Korajžo je treba imeti
| Korajžo je treba imeti |
| |||||||||||
Neko nedeljo popoldne je že dela v pivski sobi pri »Zlati kapljici« družba nekdanjih vojnih vovarišev, ki so jih pri regimentu imenovali »neločljivi«, med njimi Kobalov Peter s Planine. – Kobalov Petek je nekdaj pri vojakih najbolj živahen fant in najbolj priljubljen tovariš. Bil je postaven, brhek mladenič, pa dober in pošten ter je imel srce na dlani, namazan jezik v ustih in krepko moč v rokah. Tudi tedaj je bil Peter še čvrst, postaven mož, čeprav se mu je že med kostanjevimi lasmi šexxxxx siv koder. Ohranil je še vedno svojo staro dobro voljo in šegavo dovtipnost. Po pomoči »Zlate kapljice« je prihajala družba vedno bolj razpoložena in tedaj so se vanj tovariši: »Dej, Peter, povej nam kako veselo zgodbo, ki si jo doživel po vojnih letih!«
Petek se je nekaj časa zamislil pred se smejal, nato je dejal:
»Najbolj vesela zgodba v vojaški službi je pač, kako sem se oženil.«
»Pripoveduj, Peter, pripoveduj!« je klicalo vse omizje.
Peter se je zoper zamislil, nato je začel: »Proti koncu leta 1918. sem prišel domov lačen in žejen, s tremi kovanci v žepu, s ponošeno vojaško obleko na sebi, s hrabrostno svetinjo in zaslužnim križcem brez pedi zemlje, brez čevljev in s tremi kronami xxxx – sedaj pa pleši! – Ob vsem tem pa nisem obupan povešal glave, ampak sem si koj mislil: Peter, oženiti se moraš, sicer ne prideš nikamor. Oženiti, da toda s katero? Seveda z lepo in bogato! ... Xxxxx če bi mogel hitro katero bi? – – Prihodnjo nedeljo sem odšel na pregled. Takoj sem nekaj zavohal – dekle xxxxx, čvrsto in zdravo, z obrazom tako belim in rdečim kot jabolko, zraven tega pa iz velike kmetije in z dvesto tisočaki dote. –
Toda za dekletom je xxxxxx stalo – tovariši, pozor, xxxxxxx je trikrat za umik – nato oče dekletov – pokoren xxxxxx – sovražnik xxxxxx na mošnji z denarjem, xxxxx stiskač, ki je noč in dan xxxxxx kot sam cesar Avgust, tako robat, da bi ga sam xxxxxx povohal. – – Več kot štiri dne ni bil pri njem nobeden hlapec. Eni niso vzdržali xxxxxx, druge je stari sam nagnal, ker so tu in tam poškilili strani za dekletom. Dekleta ni pustil po nobeni ceni. Xxxxx se poročilo, da ne pride v tuje roke. Že cel ducat snubačev je vrgel iz templja. Brez hlapca in dekle, sam s hčerjo in z dvema starejšima človekoma, z bratom in sestro je starec garal in se pehal.
Vkljub vsemu prizadevanju pa vendar niso zmogli. Kmetija je vedno bolj propadala. – Do starega nisem občutil nobenega nagnjenja, toliko bolj pa do dekleta. Takoj sem si zamislil: Le pogum, Peter, saj si pojedel že marsikateri trdi, plesnivi hleb komisa, boš pač prebavil tudi to staro skorjo. – Toda da dobim dekle, se bo pa že treba potiti, ko je bil že od ducat sinov velikih kmetov odpravljen od hiše. Tedaj sem se spomnil na našega starega stotnika. Saj veste, kako nam je vedno pravil: »Le pogum, fantje, korajžnih je svet; bo že šlo!« in jaz sam sem si dajal tudi srčnosti: Le pogum, Peter, korajžnega je kmetija; saj si pomagal zavzeti marsikatero trdnjavo, boš pač zavzel temu majhno kmečko dekle! – Xxxxx dni nato sem se podal gor na Planino k Hudoklinu, – tako se je namreč pravilo tam, kjer sem hotel poskusiti svojo srečo. – Starega pa ni bilo. – Dekle mi je prineslo takoj kruha in vina in me sililo jesti in piti, kar sem tudi vneto in korajžno izvršil.
