Korenčkov palček
| Korenčkov palček Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Na vrtni gredi sta živela, živita in bosta živela Korenčkov palček in siva Sapramiška, njegova najboljša prijateljica. Zmeraj sta se strašno dobro razumela. Zvečer je Sapramiška odšla spat v svojo hiško, Korenček pa se je zleknil pod najgostejše korenjevo zelenje, kakšenkrat pa sta spala skupaj v Sapramiškini hiši ali pa v vrtu. In nikoli, prav nikoli se nista prepirala …
Dostikrat je Korenček takole prepeval:
Tam na vrtni gredi,
tam midva živiva,
jaz – Korenčkov palček
in pa moja miška siva.
Ko s korenjem se sladkava, imenitno se imava, se vse bolj in bolj rediva jaz in moja miška siva.
Vsak sladak korenček nov razdeliva si napol: Sapramiška pol pohrusta, a korenčkov sladki repek je za moja usta!
Ne, prav nikoli se nista prepirala, dokler ni nekega poletnega jutra Korenček rekel Sapramiški:
»Veš, kaj mi je najbolj všeč pri tebi, Sapramiška?«
»Vse ti je všeč,« se je zahihitala nečimrna miška, »na primer to ti je všeč, da imam take svilnate brčice …« »Oh, kje pa! Tvoje brčice niso nič posebnega!«
»No, potem pa ti je najbolj všeč to, da tako lepo pojem.«
»Haha, kje pa! Tvoj glas ni nič posebnega. Bolj cviliš kot poješ.«
Sapramiški se je povesil nos.
»No, to si bom pa še bolj zapomnila. No, mogoče pa ti je bolj všeč to, da za mojo hiško vsako noč zorijo čarovni lešniki? To bo tisto, kaj?«
»O, kje pa,« je zaklical Korenček, »taki lešniki sploh niso nič posebnega!«
Zdaj se je miška čisto res ujezila, zacepetala je s tačicami in kar zavreščala: »Ti, zdaj te imam pa zadosti! Kako si upaš reči, da moji lešniki niso nič posebnega? Moji čarovni lešniki, ki mi jih je podaril mišji strah? Zdaj, seveda, se ti ne zdijo nič posebnega, zdaj, ko si se napokal korenja, namesto da bi pojedel samo repek, kot sva se dogovorila, pa si pozabil na to, ker si navaden požeruh! Samo še enkrat reci, da moji lešniki niso nič posebnega, pa ti snamem kapo in jo vržem tako visoko v zrak, da bo obtičala na oblaku in je ne boš nikoli več videl, in takoj povej, kaj ti je na meni najbolj všeč, drugače – drugače – «
Palček se je ustrašil Sapramiškine jeze: »Ti, Sapramiška, ne vpij tako! Glej, hotel sem reči, da mi je pri tebi najbolj všeč to, da se s tabo sploh ni mogoče prepirati … Ampak zdaj ne mislim več tako.«
»Pa zakaj se z mano ne bi bilo mogoče prepirati, kaj misliš, da sem taka reva? Alo, prepirajva se, slišiš! Hočem, da se prepiraš z mano, in sicer takoj! Prepiraj se, prepiraj se, prepiraj se!«
»Ne, ne bom se, ne,« je bil palček užaljen. »Jaz kar grem! Ne maram te več, ne maram, ne maram, ne maram!«
»Kar pojdi! Potem pa te tudi jaz ne maram, ne maram, ne maram! Kar pojdi! Kar pojdi!«
»In bom šel, ja, da veš,« se je zdaj čisto zares odločil Korenček. »Po svetu bom šel in ne bom prišel nikoli več nazaj, nikoli, nikoli, nikoli, nikoli!«
In Korenček je res obrnil Sapramiški hrbet in odšel, prvič v življenju je zapustil domačo korenjevo gredo in se napotil po mravljinčji stezi v širno polje. Sapramiška je nekaj časa gledala za njim, za hip se ji je zahotelo, da bi ga poklicala, pa kaj, ko so miške včasih tako trmaste! In tako je samo jezno zamrmrala: »Ne grem za njim. Ne grem pa ne grem pa ne grem. Uf!«
Korenčkov palček je drobil po polju, plezal na krtine in se po zadnjici dričal z njih, gugal se je na travnih bilkah in si dajal poguma z žvižganjem in popevanjem:
Jaz pa kar grem, jaz pa kar grem, jaz popotujem in raziskujem, svet je prepoln neznanih stvari, bolj ko ga gledam, večji se mi zdi!
