Komisija (Anton Pavlovič Čehov)
| Komisija. Čehov |
| |||||||||||||
Malo provincijsko mestece, katerega bi po mnenju nadzornika mestne kaznilnice niti pod teleskopom ne opazil na karti, je obsijalo popoldansko solnce. Vsepovsod je vladala tišina in mir. Od mestne posvetovalnice so počasi premika proti trgu zdravstvena komisija, katere člani so: mestni zdravnik, policijski nadzornik, dva zastopnika mestnega sveta in neki trgovinski referent. Za njimi ponižno stopajo mestni stražniki. Pot te komisije je kakor pot v pekel, posuta z dobrimi sklepi in velikopoteznimi načrti. Člani komisije gredo, mahajo z rokami, se menijo med seboj o nečistosti, smradu, o stvareh, ki jih je treba ustvariti, da se vse to odstrani, in podobnih zadevah. Razgovori so tako pametni, da policijskega nadzornika, ki koraka spredaj, naenkrat prevzame navdušenje: obrne se k družbi in hiti izjavljati:
"Glejte, gospodje, takole bi se morali mi večkrat sestajati in razmotrivati. Prijetno je. Človek čuti družbo, sicer ne poznamo drugega kot prepir.
Pri kom naj začnemo?" se obrne trgovinski referent k zdravniku, kakor rabelj, ki si izbira žrtev. "Ali ne bi začeli Anikita Nikolajič, z Ošejnikovo prodajalno? On je prvič lopov ... drugič pa je zadnji čas, da ga primemo. Zadnjič so mi prinesli od njega ajdovo kašo, a v njej — oprostite, gospoda — podganine odpadke. Žena še jesti ni hotela."
"No, saj je vseeno! Pa začnimo z Ošejnikovcm!" je pritrdil brezbrižno zdravnik.
Člani komisije so zavili v "trgovino s čajem, sladkorjem, kavo in drugimi prekomorskimi pridelki D. G. Ošejnikova, in se takoj brez posebnih pogajanj lotili pregledovanja.
"No, da," pravi zdravnik, ko opazuje lepo zložene kupe kazanskega mila, "kakšen babilonski stolp si zgradil iz samega mila! E, e, e ... Kaj pa je to? Poglejte, gospodje: Damjan Gavrilovič si predrzne rezati milo in kruh z istim nožem!"
"To še ne bo povzročilo kolere, Anikita Nikolič!" je mirno odvrnil gospodar.
"Je že res, ampak grdo je vseeno. Tudi jaz kupujem kruh pri tebi."
"Za boljše odjemalce imam poseben nož; le pomirite se! Kaj pa vi? ..."
Policijski nadzornik škili s svojimi kratkovidnimi očmi v stegno, dolgo praska po njem z nohtom, ga poduha, pogladi z roko in vpraša:
"Pa ja ni stegno zavdano s strihninom?"
"Kaj govorite ... Prosim vas ... Kako bi si upal! ...
Nadzornik se razburi, pusti stegno in škili v cenik Asnumla & Co. Trgovinski referent porine roko v predal za ajdovo kašo in naenkrat občuti v njej nekaj toplega, mehkega, svilnatega. Pogleda pobližje in lice se mu nasmeje.
"Muc, muc ..., majhne mucike!" jeclja. "V kaši sedijo, se mrgodijo in igrajo. Damjan Gavrilovič, ali bi mi mogli poslati enega mucka?"
"Lahko, lahko. Toda prosim, gospoda, da si ogledate zakuske ... Evo, tu je slanik, sir ... jesetri. Izvolite ogledati. Jesetre sem dobil šele v četrtek. Najboljši ... Mirko, kje imaš nožič?
"Ravnokar sem hotel tudi sam malo prigrizniti," je kakor sam zase rekel Damjan Gavrilič. "Tamle nekje je stala preje steklenica, ne bi škodilo, če bi pred jesetri malo srknili, potem imajo vse drugi tek. Miško, skoči po steklenico!"
Miško je sklonil glavo, napel oči in otipal steklenico ter jo postavil na mizo.
"Piti in vrhu tega še natešče ..." je pritajeno protestiral policijski nadzornik in si neodločeno gladil tilnik.
"No, če je samo ena ... Samo hitro, Damjan Gavrilič, nam ne preostaja mnogo časa za tvoje žganje."
