Koraki v svobodo

Koraki v svobodo
Peter Levec

Spisano:	Tanja Holcar
Viri:	Peter, Levec (1945). Koraki v svobodo. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Pesniška zbirko »Koraki v svobodo« posvečam vsem znanim in neznanim padlim partizanom, ki so umrli za našo svobodo

Z risbami je zbirko opremil mladi slikar Seljak Ivan-Čopič, portret avtorja in vinjete pa je izdelal slikar Šubic Ive

Naslovna stran izdelal ing. arh. Janko Omahen

PREDGOVOR

Pesmi te pesniške zbirke so nastajale v usodnih, težkih in veličastnih letih naše osvobodilne borbe, ki je nam vsem še tako blizu. Nastajale so v naporih in na pohodih, navdahnila jih je volja in nezlomljivo hrepenenje po svobodi. Nastąjale so v borbi in v krvi in naša velika zmaga jim je vtisnila svoj svetli pečat. Vsebina pesmi samih je nam vsem blizka, kajti sami smo jo doživljali. Vendar pa vseeno ne moremo prezreti dejstva, da za vsemi temi pesmimi stoji mlad človek-pesnik s svojstvenim značajem in s svojstvenim načinom doživljanja in izražanja. Kot tovarišu mi je prijetno napisati nekaj besed k pesmim Petra Levca. Na njegovo željo je pesniška zbirka »Koraki v svobodo« ostala brez daljšega uvodnika, ki bi bralcem ponazoril njegov osebni razvoj in njegovo življenje; kajti s to svojo prvo zbirko ne misli stopiti pred ljudstvo kot osebnost, temveč hoče preko svojih pesmi govoriti samo kot eden izmed tisočev drugih, ki so prav tako po isti poti hodili do naše zmage. Za razvoj in za značaj mladostnika je pomembnih in odločilnih vse preveč činiteljev, da bi mogli vse te v kratkem zadostno premotriti. Zato podajam le nekaj podatkov, ki naj bralcem omogočijo lažje razumevanje pesmi. Peter Levec se je kot kmečki sin rodil leta 1923. v Zgornjem Tuhinju pri Kamniku. Na klasični gimnaziji v Mariboru je bil med najboljšimi v razredu, toda bil je tudi med prvimi, ki so zdvomili V resničnost raznih zastarelih nazorov. Z vso bolestnostjo si je iskal svoj življenjski nazor. Pod neugodnimi socialno-psihološkimi vplivi je često omahoval in se zapiral vase. Takrat je napisal svoje prve pesmi, ki so bile največkrat izraz osebnega obupa ali pa so bile izraz optimizma in zagnizene volje do življenja. Leta okupacije so tudi v mladega pesnika te zbirke posegla s trdo roko. V času enoletnega bivanja na prisilnem delu je v njem do kraja dozorel svetovni nazor, do katerega mora slej ali prej priti vsak misleč človek: nazor narodnostne in družabne pravičnosti. Temu svojemu prepričanju je Peter Levec dal svoje končno potrdillo v juliju 1943., ko je pobegnil v partizane. Obeležje njegovih pesmi odtlej tvorijo borbe in pohodi čez griče in doline od Kolpe do Drave. O sami oceni pesmi, o njih idejni lepoti in umetniški uglajenosti ne mislim govoriti. Prepuščam bralcem, da sami precenijo. Peter Levec je trenutno najmlajši član Društva slovenskih književnikov in kulturni urednik »Mladrine«. Z gotovostjo lahko trdim, in to bodo potrdili tudi bralci, da ima mladi pesnik Peter Lovec dovolj možnosti nadaljnjega razvoja. Pesniška zbirka »Koraki v svobodo« predstavlja izbor njegovih najznačilnejših pesmi, napisanih v času po usodni pomladi 1941 pa do novembra tega leta, ko je naše svobodno ljudstvo končno potrdilo veličino naše težke in zmagovite borbe.

Sergej Vošnjak

POMLAD OB OKNU

(V Mariboru marca 1941)

Zopet láhko ves otožni dan

pri odprtem oknu preslonimo.

O pomlad, ne hodi tiho mimo,

pridi - kakor se sprosti orkan!

Pridi in otresti nas

teh morečih slutenj in tesnobe!