»Živijo jaz,« je navdušeno zaklical. »Niti enkrat se nisem spotaknil! Preskočil sem že tisoč, milijonkrat tisoč krtin, in ena je višja od druge! Živijo jaz! Haha, to bi Sapramiška gledala, če bi me videla, bolj ko bi me videla, bolj bi me gledala, in bolj ko bi me gledala, bolj bi me videla! Ha! Naj živim jaz!«
Na lepem je obstal kot začaran. Pred njim se je vzdigoval cel gozd ogromnih sončnic. Lahno so se zibale v jutranjem vetrcu in vsi njihovi cvetovi so bili obrnjeni v isto smer – proti vzhodu. Strmele so soncu v obraz in tiha pesem je zvenela iz njihovih stebel:
Sonce, zlato sonce moje,
sonce, kralj neba,
sonce, zlato sonce vzšlo je
izza skalnatih gora,
sonce, oče, sonce, mati, moraš nam vse dni sijati v tisoč sončničnih oči,
da nam sladko rjavo seme v rjavih srcih sester sončnic dozori, dozori …
Palček je bil ves iz sebe.
»Kakšne ogromne rože! Naravnost orjaške, večje kot samo sonce! Zraven njih se počutim kar nekako majhen, kar nekako droban! To bi Sapramiška gledala, če bi jih videla … Škoda, ker – eh, nič škoda!«
Stopil je na prste in zaklical: »Hej, rože, ali me vidite? Ali me slišite? Jaz sem, Korenčkov palček, ahoj! Ne slišite? Lahko mi rečete tudi kar Korenček, prav?«
Nič odgovora. Nobena sončnica se niti ozrla ni na palčka. Pa ni odnehal: »Rože, kako se pa ve imenujete? Hm, najbrž me ne slišijo, ko so pa tako visoko. Glave jim segajo skoraj do oblakov. Kaj takega! No, kaj – grem pa naprej. Tele rože mi bodo za kažipot, če … če bi se mogoče … mogoče slučajno hotel še kdaj vrniti. Njihovi cvetovi so namreč obrnjeni naravnost v smer mojega domačega vrta. Hej, dobro, da sem tako pameten, kdo bi si mislil, da sem tako pameten, živijo jaz!«
Pa se je napotil naprej, z drobnimi bosimi nožicami je cepetal po stezici in se neznansko čudil vsemu, kar je videl, ko pa je pricepetal do potoka, nekaj časa kar do besede ni prišel. Potok se mu je zdel kakor velika, deroča reka. Žalostno je vzdihnil: »Škoda, da ne morem naprej. Plavati pač ne znam … Pravzaprav, saj še nisem poskusil, mogoče pa znam?«
Pogumno je zabredel v vodo, pa mu je na spolzkem bregu spodrsnilo in čofnil je v vodo!
»Blblblblbl, na pomoooč!« je zavreščal. Na srečo se je tam okrog smukala belouška Jarmila in lovila muhe. Zaslišala je Korenčkovo vpitje in dvignila glavo iz visoke trave.
»Nekakšno bitjece se utaplja,« je ugotovila, »ukrepajmo torej!«
Zdrknila je v vodo, se ovila okoli palčka in ga prinesla na breg. Položila ga je na sončen prostorček in ga radovedno ogledovala: »Bitjece neumno, sabadam sabadam, kaj pa si iskalo v vodi, če ne znaš plavati!«
»Oh, kako mrzla in mokra in grozna je ta voda,« je kašljal in kihal palček, potlej šele je zagledal Jarmilo in se neznansko ustrašil: »Joj, saj ti si pa kača! Joj, kača, kaj če me boš pičila?«
»Sabadam sabadam, kako neumna bitja ste palčki! Mar misliš, da kače nimamo pametnejšega dela kot pikati mokre palčke, kaj?«
»Kako pa naj vem, ali kače nimate pametnejšega dela kot pikati mokre palčke,« se je pomiril Korenček. »A potlej me ne boš pičila?«
»Drahi moj, jaz sem navadna belouška in nisem strupenjača. Navadna belouška Jarmila, sabadam sabadam. Strupa nimam, ampak če se spomnim, kako strupeno pesem je nekoč nekdo spesnil o meni, bi ha najraje pičila. No, hočeš slišati to pesem?«
Korenček je malo pomislil: »Če ni grozna.«
»Sabadam sabadam, malo je že hrozna, ma ne preveč. Pa pridi bliže, da boš bolje slišal.« In Jarmila se je po kačje zvijala in pela:
Živela je prav majhna kača,
kačica Jarmila belouška,
bila je hrozno nevzgojena
pa važna in stremuška!
Najraje je strašila miške: Sabadam, lahko vas vse uničim! Kako? Mi ne verjamete? Naj mar katero pičim?
