Komar sladokusnik
| Komar sladokusnik Podkovani zajec in modra oslica Marko Kravos |
| |||||||||
"Tudi komarji moramo živeti!" brunda naš junak Pikasrk. Neumorno po-letava od krvodajalca do krvodajalca in zbira sladko kri. Spravlja jo v lončke. Ko pridejo na obisk njegovi trije nečaki, jim postreže z njo. "Stric, ti imaš najboljšo pijačo na svetu," je mlaskal Zip. "Pri nas ne prodajajo tako dobre koka kole. Kje jo ti kupuješ?" "Majhni ste, zato ne veste, da si komarji sami postrežemo. Svet je poln potu-jočih gostiln. Po dveh nogah hodijo in imajo nežno kožo brez dlak ali perja." "Misliš na Ijudi? Če nimajo kožuha in perja, imajo pa obleko. To je huda ovira," je vzdihnila komarčica Cica, ki jo krasi privihan nosek. "To vas ne sme ustaviti. Kako boste pa zrasli, če se boste bali truda. Ko Ijudje spijo ali so lahko oblečeni, jim skočite na vrat, na zapestja ali na gole noge. Samo pikneš in že teče." "Kaj vse veš!" je vzdihnil najmanjši komarček, Lole po imenu: "Gotovo si sto dni star." "Star sem res," odvrne Pikasrk, "a še vedno sem uren in poskočen. Če ne, bi me kaka roka čofnila. Pred strupi v zraku pa se varujem s plinsko masko. Ja, niti komarjem ni lahko na svetu." "Zz zz zz," so se naglas čudili trije malčki. Z masko je bil njihov stric kot sova, da ga je bilo strah pogledati. "Jaz ne bom nosil maske! Grda in nerodna je," je godrnjal Lole. "Če je človek postal tako nevaren, bom raje menjal krvodajalce. V cirkusu, ki je prišel v naše mesto, imajo potujočo gostilno krvi za za sto let krvavega popivanja. Ta spak-orjak ima golo kožo, nič perja, nič dlak niti obleke. Niti rok nima, da bi z njimi floskal po komarjih ..." uln mu pravijo slon, ne?" sta se hihitala bratec in sestrica. "Pa si ga poskusil pičiti? Ži ži ži" (tako se smejejo komarji). Včeraj sta sama poizkusila pičiti slona, danes pa se posmehujeta malemu Loletu! "No, no, slon ima res slonovsko kožo, to je gotovo," je Pikasrk tolažil uža-Ijenega Loleta. "A ko bomo izumili boljše in daljše svedre, ga bomo navrtali, da bo teklo kot iz soda. Komarjem bodo tekli zlati časi." Potem se je zamislil: "Dvomim, da je slonova kri tako okusna kot naša domača: ena kapljica od prvič pičenega Italijančka - ni boljšega vinca za ob špagetih. Pa kozarec nemš-ke? Ta se prileže zjutraj na tešče. Seveda je naj naj - tse best! - slovenska kri. Ob njej smo mi pri Sv. Ivanu zrasli. Rajsko mleko!" "Kaj res? Potem je pijača, ki jo pri tebi pijemo, slovenska?" "Mah, v Trstu je težko reči. Tod je kri bolj ali manj mešana. Ma je dobra, od-lič-na!" "In kako veš, čigav je kdo, ko srkaš v temi?" je radovedna Cica. "Pametno sprašuješ," je zadovoljno pokimal stari komar: "Ko pozvizdiš na uho Slovencu, bo zakričal: Preklet komar! Ko se oglasiš pri Italijanu, bo divje poskočil in vpil: bestia maledetta! Francoz se bo tepel po glavi, Nemec bo cepetal z nogami. Ko naletiš na Angleža ali Amerikanca, boš slišal: šiit! Japonec pa zamahne in zarjuje: karate!" "Koliko jezikov in narodov je na svetu!" se čudi Zip. "Mi, ki imamo srka-lo namesto ust, pa znamo samo svoj zzz zzz ..." "Zato pa imamo komarji kri vseh narodov v žilah! Mi, ki smo od Sv. Iva-na, pa bomo zvesti slovenski krvi. To je kri davnih prednikov naših krvoda-jalcev." Pljesk! - je bilo slišati, kot strela z jasnega. Navdušeni slovenski komar je končal svoje dni pod zamahom slovenske roke. Preveč krvi je spil. Zlezla mu je v glavo, pozabil je na previdnost in to mu je bilo usodno. - No, pa saj tudi Slovenec da kdaj življenje za dobro kapljo vina. "Čast in slava Pikasrku!" so vzklikali Zip, Cica in Lole ob Pikasrkovi ne-srečni usodi. Potem pa so jo, zdaj ko ni več državnih mej, ubrali vsak na svoj konec Evrope. Zakaj bi samo Slovencem, ki jih je tako malo, pili kri!