Konfiscirane razmere
| Konfiscirane razmere anonimen |
| |||||||||||||
Osebe:
- Mož.
- Žena.
- Župan.
- Bubi, pri
polku.
- 6 orožnikov.
- 2 policaja.
Čas: predvčerajšnji.
Kraj: doma.
Mož (vstopi s trdim korakom).
Užaljena moška čast mu brani, da bi snel klobuk z dostojanstvene pleše. Stisnjeni ustni mu trepečeta, slišno mu gre razburjena sapa, z uničujočim, plamenečim pogledom prebada ženo.
Žena (ima slabo vest): Kaj pa je? ... Jaz ne vem, kaj hočeš ... saj nisem ... govori vendar ... jaz sem nedolžna ... branila sem se, čuješ, toda Kotnica me je kar šiloma vlekla seboj v slaščičarno h
Možu (se zasvetijo zobje — zarad zob naj igra to vlogo Dragutinovič — zabliskajo se mu oči in s palico udari po mizi, da zarožljajo krožniki): Kaj to! Ampak ...
Žena (trepetaje): Saj ne bom več! ... Daj si vendar dopovedati: ta klobuk je bil že davno prej naročen, čuj, zato sem morala ponj! Zanaprej pa, veš da rajši gologlava hodim, nego dasi kupim še kak klobuk pri —
Mož (skloni glavo, zarjove — kaj ne bi zarjovel, oziroma zarjul, ko se mu trga srce — in useka s palico po krožnikih, da gredo s hrupnim protestom »narazen«): Ali je to vse? O ...
Nekdo (potrka).
Mož (se hitro odkrije, postavi palico v kot in si popravi brke. Rahlo in prijazno): Noter!
Žena (hitro pokrije čepinje s servijeto in si popravi frizuro. Sladko): Noter!
Župan (vstopi): Someščana! Svarim vaju najresneje pred sleherno tudi najmanjšo demonstracijo, ker bi posledice bile nepreračunljive! Zdravo! (Odide).
Mož: Klanjam se! (Za hip postoji pri durih in posluša, ali je župan odšel. Potem se zopet energično pokrije, vzame palico in z njo pomede raz mizo s servijeto pokrite črepinje. Njih ropot mu dobro de! — Odmor. — Potem priglasilo, ostro): Kam si šla zjutraj z Bubijem!
Žena (drhte): Jaz ... o ...
Mož (se ji bliža): Zasledoval sem vajine pregrešne korake do njegovega stanovanja ... (Gromeče): Kaj sta počela?
Žena (se sesede na kolena. Plašno ji gledajo velike oči. Tresejo se ji čeljusti): Be-be-be be-be-be-be ...
Mož: Kdo je tvoj mož, govori, kdo te redi? ... Podpisani tega ne trpi, -da bi ga goljufala s takim —
Nekdo (potrka).
Mož (se hitro odkrije, spravi palico v kot, pomete črepinje z nogo pod mizo. Prijazno): Noter!
Žena (se hitro dvigne, si popravi in otepe krilo in stopi h kredenci prestavljat kozarce. Fino): Noter!
Župan (vstopi): Someščana! Obračam se do vaju z nujnim pozivom, da opustita vsako dejanje ali opazko, ki bi se utegnila smatrati za omalovaževanje, žaljenje ali zaničevanje armade ali njenih posameznih pripadnikov. Zlasti bi imel kakršenkoli bojkot vojaštva naravnost nedogledne posledice! Zdravo! (Odide).
Mož (po kratkem odmoru): Tako! ... Tako! ... Tako! Tako! ... Tako! (Presenečenje, ogorčenje, žalost, obupen sklep, podivjanost morajo odsevati iz ponavljane te kratke besede! — S krčevito stisnjenimi pestmi se bliža ženi).
Žena (se stiska v kot, vsa se trese): Jaz nisem kriva, čuj, jaz nisem kriva, ali čuješ, jaz nisem kriva ... O ... on je kriv! (To vlogo naj bi igrala gospa Borštnikova-Zvonarjeva. Zadnjo besedo je treba izgovoriti »krif«; ta mala podrobnost utegne mahoma razjasniti ves značaj žene).
Mož........ (Te pike je treba vestno doigrati drugo za drugo; nobene ni smeti preskočiti ali izpustiti! Memorirati!! Ne se zanašati na šepetalca!!!)
Žena: Na pomoč! Bogovi, na pomoč!
(Zunaj hrup. Odpro se vrata).
Bubi (vstopi na čelu 24 vojščakom, 6 orožnikom, 2 policajem): Arrretirati!
24 vojščakov, 6 orožnikov, 2 policaja (uklenejo in odvedejo moža. Zunaj peket dragoncev).
Žena: Groza! Kako se bojim! Drhti mi telo! ...
Bubi: Nič se ne bojte! Madame, v mojem ste varstvu! (Posadi si jo na kolena.)
(Zavesa zardi in pade. Občinstvo naj gre mirno narazen. Nihče naj ne vrže kamna na ženo ali celo na Bubija, kajti je čuda kaznjivo metati kamne).