Plani z ognjem v naše tihe sobe

in do dna presveti nas!

POMLAD

Zdaj zopet vleče jug,

pomladna voda steka se v kadunje.

Poveží v culo svoje borne cunje

in soncu se predaj, moj mračni drug!

Pomlad se péni - čas je za odhod.

Dovolj že dni je šlo v obupu mimo!

O bratje, oljčne vejice vzemimo,

s pomladno zarjo pójdimo v pohod!

KRVAVA ZARJA

(Na Gorenjskem avgusta 1941)

Triglav, Ljubljana, Kamniške planine,

v ravnini Bégunje in tam Šent Vid ...

Z menoj gre lik trpeče domovine.

Nad mrtvimi vasmi večerni svit.

Odprle spet so rane se pekoče,

ko zrem v prozorne dalje naših polj.

Vse to je naše! O, naš narod noče

umreti strt, zagrenjen v svojo bol!

Ne, mi živimo! Proč, druhal, brez slave!

O proč, morilci! Nemih žrtev krik

vam kliče smrtonosni meč nad glave!

K uporu vstaja narod mučenik!

V prozorni megli zgublja se Ljubljana,

ki si stisnjeno pestjo molče trpi -

in v njej čez hip bo zadnja luč prižgana!

Krvava zarja v dalji plameni.

BOŽIČNI OBISK

(Žrtvam padlim na Kostavski planini 24. dec. 1942)

»Da, včerajšnji dan je bil težek in vroč!

Sklenili krog nas so železen obroč ...

A danes - bolesti so mimo!

Na lahnih saneh s sneženih vrhov

v dolino - k domačim drčimo.«

Jutránjega vetra raznežen dotik -

in z grma usuje srebrno se ivje.

In sneg se blešči. Že prvi voznik

med hiše ob cesti zavil je.

»Ah, čujte vaščani! Zakaj molčite?

Zakaj tako resno se danes držite?

Nas res ne poznate? - On Lovro, jaz Janez ...

Kako je odmeval včasih naš vrisk!

Smo spomnili se, da božič je danes,

pa prišli iz borbe smo k vam na obisk!«

In v vasi odjeknil je tujčev posmeh:

»Poglejte jih - mrtve bandite!«

Od streh se razvešajo sveče ledene

in mrtveci spe na saneh.

NOCOJ

(Na prisilnem delu pri Gradcu marca 1943)

Vse dneve v trpkem gnevu preživimo

in čakamo veliko doživetje ...

Minula je pomlad, za njo poletje,

potem jesen ... in zopet šli smo v zimo.

Nocoj pa dolgo nismo pozaspali:

vso noč svetló biló je po baraki

in davi lahni belkasti oblaki

čez svod od juga so priplali ...

Pred oknom našim breskev vsa je bela,

ob steklu okna veja razcvetela

v vetrovih južnih pada in se dviga.

Za cvetom cvet v vejevju se prižiga ...

In v nas počasi se pomlad poraja.

In z vsakim popkom, ki se v cvet razpoči,

se v srcih naših nova bol odtaja.

In slednji dan, ki za nočjó napoči,

tesneje v prsih nam postaja.

Ta noč je name legla kakor mora,

v vročici sem razbijal trpki gnev.

Nocoj sem molil k démonom upora

in v slutnjah zmage ves sem krvavel.

ODLOČITEV

Noč bilà je težka in brez sna -

težka pot omahujočega.

Dan! Zablisnilo se je odvrh neba,

v kotih je izginila temà,

ena je le misel v dnu srca -

ena misel: nočem biti hlapec!

Odločen vstal sem in zravnan.

Zarja je razlila se čez plan,

rdeče zagorele so planine.

ln z zarjo v borbo šel je - partizan.

ODLOMEK S POHODA

(V poletju 1943)

V večer poletni stopa mlada čela,

čez polja gre, vrtove in tratitne.

Po mejah ob poteh kot prejšnja leta

nam poje muren in zoré maline.

Naláhno sadovnjaki že mračé se.

Pred nami - vas domača na slemenu;

in mati je skoz okenske zavese

me tiho poklicla po imenu.

A mi gremó! In trd je naš korak.

In še naprej - do zmage nam mudi se.

V somrak pogled je materin uprt.

na vasi zažarele so kresnice.

