Nedavno se premodrih mož čvetero
podalo gledat bleško je jezéro.
„Če jézero bi le kaj bliže bilo,
gospode naše več bi sem hodilo“, –
gospod ljubljansk tovaršem svojim pravi.
In ribič jo izmisli v modri glavi:
„Če jezero bi vec širjave imelo,
bi žlahnih rib se v mreže več zajelo“.
Zdaj kmetič svoje misli razodene:
„Čemu tù veter le valove žene?
Raj' bi pšenicno klasje se majalo,
gotovo lepši bi kot voda stalo“.
Pa grajski lovec nejevoljen pravi:
„Polja je dosti; dosti rib je v Savi,
tù divja goša naj bi raji rasla
za lovca se z jeleni serna pasla“.
Bog vé kako bi še se togotili,
ak oni bi jezero to stvarili!
