Konjička bom kupil
| Konjička bom kupil ... Gospodarska zgodba. Fran Saleški Finžgar |
| |||||||||||||
I.
Oče in sin.
uredi
France je privlekel izza skednja zaprašeni koleselj. Sredi dvorišča ga je začel pretipavati in ogledavati. Kolesa je snel, dvignil vsako posebej proti solncu in ogledal puše, nato preiskal temeljito osi in spoznal, da so sicer že nekoliko zajedene, pa bi vendar že še bile, že. Tudi močno zarjavele vzmeti brez barve niso bile tako pod nič, da ne bi še nekaj let vzdržale. Nato se je lotil sedeža in naslona, odkoder je štrlela vsepovsod žima. Miši so si nabirale tamkaj mehke postelje za mladi zarod. Brez pomisleka je začel trgati in čupati prevlako s koleslja. Iz žime se je dvigal prah in mu silil v nos, da je kihal in prhal.
Francetov oče, Groga, čebelar na stara leta, je opazoval sina izpred ulnjaka. Ko je sin priretral škripajoči koleselj izza skednja, se je stari začudil, da je potegnil pipo iz ust in zevajoč gledal na sina. Ko je France začel razdirati koleselj, je oče vtaknil pipo zopet v brezzobo čeljust in se čudil dalje. Ko je pa zahreščala prevlaka na koleslju in se je pokadil prah iz žime, je stari vlekel tako silno tobak, da se je zgoščeval čedalje gorji dim krog njegove glave. Ustnici sta mu pokali kakor divjemu petelinu kljun, predno zapoje. Začudenje se je izprevrglo v jezo. Oče ni več vzdržal pri ulnjaku. Upognjen, pa s čudno lahko nogo je krenil do sina.
“Da bi te strup, pokaj pa mrcvariš koleselj?”
“Popravim ga! Prebarvam in nanovo prevlečem!”
“Seveda, ker imaš edino ta opravek in drugega nobenega. Otrok otročji! Ali ni modrejše, da žro miši takegale, kakor boljšega?”
“Ne bodo ga žrle miši! Koleselj bom rabil!”
“Koga? Rabil! Aha — mačka zaprežeš vanj!”
“Ne mačka, konja!”
“Konja, seveda, konja takega, kakor jih sv. Štefanu nosijo v dar!”
Sin se je dotlej premagoval, ker ni rad žalil očeta. Toda starega zbadljivost ga je razsrdila, da je tudi on odgovoril jezno in odločno:
“Čemu se ujedate nad mano? Mar nisem gospodar? Če hočete torej vedeti, pa vedite. Sklenil sem in ne bom umankal. Konjička bom kupil ....”
Oče je stisnil med brezzobe čeljusti čedrino cev, da se je postavila kvišku, kakor stržkov rep. Da bi bil imel zobe, kakor nekdanje dni, bi bil cev odgriznil.
Tako prebitansko je bil hud. Ker je pa vedel, da je sin France kri od njegove krvi in jeza od njegove jeze, se je zaradi ljubega miru potuhnil in brez besede naravnal nazaj k ulnjaku.
Ko je na večer sedla družina krog mlečne kaše k večerji — družina je štela le troje glav: razen očeta in sina še mater Jero — se je mati čudila. Poprašala je sina, pobarala moža. Ali oba sta odgovarjala kratko, skoro zadirčno. Uganila je koj, da sta se oče in sin sporekla, ko je bila popoldne z doma na njivi. Zato je previdno in po ovinkih zasledovala in iskala vzrok razpora. Toda ne sin ne oče — nobeden se ni dal izbezati na plano. France je nenavadno hitro dovečerjal, se naslonil na odprto okno in žvižgijal v dehteči večer. Oče je takoj za njim obliznil žlico krog in krog ter jo bolj vrgel nego položil na mizo, da se je postavila na hrbet. Tedaj se je najedla tudi mati — pa ne samo kaše, ampak še bolj nestrpnega čakanja, kaj se je pravzaprav tačas zgodilo, ko je bila na polju.
“Takole vama povem, da sprti in z jezo v srcu ne bomo hodili spat. Tega pri nas ni bilo in ne bo, če me hočeta imeti pri hiši. Sicer jo potegnem takoj jutri proč in se preselim k hčeri.”
Z nevoljo, ob kateri ji je šlo na jok, je pobrala žlice in skledo, da odnese v kuhinjo.
“Mati, lepo vas prosim, vsaj vi nikar ne sitnarite, ko se oče tako po nepotrebnem jeze!”
“Po nepotrebnem?” se je oglasil oče od peči in povdaril vprašanje s tem, da je potrkal s palico ob tla.
“Po nepotrebnem, praviš? Dobro. Mati, postavi skledo nazaj in bodi priča. Tudi jaz pravim, da ni treba jeze, pameti pa je treba. Če te ni, je žalost pri hiši.”
Mati je bila vesela zmage. Solze so se skrile, skleda je romala nazaj na mizo in ob njo na ogel je prisedla Jera.
Francetu se je poznalo, da se premaguje. Zakaj z mirno besedo je razodel materi:
“Zaradi koleslja se jeze oče. Koleslja sem se lotil, da ga popravim.”
“I no, popravi ga! Kaj zato? Saj te ne bo skoro nič stalo, ker znaš vse sam.”
“Ženska ne govori tako in ne dajaj fantu potuhe, ko ne razumeš. Pri nas in za nas popravljati koleselj se pravi, Bogu čas krasti in denar metati v vodo. Le čemu nam bo koleselj, nam bajtarjem in rokodelcu?”
“Konjička bom kupil,” je opomnil sin rahlo in vendar navdušeno materi.
“Konjička?” je obstrmela mati.
“Slišiš, Jera? Takole se bo pri nas gospodarilo: Koleseljšek, potem konjiček, potem hijohot, denar pa bistahar, dokler ne bo vse vkup v jarku in da zasmrdi po beraštvu v deveto vas.”
“Oče, lepo vas prosim, ne tiščite venomer svoje. Pomislite vendar, če je koleselj pri hiši, je bil vendar tudi konj nekoč, ali ne? Pa zato ni še zapel boben, in lažje danes moremo, kakor nekdaj. Hiša nova, sveta dokupljenega mnogo, dolga nič, in vi niste prazni, da o svojem molčim.”
“Tako govori sin; oče, ki ve drugače, govori drugače. Je koleselj pri hiši. Tudi konja sem prevzel po očetu. Resnica. Toda takrat je bila naša bajta tako-le.”
Oče je pokazal s palico, kako se je vagalo posestvice.
“Pošteno sem moral pljuniti na roke in obrniti kremplje na vun, da sem izkopal dom iz propada. Zato je bilo moje prvo delo: Mrha iz hleva vun, pa še ena krava vanj. Pri takem domu je konj — zapravljivec. Pri kravi prirediš, konj se ti pa zaje z vsako uro. Zato te prosim — oče sem sicer, gospodar pa ti — zato te samo prosim ne vlači zapravljivca k hiši!”
“Oče, jaz pa pravim: Konjiček ne bo samo zapravljivec — tudi štedljivec.”
“Na to sem pa radoveden, kako boš s konjem štedil? S konjem štedil — pri nas?”
“Kako? Prav lahko! Moja mizarska obrt se razvija. Treba mi bo pomočnika in vajenca. Za mizarsko delo je treba lesa. Lesa pa ne dobim pred durmi. Treba ponj, treba ga dovažati. Veste pa dobro, kako so vozniki dragi. In še to: Ves les moram kupiti od prekupca. Če imam konja, se potegnem ob nedeljah krog posestnikov, kupim les iz prve roke, sam posekam, sam dam na žago, sam izpeljem — no dvakrat bo zaslužil konjiček, kar bo zajedel.”
