Kolomonove bukve - in kaj je bilo potlej
| Ivan Paberki Kolomonove bukve - in kaj je bilo potlej Ivan Albreht |
| |||||||||||||||
V starih časih so živeli trije bratje, ki so bili že vsi na tako visokih šolah, da so lahko brali Kolomonove bukve. Pa so se dogovorili in so šli v ris. Ker so imeli vsi trije skupaj samo eno knjigo, so se domenili, da bo najstarejši bral, drugi praprotno seme sejal, tretji pa čakal, kaj bo. Ko so prišli v ris, so storili, kakor je bilo dogovorjeno, in so čakali. Komaj je začelo biti polnoči, Je zdirjal okrog risa lep belec in kakor je letel, je cepalo od njega. Najmlajši brat se je zasmejal in kriknil:
„Poglejta govno!" Komaj je izrekel, ni bilo njega, ne govna, ne konja več. Najstarejši brat je pa le bral, dokler ni začelo begati okrog risa lepo dekle. In drugi je zaklical:
„Ali jo vidiš?" Ko se je najstarejši okrenil, ni videl brata in ne lepega dekleta več. Ali bil je med vsemi tremi v najvišjih šolah in je čudno dobro poznal moč Kolomonovih bukev ter je obstal,čeprav ga je bilo groza in so mu štrleli lasje pokonci. Ko je bral najhujšo reč, je naenkrat stal pred njim peklenšček in ga je vprašal, kaj išče tukaj. Brat pa ni precej odgovoril, ker je vedel, da ima zdaj vraga v oblasti, in je bral hudo reč do konca.
„Dam ti tako moč, da boš lahko naredil vse, kar boš hotel," je cvilil obupani hudič, a najstarejši brat ga ni hotel poslušati, ampak je mirno bral dalje. Vragu je že huda predla, ker se mu je zdelo škoda, da bi za enega samega človeka zamudil toliko časa, — pa je zaprosil:
»Povej mi brž, kaj ti še manjka, da potlej grem po opravkih!" Najstarejši brat je pomislil:
„Zdaj pa že!" Prebral je še par strani, a potlej je vprašal:
„Kdaj prideta moja dva brata nazaj?" Vrag se je skručil in zastokal:
„Kadar bo menih vpričo tebe živo golo devico gledal, ne da bi mu ti kaj povedal."
Brat je dejal:„No, če vse lahko naredim, bom že tudi to." Zaprl je Kolomonove bukve in je odslovil zlodja, pa je šel po svetu. Godilo se mu je povsodi dobro, kamor je prišel; kajti počenjal je take čudne reči, da ga je poznal ves svet. Ime pa mu je bilo Jožef. Vse se mu je posrečilo, le to ne, da bi bil dobil meniha, ki bi vpričo njega živo golo devico gledal, ne da bi mu on kaj povedal. Zato je bil že žalosten in prepričan, da ga je vrag ogoljufal, in je sklenil, da si izbere tisto devico za ženo, ki mu pripomore k rešitvi obeh bratov. Tega pa ni pomislil, da hudoba nima oblasti nad svetimi ljudmi, kakršni so menihi. Obupal pa le ni in je hodil iz kraja v kraj, povsod zaželjen in dobro sprejet. Tiste dni so napravili v Borovljah misijon in ljudje so od blizu in daleč vreli skupaj, da bi slišali pridige pobožnega kapucina, ki je prišel iz daljnih krajev v Rož. Takrat je krenil tja tudi najstarejši brat in je oznanil ljudem, naj pridejo na Dole, da bodo videli, kako bo petelin vlekel bruno po klancu. Izbral si je klanec kraj vasi, kjer pelje pot v Sele. Na vsaki strani poti stoji kopast griček, tako da človek ne vidi na pot, dokler ne pride vrh holma. Ob rečenem času uprav med pridigo se je nabralo tam toliko ljudi, da se je vse gnetlo v soteski. Prišli so tudi vsi iz cerkve in pobožni kapucin je kmalu spoznal, da govori praznim stenam. Zato je sklenil, da pojde še on tja kamor so jo pocedili poslušalci, in začne nezvestim oznanjati pokoro. Ker je naredil najstarejši brat vse, kar je hotel, tudi to ni bilo nič čudnega, če so videli ljudje bruno, ki ga je vlekel petelin. Bilo je šest klafter dolgo in tri pedi debelo, a petelin je še kikirikal, ko je stopal po klancu. Vse je buljilo v močnega petelina, ko je nenadoma prišlo po holmu mlado dekle, ki se je v gozdu, pri znamenju na križpoti pripravljalo za spoved in ni nič vedelo, kaj se godi na Doleh. Ko je stopilo na vrh in zapazilo toliko ljudi skupaj, se je za¬čudilo :
,,Kaj pa je danes tukaj, da nihče ne gre v Borovlje?!" V tem je pa že zagledalo, da vse strmi v petelina, ki počasi stopa po klancu. Ker brat še ni vedel zanjo, tisti namreč, ki mu je bilo ime Jožef in je bil najstarejši med tremi, tudi njegova moč ni segla do nje. Spričo tega ji tudi ni bilo narejeno tako kakor drugim ljudem in je videla le to, da vleče petelin dolgo rženo slamo za seboj.
