Konec pijanca!
| Konec pijanca! Prežihov Voranc |
Izdano pod imenom Lorenc Kuhar.
| |||||||||||
Vrata v zganjamo so se široko odprla: Iz veže je prišlo šolarsko dekle s svetilko v roki, za njo sta pa prinesla dva krepka moža pijanega človeka.
“V steljo,” je dejal eden in šli so črez dvorišče proti steljaku, dekle z lučjo spredaj, moža s pijancem zadaj. Pri stelji sta ga eden — dvakrat zazibala v zraku in kakor trska je zletel na kup zasekane iborove stelje.
“Tu se golti zlodej!” je zaklel gospodar žganjarrie, pljunil vstran in odšel za dekletom v hišo. Kmalo potem so se zaprla vrata in v sobi je ugasnila luč; šnopsarna se je spravila k počitku. Drugi mož, hlapec v žganjarni je še nekoliko postal na dvorišču, ozrl se po zvezdnatem nebu in si pokimal zadovoljno, potem se je pa spravil po strmih stopnjicah na parno. Mirno je postalo okrog žganjarne, vse hiše, v celi vasi so bile že zaprte in prebivalci so počivali, nikjer ni zalajal kak pes on niti vriskali niso nikjer. Luna je pa na nebu sijala z vso močjo nad dolino, vzpenjala se je vedno više na nebu in slednjič široko posvetila na dvorišče. Pijancu Blažu Pokrovu je posijala prav v obraz, da se je vznemiril in se jel obračati na stelji.
“Kdo mi kuri pod nos?” je mrmral in si je mencal zatekle oči. Odprl jih je počasi in ozko in zagledal luno, ki se mu je zaničljiva režala v obraz.
“Haha! lunica si, lunica!” se je nasmehnil trudoma in si z obema rokama zasenčil oči. “Le sij, le sij. haha!” Zasmejal se je skoro na glas, da se je vstrašil sam sebe. Položil si je dva prsta na usta in si šepetal: “Tiho, tiho.”
Potem je umolknil. Ležal je nepremično na stelji, z eno roko si je zakrival oči, drugo je pa pritiskal na ustne in dihal počasi in teško, ne grgraje ali kaj, ampak močno in glasno, da bi ga slišal še izven in dvorišča. Naenkrat se je zgenil, tresel. Odstranil roko od ust in kriknil:
“Blaž!”
Kriknil je še hujše: “Pokrov!”
Dvignil se je stelji, skrčil prsti v pest in se z vso močjo vdaril po čelu.
“Kje ležiš?” se je vprašal.
“Na stelji, na borovini,” si je odgovoril kričaje.
“Siromak…” je dahnil izmučeno in se zgrudil nazaj na steljo.
Gori na parni so se zaslišali koraki in nato se je pojavil hlapec v lini.
“Molči, kdo te bo poslušal?” je zagromel doli na Blaža in vdaril po plankah. “Če ne boš tiho, ti pridem z vilami pomagat.”
Nekaj krepkih kletvin še in hlapec je izginil iz line. Blaž se je zbal hlapca in je strepetal.
“Pijan sem in sem menda kričal,” si je šepetal boječe, “ali resnica je pa venlarle, da ležim na stelji kakor živina. Ampak bodeča je ta stelja in žge, da ni mogoče zaspati. Vrgli so me sem; ker sem pijan in so mislili; da ne razločim stelje od lasovine. Lasovina — da! Gospoda spi na lasovini in posestniki žganjarij. Tudi jaz bi lahko spal na lasovini, sem jo pa od rinil od sebe in pograbil za steljo. Kaj…? Ni res… molčite!”
Zmotila ga je cerkvena ura, ki je z donečim glasom naznanila na polnoč.
“Bije ura,” je mrmral, “dolgo bije. Koliko — bo pozno že, polnoč morda. In malo prej so me vrgli iz hiše. Šele dolgo so me trpeli med seboj — ne mene, ampak moj denar. Zdaj sem suh. Bi me bili nemara da vi vrgli ven, ko sem imel še nekaj svetlega v žepu. Pa pustimo to,” si je dejal, da bi se ubranil neljube misli. “Zaspimo rajši.”