ZDAJ GREMO V BOJ

Zdaj gremo v boj - na pot v osvobojenje!

Strahú in dvomov v prsih naših ni!

Preveč teži nas breme sužnjih dni,

presilno v nas budi se hrepenenje!

Kdor pade, več ne bo ga v prsih peklo

ob misli, da mu tujec pije kri.

Kdor pade, ta ne čuti več vezi,

v svobodo pot gre skozi kri in jeklo!

Ves prostor poln čudne je tišine -

a le za hip! Že hrupno čez previs

v krvavi dan zbledelih senčnih lis

donijo strojnice in težke mine.

Svoboda, bodi naša lavorika!

Vihraj zastava naša preko host!

Nič več nazaj! Mi hočemo v prostost,

četudi gremo preko žrtvenika!

PRIVID SVOBODE

(Na Menini planini avgusta 1943)

Tiran poginja! Ura dvanajst bije.

Končano je! Svoboda naj živi!

Domov gre borec in gredoč izmije

ob zarji v rosi z rok si sled krvi.

Nekdó zastrl si je pogled z rokami,

izgnanec gleda svojo rodno vas.

In drugi pa obstal je kot v omami:

iz šolskih oken čuje spet naš glas.

In tisoče se rok je razgibálo,

na kamen kamen dvigajo krepkó,

In v prsih teh ljudi je čustvo vstalo -

svobodni pesem bratstva zapojó.

PO DEZJU

Drobnó rosi ... še hip, še dva -

in vse lahnó jasni se.

ln pred očmi pokrájina blesti se,

kot bi bila iz stekla in srebra.

Pa stopaš lahen prek polja.

Po potih se blestijo mlake -

in v njih uzreš raztrgane oblake

in sebe in nebo, ki je brez dna.

POŽGANA VAS

(Vas Koreno nad Krašnjo. - Vas je sovražnik požgal z moškimi vred)

Trudno odmeva korak, povsod naokrog je tišina.

Težek, bolesten spomin stiska samotno srce.

Tukaj življenja je dni v pokoju preživljal naš človek.

Nagelj je v oknih cvetél, grulil na dvoru golob.

Tiho je zdaj naokrog in molk je med črnim zidovjem,

suhe štrlijo čez pot veje ožganih dreves.

Sredi domače vasi, ob stezi s plevelom prerasli,

našlo svoj zadnji je mir dvajset trpečih ljudi.

Eden je bil jim sovrag in v enem zdaj grobu ležijo.

Angel na grobu kleči - angel z razbito glavó.

V vaškem koritu pa vre in péni se bistri studenec -

v njem partizani gasé žejo si mimogredé.

JESENSKA OFENZIVA

Visoko dim raztegnjen in svinčen

vali se v stebrih iz vasi gorečih.

Prelivajoč se v barvah krvavečih

v deželo našo je prišlà jesen.

Tri dni so nas oklepali v goràh,

raztrgali smo njihove obroče

in danes zopet bijemo se vroče

po blatnih poljih, jarkih in cestàh.

Grmenje min odmeva prek slemen

in jek rafalov nam na senca bije ...

Tovariš, bodi trden in jeklen.

Uporni gnev v očeh nam trudnih sije.

Ne klonemo! - In skozi kri in glad

prebijamo se v véliko pomlad.

BORBA

(Na Javorju oktobra 1943)

Zaspane mégle lazijo čez plan,

vodé jesenske se cedé v kadunje.

Hladnó objemajo nas mokre cunje -

in borba, borba ... že četrti dan.

Deževne kaplje nam polzé od las.

Razdrôbil boj je naše tožne sanje!

Med jokom burje svinca prasketanje -

v napadu vročem trga se naš plaz.

Srce je težko, v prsih žge nas gnev,

ki zdaj še silneje je zaplamtel!

Naprej! Uporno naša pest udarja!

In dež jesenski pada venomer.

0, pridi naša pomladanska zarja!

Čez usta mrtvih se razliva mir.

VEČERNA IDILA

Še veš, takrát so vdrli v slednji gozd,

povsod obkoljujoč so šli za nami -

in ti si ranjen léžal v polomami

ves dan ob meni sredi naših host.