Še sama sebi je verjela, da je nevarna kača, da vsakohar lahko premaha in da je strupenjača, z zobmi je hlasno šklepetala kot prava klopotača.
Nekoč pa jo primaha mimo sestradan boter jež, in kaj, sabadam, in kaj, sabadam, in kaj z Jarmilo belouško, kaj je storil, ali veš, kaj je storil, ali veš?
»Vem,« je veselo zaklical Korenček, »zgrabil jo je in pošteno stresel!«
Jarmila je pokimala.
»Zhrabil. Stresel. Pa potem?«
»No, potem jo je pa spustil, ne?«
»Sabadam, motiš se, ni je spustil. Požrl jo je.«
Palček je obupano zajokal na ves glas: »Joj, ne, uboga Jarmila, ne bi je smel kar požreti! Reci, da ni res! Ne prenesem takih groznih pesmi!«
Jarmila je vzdihnila: »No, dobro, dobro, sabadam, pomiri se, saj vidiš, da sem živa, ti tepček! Samo šala je bila. Si zdaj zadovoljen?«
Korenček je zadovoljno pokimal skozi solze. Tedaj se je iz gozda onkraj potoka oglasilo:
Kličem te, kuku, kuku,
kličem iz gozdnega hladu,
pridi, pridi na to stran
in z menoj preživi dan!
Jarmila, ki je videla Korenčkov hrepeneči pogled, je predlagala:
»Naj te prenesem čez, Korenček?«
Seveda je bil Korenček navdušen. Zajahal je Jarmilo, se je krepko oprijel, pa sta se spustila v vodo.
»To bi Sapramiška gledala, če bi tole videla, bolj ko bi videla, bolj bi gledala in bolj ko bi gledala, bolj bi videla,« je bil navdušen palček in pri tem čisto pozabil, da sta z miško pravzaprav skregana.
Jarmila ga je odložila na drugem bregu. Nevljudni Korenček je zaklical adijo, pomahal z roko in že hotel steči proti gozdu, ko ga je Jarmila opomnila, da se bo moral tudi vrniti: »Ko bo sonce nad tistole smreko, vidiš, te spet počakam na istem mestu, pa te spet prenesem na druhi breh.«
»Kako si prijazna, Jarmila!«
»Sabadam sabadam, samo da si opazil,« je zagodrnjala Jarmila in izginila med ločjem.
Pa je Korenček ni več slišal, kajti predenj se je spustila velika sivo rjava pisana ptica in ga pozdravila, kuku!
»Joj, kako si velika od blizu, kukavica,« se je začudil palček.
»Kaj, jaz nisem nobena kukavica, ampak kukavec! Ne škili mi pod rep, lahko mi verjameš na besedo!«
Palček se je ustrašil jeznega kukavčevega kljuna, kukavec pa se mu je posmehnil, češ, kakšen strahopeten palček. To je bilo za Korenčka preveč.
»Nisem, ne, strahopeten, da boš vedel, čisto sam sem se odpravil po svetu in preskočil sem tisoč krtin, pol sveta sem prehodil, niti enkrat se nisem spotaknil, in tudi poti nisem zgrešil, živijo jaz! In … in tudi potok sem preplaval …«
»Sem videl, ja, kako si ga preplaval,« se je ponorčeval kukavec. »Zardevaš, kaj? No, naj ti bo. Veš, kam te peljem? Na pravi obisk. Seznanil te bom s Praprotnikom. Ne veš, kdo je Praprotnik? No, boš že videl. Na pot, Korenček, kar stezico pod nožico, ti boš hodil po tleh, jaz bom letel nad teboj, s kljunčkom ti bom pot kazal, s perjem senco delal, kuku!«
Veselo sta jo mahala skozi gozd po taktu kukavčeve polke:
No, Korenček, zdaj pa hitro
se odpraviva odtod,
s perjem ti bom senco delal,
s kljunčkom kazal pravo pot.
Glej, Korenček, tole praprot, to je praprot glistovnica, tista goba tamle, vidiš, pa je prava bisernica.
Uči se, neumni palček, gozd prepoln je čudes, ptičic, rožic in metuljev, jagod, gob, mahov, dreves.
Ti sledovi v ilovici pa po svoje govore, kdo je tu pred nama hodil, v gozdu, veš, se vse izve.
Tukajle so zajčji bobki, tisti so pa od srnjaka, ti lisičji, oni kunji, vsaka zver drugače kaka.
Stopi, stopi, leni palček, prepočasi mi drobiš, glej, da se mi po naključju spred oči ne izgubiš.
Še korakov pet, kuku, no, si videl, pa sva tu!