Nazadnje sem rekel: »Bog plačaj, Ančka, za jed in pijačo in če bom mogel tudi jaz xxxx tebi narediti kako uslugo, bom storil to od srca rad ... na primer če boš potrebovala kdaj ženina, le kar meni povej.« – Dekle je postalo rdeče kot rak v vreli vodi in je zbežalo skozi vrata. Pozneje se mi je zopet prismejala in je dejala: »Da, Peter, če bom potrebovala kdaj kake usluge od tebe, ti bom že poslala pošto.« Na moje vprašanje po starem je odgovorila, da je šel iskat hlapca. – – Na xxxxx se zadeva ugodno pričela in če ne pride kaj vmes, sem si mislil, bova kmalu skupaj xxxxxxx. – Stari ni našel nobenega hlapca in po osmih dneh sem stopil zopet do Hudoklina, nosil sem na sebi svojo vojaško obleko in hrabrostno svetinjo in zaslužni križec na prsih. Po vojaško sem se vzravnal pred kmetijo, salutiral in rekel: »Dobro jutro, oče Hudoklin! Prišel sem kar od vojakov domov in nimam nobene službe ... Ali bi še potrebovali kakega hlapca?«
»Seveda ga potrebujem,« je zagodrnjal, – »ali znaš xxxxxxxx?«
»Kakor stroj,« sem odgovoril.
»Pa tudi delaš?« je rekel.
»Kakor živina,« sem odgovoril.
»In koliko bi hotel plačilo?« je vprašal.
Sedaj sem postal ves xxxxx kajti marsikatero trdnjavo vzameš laže z zvijačo kot z junaštvom. Torej sem se naredil prav ponižnega in skrbnega in sem rekel:
»Plačila ne zahtevam sedaj nobenega ... Pol leta hočem delati, potem boste že mi določili, koliko zaslužim.«
Stari je sprva pogledal xxxlovalno na moje čelo, nato zamrmral:
»Plača mora biti določena.«
Vkljub vsej svoji robatosti je namreč vendar veliko dal xxxx in ni maral, da bi kdo iz nepoštenega o njem govoril.
»Na denar nisem nikdar tako gledal,« sem izjavil, »ljubše mi je, če se z menoj xxxvna.«
»Ne, zahtevaj plačilo, bi mi ljubše,« je silil, »ne maram ti pozneje nobenih pravd.«
»Ne zahtevam nobene plače,« sem vztrajal pri svojem, »pravd ne boste imeli zaradi mene nobenih. Čez pol leta mi toliko daste, kolikor hočete.«
Stari je zmajeval z glavo in se vdal. Čez dva dni sem xxxx službo. – Delal sem pol leta kot stroj in garal kot živina. Njive in polje je sejalo lepše in spomladi že vse bujno in plodnosno. Xxxxx je večkrat renčal in brenčal čmrlj. Jaz pa sem bil tiho in sem si zažvižgal koračnico ter sem si mislil: To je šele xxxxljanje za strah; svoj xxxxx moram hraniti za hujšo xxxx, sem pa tudi zapazil, da me stari vedno bolj ceni in da po delu večkrat z nasmehom xxxxje. – – Z dekletom sem začel kmalu zvezo, toda vse xxxxx poti. Med nama ni bilo ene slabe besede, nobene zle misli. Čez četrt leta sva sklenila prijateljsko pogodbo. Stari ni smel o tem nič zapaziti. Dekletu sem ostro zabičal: »Bodi z menoj osorna in robata, xxxxx na verigi, kadar naju oče opazuje!« Dekle je komedijo razumelo in v družbi starega sva se gledala srdito kot pes in mačka, se zbadala z osornimi besedami in sva bila vedno v xxxxxxstanju. Stari je bil s tem vidno zadovoljen. Ko je prošlo pol leta, ni stari nič xxxxxx plači in jat tudi nič. – Eno službeno leto je bilo že tako končano. Tedaj sem xxxxxx naročil Ančki, naj zaprosi očeta, da me pošlje od hiše. Dekle je to storilo, stari pa je vstal ves divji in je vpil:
»Tako, ti vražja punčara! Tedaj ko imam vendar enkratnega hlapca, pa bi ga rada spravila od hiše! Seveda, ker se ne vrti okrog tebe in se ti ne klanja. Za cel tisočak ga častim od hiše!«
Čez tri tedne sem šel h gospodarju in sem rekel: »Sedaj bi pa rad govoril o plačilu.«
»Kar govori,« je rekel.