“Oj ti, učenost ti amerikanska taka! Ko boš plazil za lesom in ga kupoval in sekal in valil in vozil — ali ne veš, da bo tedaj svoj oblič počival? Kaj pa to? Iz enega žepa boš zapravljal, z drugim štedil — modro je tako. Še graščino si sezidaš!”
Oče si je mrmraje iztrkal pipo ob klop tako neusmiljeno trdo, da bi se mu bila gotovo razbila, ko ne bi bil Gorjušec, ki jo je delal, porabil zanjo najtrje grče.
Sinu je potekala potrpežljivost. Dva meseca sta prešla, odkar mu je oče izročil posestvo. Zatajeval se je, toda zatajiti ni mogel tiste ponosne samozavesti, katero je občutil v srcu z dnem, ko se je reklo: Od slej si ti gospodar! Opirala se je ta zavest tudi na dosti trdno amerikansko podlago. Zakaj France je v istini prinesel iz Amerike štiri tisočake, katere je krvavo prirobotal v premogokopu, kjer se mu je skoro z vsakim dnem režala smrt v obraz in zares pograbila mnogo tovarišev, njemu pa prizanesla. Zato je odgovoril, sicer spoštljivo, toda odločno:
“Oče, o konjiču se ne bova pravdala in preganjala mir od hiše. Kupim ga, in sicer kupim za svoj denar. Če me izkušnja drugače pouči, porečem: Oče, vaša je prava!”
Nato se je naglo obrnil in šel iz hiše.
Mati Jera je ob prerekanju previdno molčala. Po Francetovem odhodu je pa zinila možu:
“Veš kaj, Groga, pusti ga! Naj se prepriča. Zaradi enega konjiča se ne bo hiša podrla.”
“Potuha,” je zagodrnjal Groga in trdovratno obmolknil.
In v družini je zavladal tihi teden, dasi ga pratika ni kazala.
II.
K nevesti.
uredi
Ni bilo pol ure pešpota do Štefinovih. Toda France se je obiral in obotavljal, da je prošla ura in še nekaj, predno je dospel v sosedno vas.
Postajal je, si odrezal v grmu palico, parkrat sedel na kanton in premišljeval. Na gosto in hitro so se podile misli po glavi. Različne misli. Tudi o sporu z očetom, o započetem gospodarstvu. Celo do njive je krenil s pota in vjel v pest šop klasja ter ga tehtal in presojal, kako bo plenjalo to leto. Ali vse te misli so bile kakor potepuhi, kakor berači. Pride v dom, potrka, zaprosi, če mu ni dar všeč, se razsrdi in zakolne — pa gre svojo potepuško pot dalje — dom pa ostane in ne gre za njim.
Take so bile Francetove misli ta večer — vse — razen ene edine.
Ta misel pa je bila Štefinova Metka — njegova nevesta. Za čudo nežna, skoro gosposko dekle, od ženske ničemurnosti iz treh fara iskana in prošena šivilja. Ker ni hotel, da bi prišel v vas z nočjo vred in tako sprožil vedno rahlo nastavljene jezike človeške zavisti, se je obiral in mudil, kakorkoli je mogel. Pričakal je resnično vzhod meseca, predno je dospel do cilja.
Ta pomuda med njivami in travniki, ob duhtečih sečeh, kjer je cvrkotal tič — kosec, je bila zanj kakor nalašč.
Pretehtal je nadrobno še enkrat očetove dokaze zoper konjička. Trezna pamet mu je skušala pritegniti in potrditi, da ima očetova izkušnja prav. Ali vselej je prevpila ta rahli glas ponosna zavest, da je Amerikanec — in ne prazen Amerikanec, da je izvrsten mizar in njegova nevesta prva šivilja po modi daleč naokrog. Zato si že sme privoščiti konjička. Bogvekaj mu konj ne bo prislužil. Ali kako bo Metka vesela, ko pridrdra prvič s kolesljem do nje, ko jo povabi, da prisede, ko se z lastno uprego popeljeta na faro postavit oklice ... No, in potem!
Z mlado ženico se bosta vozila ob nedeljah do sorodnikov na jezo in zavist vseh drugih, ki jima že sedaj očitajo gospodično. Tako je zlagoma pomolila prevzetnost rožičke v srcu in se razšopirila tako široko, da je bil vsak pameten pomislek kakor pleve — brez teže.
“Da, da, konjička bom kupil, lepega kakor srnico, poskočnega, da bo bežal kot veter. In oče! Ej, starina! Prav za prav so mi ga nevoščljivi, ker ga sami niso imeli. “Ker sem hodil peš, pa še ti hodi.” Tako si mislijo. Ko bo pa konjiček v hlevu, mu bodo stregli, kot otroku. Vedno bo tičala skorjica kruha v žepu — za konjička. In kaj šele potem, ko zaprežejo in se popeljejo v Zadrago k hčeri Mini, ali do brata Petra! O saj poznam očeta! Potem bo konjiček prvi — pred mano in pred materjo ...”
France je prišel do Štefinovega vrta. Prav za prav bi bil moral po kolovozu naokrog mimo par sosedov. Toda France je bil, kakor so menda vsi snubači in ženini. Skrivajo se, dokler se da. Zato se je previdno ozrl in ker ni nikogar opazil, je zaškripal plot — France ga je preskočil in se dolgih korakov podvizal pod drevjem proti hiši. Tamkaj je vstopil na male duri. Pred pečjo se ga je ustrašila mati Štefinka, ki je pomivala.
“Dober večer, mati!”
“Viš ga no! Pa te prinese kdo ve odkod! Komaj sem vlovila skledo, da mi ni strahu padla na tla.”
“Kaj sem tako strašan, mati?”
“I, strašan! Ko pa kar tako-le kaneš v vežo!”
“E, saj bomo kmalu bolj očitno prišli, mati, kaj ne, takrat se nas ne boste ustrašili?”
“Bog ve, kako še bo.”
“Kako? Takole mislim, da bi se nocoj dodobra zgovorili, če vam je prav!”
Ko je France odprl duri, je drdral šivalni stroj z gorečo naglico. Metka je bila sklonjena nad šivanje in se ni ozrla, dasi je dobro vedela, kdo je vstopil.
“Dober večer, Metka!”
Stroj je polagoma odnehaval in se ustavil. Metka se je ozrla in se nalašč začudila.
“Glej ga no, ti si! Bog daj dober večer!”
France je pristopil in ji podal težko, žuljavo roko, v kateri se je drobna, bela roka šivilje vsa skrila.
“Se ne bojiš, da se ti v stroju kolesa vnamejo, ker ga tako ženeš?”
“Ni drugače, France! Brnjalo — da malo! Je treba pognati.”
“No, da bi pa tako v noč vlekla, pač ni potreba. Saj je dne ob tem času za delo dovolj. Ne rečem, po zimi, ampak sedaj.”
Metka je zopet prijela za šivanje in povabila Franceta:
“Sedi kar tukaj!”
S klopi je odmaknila napol izgotovljeno obleko in skrbne pobrisala nitke in bele konce.
“Da se te kaj ne prime, France! Sicer bi vsak uganil, da si vasoval pri šivilji. Pa bi te bilo sram?”
France je sedel na pripravljeno mesto. Metka je pognala stroj in izpod očnih obrvi, ki so se bočile pod lepim, belim čelom, pogledala na ženina, kaj poreče.
“Kako pa, sram pa že, sram! Je prav, da si me opozorila na to reč; e ti navihanček moj!”
Pogleda sta se srečala, za hip obstala, zažarela. Skozi bela Metkina lica je šinila kri, stroj je zadrdral, France je pa segel v žep po amerikansko pipo in si počasi basal tobak. Bogve kdo in kdaj bi bil predramil ta zgovorni molk, da ni vstopila mati in z njo sestra Mana.
