Koncert na vrtu
| Koncert na vrtu. Ivan Cankar |
| |||||||||||||
Pred zdavnimi leti je bilo, ko sem bil srečen. Brez posebnega vzroka — kaj je treba sreči vzroka? Smeješ se sam svoji radosti in vse drugo ti nič ni mar.
Takrat sem zahajal vsako popoldne na vrt, ki ni bil vrt. Na neobširnem, z lesenimi plankami ograjenem trikotu je raslo iz peska par nizkih, krivenčastih dreves, ki so bila komaj od blizu kostanjem podobna; debela plast prahu je ležala na vsakem ubogem listu. Pod tem drevjem je bilo postavljenih nekaj miz; veter je privzdigaval in premetaval umazane prte.
Ob vseh treh straneh je bila cesta in prah se je podil neprestano nad vrtom, od katerekoli strani. Starikavi kostanji so bili izmučeni in udani — komaj da so se genili. Zadaj, onkraj ceste je stala češka krčma, stara, neprijazna; podnevi je bila tiha, ponoči se je razlegal daleč naokoli vrišč in krik. Iz krčme je nosil pivo grbast natakar.
Ob treh popoldne je prišla godba na vrt. Kraj plota, koj ob vhodu, je stal nizek oder, na odru klavir, par stolov ter stojal za note. Prišla je najprej stara ženska vsa v črno oblečena. Zelo debela je bila, hodila je težko, lica so bila zabuhla in pegasta. Napol miže je gledal predse in se ni ozrla nikamor. Igrala je flavto. Za njo je prišla njena hči. Prišla je tako plaho, tiho, obzirno, kakor pride berač v gosposko vežo. Morda ji je bilo komaj petindvajset let, ali vsa je bila suha, zgrbljena in vpognjena; z velikimi, vodenimi očmi je gledala tako prazno in topo, kakor da je slepa. Oblečena je bila vsa v belo, krog pasu pa je imela širok svetlomoder trak z veliko pentljo in svetlomodro pentljo tudi v laseh. Tiho je sedla pred klavir in oboje, klavir in ona, je v tistem trenotku kakor utonilo, izginilo; nihče se ni ozrl tja, le časih je žalostno zaklenkalo, zastokalo z ozadja.
Zadnji sta prišli goslarica in bobnarica, zadnji zategadelj da bi se oko potolažilo in razvedrilo. Obedve sta bili še zelo mladi, obedve belo oblečeni, s svetlomorim trakom krog pasu in svetlomodro pentljo v laseh. Bobnarica je bila večja in močnejša; opekasto rdeče lase je imela in pegasta lica; pogled njenih drobnih, mežikajočih oči je bil nemiren, na vse strani, še preko plota je govoril ter se opravičeval: »Saj vem, da je to bobnanje smešno in čisto nepotrebno opravilo, toda ... kaj bi?« Tik pod bobnom je sedel za mizo njen častilec, mlad, jetičen človek, ki je strmel zamaknjen vanjo vse popoldne do noči.
Goslarica se je ozrla, nasmehnila se je, potrkala je narahlo z lokom in pričel se je koncert.
Ob tisti uri sem bil navadno še edini gost. Slišal sem samo gosli, drugega ničesar, niti silnega bobna ne. Goslarica je nagnila glavo, smehljala se je in je gledala s tihimi, globokimi očmi — nihče ni vedel kam. Nekoliko je škilila, komaj za spoznanje, toliko da je bil pogled moten, nedoločen, sladka melodija brez besed. Nikdar prej v življenju in nikdar več pozneje nisem videl takega smehljaja, kakor je bil njen. Spomnim se nanj, kadar doživim kaj posebno lepega, v tistem blagoslovljenem trenotku, ko se odpre nebo in kane v trudno srce kaplja milosti božje. Kakor prvi zlati žarek po nevihti, kakor v marcu prvi dih iz Italije.
Otrok je bila, vsa tenka in nežna. Nikoli nisem ne pomislil, ne vprašal, odkod da je prišla v ta pusti kraj, kam da pojde. Bila je — odkod, kam? — kakor sreča v mojem srcu.
Bušil je veter odtod, odondod, planila je ploha prahu na nas vse, na godce, na kostanje, na mize. Iz prahu, kakor iz daljne daljave, je pela žalostna pesem — tenek zvok, visok, trepetajoč. Čez plot, na vseh straneh, so se spenjali paglavci in so kazali jezike na vrt; grbasti natakar jih je podil z umazano servijeto; goslarica je gledala bogvedi kam in se je smehljala.
Vse štiri so godle dolgo uro; meni, edinemu gostu. Nazadnje je stopila goslarica z odra, vzela je z mize krožnik ter je prišla k meni. Tudi takrat ni ugasnil smehljaj na njenih ustnicah; mene pa je bilo sram. Nisem ji mogel pogledati v obraz, v tiste globoke, motne oči, na tiste čudežne ustnice; tudi njene tenke, otroške roke se nisem dotaknil. Ponižanega in nevrednega sem se čutil pred njo.
Pod večer so prihajali gosi je, boben jih je vabil. Umazani ljudje z zalitimi očmi in odurnimi ustmi, skoraj vsi že pijani. Na oder, na bele obleke in svetlomodre trakove je škropil curkoma nečeden smeh, so pljuvale blatne besede.
Goslarica se je smehljala. Smehljala se je, ko je stopila z odra, krožnik v roki. Potna roka jo je objela krog pasu, zalite oči so ji razgalile otroško telo, odurna usta so ji opljuvala vse belo lice. Ko se je vračala na oder, se je smehljala. Šel sem in še iz daljave sem slišal tenko, trepetajočo struno in kakor globoko pod njo silni boben. —
Zdaj ni več tiste češke krčme, ne tistega vrta, ne godcev, ne plota in ne kostanjev. Ostal je samo prah, ki se neprestano vali preko široke ceste. Lani sem srečal goslarico; po vlačugarsko je bila našemljena, pogledala me je, ozrla se je v stran in je hitela dalje; smehljaja ni bilo več na njenih ustnicah.
Kam je šlo vse, kam se je utopilo? Odkod meni sreča, kam je utonila?