Obstala sta pred velikim, z mehkim mahom obraslim štorom. V štoru so bila polkrožna vrata in dvoje okenc. Kukavec je s kljunom potrkal na vrata in zaklical:
»Hej, Praprotnik! Si doma? Obisk sem ti pripeljal!«
Znotraj se je zaslišalo nekakšno beganje in razburjanje, hreščeč glas je vzdihoval: »Juja, juja, nekdo trka, pri meni je pa vse tako razmetano, juja, Črnomiška, kje je moja copata, kako da ne veš, kolikokrat sem ti že rekel, da ne pospravljaj mravljinčjih jajc v mojo copato … Jaaaa, takooj, že greeem, že greeem … Juja, pa se je kredenca podrla in ves želod razsul po tleh … Kolikokrat sem ti že rekel …«
»Praprotnik, odpri že, obisk sem ti pripeljal!«
»Ja, takoooj, takoooj, samo počešem se … Kje je glavnik? Črnomiška, kje je glavnik? Kako ne veš? Vsaj borov storž mi daj, da si pokrtačim grivo …«
Nazadnje so se vrata odprla in pred Korenčkom je stal zelen, razmršen gozdni škrat, zraven njega pa drobna črna miška z belim smrčkom.
»No, tole je Praprotnik,« je rekel kukavec, »jaz imam še opravke, čez dve škratji uri se vrnem, vi pa se lepo imejte tačas, kuku!«
Kukavec je odvršal med drevje, Praprotnik, Črnomiška in Korenček pa so kar stali in zijali drug v drugega. Dokler Praprotnik ni zaklical: »Ja, pa saj ti si palček!«
»Ja, pa saj ti si tudi palček,« mu je vrnil Korenček, »a ni to nenavadno, da sva oba palčka? Jaz sem na primer Korenčkov palček.« »Jaz sem pa na primer palček gozdne vrste, palček Praprotnik, in tole tukaj je moja prijateljica Črnomiška, ki je tudi gozdne vrste. Tak, Črnomiška, kaj se pa skrivaš, pokaži se vendar gostu!«
»Če mi je pa tako nerodno,« se je Črnomiška skrivala za Praprotnikom.
»Jaz imam tudi prijateljico miško,« je navdušeno povedal Korenček in dodal, da je njegova miška siva miška, poljska miška, da ima svilene brčice, da ji je ime Sapramiška, da je grozno prijazna in pametna in da krasno poje …
»Oh, potem pa jaz kar grem,« je žalostno vzdihnila Črnomiška, ampak Korenček ji je brž pojasnil, da je tudi ona sijajna miška, pa naj se raje nasmehne, saj je vsak smrček devetkrat lepši, kadar se smehlja, in Črnomiška je bila potolažena. Prijazno ga je povprašala, kaj najraje je. Ko pa je zvedela, da bi Korenček najraje jedel korenčkove repke, jo je pošteno zaskrbelo, kaj naj mu ponudi. Korenčkovih repkov nimava, je povedala, lahko pa dobi malo sladke kreme iz gozdnih malin, sam nabral, je pripomnil ponosni Praprotnik. Tudi sladke koreninice imava, namočene v goseničji liker, je hitela Črnomiška, pa se je spet Praprotnik vtaknil vmes, češ da so še boljši nežni praprotni vršički, vloženi v mravljinčjo kislino, sam vložil, pa posušene borovnice, sam posušil, Črnomiška je ponujala v smoli kuhane gozdne jagode, pa bombone iz vršičkov mladih smrečic …
»Joj, kako je to dobro,« je vzklikal Korenček in se oblizoval.
»Pa odžejaj se,« ga je silil Praprotnik, »v tejle želodovi kapici je mešanica nedeljske rose in medu gozdnih čebel, sam zamešal, v tehle kozarcih pa je sladko vino iz gozdnega svišča … Pa na zdravje!«
Na zdravje, na zdravje,
na dobro palčje zdravje,
na zdravje, na zdravje,
na tisoč palčjih let,
na zdravje, na zdravje,
na dobro palčjo srečo,
na zdravje, na zdravje,
na zdravje spet in spet!
O, kako je bil Korenček dobre volje! In kako lepo se mu je zdelo Praprotnikovo stanovanje! Kako je občudoval lepi prtič na mizi, ki ga je naredila Črnomiška Praprotniku za njegov šeststoti rojstni dan, ampak Črnomiška je rekla, da to ni nič posebnega, takole obtrgaš pajčevino gozdnega pajka, pa imaš čipkast prtič … Črnomiška ni kar tako, je pripomnil Praprotnik, tudi veverico zna razjeziti in iz smrekovih vršičkov zna izdelovati vse mogoče stvari … Oh, Črnomiški je bilo kar nerodno.