“Ali se kujata? Poglej jih no!”
Mana se je zasmejala in sedla k mizi.
“Kdor pri delu veliko govori, malo naredi,” je odgovoril France, Metka pa nič. Stroj je drdral z nervozno naglico po robu pisanega predpasnika.
Mana se je zopet zasmejala in pobrisala z javorove mize par tenkih koteninastih odrezkov.
“Mati,” je povzel France, “zmenimo se!”
Mati je sedla k peči, podstavila nogam nizek stolček, roke prekrižala v naročju in se nagnila naprej.
“Le se zmenimo! Kdaj pa misliš?”
“V enem mesecu lahko naredimo!”
Stroj je nenadoma obstal. Metka je dvignila glavo.
“Veš kaj, tako se nama pa res ne mudi. Tudi bala ne bo gotova!”
“Izgovor, prazen izgovor! Bale imaš že toliko, da je zaradi tega lahko takoj jutri poroka. Samo ne maraš ne, kaj?”
Metka je zopet pognala stroj in mu ni odgovorila.
Manca se je vnovič zasmejala.
“Ah, ti ženini! Kakor otroci ste!”
“France, do predpusta odloži. Kaj bi s tako naglico?”
“Nak, tisto pa ne, mati. Že zaradi ljudi ne, da bo enkrat mir pred njimi. Takole bo; če ne odnehate, naj bo, dodam par tednov, kvečjemu par tednov. To pa zato, ker sem sklenil, da kupim konjička.”
“Konjička?” so se zavzele vse tri.
“Da, konjička! Koleselj popravim sam; ej, Metka, boš videla, kako bo prijetno!”
“Prijetno, nič ne rečem; če bo koristno, ne vem.”
“Mati, mati! Čudno, da ste vsi stari enaki. Naš oče se takisto trdovratno branijo konjička k hiši. Skoro sprli smo se nocoj zaradi tega.”
“France, pa ga ne kupuj, če so oče hudi!”
Metka ga je proseče pogledala.
“Nalašč, sedaj pa nalašč! Na očeh sem ti bral, kako si se zveselila, in sedaj potegneš zoper mene. Še ta teden popravim koleselj, potem kupim konjiča — in v koleslju se peljeva na faro zaradi oklicev, da veš, nalašč zato, da bodo zavidni jeziki še za ped daljši.”
Mati je zgibala z rameni in nič več ni ugovarjala. Zakaj France je govoril trdo in odločno.
III.
Po konjička.
uredi
France je popravljal koleselj.
Oče je jezno gledal izpred ulnjaka. Ves teden nista pregovorila deset besedi. In še za teh desetero je morala biti redno mati posrednica.
V soboto se je blestel kolesij nanovo prevlečen in prebarvan. France ga je ogledaval, in njegovo veselje je bilo veliko. Oče se ga je pa ogibal.
“No, kaj ni?” je ogovoril sin očeta ves radosten in pozabil, da sta sprta, ko je oče risal počasi mimo njega.
“Igrača!” je zamrmral starec in se ni ozrl.
V nedeljo po maši se je France napravil na pot. Materi se je izgovoril, da gre zaradi lesa in da ga morda ne bo domov zvečer.
Mati ga je pogledala, kakor se ozro matere, kadar sinu ne verjamejo. Sin se je naglo obrnil in odšel. Rdečica ga je polila. Zakaj ni šel po les, šel je po konjička.
Po nekem mešetarju je zvedel, da bi se v Dolgi vasi utegnil dobiti pripraven konjiček zanj. Naravnal se je tja.
Hitro je hodil. Še nikdar v življenju se mu ni tako mudilo. Par postaj se je potegnil z vlakom, potem spet peš, in je prišel v Dolgo vas, ko so se vračali ljudje od nauka.
“Po konjih gledam, oče,” je ogovoril prvega moža, ki ga je srečal.
“Aha, bi se kupilo pri nas. Kramar ga prodaja, Janežič je govoril tudi o tem in pa Kajon ima lepo živalico. Poglej! Ta-le prva hiša z zelenimi vrtnicami je Kajonova, ona druga s hrbtom na vas je Kramarjeva, Janežič je pa zadnji na desni strani. Skoro četrt ure od tu.”
“Grem k Janežiču, ker je najdalje.”
“Pa k Janežiču! Bog daj srečo!”
Došlo ju je nekaj mož in fantov, ki so se jima pridružili in Franceta radevolje pospremili do Janežiča.
Janežič, postaven gospodar, je sedel na hlodu pred hišo in se solnčil.
“Pravijo, da imate konja na prodaj?”
“Imam.”
“Pokažite!”
Janežič se je dvignil s sedeža in celi zbor je odšel proti hlevu. France je hitel za njim.
“Počakaj! Pripeljem ga vun.”
Janežič je pripeljal konja, ki je povešal glavo, pa jo naglo dvignil in se ozrl po možeh.
France je poznal, da konj ni rejen, da je nekoliko ožuljen od komata in nepripravna vprega mu je ogulila dlako na bokih.
“Mršav je in lep tudi ni!”
Janežič ga je pogledal s poštenimi očmi izpod košatih obrvi. Sosedje so se sunili s komolcem.
“Mršav je in lep ni? Hentajte, ali ga kupuješ za mesarja ali ga kupuješ za delo? Za meso ni, to je istina; ampak za delo! Najtežje mrhe se ne ustrašim! Poglej nogo! Stoji kakor vojak na straži! In ta moč!”
France je stopil bliže in čedalje manj mu je bil konj všeč.
“Takole je ogolidran,” je pokazal na boke.
“Aha,” se je namuznil Janežič in obrnil konja v hlev. “Lučka, le nazaj! Ne bo nič!” Ko se je vrnil, je sedel gospodar spet na hlod in podražil kupca.
“Prijatelj, ti si menda od tam doma, kjer so tisti ženini, ki iščejo za kmetijo takih nevest, ki so brez žulja na roki!”
Zbor se je zasmejal.
“Z Bogom, oče! Brez zamere!”
France se je naglo okrenil z dvorišča.
“H Kajonu pojdi, tam bo za te!” je kričal Janežič za njim preko dvorišča.
In so šli zares h Kajonu. Janežič se je potrudil s tnala za njimi in hudoželjno mrmral: “Naj ga le napetnajsti Kajon! Prav mu je, ko nič ne pozna!”
Kajon je bil mlad mož, rdeč, pod nosom se ni bril, kakor sosedje, in prešerna srebrna veriga mu je spenjala žametasti telovnik od žepa do žepa. Gostilno je imel in štacuno.
“Dober dan, možje,” je pozdravil gručo. “Nov sod sem nastavil. Povem vam, to je vinček — ha — !” Počil je s palcem in tlesknil z jezikom.
“Kar tukaj pod orehom ga bomo, kaj ne?”
Kajon je postavljal stole krog mize.
“En štefan, kaj ne možje? Da ne bo letal tolikrat po stopnicah.”
“Le prinesite!” se je oglasil France. “Na moj račun!”
Kajon se je ozrl, ker mu je bil glas neznan in ni preje zapazil tujca v zboru.
“Dober dan, gospod! Glejte no, da vas nisem opazil. Ne zamerite! Torej en štefan, da, da, tako se govori!”
Krčmar je izginil v klet, možje so posedli za mizo.
“Odkod pa in kam, gospod?” se je dobrikal Kajon Francetu, ko je razpostavljal kozarce.
“Po konjih gledam!”
“Izvrstno! Jaz ga prodajam! Živalica, vam povem, da ga nima cesarjev hlev lepšega!”
“Pokažite!” je silil France.