V bližini zaječala je iver ...

iskali so po praprotni goščavi -_

spet kletev utonila je v daljavi. -

Medtem je príšel blaženi večer.

In ko zmračilo se je naokrog,

zrahljal pod tabo sem uvelo ločje.

In tvoja puška meni je v naročje

izdrsnila ti iz vročičnih rok.

In mrak razpel je svoj rešilni prt.

Prijazne sape v resju so šumele.

In moje ustnice nad tabo pele

so tiho pesem vej, robid in trt.

TOVARIŠU

Veš, zdi se mi, da še stojiš pred mano,

še čujem tvoj prepričevalni glas.

Kako si mi govoril mirno, vdano.

da pojdeš se borit za boljši čas.

Se čutim tvojih rok drhtenje,

ko dala sva si zadnjič jih v slovo.

In slišal sem, kako skrivaj trpkó

izrekel si besedico: »Življenje!«

Potem si šel. - Takrát je drevje cvelo.

In padel si, da, padel sredi zmed.

Po gozdu listje zgrinja se uvelo

in briše za teboj poslednjo sled.

PARTIZANOVO JUTRO

Obzor zastira jutranja sivina.

Minula noč je z nami na pohodu.

V svetlobnih lisah na somračnem vzhodu

razkriva dneva svetla se bližina.

Zdaj rahel dih čez naše trudne veke

zavel je iz gozdov in vlažne grude,

osvežujoč nam kri in težke ude ...

V navdihu toplem šelestijo smreke.

In vsa kolona v dolgem sivem nizu

zdaj zdrzne se v dremotici uporni

Po dolgi poti, težki in naporni

oddahnemo se: zdaj ko dan je blizu.

POD ŠOTORI

Jesenski dež prši nam na šotore,

polnoč razbija v krvi mojih žil. -

In jaz ne spim vse do jutránje zore,

prepoln sem vprašanj in vročih sil.

Glej, zopet je pomlad minula ...

In jaz razmišljam, kdaj so češnje cvele

in kdaj so letos prepelice pele

žgoleč med brdi in razori.

Ne spomnim se ... ne vidim več do dna,

preveč so nas utrudili napori,

preveč so borbe šle nam do srca.

Vse dneve se borimo za človeka.

Vse dneve se kot topla reka

iz nas izteka srčna kri.

Pomlad je v nas! Pomlad smo mi!

Čez hoste, griče in ravní

hrumeč sokovi naših sil lijó!

Iz zarje v noč in v vsaki uri

sovraga bijemo s pestjo.

V nočeh na vasi trkamo na duri ...

Nekoč pa pridemo, ko sine dan! -

na puškah zelenel nam bo bršljan.

Jesenski dež prši nam na šotore.

ln jaz razmišljam vse do svetle zore.

Tovariš, čuj! Kako je v mislih tvojih? -

Če padem - in če ti dosežeš cilj,

tedaj svobodnim bratom v prsih svojih

ponesi spev izkrvavelih žil!

NJEGOVA RDEČA RUTA

(V spomin Pavletu Brojanu, ki je bil v januarju

1944 v borbi za Črno na Koroškem ranjen v glavo

in je na prenosu umrl)

Pod vratom si imel rdečo ruto,

ko zbranim nam govoril si takrat.

Napori, borbe in življenje kruto

nas zbližalo je. - Bil si še ves mlad!

Zvečer si z nami v borbo se podal.

Nazaj v temí smo te težkó nosili,

ah, tebe, ki še včeraj si dejal,

da vse za našo stvar bi žrtvoval.

Besede, glej, postale so resnica ...

Počasi dan iz snežnih host polzi,

vrhovi so se v zarji pordečili

in luč oblila nam je mračna lica.

Tovariš, hej! - A on ne čuje klica.

Te še poznamo? Si res takšen ti?

Pod težo se - gredoč - šibé nam pleča,

le ruta še kot včeraj je rdeča -

na ruti temni madeži krvi.

BELE NOČI

(Z naših pohodov)

Noč je ogrnjena v bel pajčolan,

mesec primrzinil na jasnem je nebu.

Voda umolknila v skalnem je žlebu,

v snegu pred mano gre brat - partizan.

Niti srebrne nevidno nocoj

so od bitja do bitja razpete.