»Meni pa ni nič nerodno,« je prostodušno priznal Korenček, »kadar me kdo pohvali, še vesel sem. In moja Sapramiška tudi.«
»Zakaj je pa nisi pripeljal s seboj,« je zanimalo Črnomiško.
»Pravzaprav sva skregana,« je v zadregi priznal Korenček. »Ampak kaj sem že hotel reči, vesta, ona zna tudi delati vse mogoče reči, na primer dolge ogrlice iz janeževih semen, in ko me je nekoč ugriznil neki kratkoviden voluhar, misleč, da sem pravi koren, ga je tako nahrulila, da se je odselil z vrta!«
»Tega bi pa Črnomiška ne zmogla, prestrahopetna je,« je ušlo Praprotniku. Ampak Črnomiška je kar zrasla: »Jaz pa strahopetna? Veš kaj, Praprotnik, kar spomni se, kako si trepetal, ko je žolna trkala po dimniku, toliko da od strahu nisi izgubil hlač!«
»Ni res,« se je razburil Praprotnik, »hlače so mi zlezle dol, ker si mi ti pozabila prišiti gumb nanje! Juja, juja! Sam naj si ga prišijem, kaj? Kadar pa sama kaj potrebuješ od mene, sem ti pa dober! Takrat se pa sladkaš okoli mene, pa Praprotnik sem, pa Praprotnik tja, pa ali boš tako dober pa mi boš prinesel lisičji brk, da si ga napnem na violino …«
»Pretegnil se ravno nisi, Praprotnik,« je kričala Črnomiška, »še zdaj mi nisi prinesel lisičjega brka, mačjega si mi prinesel! Ali misliš, da sem tako neumna, da ne ločim lisičjega brka od mačjega? In strune iz mačjih brk so zanič! Trgajo se!«
»Pomirita se, prosim,« ju je rotil Korenček, pa ni nič pomagalo. Črnomiška in Praprotnik sta postajala vse glasnejša. Prepir je pretrgal šele kukavec, ki je zaklical med vrati: »Kakšen hrup pa zganjate tukaj?«
»Ježeš, kukavec,« se je ustrašil Praprotnik in šepetaje dodal: »Vse bo razkukal po gozdu! Juja, juja!«
»Čas bo, Korenček, da se odpraviva, sonce je že nizko,« je rekel kukavec in Korenček se je začel poslavljati. Črnomiška mu je naročila tisoč mišjih pozdravov za Sapramiško, Praprotnik pa mu je podaril v večen spomin fračo: »Sam sem jo naredil za streljanje mušic, vidiš, narejena je iz pravega lisičjega brka, sam izpulil!«
Ko pa je Črnomiška to slišala, je bil spet ogenj v strehi: »A, tako, zato sem se morala jaz zadovoljiti z mačjim brkom!«
Spet sta se na ves glas sporekla. Šele kukavec ju je umiril z grožnjo, da bo vse razkukal, če ne nehata. Nazadnje so se še dokaj mirno poslovili in kukavec je Korenčka varno pripeljal do potoka. Tam sta sedla na breg in čakala na Jarmilo. Korenček je kukavcu razkazoval svojo novo fračo: »Imenitna frača, kaj? Ampak ne bom meril v mušice, veš, preveč se mi smilijo, raje bom meril v grahove stroke. Ti se mi ne smilijo tako. Ali pa bom pomeril v peteršiljevega palčka na sosednjem vrtu, ker je tako hudoben, da ožema gosenice in se zraven smeje. A ne, da se to ne sme?«
»Ne, kar zadeva gosenice, jaz se z njimi hranim, če že hočeš vedeti,« se je zasmejal kukavec, Korenček pa v jok: »Joj, uboge gosenice, uboge gosenice. Le kako moreš biti tako brezsrčen? Reci, da ni res!«
»No, dobro, pa ni res. Hranim se z … Z borovim lubjem. Si zdaj zadovoljen?«
»Seveda sem. Lubje se mi dosti manj smili, veš. Takšen sem pač. Ampak glej, sonce je ravno nad tistole smreko, Jarmile pa še ni. Kaj če je pozabila name? Kaj če se ji je kaj zgodilo?«
»Sabadam sabadam, kaj pa, če držim besedo in sem že tukaj,« se je oglasila Jarmila tik zraven njega. »Brž se me okleni, Korenček, hreva!«
»Adijo, kukavec,« je zaklical Korenček in že sedel na Jarmilinem hrbtu.