»Za prvo leto ne zahtevam nič,« sem dejal, »za prihodnje pa zahtevam veliko ... če se vam zdi preveč, me pa pošljite od hiše. Imam lepo priložnost za službo drugod.«
»No torej, povej, koliko zahtevaš,« je zagodrnjal.
Tedaj sem se postavil ravno kot kol, pomeril, sprožil in ustrelil.
»Oče Hudoklin,« sem dejal, »zahtevam vašo hčer, za ženo. – Če mi jo daste, ostanem pri vas zastonj za hlapca.«
Tedaj je poskočil stari do stropa in zavpil:
»Kaj, ti nemanič? Xxxxxxx!«
»Potem moram iti,« sem rekel.
Hipoma je stari umolknil, zvito in lokavo smejal, nato zopet svetohlinsko vzdihnil:
»Ljubi moj Peter,« je rekel čez nekaj časa, »jaz bi ti dal Ančko od srca rad, nikomur bolj kot tebi, toda Ančka te ne mara – in siliti pa dekleta ne morem.«
»To pa dobro vidim,« sem rekel klavrno, »da mi Ančka ni naklonjena. Vedno me gleda hladno. Toda rad bi jo vendarle xxxx vprašal glede ženitve. Če ne bo nič, ne bo nič.«
»Vprašaš jo lahko, kolikor hočeš,« je rekel stari.
»Če me ne mara,« sem dejal, »ostanem lahko še vedno za hlapca pri hiši. Enega vprašanja mi Ančka ne more šteti za zlo.«
»Le kar vprašaj,« je rekel stari vneto.
»In če bi me marala, ali jo boste pa tudi dali?« sem ga vprašal.
Stari je malo pomislil, potem mi je zopet pogledal na čelo, to se je zasmejal in rekel xxxxxško:
»Če te mara, ti jo pustim.«
»Ali je to častna beseda?« sem vprašal.
»Častna beseda,« je odgovoril, »in Hudoklin drži svojo besedo.«
Sedaj je poklical Ančko noter. Pogledala me je zopet strupeno in stari se je zasmejal.
»Ančka,« je rekel počasi, »Peter bi te rad vzel ... ali ga maraš?«
»Ali smem storiti, kar hočem?« je vprašalo dekle premeteno.
»Popolnoma kakor sama hočeš prepuščam čisto tvoji želji,« je rekel stari zmagoslavno.
»Potem vzamem Petra,« je reklo dekle odločno in xxxxxxx.
Sedaj pa je planil stari xxxxx koncu kot obstreljen xxxxx ves divji in besen in je xxxx in vpil:
»Jaz nič, ti nič, on nič! Xxxxkaj se bosta pa poročila.«
Midva sva pa držala takrat dano besedo kot s xxxxx trdno in ga nisva več xxxxxx. Midva mu nisva več dala besede nazaj, on pa svoje besede ni smel prelomiti. Branil je to njegov ponos in xxxxxxxx. Slednjič se je vdal na milost in nemilost. – Hura, zmaga, trdnjava je zavzeta! – Štiri xxxxx pozneje sva obhajala poroko na Sveti gori.
Pogum je treba imeti xxxxxxžnega je svet. In da xxxxxxdaj zgodbo do konca. – V časih najinega zakona je bil stari uporen kot oven. Xxxxx pa v teku treh let že dva vnuka prišla v hišo, se je unesel in odtajal kot led pod spominskim sonce. Fanta sta mu prirasla k srcu – in sedaj pridejo zopet pošteni ljudje k xxxxx večkrat rekel.
Dobil sem ženico, tako lepo in pridno in skrbno, da bi bil dal za nobeno cesarstvo tudi še danes ne dam. – Ona je ves dan prepevala, jaz žvižgal, tast je pa ujčkal na vsakem kolenu po enega fantiča.
Sedaj sta fanta že velika. Eden bo šel kmalu k xxxxxx, drugi je pa v šestem razredu gimnazije – hoče postati duhovnik. Če pride do tega, že sedaj vabim vse na novo mašo ... Tako, to je moja bolj vesela zgodba in na to naročam sedaj za štefan vina.«
Tovariši so Petru ploskali in čestitali. Nato pa so vrnili kupice.
(Konec.)