Zvezdni utrinek s sijajem rakete

padel je v morje blestečih se hoj.

Tiho v premehko belino snegà

vgreza se naša sproščena stopinja. -

Vse se v svetlobo in luči spreminja!

Smrti nocoj naš utrip ne pozna!

V eno nam zlila sta dan se in noč!

V vélikem dnevu jasnine žarijo.

Z nami prozorne daljave gorijo -

pota polnočna nam razsvetljujoč.

ZAPOJ MITRALJEZ

(Kot pesem Šlandrove brigade uglasbil padli

partizan akademik Jože Kocjan)

Zapoj mitraljez, grmite rafali!

Naj čuti sovražnilk naš silni zalet.

Iz temé trpljenja junaki so vstali,

sovragom v zidovju smo strah in trepet.

Nikdó nas iz naše zemljé ne izruje.

Naj hruje vihar do nebesnih višin!

Grozeče že naša se roka dviguje

in piše tiranom pogin.

Trdnó, neomajno za sveto resnico

trdnó, neomajno mi gremo naprej.

Mi hočemo našo zemljó in pravico!

Podnevi, ponoči na borbo - naprej.

Nikdó nas iz naše zemljé ne izruje.

Naj hruje vihar do nebesnih višin!

Grozeče že naša se roka dviguje

in piše krvnikom pogin.

PRED POMLADJO

Sproščen in tih med ločjem sem slonél

v gorkoti marčni je cvetelo rèsje.

Krog mene mehki mah še ves je,

po vlagi in po snežnici dehtél.

V daljavi pa ihtela je piščal

izvita iz meževne beke. -

In skozi polpriprte veke

je sončen sij v očeh se mi bleščal.

In neopazno iz spočite grude

pomladni dih je dahnil v moje ude!

Z nemirom v prsih vstal sem -

in odšel ...

V cvetočem resju jug je zašumél.

VEČER NAD VASJO

Nad brdom zelenim jasnina neba

in steza ob drenovi hosti ...

Kot zrl bi v lica zgubljeni mladosti:

pred mano je vas, ki me več ne pozna!

Nad hribom zardel je raztegnjen oblak,

ob vasi podrta ograja,

tam stal je naš dom, tam stala je staja -

po kámenju zrušenem vzpenja se slak.

Sledovi sovraga ... in v dalji goré -

vse tone v okrilju somraka!

Glej, tukaj je vas, ki porušena čaka

vstajenja in novega svetlega dne.

Za drenovo hosto zatonil je dan

z odsevom na travnati ruši.

Oblaiki gorijo - gorkó je pri duši

in ves sem z rdečo svetlobo obdan!

PADLEMU TOVARIŠU

(Junaškemu tovarišu Maksu iz Maribora)

Molče izpil sem grenki žolč pelina.

Tovariš, nisem jokal za teboj.

Če strla bi me grenka bolečina,

saj ti bi mórda zdvomil nad menoj.

Glej, ti, ki z vedrim orlovskim zanosom

jeklen si vstal nad težo sužnjih dni,

z mladostnim dostojanstvenim ponosom

sproščen pogledal - smrti si v oči.

Zato pa v tej pekoči boli

prikril pred svetom svojo sem bolest.

Poglej, kot ti sem stisnil pest,

a ne le jaz - ker nas je milijone!

Morilci, glas pravice še živi

in večnost se pred vami ne uklone!

Odsev krvi prelite ne zatone,

tvoj plamen v prsih mojih plameni!

Tako mi je kot da sem ves razklan,

težko mi je, prijatelj, zate -

a le en hip: V spominu svetlem nate

ob tebi vstajam krepek in zravnan.

NAŠA LJUBEZEN

O domovina, smo te li ljubíli dovolj?

Kako bi te mogli ljubíti še bolj?

Saj tisočkrat mokri in lačni, prezebli

braneč te že vsak smo razor prehodili -

tipaje pred sabo ob temnih nočeh.

Na Pohorju in po Zasavskih bregéh

smo trupla prijateljev naših zagrebli.

Je kje še kak drobec slovenske prsti,

kjer naša ni kanila kri?

O domovina, o domovina!

Na pragu glej mater,

ki čaka na sina,

čeprav je že lansko poletje ji pal.

O mati, naj te ne stre bolečina!