»Kako se pa reče, če je kdo prijazen s tabo,« je zagodrnjal kukavec, Korenček pa se je naredil neumnega: »Saj sem rekel adijo, no!«
»Eh, smolit se pojdi,« mu je zabrusil kukavec in odletel, Jarmila s Korenčkom pa se je spustila v vodo. Bbbbb, kako je bila mrzla! Na drugem bregu je Korenček nekajkrat poskočil in zagodrnjal: »Uf, čisto sem moker! To bo od vode, kaj?«
»Bi rekla, ja, sabadam sabadam,« se je zasmejala Jarmila. »No, pa adijo, palčji drobiž!«
In je že izginila med travo, Korenček pa jo je brž ubral čez polje. To bi Sapramiška gledala, če bi me zdajle videla, je razmišljal, bolj ko bi gledala, bolj bi me videla, in bolj ko bi me videla, bolj bi gledala, in potem bi me vprašala, kje sem si zmočil srajčko, jaz pa bi ji povedal … Bbbbb, kako ga je zeblo! Kar stekel je čez polje in na lepem se je spet znašel pred skupino razcvetenih sončnic.
»Imenitno,« si je rekel, »tukaj so tiste rože, za katere sem sklenil, da mi bodo za kažipot, torej se moram držati smeri, v katero so obrnjeni njihovi cvetovi, pa bom prišel naravnost domov. Upam, da Sapramiška ni več tako jezna name …«
Ampak palček ni vedel, kako varljive so sončnice! Niti pojma ni imel o tem, da te rože obračajo svoje obraze zmeraj za soncem! In ker je bilo zdaj pozno popoldne, so se bile sončnice medtem zasukale za soncem in so bile obrnjene proti zahodu, v čisto nasprotno smer kot zjutraj … In Korenček jo je ubral v povsem napačno smer!
»Čudna se mi zdi ta pot,« je mrmral, »kot bi še nikoli ne hodil po njej, in tegale repinčevega grma se tudi nič ne spominjam … Joj, pod nogami se mi udira, to je nekakšno močvirje ali kaj! Pa ne, da sem zašel?!«
In res je bilo močvirje. Korenček je kobacal po blatnih tleh med ostro močvirsko travo, dokler ni omagal in se zgrudil blizu prebivališča stare žabe Regice, ki je ravno takrat globoko razmišljala.
Čim več vem, tem manj razumem,
ko razmišljam sredi mlak,
rada bi kaj razložila,
pa znam reči samo kvak.
V mlako gledam in na primer dvignem tale, desni krak, moj odsev pa v istem hipu dvigne levi krak v zrak!
Pa razmišljam in razglabljam, v moji glavi pa je mrak, vsa modrost, kar je premorem, je samo v besedi kvak …
Regica je zagledala Korenčka in se začudila:
»Kaj vidim! Si mar navadna kepa blata ali si kaj drugega, kvak?«
»Tisto ›nekaj drugega‹ sem, Regica. Korenčkov palček sem. Vsaj mislim, da sem, maloprej sem še bil …«
»Tak Korenček, ti si? Pa ne, da si prišel na obisk k meni?«
»Nisem, Regica. Zašel sem.«
»Kvak. Zakaj pa si se odločil, da boš zašel?«
»Nisem se odločil, Regica – kar zašel sem.«
»Kako, ›kar‹? Tega ne razumem.«
»Jaz pa še manj, Regica.«
»Jaz pa še manj, kvak. Na svetu je toliko nerazumljivih stvari, kajne, razmišljam in razmišljam, a ne doženem, kvak. Razmišljam in razmišljam …«
Korenčku je pošlo potrpljenje.
»Oh, Regica, lepo te prosim, nehaj razmišljati. Raje mi povej, kod se pride na vrtno gredo poleg Sapramiškine hiške.«
»I, po poti, kvak. Če se gre, se pride.«
»Že, ampak kako bom vedel, katera pot je prava?«
»To je preprosto, kvak. Ko boš prišel domov, boš zanesljivo vedel, da si hodil po pravi poti.«
»Raje mi pokaži pot!«
»I, z veseljem, kvak! Tule je pot, vidiš, tamle je pot … Tukaj je še ena pot, pa tam je tudi ena, če se ne motim, tule pa je nekoč bila, pa jo je blato zalilo, kvak, je pa tudi tam ena, skratka, poti, kolikor jih hočeš, kvak …«
Korenček je jezno zamahnil z roko in zagodrnjal: »Že prav, Regica, bom že sam!«
In se je napotil iz močvirja na slepo srečo, Regica pa mu je mahala v slovo in govorila: »Ni za kaj, kvak, prosim, prosim, ni za kaj, prav rada komu kaj razložim, česar ne razumem. Povem, česar ne vem, kajneda. Pojasnim pa razčistim. Z veseljem, kvak. Pa še kaj se oglasi, kvak, rada ti bom še kaj razložila …«
K sreči je Korenček našel pot, ki ga je pripeljala spet k sončnicam. Zamišljeno jih je ogledoval.