“Takoj, takoj! Pokličem hlapca. Takole prazničen ne hodim rad sam v hlev. Bog daj srečo!”
Kajon je natočil tudi sebi čašo.
“Saj ne zamerite, kaj ne, če sem si ga tudi natočil. Krčmarji smo vsi reveži. Od vbogajme živimo takorekoč.”
“Revček,” so ponovili sosedje in se smejali.
Krčmar je izpraznil čašo na dušek, jo postavil na mizo in takoj spet točil. “Izpijmo! Oče Janežič plačajo drugi štefan, kaj ne? Saj vas ni zlepa blizu.”
“Nimam nič kaj odveč, da bi dajal takim siromakom, kot si ti, vbogajme. Ali danes naj bo. Le prinesi ga!”
Sosedje so se začudili, ko leto in dan ni bilo Janežiča v krčmo. In danes da bi dal za štefan.
In je dal. Takoj je odvezal mošnjiček in položil na mizo goldinar.
Kajon je pa točil, da se je razlivalo po mizi in naglo odšel s praznim štefanom. Potoma je zavpil nad otrokom: “Francek, pokliči hlapca, naj pripelje Herika iz hleva.”
“Povejte možje, kako je s tem konjem?” je tišje vprašal France, ko ni bilo krčmarja pri mizi.
“Lep je, presneto je lep, kakor ga iščeš,” je odgovoril prvi Janežič in skrivoma pomežiknil sosedom.
“Če ni kak raznašavec,” je nadaljeval France.
“Tisto ni,” je odgovarjal Kramar. “Sicer pa to vsak ve, da ima konj kosmata ušesa. Krava ni, posebno mlad konj ne.”
Krčmar je postavil vino na mizo. Francek je prignal hlapca okrog ogla.
“Alo, Matija, Herika vun, da vidi ta gospod, kaj se pravi lep konj.”
Matija je šel v hlev. France je vstal.
“Sedite, le sedite. Žival je treba od daleč pogledati. Če se je primejo oči, no, potlej pristopi in poglej od blizu,” ga je silil krčmar in mu nalival.
Hlapec je prignal konja iz hleva. Heriko se je ustavil na preddverju, dvignil majhno glavo prešerno kvišku, zapihal skozi nozdrvi, potem se vspel na zadnji nogi in skoro bi bil udaril s podkvijo hlapca po glavi.
“Divji je,” se je ustrašil France.
“Hahaha,” se je zasmejal krčmar. “Divji? Kaj še? Krotek kot ovca.”
“Pa je planil nad hlapca?”
“Zigrava se! Kaj mislite, da je to kako čičevsko kljuse? To je Arabec, to je kri!”
France je vzel žemljo z mize in šel h konju. Za njim Kajon.
“Tako je prav. Živini postrezi, da te ima rada!”
France je oddrobil žemljo in jo ponudil Heriku, ki jo je kimaje z glavo pokrampljal.
“Poglejte, toliko da vam boglonaj ne reče.”
Ko je konj pojedel žemljo, je povohal še enkrat po Francetovi roki. Ker je bila pa prazna, je nenadoma potegnil za povodec, ga iztrgal hlapcu iz rok, se zavrtel, poskočil in vsekal z zadnjima nogama, da je Francetu odletel klobuk, ko se mu je ognil. Nato je zarezgetal in zbežal na vrt.
“Poglejte ga, kako se nese! Naslikati vam ga ne more nihče lepšega!”
France je gledal in gledal, hlapec je šel za konjem na vrt in ga klical.
“Matija, pusti ga, naj se izpreleti. Vidite, včeraj sem prevozil z njim nič ne vem, koliko kilometrov, danes gre pa kakor iskra. To je kri, žlahtna za cesarski hlev!”
Kajon je vedel kupca nazaj k mizi in točil in govoril brez konca in kraja.
France je bil malobeseden. Gledal je na vrt, kjer je divjal Heriko in nagajal hlapcu, ki se je trudil in ga vabil brez uspeha.
“Koliko ga cenite?” je vprašal počasi.
“Petsto kronic brez barantanja in mešetovanja. Sicer pa šeststo.”
“Petsto kron,” je ponovil France in polglasno in pomislil, koliko je v Ameriki trpel, predno jih je prištedil.
“Ali mislite, da je preveč? Ho, komaj tri leta ima; za dve leti bo vreden dva stotaka več. In ta lepota!”
“Nič ne rečem,” je govoril France boječe, ko je Kajon vpil in razgrajal. “Nič ne rečem, da bi ne bil lep. Toda premajhen je za ta denar.”
“Premajhen! Če hočete nerodno rogovilo, saj jo dobite ceneje. To je istina. Potem midva ne bova kupčevala.”
“Za kaj pa rabite konja,” je vprašal nekdo.
“Za kaj? Mizar sem in kajžar; potem že veste, za kaj bi bil konj.”
“Mizar in kajžar, pa govorite o premajhnem konju. Le čemu bi vam bila velika konjska gora v hlevu, ko vam požre vso kajžo in še skobljance povrhu, pa ne bo nikdar sita. Sedaj mi je resnično žal, da sem vam ga tako nizko cenil. Za takega kot ste vi, si ne morete niti izmisliti bolj pripravne živalice.”
“Štiristo bi dal.”
“Ne-ne-ne, kar pustimo. Saj je vseeno. Morda pridejo kaj cigani mimo vas; boste z njimi kupčevali. Na dobro zdravje, možje!”
Kajon je pil in točil in začel govoriti vsemogoče reči, samo o konju nič. Toda vkljub temu je skrbno opazoval Franceta, ki ni odvrnil oči od Herika, ko je skakal po vrtu in tuintam lišpano mulil šop trave.
“Kdo bo dal še za en štefan?” je kričal Kajon in držal steklenico za vrat. “Nihče? — No, lepa reč. Še okusili ga niste. Dobro, dam sam zanj.”
Kar okrenil se je in šel.
“Kako mislite, možje?” je vprašal France. “Predrag je, ali ne?”
“Če je človeku kaka stvar všeč, mu ni zlepa predraga. Sam ga boš plačal — sam rabil — sam sodi.”
France je slutil, da je Dolga vas kakor zadruga, v kateri ni izdajavca.
Popili so Štefan, France je konju znosil še par žemelj — in kupčija je bila narejena tako, da mu ga Kajon prižene na sv. Vida dan za teden dni na poskušnjo.
France je bil vesel, češ, kar tako se ne dam ujeti. Sedaj sem brez skrbi. Poskušnja pokaže konja.
IV.
Heriko je prišel.
uredi
France je za trdno sklenil, da nikomur ne črhne o konju. Pa ni držal svojega sklepa. Hitro je vedela vsa vas, da je mizar France kupil konja in da ta pride sv. Vida dan k hiši.
Ker so ta dan praznovali, so pohajkovali možje po vasi in ni bilo čuda, da se jih je zbrala cela množica na dvorišču, ko se je pripeljal Kajon s kolesljem. Poleg visokega konja je imel pripreženega Heriko, da je bil še manjši na oči.
Možje so začeli modrovati.
“Premalo konja je za ta denar.”
“Viš ga, po hlapcu je udaril, ko ga je izpregal.”
“Ne maral bi ga v hlev. Ni prida, če bije po domačem hlapcu.”
“Ali si ga videl, kako je drobil poleg para? Saj ni nič peljal. Komaj da je opremo nesel na sebi.”
“France, naprezi ga!” se je oglasil nekdo izmed gledavcev.
“Saj res. Poskusimo ga!” so potrdili sosedje.
“Glej ga, stari Groga kuka skozi lino iz ulnjaka. Hud je.”