Ko stopala spet boš prek žitnih dobrav,

med klasjem si pesem svobodno pojoč,

se spomni, da tamkaj tvoj sin je sejal.

Ker naša ljubezen je žrtev in kri,

ker naša ljubezen ni vrtna cvetica!

Ker naša ljubezen je kakor pšenica,

ki bednim in lačnim naj kruh obrodi.

JESEN

(Ob Kolpi oktobra 1944)

V jesenskem jutru senci naju dveh

izgubljata v sivino se megleno ...

In skozi vlažno, sivkasto kopreno

slutiti sonca rahli je nasmeh.

Zdaj vstaja prva megla iznad leh

in pred seboj uzreš drevo rumeno ...

in drugo, tretje ... polje pokošeno,

orumenel je zadnji gorski breg.

Zakaj si zadrhtel tovariš, hej?

Jesen je delavnemu čas plačila,

zato bo naša bolj kot kdaj poprej!

Ker setev naša zdaj je obrodila!

že padajo sadovi s težkih vej ...

Gorkota sončna srca je oblila.

NAJINA JESEN

(V Črnomlju v jeseni 1944)

V jesensko jutro vodi blatna pot ...

čez motni svod se pno deževne mrene.

Odpadlo listje po ogradah vene,

na vodi zdrznil se je bel labod.

Ko greva skozi rdečkast drevored,

v očeh blesti ti vlažna se modrina.

Srcé mi širi tvojih rok bližina,

ko zrem te nem - v tej uri brez besed.

Bojim se, da ljubezen, porojena

v jeseni tej iz mladega srca,

zamrla bi - na glas izgovorjena.

Zato molčim. - In listje spè na tla,

na blatna tla z visokega maklena.

Le v prsih tiho čustva tle ognjena.

PESEM NOČI

(Z naših pohodov)

Pred nami pot v daljave se gubi ...

Spet padla je temina trda

čez polja, travnike in brda. -

V tolmunu potok poje spev noči.

Vsi stopamo po témi tipajoč.

Vsak dan v pohodu ... pot vse delj se vije.

In pride mrak in spet nam dan zasije:

postala eno sta nam dan in noč!

Zato da zarja zmage zažari,

zato se bijmo!

Ne, mi ne spimo!

Vse dneve za svobodo se borimo -

v prividu zroč jo s trudnimi očmi.

V POMLAD

(V Beli Krajini marca 1945)

Čez hoste južni veter je zavél,

odgnale brstje drenove so veje.

Na kopni jasi orjavele meje

podlesek prvi davi je vzbrstel.

Pomlad prihaja - silna kot vihar.

Peneč cedi se snežnica v kotanje.

In skozi megle - kakor lepe sanje -

je sinil žarkov pozlačeni žar.

Zaplal je sonca plameneči svit

čez naše njive, hoste in razore

in dvignil je pred nas svoj zlati ščit.

Pomladni veter poje preko trat.

In skozi megel strgane zastore

hitimo v nove zarje in v pomlad.

V POMLADI TEJ

(Arprila 1945)

Samoten stopam v pomladanski čas.

Na tratah vrtnih češnje so odcvele -

stezé pred mano kakor prt so bele.

Tovariši, zdaj v mislih sem pri vas!

Pri vas, ki tiho ste od nas odšli,

pri vas, ki z nami skozi vihre šli ste!

Težkó mi je, ker zdaj med nami niste -

v pomladi tej, ki čez obzorja rdi.

A padli mladi v vihrah ste jeklenih ...

V bolesti stopam v dalje rosnih leh -

in z mano gre vaš žalostni nasmeh

blesteč se v lesku trav in solz vodenih.

In s češenj pada, pada čar cvetov

v otožni slutnji maja in plodov.

PARTIZANSKA VELIKA NOC

Preslavni véliki se dan prebuja,

zaplala zarja je čez plan.

Iz borb se vrača partizan.

V grmovju slavec poje: aleluja!

In vstopil je - na roki sled prestrela.

Po letih treh na mater se ozre.

»Moj sin!« iz prsi klic vprivre ...

In sončna luč vse hiše je objela.

Čez vas je črna hušknila postava.

Glej Judeža, kako beži plašnó!

Zdaj planil je med jelovje - z vrvjo!