»Najbrž prej nisem zadosti natančno pogledal, v katero smer so obrnjeni njihovi cvetovi. Zdaj se pa res ne smem zmotiti – tole bo prava smer.«
Pa ni bila. Medtem so se bile sončnice spet nekoliko zasukale. Ubogi Korenček pa jo je spet mahal v napačno smer in si dajal poguma s petjem.
Jaz pa kar grem, jaz pa kar grem, ves sem upehan, a ne odneham, svet je prepoln neznanih poti, v njem se kak palček kaj láhko zgubi!
In kam ga je prinesla pot? K nekakšnemu s trnjem in bršljanom preraslemu sivemu skalovju, kjer je iz temne votline kukalo drobceno bitjece z ogromnimi očmi, hudo je gledalo in se zmeraj bolj ščeperilo, dokler ni zapolnilo vhoda v votlino, zraven pa je vreščalo na ves glas:
Nisem miš in nisem ptič
niti nisem netopir
niti roža ne grmič
niti nisem kosovir,
jaz sem malo, razburljivo
in vsekakor nepomirljivo
bitje, ki se imenuje
kar na kratko – Ščeper!
Če kdo hoče k meni priti, se pri meni naseliti, brž ga moram zastrašiti, zastrašiti, zapoditi, in v trenutku se vznemirim, se neznansko naščepirim in zavpijem: Ni prostora! In potem oditi mora!
V svojih skalah hočem mir, ker sicer postanem zver, res me je le za prgišče, ampak nisem krotko pišče, kot sem rekel, hočem mir, sem Ščeper! Ščeper! Ščeper!
»Ni prostora! Ni prostora,« je hitel Ščeper, »že spet nekdo gre! Pa ravno sem! Ni prostora, si slišal, ti? Kar naprej eni prihajajo pa se rinejo sem noter! Ne ne, nič te ni treba sem, kar pojdi, ni prostora! Pri meni ne moreš stanovati, to je moja votlina, še sam sem na tesnem, kar izgini! Stran, šc! Pri meni ni prostora, si gluh?«
»Pomiri se, no, saj ti nič nočem,« ga je miril Korenček, a Ščeper ga sploh ni poslušal, še bolj se je naščeperil in še glasneje kričal: »Hočeš, hočeš, kaj da ne, že vem, kako je to, najprej rečete: Pomiri se, pomiri se, potlej pa se zrinete bliže, pa noter, pa kar v votlino, pa še naprej, potem se moram pa jaz izseliti in iskati nove in nove votline, o ne, kar pojdi, kar stran odtod!«
»Jaz nisem tak,« je ugovarjal Korenček, pa spet zaman. Ščeper se ni dal umiriti, čisto hripav je že postajal: »Si, si! Vsi ste taki! Vsi! Vas že poznam! Stran od moje votline, tu ni nobenega prostora in konec!«
»Samo nekaj bi te vprašal, potem pa takoj grem,« je zaklical Korenček, »ali mogoče veš, kako se pride do – «
»Ne vem! Ne vem in nočem vedeti! Me ne zanima! Nič! Nikakor! Nikoli! Na noben način! Ni govora! Izključeno! Ne! Ne! Ni prostora, ni prostora!«
»Tak daj si no dopovedati – «
»Saj, saj, že vem, kako to gre, najprej rečete: Daj si dopovedati, potem pa se zrinete bliže, potem se vas pa ni mogoče znebiti! Ne pustim! Ne dovolim! Nobenemu! Nikoli več! Nikomur se ne umaknem! Stran! Stran! Stran!«
»Saj že grem, no,« je odnehal Korenček, se obrnil in jo ubral nazaj po isti poti.
Pa Ščeper? Ščeper je umolknil, še bolj izbuljil oči, se umiril in osuplo gledal za njim. Potlej je pa začudeno in razočarano vzdihnil: »No, zdaj je pa res šel … Takšni so.«
Spet je postal čisto majhen in še dolgo je užaljeno zmajeval z glavico.
Korenčkov palček pa se je spet znašel pri sončnicah, izčrpan in žalosten. Dolgo je strmel v sončnice in spet verjel, da se je zmotil in ni dovolj natanko sledil smeri, kamor so gledale. In ker so se bile medtem spet zasukale, je ubožec tokrat zašel že tretjič. Prišel je do ceste, po kateri so z velikim hrupom in smradom švigali avtomobili. Korenček jih je imel za strašne pošasti z ogromnimi bleščečimi očmi in je v smrtni grozi zbežal nazaj k sončnicam.