France je prinesel novi komatiček in potegnil koleselj izza poda, da Herika napreže. Ko se mu je bližal s komatom, je konj planil kvišku in odskočil, da je Francetu pal komat iz rok.
“Ho,” so se vsi začudili.
“Ne kupuj divjaka,” ga je posvaril prijatelj.
“Kaj boš pregovarjal? Koliko si mu posodil, da se obregaš?” se je oglasil Kajon, ki je na tenka ušesa naglo ujel prijateljeve besede. “Divjak mu praviš. Seveda krava ni in staro kljuse tudi ne. Se ti se zaletiš ob stol v tuji hiši in hočeš, da bi bil konj modrejši. Daj sem!”
Kajon je pograbil komat in ga nesel na konja. Toda njemu je takisto nagajal Heriko.
“Drži ga, nerodnost!” je kričal Kajon nad hlapcem.
“Moška je ta,” se je namuznil Francetov sosed Škabrne, ki je imel redno po dva para konj. “Ali misliš, da bo vselej mežnar pozvonil in sklical pol vasi, če ga bo France napregal. Hm!”
“To se vidi, da v vsej vasi nimate poštenega konja; mrhe imate, za konjača zrele, zato zabavljate. Hoot — no — no —.”
Kajon je napregal in tapljal konja po vratu. Nato je skočil na voz.
“France, prisedite!”
Koleselj je zaropotal in zdrčal z dvorišča, gruča mož se je zganila in šla na ogel hleva, da je gledala za vozom po cesti.
“Nese se pa res lepo!”
“Nogo ima kakor srna!”
“In lahko glavico, kakor gospodična lepo.”
“Za igračo pač, za korist bo zanič. Franceta je ta dvakrat Kajon napetnajstil, verujte mi,” je trdil sosed, posestnik štirih konj.
“Naj ga pelje v šolo, Amerikanca, da se ne bo šopiril,” je menil nevoščljivec.
V tem je prilezel oče Groga iz ulnjaka.
“Kaj pravite možje, ki ste modri?”
“Vsak gospodari po svoje,” se je oglasil prvi sosed Škabrne.
“In to ni prav,” je puhnil ded iz čedre.
“To ni prav. Gospodariti se mora po pameti. Tako, kot je naš začel, se gospodari po neumnosti.”
“Oče Groga, ne jezite se. Saj se bo izučil.”
“Ne bom se jezil, ker nič ne koristi. Ta trmež je tako tiščinast, da mu je vsaka beseda odveč.”
Sosedje so videli, kako je Kajon okrenil konja in izročil vajeti Francetu. V ponosnem diru je drobil Heriko po cesti proti domu in Francetu se je lice zarilo.
“Ali je to divjak?” je vprašal mogočno Kajon in skočil z voza.
“Premalo konja je za ta denar,” se je predrznil Skabrne in povedal pomislek.
“Premalo? Kaj vi kupujete konja na vago? Saj ni vol in ne za mesarja na svetu. Kri, kri in pasma in postava — to naredi konja. Sicer je pa vseeno. Za tako živalico dobim te kronice kadar hočem. Torej France, ali velja ali ne velja.”
Kajon je pomolil mestnato roko.
“Saj sva se že domenila,” je omenil tiho France.
“Torej, Bog daj srečo!”
“Ampak za teden dni na poskušnjo.”
“Tega prav za prav ni bilo v pogodbi, toda naj bo. Nalašč zaradi teh modrih svetovavcev.”
Roka je udarila ob roko, konja so postavili v hlev, sosedje so se začeli razhajati; France je povabil Kajona v hišo, kjer mu je odštel pet stotakov. Roka se mu je tresla, ko jih je razgrinjal na mizo, materi, ki je gledala kupčijo, so stopile solze v oči. Kajon je pobral bankovce in jih malomarno zganil, pa jih podržal v roki in rekel:
“Sicer kakor hočete. Meni ni čisto nič do teh par bank. Lahko jih pošljete ob tednu.”
“Le spravite. Konj mi je všeč, za druge se ne brigam. Nevoščljivci so.“
Tako si je France dajal poguma.
Kajon je odpel žametasti telovnik, potegnil iz njega listnico ter jo bahaško razgrnil po mizi, da so se pokazali bankovci, ki so skakali iz predelkov. Vtaknil je med nje stotake in se še enkrat pobahal: “Če to ni greh, da za tak papir dajem konja, ki mu ga ni para.”
Zapel si je telovnik in odšel.
V.
Snubit.
uredi
Dva dni je bil konjiček v hlevu in France takisto več tam kot v delavnici. Stari je nevoljno pogledaval izpred ulnjaka in silno se mu je škoda zdelo koščkov sladkorja, ki ga je nosil France konju. Prvi dan je molčal.
“Naj se ga nagleda in napase,” si mislil.
Drugi dan je prišel nekdo po naročeno omaro. Nejevoljen je odšel, ko ni bila še narejena. Proti večeru se je oglasila Korenka zaradi posteljnjaka. “Tako živo ga potrebujem,” je tožila dedu, ko ga ni dobila. “Kaj le dela vaš Amerikanec!”
“Nič,” je zamrmral starec in hud je bil.
Komaj je Korenka odšla, je bil France spet v hlevu in je komatal konja. Oče se ni mogel več premagati. Risal je za njim in se razhudil.
“Kam te ponese spet?”
“Po plevel grem, ki ga je mati naplela v prosu.”
“Pa s konjem. Za to mrvo plevela, ko ga v klobuku prinesem. Ko pojdeš po žvepljenke v štacuno, ga tudi naprežeš.”
“Oče, nikar me ne jezite. Če ste vi gospodar, gospodarite vi, če sem jaz, bom jaz.”
“Otrok! Dvakrat otrok, ne pa gospodar. Ne samo v vasi, v celi fari ga ni, kakor si ti. Zadnji srajčnik ne prečepi toliko pri konju, ki mu ga Miklavž prinese, kot ti pri tej mrhi. K postelji si ga priveži. Ljudje hodijo po delo in nič ni storjenega. To je amerikansko gospodarstvo.”
“Hi — Heriko!” je tiral sin konja iz hleva; toliko, da nista pohodila starca in ne besedice ni odvrnil očetu.
Zvečer je bila spet edina mati, ki je rešila družino sitnega molka.
Po večerji je šel France na vrt in hodil gor in dol.
Roke je imel prekrižane na hrbtu, glava se mu je povešala. Tuhtal je.
“Nič, kar dosti je teh sitnosti. Oženim se, in sicer precej se oženim. Metka ima že toliko bale, da jo lahko jutri naložimo in ne bo v sramoto ne njej, ne komu drugemu. Da, zasnubim jo; bom vsaj imel koga pri hiši, ki se ne bo zmrdaval nad mano.”
Kar sredi pota se je okrenil France in šel k sosedu Škabrnetu. Mož je sedel pred hišo in se hladil.
“Dober večer, sosed,” ga je pozdravil France in se ozrl, če ga kdo ne vidi.
“Boter,” je začel France šepetaje in se mu je nagnil prav do ušes, “boter, ali greste v nedeljo z menoj za moža?”
“K Štucinu, kaj ne?”
“Metko snubit.”
“Grem, zakaj ne. — Torej si se odločil?”
“Kaj hočem. Doma je kar dolg čas zaradi konja, ki sem ga kupil.”
“Groga je še vedno hud, ali ne?”
“Res ne vem, kaj je očetu, ko jih vendar nič ne boli ta moja kupčija.”
“Boli ga, le verjemi, da ga. Tudi jaz bi ti ne bil svetoval kupovati konja, vsaj tega ne. Meni ni všeč.”
“Saj je kupčija odprta — za me.”
“To je prav. Saj boš videl. Vsak mlad gospodar jo kaj zavozi. Morda si jo, morda je nisi. Bolelo bo tebe, drugega ne.”