Za četrt ure gredo zdravniki, brisoč si usta in z zobotrebci čistoč zobe, k trgovcu Golorybenkovu. K sreči tam ne morejo naprej ... Pet fantov, rdečih, znojnih lic vali iz trgovine sod z oljem.
"Drži na desno ... primi za rob ... vleči, vleči sapramiš ... Podloži opeko! Za vraga. Odstopite, vaše blagorodje, da vam ne pade na noge ..."
Sod je obtičal med vrati in se ni premaknil. Fantje so polegli okrog njega in se upirali na vso moč, glasno sopli in psovali, da se je razlegalo po trgu.
Po dolgem napenjanju, ko se je ozračje radi dolgega prenapetega sopenja že zelo pokvarilo, se je sod končno le premaknil, a — Bog vedi zakaj — takoj nato zopet obtičal med vrati.
"Pfuj," je pljunil nadzornik. "Pojmo k Šibukinu. Ti vragi se bodo napenjali do večera."
Šibukinova prodajalna je bila ob njihovemu prihodu zaprta.
"Pa saj je bila prej vendar odprta!" so se čudili člani komisije in se spogledovali. "Ko smo šli k Ošejnikovu, je stal Šibukin na vratih in pral čajnik iz medenine. Kje je?" so se obrnili k prosjaku, ki je stal nasproti zaprte trgovine.
"Dajte miloščino ... Zaradi Kristusa ... slepemu revežu, ubogemu Lazaru, kar vaša milost gospodje dobrotniki — reditelji ..."
Zdravniki so se branili z rokami in razen Pljunina, zastopnika mestnega sveta, šli vsi mimo njega. On je dal revežu kopejko in se je nato — kakor bi se nečesa zbal, prekrižal ter stekel, da bi došel ostale.
Po dveh urah napornega dela se komisija vrača. Ugled zdravnika je utrjen, saj je pridobljen s težkim delom. Ni bila brezuspešna njihova pot: eden izmed mestnih stražnikov zmagovalno nosi v desnici košarico gnilih jabolk.
"Sedaj po tem — neizmernem naporu, bi ne bilo napačno, če bi si ga nekoliko privoščili," predlaga nadzornik in gleda izpod čela na napis: Renska klet z vinom in žganjem. "Dobro bi bilo, da bi se nekoliko okrepčali."
"Hm — ne bi škodilo. Pa pojdimo, če to želite."
Člani komisije zginevajo v klet, posedejo okrog okrogle mize in stisnejo kolena. Nadzornik pomigne natakarju in kmalu se pojavi steklenica na mizi.
"Škoda, da nimamo nič, kar bi prigriznili," obžaluje trgovinski referent in se namrgodi. "Naj prinese kumarice ali kaj drugega. Medtem ..."
Obrnil se je k mestnemu stražniku, ki je nosil košarico z gnilimi jabolki, si izbral najbolje ohranjeno in začel jesti.
"Oh, tu jih je še nekaj, ki niso čisto gnila," je veselo ugotovil nadzornik.
"Daj, daj sem, bom jaz izbral. Postavi košarico semkaj. Kar je lepših, bom takoj izbral in očistil. Druge lahko uničimo. Anikita Nikolič, točite! Tako bi se morali večkrat zbrati in posvetovati. Sicer živiš v tej puščavi, nobene prireditve, nobenega kluba na društvu, prava Avstralija. Gospoda, točite! Doktor, jabolko! Prav za vas sem ga očistil."
"Vaše blagorodje, kaj zapovedujete narediti s košarico?" vprašuje stražnik nadzornika, ko zapuščajo klet.
"Ko-košarico? Katero košarico? ... Aha, že razumem. Uniči jo obenem z jabolki, ker je okužena!"
"Jabolka ste izvolili pojesti."
"Aha ... no dobro. Poslušaj ... pojdi k meni na dom in reci Mariji Vasiljevni, naj se ne jezi. Stopim za hip ... k Pljuninu spat. Razumeš? Spat — v objem morfija. Sprechen Sie deutsch, Ivan Andrejič?"
In nadzornik je povzdignil oči proti nebu, žalostno pokimal z glavo, razprostrl roke in nato vzdihnil: "Tako je vse naše življenje."