„Ali nimate drugega dela kakor to, da gledate, kako petelin slamo vozi za seboj," se je zahihitala na glas in je krenila navzdol po holmu. Zdajci jo je spazil brat in se je prestrašil njenih besedi, ker se je bal, da je mogoče od zlodja poslana, njemu v pogubo. Vendar je še brž poskusil svojo moč, ki se je tudi obnesla; kajti devica še ni bila pri spovedi in je zato huda sila še imela moč do nje. Naredil ji je pa tako, da naenkrat ni videla nobenega človeka, ampak samo vodo, ki je bila vedno globlja, čimdalje je šla devica. Dekle se je balo, da si ne bi zmočilo obleke, in je začelo dvigati krilo, više in više, a ker je bila voda le pregloboka, je krenilo nazaj na holm in se je sleklo. Potlej je povilo obleko v svitek, si ga delo na glavo in je spet šlo navzdol. Ubogi petelin je zdaj nenadoma izgubil gledalce in nihče se ni več zmenil zato, ali vleče žival bruno ali slamo, ampak je vse strmelo v lepotico, ki je stopala med njimi kakor Eva pred grehom. Ko je začela iti po drugem bregu navkreber, je prišel baš iz Borovelj za božjo čast goreči kapucin, ki je na vrhu kakor začaran obstal pred lepo žensko in ni mogel odvrniti pogleda od nje. Ta trenotek je nastal tak vihar, da se je vsekrižem lomilo drevje, In toča, debela kot orehi, je začela naletavati tako na gosto, da so se ljudje prestrašeni raz-bežali na vse strani. Zdajci je zavriskal tretji brat, kajti v črnih kočijah sta se pripeljala oba mlajša. Tisti, ki je praprotno seme sejal, je imel polno kočijo zlatega zrnje, oni pa, ki je videl belca iz risa, poln voz zlatih kep. Vsak je nasul pred najstarejšega nekaj svojega bogastva, povedati pa nobeden ni hotel, kje je bil ves ta čas.
"Midva sva rešena, glej še ti," sta vzkliknila oba hkrati in sta se spet poslovila. Jožef je žalostno gledal za njima in je tudi povedal ka-pucinu, kaj se je zgodilo prej in kako je zdaj devica prinesla dvema rešitev. Menih je poslušal in zmajeval z glavo, dekle pa je čepelo v grmičju in se je oblačilo. Jožef je prosil kapucina, če bi ga mogel poročiti, toda menih je branil:
»Dokler ni zlodjev madež s tebe spran, te ne morem zvezati z žensko." Brat je žalostno gledal na kupec zlata pred seboj in je stopil k devici:
„Ali hočeš biti moja žena?" Dekle je pritrdilo in brat je iznova začel prositi meniha. Toda duhovni gospod je odgovoril:
„Pelji se z devico po morju, in če te bo držalo, pridi. Potlej vaju zvežem." Jožef se je tedaj odpravil na pot in je vzel devico s seboj. Dekle je bilo bornega stanu, toda bogati ženin mu je toliko nakupil vsega, da je bilo lepše oblečeno nego grajske gospodične. Vendar je vse žalovalo za njo, ko je odhajala z doma. Ko sta hodila po svetu, je šel povsod sloves o bogatem paru. Cesar, ki se je tiste dni vojskoval s Turki, pa ni imel dosti denarja, je celo ponudil Jožefu baronski stan, če mu pomaga iz zadrege. Ker je bogatec videl, da bi bilo to v božjo čast in v rešitev njegove duše, je dal par kep zlata, a cesar mu je obljubil, da bo odslej sam cesarski mašnik zanj maše bral. Zdaj se je šele podal Jožef na morje. Ko pa je ladija priplula tako daleč, da ni bilo nikjer več videti suhe zemlje, je nastal silen vihar, in mornarji, ki so poznali Jožefa, so ga hoteli vreči v morje. V tej sili se je zatekel k svojemu patronu po pomoč in je obljubil, da sezida njemu v čast cerkev, če mu reši življenje. Po tej obljubi je vihar naenkrat pojenjal in Jožef je srečno zopet prispel z nevesto na suho. Brž je naročil, da so zidarji začeli zidati cerkvico, ki jo je dal postaviti ravno na brežini tistega holma, kjer je menih gledal golo devico. Kaj in kako je bilo potlej ž njim, tega živ krst ne more dognati. Kolomonove bukve je menda dal kapucinu, ki ga je prišel poročat, potlej pa je izginil. Cerkvica je pa menda čudno sveta. Zato je bila tudi dolgo razdeljena na tri gospodarje. Vsako leto, na svetega Jožefa dan, pa pade ponoči zlat venec nanjo, ki pa nikoli ne obstane tam, ker je pač le kupljen z zlodjevim denarjem. Ali kaj je pa zdaj s tremi brati, izvemo šele na sodnji dan, če ne pridemo prepozno.