“Saj to je, pravim jaz. Če bi vrgel v vodo ta denar, ne bi bilo treba toliko godrnjanja. — Torej v nedeljo.”
“Kdaj?”
“Po nauku. Naprežem in tudi zavoljo konja je prav, da ste z mano, ko ste jih vajeni.”
“Je že dobro. Od nauka pridem k vam.”
V nedeljo France ni šel k nauku. Oče Groga je molil v ulnjaku in bil ves žalosten, ko je videl sina, da se je prikradel med naukom v hlev.
“Še to,” je stari prenehal z molitvijo in mrmral. “Še to, ni dosti, da zapravlja denar, tudi dušo bo pogubil. Namesto v cerkev — v hlev. O, ti moj Bog!” Groga je spet molil in bil sam nase hud, ko je spoznal, kako je razmišljen.
France je pa priprl hlev, vzel krtačo in gladil in snažil Herika, da se je kar svetil. Ko je dokončal, je postal za konjem in ga gledal. Kar mu šine nova misel v glavo. Kar stekel je iz hleva v hišo in se vrnil s škarjami.
“Rep ga kazi in nisem opazil. O, Heriko, ne boš otepal s kmetiškim repom! Le počakaj! Župnikov konj ima kratek rep, grajski se vozijo tod mimo — in vsi lepi konji imajo kratke repe. Zato ga boš imel tudi ti.”
Vzel je motvoz, strahoma se bližal repu, božal in pogovarjal konja, da ne bi udaril. Heriko se je oziral, se mu parkrat umaknil in prestopal sem in tja. Toda France je bil vstrajen.
“Le počakaj, ljubček, saj te ne bo nič bolelo. Lep boš, tako lep, da se ti bodo čudili. Veš, danes greva po Metko. Pssst! Le miruj! Takole — vidiš.”
France je trdo prevezal žimo, vzel škarje in začel rezati rep. Nenadoma pa Heriko poskoči, se vspne in zarezgeta. France je odskočil k jaslom, konj pa je udaril parkrat z obema nogama ob paž, da so letele trske po hlevu.
Francetu so padle škarje iz rok in pot mu je stopil na čelo.
“Ti si tudi kajon, kakor je tvoj prejšnji gospodar,” ga je ošteval in krotil z božanjem po vratu. Še bolj previdno se je bližal repu — in še dvakrat mu je ušel k jaslom, predno je odrezal rep popolnoma. Tako se je spotil, kot bi žagal najtrjo desko. Celo vznevoljil se je in začel kričati nad konjem ter mu žugal, da ga pri tej priči odpelje nazaj v Dolgo vas, če ne bo priden. Ob tem so se odprla vrata in na pragu je stal Škabrne.
“No, France, če si še te misli, pojdiva!”
“Ali je že minulo,” se je začudil France.
“Že, že. Ho, kako ti je vroče. To je konjarska zapoved, da mora hlapcu od čela kaniti, ko snaži konja. Sicer je delo slabo opravil.”
“Zares sem se spotil,” si je brisal čelo France. “Kar koj naprežem.”
Škabrne mu je pomagal in v par minutah sta zdrdrala z dvorišča.
“Viš ga, šele sedaj sem opazil, da si mu rep odstrigel.”
“Kako se mu poda, jeli boter,” se je nasmehnil France.
Škabrne je pomolčal in se tudi nasmehnil, nato je dejal tehtno: “Jaz bi mu ga ne bil odstrigel.”
France se je tega odgovora nekoli prestrašil in hotel zvedeti, zakaj bi to ne bilo prav.
Pa je molčal in gledal konja, kako je drobil po cesti.
“Premalo teče,” se je oglasil za nekaj časa Škabrne. “Spočit in presit, mlad in taka noga, če bi bilo kaj prave krvi, mora bežati kot veter. Daj mi vajeti in bič.”
Nerad mu jih je izročil France in je prosil: “Nikar ga ne tepite!”
“Vse kar je prav.”
Škabrne, star konjar, je nategnil povodec in švignil po zraku, da je počil bič. Heliko se je začuden ozrl in takoj iztegnil korak. Toda naglo je odnehal v teku in začel spet drobiti.
“Ne boš!” ga je urezal z bičem Škabrne.
Konj je udaril z nogami nazaj.
“Glej, France, to je slabo znamenje. Če konja flikneš z bičem in ti odgovori z brco, tak konj je lump. Če prideš k meni in udariš takole po mojih v hlevu, ti skočijo v jasli in nobenemu ne bo prišlo na misel, da bi dvignil kopito.”
Škabrne je spet švrknil Herika, ki je takisto spet dvignil zadnji konec in udaril nazaj.
“Nikar, boter, lepo vas prosim,” je hitel France in vzel sosedu vajeti iz rok.
Spet sta molčala. Škabrnetu se je smilil France, ko ga je naplahtal Kajon, France je pa postal nenadoma žalosten in zamišljen.
“Zares lepa rž!”
“Kako je to pšenico vrglo!”
“Kako se pozna črv na tem travniku.”
Takole sta se prav po malem menila vso pot do Štucinovih.
Ko je France zagledal Metko, je oživel. Vesel je bil in ponosen, ko je prišla iz hiše in tlesknila z rokami: “Jejhata, France, kako imaš lepega konjička!” In prišla je še mati, tipala mehek sedež na koleslju, in sestra in sosedje in vsi so se čudili in hvalili. Ko so spravili konja v hlev in so se sosedje, pokimavajoč si, da vedo, kaj pomeni ta obisk, razšli, so sedli pri Štucinovih za mizo in boter Škabrne je izpregovoril:
“Štucinka, ali naj ti povem, čemu sva prišla ? Ni treba; saj vsi vemo, kaj ne. Torej, ali mu daš Metko ali ne?”
In začelo se je tehtanje dote, ugovori in prigovori, celo brez solz ni minulo. Ali minulo je, kljub ugovorom, in sicer tako, da se peljeta France in Metka v torek dopoldne na faro postavljat oklice in da bo koj prihodnjo nedeljo izklicano enkrat za trikrat. In ko je bilo vse to dognano in je boter Škabrne povedal modrih naukov dolgo vrsto, sta napregla in se odpeljala.
France je bil vesel, da se mu celo Heriko nič več ni smilil in ga je sam priganjal z bičem in besedo.
Ko sta se pripeljala do vasi, je stala pred krčmo gruča mož in fantov, ki so se ozrli, ko so zaslišali voz.
“Boter, za kozarec vina dam, ko sva tako lepo opravila.”
“Pa daj,” je rekel Škabrne.
France je zavil po klančku, ki je vodil od ceste proti gostilni. Možje pred gostilno so prekinili glasni pogovor in so gledali konjička.
Kar se hipoma sredi klančka konj ustavi.
“Ljudi se je zbal,” je izpregovoril France.
“Hi, kaj bi se obiral,” ga je pognal boter.
Konj je začel iti ritenski.
“Zavri,” je velel Škabrne in segel po vajetih in biču.
“No, hodi!” Švignil je po zraku z bičem. Konj je rinil nazaj, da mu je zlezel ob zavrtem vozu komat na ušesa.
“Kajon!” je zavpil boter in vsekal konja. Heriko je začel biti in vrgel noge čez štrange. France je skočil z voza.
“Pojdite doli, boter. Prestrmo je.”
“Kaj ? Prestrmo! Po strehi mora speljati s takim vozičem dva človeka. Hi!”
Izpred gostilne se je oglasil smeh. Nekdo je zaklical: “France, tišči mu! Hahaha!”
France je prijel konja za brzde. Toda Heriko se je vspel, da je zapokalo oje.