In mirna spet je praznična narava.

OSVOBOJENJE

(V Ljubljani 9. maja 1945)

Od vzhoda-zapada, od vzhoda-zapada

odmevajo pesmi naših armad ...

Vso noč se je jug zaletaval ob šipe,

se dvigal razgret in trkal na vhode.

Vstanite! Vstanite!

Že tukaj smo mi -

predhodnica naše velike svobode!

Mi prvi! Mi prvi!

Tovariš, povzapni se na sleme po vrvi,

nad mestom nam prapor triumfa razvij!

Pregnali smo témo, podrli pregrade.

Prešinil nam srca je rádosten sij,

glej, v soncu korakajo naše armade!

O, kaj je po ulicah danes ljudí!

Med njimi dekleta in matere v nadi,

da srečajo v uri te vélike zmage

predrage, ki prišli so z daljnih potí.

In lica junakov preplal je smehljaj,

pretesna so njihova srca sedaj,

da mogla bi toliko čustev dojeti ...

da mogli ves svet bi v tem hipu objeti.

In v izbi zaznál zmagoslavja utripe

nekdó je, ki léžal je dolgo bolan:

sedaj se je dvignil, prislonil obraz je na šipe,

vzdrhtel je - dočakal današnji je dan.

LJUBLJANA V MAJU

Zastore rožnate nad mestom tko

jutránje zarje s prsti rdečimi.

Med gaji - med mehkó dehtečimi

v cvetličnih gredah nagelji cvetó.

In tiho pesem si popevam - zdaj

ko s src odpale so težeče spone.

Široka cesta vodi v zlati maj -

preteklost trpka v sivih daljah tone.

Ljubljana, kólikokrat v težkih dneh

oči so naše te poljubljale

in v tvojih lučih se izgubljale,

ko smo iz dalj te gledali v nočeh ...

Pred mano cesta lahno pne se v hrib,

zdaj z vej se rosna kapljica utrne.

Zlat žarek se ujel je v steklu šip

in spet odblisnil je v vodé srebrne.

Zdaj v partizanu se srce zbudi,

zamrla čustva spet vzplamtevajo

in sive sence izginevajo

v svetlobi sonca, ki čez svod kipi.

In onstran parka in livad

blesti se v svitu tlakovana cesta ...

Čez trg razliva se kostanjev hlad -

in spet sem v šumu velikega mesta.

MARIBOR

(Ob osvobojenju)

Drava, Kalvarija, sončne gorice,

v lokih razprtih mostovi se pno.

V soncu blesté se električne žice,

travnata morja v ravninah sijó.

Maribor - v soju prozorne koprene

zdaj se razkril je pred nami blesteč.

Sever prelil se je v čade meglene.

Sinil od juga plamteči je meč!

Maribor, Maribor - mesto ob vodi ...

Príšel je čas! Junak osvobódi!

V krvi je véliki dan se rodil.

K prsim pritisnil sodrug je sodruga.

V zarji vzplamtelo nebo je od juga -

svetli njen sij je nad mestom se zlil.

OB RAZHODU

Viharni časi s kládivi spoznanj

iz nas so rod jekleni izklesali!

Krvavi zublji so iz nas izžgali

sledove dvomov in brezplodnih sanj!

Spoznali smo življenja globokost

ob urah, ko smo smrti v lica zrli.

In če osámljeni smo v hostah mrli,

smo mrli za življenje in prostost.

Skoz okna sije jútranji razsvit

in v zori sveti plodna se ledina ...

Izpijmo skupaj zadnjo čašo vina -

tovariši, zdaj pojdemo gradit!

IZGNANEC

Po prašni cesti stopa mlad izgnanec,

iz tujih krajev vrača se domov.

Večer že zgrinja v sencah se vrtov

in on počasi pne se v zložni klanec.

In murni iz somračnih svojih špranj

pojo na pot mu pesem rož in trave.

Ob vodi mukajo zvedave krave

in z mirnimi očmi motrijo vanj. -

Koraki trudni ga nesó po brvi ...

in mimo hiš, kjer vrtnice cveto.

V obcestnem skednju vrata se odpro,

da mehko zadiši po sveži mrvi.

Že sonce onstran gozdnega robu

izginilo je v rahlem belem dimu.