Toda to je že tako. Ako bi se človek rad iznebil kaj sitnega in pustega, se ga isto tembolj oprijemlje in nadleguje, da je nazadnje primoran pečati se s tem. Isto je bilo z Blažem. Čim rajši bi bil zaspal, toliko bolj je bežal spanec od njega in so ga objemale razne neljube misli.
“Pa zaspimo torej,” je “fantozil” dalje. “Nu —. Točilci žganja so nesramneži. Dokler vidijo, da ima človek s čim plačati. jim je ljub in drag, potem ko jim vse zdaje, ga vržejo na cesto. — Denarčki, beli svetli penezi… hej! Včasih, da, smo jih imeli, potem smo pili. Zdaj je trda, cel teden bi delal in trgal, potem pa lahko vse v nedeljo zapiješ in še pijan ne boš. In kaka pijača. Ko bi jo psu na rep vlil, pogine. Sama voda in malo špirita. Včasih je bila žganjica drugačna — dišala je in tekla gladko kakor olje. — Res smo zapili nekaj. En tisočak suhega denarja sem podedoval za očetom, ko sem bil petindvajset let star. Kako dolgo sem jih imel? Kratkih pet let. Zmotil sem se gotovo. Najbrže sem jih dalje imel. Torej celih dolgih pet let sem jih imel in tudi jedel sem in oblačil sem se. Zdaj sem petdeset let star — moj Bog. Dvajset let že trpim in delam pa nimam nič. Kam devljem. Blaž Pokrov? Škoda malce, res — tistega tisočaka vsaj — na stara leta bi prav prišel za kako postrežbo v sili, v bolezni na primer. Blaž…? ! Kaj bo škoda …hej, lušno je pa le bilo nekaterikrat. In zakaj je človek vstvarjen, če ne za uživat, jemat. Menda vendar. Nisem bil skopuh in ne kesam se… čujte, ni mi žal: Ha-a-a, kako spijemo…”
Stoj, ti bratec na borovi stelji, Blaž Pokrov, počakaj malo in pomisli
“Kes…”
Mahoma je skočil po konci, se z obema rokama zagrabil za prsa in prestrašno jeknil. Sedel je spet nazaj na steljo in se prijel za glavo. Zdelo se mu je, da je popolnoma trezen.
“Kaj mi je?” je tlačil iz ust, “pijan nisem, torej sem bolan. Tako slabo mi še nikoli ni prišlo. Žganja…” Roka se mu je iztegnila po kupici, a je prijela le za golo steljo. Zagrabil jo je v pest in jo krčevito pritisnil k prsom.
“Saj ni nič,” se je skušal pomiriti. “Skušnjave napadajo človeka… v imenu Boga Očeta in Sina… Že prej je samoobsebi. Meni je vseeno… kes ?prepozno[nečitljivo] ne pomaga, pa se sploh kesem ne.”
Hotel si je na vsak način potlačiti oglašujočo vest in si je priznaval lahkosrčnost. A vrjel ni samemu sebi. Duša… srce, ono dvoje govori, usta se le lažejo. Smehljal se je na zunaj in vse skupaj nazival skušnjavo, a srce je govorilo drugače. Klicalo mu je v spomin dogodke preteklih let in mu kazalo prihodnjost. Grizlo je v duši. Pijanec se je branil z vsemi štirimi, valjal se je po tleh, mahal z rokama in mahal z nogama. Dvakrat je že na ves glas klical žganja, krohotal in vpil, da mu je vseeno.
Tedaj je priropotal doli po stopnjicah hlapec s senenimi vilami v rokah in obstal pred Blažem.
“Si li obseden?” je zavpil in dvignil vile. “Utihni, sicer te lopim brez usmiljenja.”
“Žganja, žganja!” je prosil Blaž gluho dalje. “Saj se ne kesam.”
“Molči!”
“Ni mi mar… Žganje… očetov tisočak —” je blaznel pijanec in se ni zmenil za hlapca in za namerjene vile.
“Znorel je.” je zagodrnjal hlapec in povesil vile. Zmajal je z glavo in pomislil, kaj naj počne. Naposled je zlezel nazaj na parno in opazoval je pijanca skozi lino.
