Konj je imel roge
Konj je imel rogé
urediKo je Bog ustvarjal zemljo in živali, je imel s tem mnogo, mnogo dela. Saj ni kar tako ustvariti žival; še narisati jo je težko. Večkrat se je že zgodilo, da je mlad »umetnik« hotel narisati kravo, pa je narisal svinjo. In če se kdaj na papirju spremeni konjiček v oslička, naj vam ne bo nerodno, saj se to pripeti marsikomu. Pa da ne pozabim božjih težav! Ko je Bog ustvarjal toliko živali naenkrat, ni imel časa, da bi napravil take, kakršne so danes. Ko je bil ustvaril kravo, je takoj napravil tudi konja. Kravi je napravil lepe, dolge in zakrivljene roge, a tudi na rep ni pozabil, da se bo z njim žival otepala muh. Pa je napravil tudi konja podobnega kravi, z rogovi in govejim repom. In vendar dandanes konj nima več rogov in ne govejega repa. Da se konj danes razlikuje od krave, gre zahvala samemu Peklenščku. Ta je hotel nekoč izzivati Boga. Govoril mu je: »Močnejši sem od tebe!« Bog pa se je samo nasmehnil. Rogača je to zbodlo, da je še bolj silil vanj: »Poskusiva se!« Bog je odvrnil: »Pa se dajva!« Poklical je konja. Ta se je hotel zakaditi v Peklenščka in ga natakniti na roge, da Hudobe nihče več ne bi videl, a Bog je odkimal in rekel Vragu: »Poskusiva na tej živali svojo moč. Kdo izmed naju jo zadrži na mestu?« Vrag se je takoj zakadil v konja in ga tiščal za roge k tlom. Konju se je neumno zdelo, da bi ga Vrag tiščal k tlom. Vzpel se je na zadnje noge in z vso močjo dvignil prednji del telesa. Ker Vrag rogov ni hotel izpustiti in ju je tiščal k tlom, sta se odlomila in ostala v njegovih rokah. Bog pa je obdržal konja, ker ga je bil prijel za glavo in se mu naslonil na vrat. Konj se je sicer hotel postaviti na zadnje noge, a si je še o pravem času premislil, ker ni hotel pustiti glave v božjih rokah, tako kakor prej roge v Vragovih. Če bi konj ne bil pameten, bi bil zdaj brez glave; to bi bila kaj čudna žival. Bog pa ne bi vedel, kaj početi s samo glavo. Vrag je godrnjal, da poskus ne velja in naj nadaljujeta še od zadaj. Bog se je spet nasmehnil, češ: »Če imate Peklenščki od zadaj več sreče, naj bo!« Široko se je razkoračil Vrag, se zaril s kremplji v tla, prijel konja za rep in ga hotel tako obvladati. Konj je brcnil Peklenščka z zadnjimi nogami in zdirjal, Peklenšček pa je kar pozabil zapreti gobec, tako se je začudil, ko je videl v svojih rokah samo goveji rep. Konju je ostal na mestu, kjer je bil prej rep, le šop žime. Tako je prišel konj ob roge in rep in zdaj ni prav nič več podoben govedu. Peklenšček pa je od takrat tako hud na konja, da ga noče nikoli več zajahati, temveč jaha le še osla.