Kolosej
Kolosej Roma Silvin Sardenko |
|
Kako je tihovdan
premagani titan.
In vendar potnik pozen
pred njim še trepeta –
in vendar še je grozen:
Kot pokončana zver
z odprtim žrelom zeva,
a ni ga več nikjer
usmiljenega dneva,
da bi ga dvignil spet.
Le včasih hipoma,
ko sine mesec vanj,
spet zaživi tiran.
In od rumenih sevov
mu okna zažare
kot krvižejnih levov
oči – grozeče smrt.
In odnekod zakrikne
ponoči rezek krik:
Nemara smeh Neronov?
Nemara sovin vik?
Ob meji se mecesen
zatrese nem in plah,
od starih skal razpada
počasi prah na prah.
Z neba pa gledajo
blesteči tisoči
in svet je njih sijaj,
kot da so tisoči
taisti, ki od tod
umirali nekdaj.