim. "Zakaj pa naenkrat ne?" "Če bi bila krompirček, bi se mi v vrtcu smejali!"

Metulj

"Uh, koliko prahu je danes zunaj," pravi Izidora. "To ni prah, to je megla," odgovorim nataknjeno, kajti ura je že pozna in skozi ves ta promet morava se pravočasno prikrmariti v vrtec in službo. Izidora se obrne k meni: "Mami, lej metuljčka!" Spet si izmišlja, samo da zavlačuje, pomislim obupano. "Kakšen metuljček neki! Stoj pri miru!" bevsknem in ji na silo tlačim pulover čez glavo. "Res, metuljček!" vztraja Izidora. Že hočem vzrojiti, takrat pa ga res zagledam. Pa ne tam, kamor kaze Izidora, v njenih očkih ga zagledam. Izpustim pulover, objamem njeno svetlolaso glavico in ji šepnem na uho: 'Rada te imam!" In kljub temu prideva pravočasno v vrtec in službo.

Fizikalni problem

Z večernega sprehoda, vse dišeče po pečenem kostanju, se vračamo domov. Zardelih ličk se dekleta prerivajo v predsobi. Severina zastane, zamišljeno si ogleduje stropno svetilko, se ozre okrog sebe, odpre omaro za čevlje. Aha, spet jo nekaj muci, poznam te znake. Že dveletna je ure in ure študirala kakšen gradbeni problem svojih lego kock. Takrat smo jo zaceli klicati Doktor. "Mami," končno pravi Severina, "nečesa ne razumem." "No?" jo vzpodbudim. "Hmm, kam gre tema, ko prižgeš luč?"

Večer na počitnicah

"In zdaj hitro v posteljo! Vsi so že šli spat. Škržati pod svoja krila, storži na borovce, morje ..." "Morje?" zaskrbljeno vpraša Izidora. "A bo morje se tukaj, ko se zbudim?" "Bo, bo, muca moja. Morje nikoli ne gre daleč spat. Zvije se vase, vtakne glavo pod val ... in te navsezgodaj že razigrano čaka na plazi." "Samo da ne bo ponoči smrčalo," zamrmra Izidora in že potone v svoje morje.
KONEC