Pa zdaj? Nočilo se je, hladen veter je vel čez polje. Sončnice so stale tihe in nepremične in niso slišale obupanih Korenčkovih klicev: »Ti, lepa roža! Ti velika, krasna, dobra roža, pomagaj mi! Povej mi, kod se pride na mojo korenjevo gredo! Prosim, prosim te! Rotim te! He, me slišiš, roža? Imej malo srca zame! Pokaži mi pot domov! Nič, ne sliši me. In druge tudi ne. Najbrž so naglušne, ali pa so njihovi cvetovi previsoko …«
Nesrečni Korenček je z zadnjimi močmi splezal po steblu najbližje sončnice in se privil k njenemu cvetu. Ampak sončnica je spala in se niti zganila ni …
Tedaj je Korenček tiho zajokal: »Nikoli več ne bom videl domačega vrta … Nikoli več ne bom jedel sladkih korenčkovih repkov … Nikoli več ne bom videl svoje drage Sapramiške, nikoli več, nikoli več …«
In takale pesmica lahko pride le iz strtega, drobnega palčjega srca:
Steblo tuje rože
črno senco meče,
konec je življenja,
konec palčje sreče …
Tam na vrtni gredi sama bo ostala moja Sapramiška, me zaman čakala …
Polje tuje, polje prazno, polje tiho, neprijazno, jaz bom kar oči zaprl, jaz bom kar umrl …
V solzah je Korenček zaspal na sončničnem cvetu.
Ravno tedaj je Sapramiška na domačem vrtu hodila gor in dol, se držala za glavo in norela od skrbi, ker se Korenček ni vrnil: »Korenček, Korenček moj, kdo ve, kje si, kod hodiš? Kako pust je bil ta dan brez njega, tako tih, tako prazen in dolgočasen in brezbarven! In korenje ni imelo nobenega okusa … Pa ne, da je to tisto, čemur pravijo žalost? Pa ne, da ga pogrešam? O, jaz sem vsega kriva! Joj, Korenček, moj palček, ali te res nikoli več ne bom videla?«
Naenkrat pa se je odločila: »Poiskati ga moram! Moram, pa čeprav je že noč in lahko zaidem. Za prijateljstva je treba tudi kaj storiti, drugače je prijateljstvo prazna beseda. Torej na pot, Sapramiška, na pot!«
Res je smuknila pod vrtno ograjo in se napotila po mravljinčji stezi v polje. Joj, kako jo je bilo strah! Ob vsakem šumu je kar zledenela od groze, ampak da bi se vrnila? Nikoli! Brez Korenčka že ne!
Tedaj pa je z nočnim vetrom pod zvezdami priplul mišji strah. Z zamolklim glasom je pel:
Huuu, huuu, jaz sem strašni mišji strah, bojte se me vsiii, huuu, huuu, diham grozo in preplah, kdo pa še ne spiii?
Zagledal je Sapramiško in se silno začudil: »Hej, Sapramiška, kaj se pa to pravi? Zakaj pa ne spiš?«
Sapramiška je najprej kar zavreščala od strahu, potlej pa je prepoznala svojega prijatelja in si oddahnila: »Joj, mišji strah, strahec dragi, prosim te, pomagaj mi poiskati Korenčkovega palčka, prosim te, nujno mi moraš pomagati poiskati Korenčkovega palčka!«
»Korenčkovega palčka! I, tamle je, na sončnici spi in solze ima na licih,« je povedal mišji strah. »Kar za menoj pojdi, Sapramiška!«
Strahec je pripeljal Sapramiško k sončnicam – in potem je Sapramiška zavpila: »Moj Korenček!« In potem je Korenček zavpil: »Moja Sapramiška!« In potem sta se objemala in cmokala toliko časa, da se je mišji strah že kar razjezil.
»Alo, domov,« je zarohnel. »Pa brž! Že zdavnaj bi morala oba spati! Kam pa pridemo?! Alo, domov, kar za mano, gremo!«
Seveda sta si imela toliko povedati, da sta kar eden čez drugega regljala, ampak strahec ju je prignal domov in še enkrat zarohnel: »Si bosta že jutri vse povedala! Spat! Paglavca! Drobnjav poredna! Lahko noč!«
»Lahko noč, strahec, pa dobro straši!«
Strahec je odplahutal čez polje, Korenčkov palček in Sapramiška pa sta tesno objeta zaspala pod zvezdnatim nebom …