“Štatljiv je, mrha,” je zamrmral boter in lezel z voza.
Možje izpred krčme so se bližali vozu. France je pogovarjal konja, ki je kopitljal na cesti in se poganjal sem in tja in nazaj, samo naprej ne.
Iz gruče so streljale pikre opazke:
“France, preveč ovsa ima in premalo biča!”
“Eno kilo bonbončkov mu kupi!”
“Oh, na voz deni to kozo in ti pelji, če ona noče!”
“Oblance bi vzel s seboj in mu jih posmodil pod rep.”
“Pusti ga, naj se nastoji sredi ceste. Do jutri se bo že naveličal.”
France je bil ves trd od jeze in sramote. Škabrne je ostal miren in resen.
“Stran,” je zavpil in stoječ na tleh ob vozu prijel vajeti. France je spustil konja, stopil h koleslju in rinil.
“Hi-jo-hot!” je zavpil boter, udaril po konju, napel vajeti. Heriko se je vspel, ali že mu je priletel bič na pleča — in v skoku je planil vrh klanca.
“Je-e-ha! Stoj!” je zavpil boter pred krčmo in privezal konja.
“Ala, Šimen krčmar, vina!”
Pri vozu sta izpila. France ni izpregovoril besedice, boter je pa pred ostrimi sodniki — sosedi dobro zagovarjal konja. Nato sta sedla in se naglo odpeljala.
Ko je bil konj v hlevu, je stopil boter pred Franceta in mu rekel:
“Križ božji — in povem ti, takoj od hiše s to mrho!”
“Ali se ne bo podal?”
“Proč z njim, ti pravim. Kdaj poteče dan odprte kupčije?”
“V torek.”
“France, proč z njim. Boga hvali, da se ga moreš iznebiti. To je dvakrat kajon ta konj.”
“Nekoliko hudoben je res. Mene je udaril na stegno, da imam še sedaj črnico. In danes med naukom sem mu trikrat skoro v jasli ušel.”
“Vidiš! Proč z njim in takole bo. Poslušaj: Jaz ti posodim našega sirčka. Še pred dnem jutri naprezi in takoj v Dolgo vas. Do noči se lahko vrneš.”
“Ali res mislite?”
“Kar tako mora biti, če imaš kaj pameti. Kdo bo imel tako zver, ki ima vse slabe lastnosti. Bije po domačih, pelje, kadar se mu zljubi — pasja noga — zastonj ga ne maram. Če boš hotel konja, ga midva kupiva. Torej jutri ob štirih bo že moj sirec nakrmljen. Kar ponj pridi. Tega cigana pa priveži k njemu, naj caplja prazen. Toda Kajona pozdravi, da se mu bo nos zavihal do pleše. Lahko noč!”
Pa ni bila lahka Francetu, ko ni zatisnil oči vso noč.
VI.
Konjička nazaj.
uredi
Že ob treh je France vstal in se začel napravljati za pot. Tiho je hodil po sobi, tiho šel iz hiše v hlev krmit konja. Toda mati ga je naglo začutila. Bede je razmišljala, kam bi se napravljal sin. Ko se le ni oglasil, je vstala in ga šla vprašat.
“France, kam greš tako zgodaj?”
Njen glas je bil žalosten.
“E, kdovekam,” je France odgovoril zadirčno in si snažil čevlje.
“Ljubi sin, nikar tako. Vem, da nama ni nič mar, ko smo ti izročili, ali majčkeno ljubezni sva pa z očetom le še vredna. Tako življenje — je tako trpljenje, kakor ga ni še bilo pri naši hiši.”
“Konja peljem Kajonu nazaj,” je razodel sin hladno. Ob tem mu je padla krtača iz rok in mati je videla, da se mu je roka tresla.
“Nazaj?” se je začudila. Toda veliko veselja je bilo v njenem glasu.
“Precej ti skuham zajutrek. — Ali ti konj ni všeč? — Ali te je Škabrne pregovoril? — Kako bo oče vesel! — Prav imaš. Le nazaj!”
“Ne bo več časa za zajutrek.”
“Bo, že bo. Kar v hipu ti ga zavrem.”
Mati je šinila v kuhinjo, podkurila in pristavila ponev. Ko je sin šel iz hiše in pripravljal koleselj, je mati smuknila naglo do očeta.
“Oče, veš, konja pelje nazaj!”
“Konja?”
Groga se je dvignil naglo na komolec in še enkrat ponovil: “Konja, praviš?”
“Konja. Že naprega.”
“Sam Bog mu je vdihnil to misel.”
“Škabrne, boter Škabrne, ki sta se včeraj vozila s konjem.”
“Škabrne ? Do smrti mu bom hvaležen.”
Mati je šla spet naglo v kuhinjo in ročno pripravljala zajutrek. Prelivala je zavreto mleko iz skledice v skledico in gledala po sinu skozi vrata.
“Je že,” ga je postavila pred njega, ko se je vrnil.
France je stoje srkal iz skledice.
“Če je prevroče, ga še prelijem.”
“Je že dobro.”
Ko je izpil in dal skledico materi ter je pogledal v njene skrbi in ljubezni polne oči, ga je bilo sram. Kakor da ne bi hotel popraviti, kar je zakrivil, ji je razodel:
“V torek greva z Metko oklice naznanit.”
“Prav imaš, France. Gospodinjo k hiši, mlado gospodinjo, ne pa konja. Bog te blagoslovi.”
France je oblekel suknjič, potipal v telovniku, če ima listnico in odšel. Mati ga je spremila na dvorišče in mu naročala:
“Pazi, da se ti ne splaši. — Pri železnici je nevarno. — Ali imaš kaj rute s seboj? — Saj se vrneš še danes. — Počakam te in ti pripravim večerjo.”
France je šel v hlev, kjer je že stal Heriko lepo osnažen in nakrmljen. Konj je veselo zarezgetal, ko mu je ponudil piti. France ga je gledal in je bil žalosten. Naslonil se je ob ograjo.
“Ali jemljeta slovo?” se je oglasil na pragu Škabrne.
“O, boter, dobro jutro! — Zares, kar težko mi je.”
“Le pamet, pamet, France! Cigan je ta konj, zato proč z njim. Sirca sem ti prignal. Kar napreziva.”
Potegnila sta koleselj na dvorišče in zapregla.
“Ampak pazi, da te Kajon spet ne ocigani,” je zavpil boter Francetu za vozom, ko je pognal.
Mati je stala na pragu in po sinovem odhodu sta z botrom govorila dolg pomenek.
Še pred poldnem je France zavil v Dolgi vasi na Kajonovo dvorišče. Pri vhodu ga je srečal hlapec. Ko je zagledal Herika, je postal, pa se naglo obrnil in šel. Francetu se je zazdelo, da je hlapec potiho zaklel.
Ko je zaropotal voz na dvorišču, je prišel iz hiše Kajon, golorok, pokrit z velikim slamnikom.
“Pozdravljeni, France! Kam ste se namenili?”
“Konja sem pripeljal nazaj.”
“Kakšnega konja?” se je namrdnil Kajon malomarno.
Franceta je presunilo, da mu je stopila vročica po hrbtu. “Lump,” je pomislil v srcu.
“Tega Sirca pač ne, ampak vašega Herika.”
“Mojega Herika?”
Kajon je široko prestopil, vtaknil bahato roke v žep in pogledal konja.
“To ni moj Heriko,” je dejal zbadljivo in se po sili zasmejal.
“Bil je vaš, potem moj, pogojno moj — in sedaj vam ga vrnem, ko ga ne morem rabiti. Ali se nisva tako pogodila?”
“Seveda sva se tako zmenila in mi je še danes žal po konju. Toda ta konj ni moj! Kaj mi mar.”