Po cesti stopa sam - in v prsih tli mu

drhteč odtis večernega miru.

VRNITEV

Veselo murni pojejo nocoj,

pomladna noč nad gručo hiš se boči.

Obrisov jasnih več se ne razloči.

zastrl mrak je dalje za menoj.

Naláhno v molk noči in čarni maj

je zazvenelo v oknicah lesenih ...

Iz viher razbesnelih in jeklenih,

o mati, sin se vrnil je nazaj!

In ko s svetilko je na prag stopila,

omáhnile so ji roké tresoče,

vzdrhtel je v svitu veli njen izraz.

In luč se s praga je v temó razlila

ter obsijala veli njen obraz

in nagelje - v lesketu šip cvetoče.

PRED ŽETVIJO

Polvidno kot raztrgana koprena

drhti vročina sončna prek ozar.

O sonce, pošlji ves svoj letni žar,

da naša setev zrela bo in klena!

Na čvrstih steblih zlato bele slame

poveša težki se in svetli klas.

Nad polji poje prepeličin glas.

Odprimo - čas je - naše žitne hrame!

Kdor z nami trpel je, bo z nami žel

in skup k počitku bomo se usedli,

naš lasten kruh pri skupni mizi jedli! -

A kdor sejal ni, je zaman mu gnev!

Za nami čas je pomladanske setve!

Tovariši, sedaj bo teden žetve.

ELEGIJA PADLIM

(V juliju 1945)

Tiho od nas ste odšli,

tovariši, v noč - brez povratka.

V prsih teži me bolest

v nemem spominu na vas.

Sémena zlata čez plan

razveli ste v setvah jesenskih,

tiho potem ste odšli,

niste čakáli plodov.

Težka je gruda sedaj

v mamljivi vročici zorenja,

bukovo listje temni,

rèsje krvavo cvetè.

Sonce pekoče žari -

svobodna je naša dežela.

Kje ste tovariši zdaj?

Iščem vas v sencah lesóv,

čakam vas sredi poljan

v žareči opoldanski uri,

čakam vas vslutnjah noči,

čakam vas v svitanju dne.

Zarje krvave plamté

nad toplo svobodno poljano.

V miren poletni večer

v vasi žanjice pojo.

V JESENSKEM SONCU

(1945)

V rumenih barvah se leskeče breg

in vas pod njim in polpožgane hiše. -

In sonce vzpenja više se in više

iznad vasi in novih belih streh.

Otroci pa po jabolčnih vrtéh

lovijo se v veselefm ringaraja ...

Zdaj zdaj prepolna veja se zamaja

in težki sadež zdrkne zrel po tleh.

Na vasi se ustavil je voznik -

požgali dom so tuji mu biriči,

a zdaj čez lica mu razlit je mir;

ker trdno ve, da sleherna iver,

ki s trudom jo pripeljal je z voliči,

bo le za to, da spet na pogorišča

s sosedi nova si zgradé ognjišča. -

Zato tako je veder in sproščen!

Zato tako je lepa ta jesen.

V jesenskem soncu kládiva hreščé

veselo pesem dela in obnove.

Jesen razsiplje svoje nam sadove -

na vrtu pa otroci se lové.

PESEM BRATSTVA

Sto tisoč src je v meni zaživelo.

Naš slavni dan, tovariši, je vzšel!

Iz žil odprtih bratstvo je privrelo,

goreče bratstvo src stotisočev.

In koder grem, srečujem borce mlade,

ki na pohodu po cestàh pojo.

Podrli smo poslednje barikade,

za nami sužnji dnevi mro!

Naš kmet trdó prijel je za svoj plug,

iz svežih brazd sopara se dviguje.

Čez polja je zapihal mehek jug.

Življenje novo vsepovsod zmaguje! -

Pozdravljeni junaki in kovarji,

vsi delavci, zidarji in ratarji -

in vsi, ki ste za našo zmago pali!

Pozdravljen, brat, ki z nami srečo variš!

Poglejte, zdaj vsi eno smo postali

in eden drugemu smo si: tovariš.

Stotisoči skoz mene so zapeli!

Nad nami pne se bratstva slavolok. -

In vsi, ki z nami v sponah so trpeli,

drhte nocoj v objemu mojih rok.