Blaž se ni umiril niti trenutek ne. Kes, ki ga je sprva mučil in ga razburjal, se je spreminjal v dušno blaznost, njegovi zmešani možgani so gojili misel za mislijo, vsako burnejšo in drznejšo, ki so ga tirale v blazno nezavest…
“Umorim se…” je bruhnil iz ust brez cilja in namena. Ni vedel, da je izgovoril in kaj je izgovoril, le slišal je besedo in razveselil se je je. — “Umorim se…” in se ponovil in se skušal vživiti v misel: kako naj se umori. — “Obesim se,” se je odločil in stopil iz steljaka na dvorišče. Dvorišče je bilo svetlo kakor po dnevi; vsak kamen se je razločno videl na tleh in udrte stopinje po blatu so natanko kazale svojo sled. Ozrl se je okrog in iskal pripravnega mesta. Kljuka v vežnih vratih se mu je vabljivo bliskala naproti in ga vabila. Drobnih opletajočih korakov je šel proti pragu, odpel si pas in ga na enem koncu pritrdili h kljuki, na drugem pa napravil zadrgo.
“Zdaj pa vtaknem glavo notri — pa nategnem.” si je dejal pomirjeno in se oddahnil kakor rešen. Toda glava se ni hotela skloniti.
“Pa še počakam trenutek — saj se ne mudi,” si je prigovarjal in gledal v tla. Polotevam se ga je neka blazna otožnost, lastna le pijanim norcem in ga morila.
“Delam smrt,” je premišljeval. “Moram…! Ne jemljem slovo nikjer in ne kesam se — naredim zanjko in si jo nataknem na glavo. Torej…? Ali he žalostno? Kaj še, junaško je! Ampak žganjice bi še res rad okusil prej, toda ni je. Naj bo. — Potem me bodo pokopali in izginil bom brez sledu. Kje me le bodo — za velikim oltarjem morda. Tam je za duhovne gospode, samomorilci imajo svoj kot. Lep prostor bom imel in dobro bi bilo, ko bi si ga prej ogledal. Naglo stopim tja na pokopališče, pogledam, pa se vrnem in se obesim.”
Naenkrat se mu je zdelo silno pametno in neobhodno potrebno, da–si pred smrtjo ogledala mesto svojega grobu. Pustil je pas na kljuki in odšel na pokopališče. Ko je izginil za oglom, je smuknil po stopnjicah hlapec, skočil k vratom odvezal pas potem je šel za Blažem. Obstal je pri pokopališčnem vhodu in ga skrit za zidom zasledval z očmi. Blaž Pokrov se je kotalil med grobovi kimal rožam in se priklanjal križem in spomenikom.
“Tukaj bi počival, ko je vse v cvetju,” si je mislil bi ogledoval cvetne gredice na majhnih otročjih grobovih. “Ne smem, ne smem!” je zašepetal in se tihol karal. “Pojdi dalje, Blaž Pokrov, in si oglej tam doli oni neblagoslovljen kot.” Skoraj ga je bilo strah teme, ki je režala iz kota, ali nekaj ga je siloma vleklo naprej. Ko je pogledal natančneje, se mu je zdelo, da je kot živ, da se v njem nekaj giblje. Pogledal je še bolje in spoznal v njem ljudi, temne, skrivnostne postave. — To so bratci, ki me čakajo, sami samomorilci so,” je zamrmral in hitel dalje.
“Moj Bog…!”
Blaž je odskočil in vzkliknil. Kot pred njim je mrgolelo samih čudnih, njemu tujih prikaznij. Prikazni so se prekucovale drug čez drugega, pljuvale si v obraz in se bile s pestmi in Blažu se je celo dozdevalo, da se satansko posmehujejo. Naenkrat je začela pred njim rasti iz tal črna postava, dvigati se, da je bila višja kakor najvišji spomenik. Pred seboj pa je imela razgrnjen raznobarven papir, ki ji je segal od tal gori pod bradi in na papirju je bral Blaž besede: “Tisočak.” Nad papirjem pa se mu je režala zabuhnjena glava — žganjarnarja. Okrog in okrog te prikazni so skakale črne rogate in kosmate pošasti, ki so stegovale svoje, krempljem podobne roke proti njemu.
“To so vragovi, pomagajte!” je zavpil Blaž z obupanim, norim glasom, odskočil za korak in padel v jamo, izkopano nekemu kmetu iz vasi in si zlomil tilnik…