Kajon je pustil Franceta sredi dvorišča in je šel za hlapcem na pod. Francetu je postalo vroče od jeze. Že je v naglici zinil, da bi zaklical za Kajonom “falot”. Odpel je Herika od Sirca in ga privezal k orehu. Kajon se je vrnil.
“Torej, kako, ali prodajate tega konja? Če ni predrag, ga kupim.” Kajon je žvenkljal oblastno z drobižem v žepu in stopal krog konja.
“Saj vas ne razumem,” se je premagoval France; “ne vem, ali se šalite, ali kaj mislite. Konja ste mi dali na poskušnjo, ki je ni prestal. Bije, ne pelje — kaj mi bo? Tu ga imate in mi vrnite denar — če ste mož.”
“Hahaha,” se je zakrohotal Kajon. “Če sem mož? Hahaha! Tukaj takoj denar — segel je pod telovnik in izvlekel listnico — toda, mojega konja nazaj — mo-je-ga! Razumete!”
“To je preneumno,” se je začel razvnemati France. “Prosim, jaz sem bil po svetu, v Ameriki, in že vem, kaj se spodobi za može. Še enkrat: Če hočete zlepa — prav — sicer se odpeljem in še danes poiščem pravice drugod.”
“Hahaha,” se je smejal vnovič Kajon, kar je Franceta strpensko speklo. “Ali sem kaj rekel, da ne vzamem svojega konja nazaj? Toda svojega!”
“Ali ni ta vaš?” je stopil France trdo predenj in kazal s prstom na Herika.
“Moj? — Jaz sem vam vendar prodal celega konja, tega pa en kos manjka. Čemu bi mi bil.” Kajon je pokazal na odstriženi rep.
Franceta je poparilo.
“A, zavoljo repa! Lepa reč. Rep ni konj. In če mislite, da je kaj vreden, vam popustim par kron in še tisto žimo vam pošljem.”
“Tako-o-o?” se je razkoračil Kajon oblastno. “Jaz se ne bom lotil omare, ko nisem mizar, vi se pa lotite konjske kupčije. ki je ne razumete. Rep ni konj! Če hočete, vam pokažem pismo, kjer išče milijonar iz Trsta takegale konja — samo z dolgim repom. Tisočak bi dal zanj — še več. Prav takega hoče: Take barve, take glave — takih nog — in dolg rep — to hoče. Kaj mi bo sedaj ta oskubljeni vrabec. Kupim ga, če vam je prav. Dvesto in šestdeset kronic dam zanj, več ni vreden.”
Ko je France zaslišal tako ponudbo in se spomnil cene, ki jo je izplačal za konja pred šestimi dnevi, je vstrepetal od srda.
“To je od sile, sram vas bodi! Tu imate konja, jaz grem. Dogovoriva se drugod.”
“Kaj mi mar vaši konji. Le pri tej priči z mojega dvorišča vi in konji. Da bi me tu še kdo psoval po krivici. Stran!”
Kajon je pristopil in sam odvezal Herika od oreha. Konj je zdirjal v hlev, France je obrnil Sirca in sedel na koleselj.
“Je že dobro, na svidenje pri gosposki,” je zavpil Kajonu, Kajon pa, nazaj.
“Po dve kroni je od hleva na dan, da boste vedeli.”
France se je odpeljal in krčevito stiskal bičevnik. “Lump, lump,” je sikal skozi zobe, gnal skozi vas in poiskal druge gostilne.
Tamkaj si je naročil kosilo in sedel za mizo. Kmalu se je sprijaznil s starim krčmarjem ter mu razodel vso zgodbo. Krčmar je pomežikaval med pripovedovanjem tako izrazito, da je Franceta čedalje bolj skrbelo. Ko je dokončal, je krčmar mahnil še parkrat z muhalnikom, ki ga je gonil v roki, nato pa dejal:
“Tako vam rečem, zlepa se poravnajte. Kajona poznamo. V večnih konjskih pravdah živi, ali vselej se izmuzne. Kar zlepa, vam svetujem.”
“Ne bom se,” je trmasto trdil France.
Krčmar je skomizgnil z rameni in molčal.
“Koliko je do trga, kjer je sodnija?”
“Eno uro z dobrim konjem.”
“Takoj se odpeljem in dam Kajona dohtarju. Bomo videli, če je kaj pravice na svetu. Saj je v trgu kak advokat?”
“Notar bo to napravil, notar; advokata ni.”
“Pa notar, je vseeno.”
Ko je bil konj nakrmljen in odpočit, je France spet zapregel in se peljal v trg. Notarja je moral dolgo čakati, ker je kvartal v kavarni. Ko mu je pa vse natanko razodel, je rekel sivolasi notar:
“Prijatelj, moj svet je ta: Jutri imam opravka v Dolgi vasi zaradi neke oporoke. Počakajte tu čez noč, skupaj greva tja do Kajona in se pobotamo. Izguba je gotova. Zakaj peljal sem že pravde, ko je kupec konju samo novo podkev pribil — in je zato pravdo izgubil. Torej najceneje bi bilo tako. Poznam Kajona.”
France je premišljal in se spomnil oklicev.
“Saj ne utegnem.”
“Zakaj ne?”
“Oklice grem jutri postavljat.”
“Postavite jih v sredo. Le ostanite — če hočete, seveda. Najceneje bo takisto.”
France je obmolknil.
“Da, da,” ga je potrkal notar po rami. “Torej jutri.”
In France je čakal v trgu drugega dne.
Vžil pa je tisti večer in tisto noč toliko dolgega časa, da je mislil, konec ga bo. Mislil je na Metko, kako ga bo čakala.
“Še podere se mi lahko, ali vsaj odloži,” se je bal. “Ti preneumni konj tak in te nadloge zavoljo njega.”
Na vse zgodaj je France že hodil pred notarjevo hišo in ni mogel razumeti, da se možu kar nič ne mudi. Ni strpel, da ne bi zazvonil. Zaspana kuharica je pogledala pri vratih in ga jezna podučila:
“Pri nas še spimo, mir nam dajte!”
“Še do noči ne bom doma. Oj ti Kajon kajonasti.” In spet je stiskal pesti ter posedal in se naslanjal po ulici in po gostilni.
Vendar sta z notarjem prišla krog desete ure v Dolgo vas. Poiskala sta može cenilce in šla h Kajonu. France je sodil, da se izvrši ta pravda hitro. Toda vlekla se je, dokler ni France popustil cela dva stotaka, plačal može in notarja ter se vrnil brez Herika domov.
Gonil je, toda mrak je bil, predno je prišel do Štucina.
Pri Štucinovih so bili vsi iz sebe. Metka je jokala, Manca je zabavljala na Franceta, mati je skrivaj poslala na dom vprašat in tamkaj je zvedela, da so vsi v skrbeh za Franceta, ki da je odpeljal konja nazaj in se mu je skoro gotovo kaj pripetilo.
Ko je prišel s Sircem pred hišo, sta prišli mati in Manca k vozu, Metka je pa ostala v hiši in sedela vsa objokana pri peči. France je popustil konja in hitel k nevesti.
“Oh, France, zakaj si mi to napravil?”
Ali nič ni bilo očitka v tem. Skozi solze se ji je smejalo in takoj sta sklenila, da gresta drugi dan na faro zavoljo oklicev.
In šla sta — pa ne v koleslju, ampak peš.
Oče Groga je bil pa tako vesel, ko se je sin iznebil zapravljivca, da je skrivaj kupil lepo kravo s teličkom in jo podaril sinu tisti večer, ko so pripeljali balo.
France je prodal še koleselj in komat, odrezani rep je pa obesil nad hlevna vrata — in še danes visi tamkaj, da se France baha z njim:
“Vidiš, pol konja!”