Koritarsko vrhovno sodišče
| Koritarsko vrhovno sodišče. Alojzij Kokalj |
Pisal pod psevdonimom Luigi Calco
| |||||||||||||
Po opravkih sem prišel pred nekaj tedni na postajo Zidani most. Ker sem moral še skoro dve uri čakati na vlak, ki naj bi me popeljal proti beli Ljubljani, krajšal sem si čakanje s tem, da sem hodil po peronu gor in dol.
Naenkrat se prikaže na peronu mlada ženska visoke, ponosne postave, a bledih, upalih lic. V njenih lepih očeh žarel je nemiren ogenj. Plašno se je pomešala med potnike na peronu in s svojimi žarečimi očmi begala nemirno proti kranjski strani. Opravljena je bila v okusno obleko, ki je bila pa na več krajih raztrgana.
»Kaj pa iščete zopet tukaj?« ogovoril jo je v tem hipu s precej neprijaznim glasom portir. »Ali nimate doma nobenega posla, da se potikate ure in ure po peronu.«
Ženska se ni nič zmenila za neprijazne portirjeve besede, temveč vpirala svoje poglede na kranjsko stran, ne da bi se spremenila le ena poteza na njenem plemenitem obrazu, s katerega se je brala globoka žalost.
Ker me je ženska začela zanimati, vprašal sem portirja, če jo pozna in če ve, od kod je. Portir je zmajal z ramami in odvrnil:
»Prav nič je ne poznam in tudi ne vem, od kod je in kaj išče na našem peronu. Že tedne in tedne prihaja redno vsak dan na naš peron in strmi neprestano proti kranjski strani. Ker pa ne dela nikomur nadlege, jo seveda ne izženemo s perona.«
Moje zanimanje za to žensko, ki je morala biti najbrž zelo nesrečna, je jelo rasti. Skoraj nehote in nevede sem se ji približal. Ko sem stal tik nje, opazil sem, da so ji stopile solze v njene krasne oči in da ji drhte prsi. Ko se ji je izvil končno iz prsi pritajen zdihljaj, se od sočutja nisem mogel več premagati in sem tiho šepnil: »Ubožica!«
Komaj sem pa tiho izustil to besedico, se je ženska stresla po vsem životu, se počasi obrnila proti meni in vprla v me svoje žareče oči. Nekoliko časa je zrla nepremično v me, potem pa tiho spregovorila:
»Res sem ubožica. A ne samo ubožica, največja nesrečnica sem. Zločinski in brezsrčni ljudje so me izgnali in iztirali iz svetišča, v katerem sem dotlej kraljevala. Oh kako so me suvali, vlačili za lase in mi trgali obleko, ker se nisem hotela prostovoljno umakniti in napraviti prostor brezstidni vlačugi, ki so jo kanili vpeljati kot mojo nevredno namestnico v dotlej neomodeževano svetišče. Kako so rjuli vsi zbesneli nad menoj: »Proč z resramnico, križajmo jo, križajmo!« In že so postavljali križ, na katerega so hoteli pribiti moje stepeno telo in že so se stegovale grabežljive roke proti meni ... Tedaj sem v svojem obupu zbežala in napravila prostor svoji brezstidni naslednici, navadni cestni vlačugi.«
»Kje se je moglo kaj tako nečuvenega zgoditi,« vprašam sočutno ubogo nesrečnico. »Vsaj živimo vendar v pravni državi, kjer bi tako hudodelsko nasilje hitro ukrotili s pomočjo policije in orožnikov. Vaša žalostna povest, čeprav obuja sočutje v mojem srcu, zveni mi na ušesa nekako neverjetno. Umljivo vam bode vsled tega moje vprašanje, kdo ste in kje so z vami ravnali tako okrutno in nečloveško?«
Nesrečno žensko bitje se je pri tem mojem vprašanju zravnalo in iz njenih ust so mi v odgovor prišle trde besede:
»Moje ime je Pravica in prej opisano hudodelsko nasilje se je zgodilo na Kranjskem. «
»Ni mogoče,« sem se začudil temu odgovoru.
»Bogu vsegamogočnemu in vsepravičnemu bodi potoženo, da je čista in gola resnica, kar sem vam povedala. Ker sem vam pa že nekaj odkrila, naj vam povem vse. Znano vam je, da se stekajo vse oblasti, vse pravice in vsa moč v deželi kranjski danes v rokah peščice brezvestnih mož, katerim je njihova osebna korist vse, občni blagor pa prazen nič. Ko so prišli ti možje s tem, da so zvijačno slepili in varali ubogo ljudstvo, na krmilo in se dokopali do neomejene oblasti, so vdrli najprej v moje svetišče, kjer sem do tedaj modro vladala in z zavezanimi očmi nepristransko in pravično sodila in delila pravico.
Ko so brezstidniki vdrli v moje svetišče, strgali so mi s svojimi umazanimi rokami pred vsem raz oči zavezo. Nato so pa brezsramno zahtevali od mene, da bodem morala odslej soditi brez zaveze in tako, kakor mi bodo oni narekovali.
Ko sem njihovo zahtevo odklonila z vso odločnostjo, so pa kar besneli in v svoji besni jezi prvič položili svoje roke na me. Ko so pa uvideli, da s silo nič ne opravijo, začeli so stikati skup svoje glave in se posvetovati, kaj naj bi ukrenili, da me upognejo.
Prvo besedo je imelo majhno, od Boga zaznamovano človeče, iz čegar lokavih oči je sijala sama satanska hudobnost. To človeče je svoje hudobne oči obrnilo hinavsko proti nebu in zarjulo:
»Na Kranjskem mora veljati odslej samo ena pravica in sicer naša pravica. Da se to udejstvi, predlagam, da si ustanovimo svoje »Koritarsko vrhovno sodišče«, pri katerem se bo obravnavalo in sodilo samo po našem okusu in naši pravici. Da nam pa ta babnica ne bo delala zgage in sitnosti, predlagam nadalje, da naj bo vsak dan deležna poštenega posta in poštenih batin, v ostalem naj pa okovana v verige prisostvuje obravnavam koritarskega vrhovnega sodišča kot naše prve in tudi zadnje in najvišje inštance v deželi kranjski.«
Huronsko odobravanje je sledilo govornikovim besedam in dokazovalo, da človeče dobro pozna srce in obisti svojih tovarišev in da jim je govoril iz dna njihovih črnih duš.
Ustanovili so tudi svoje »Koritarsko vrhovno sodišče« in me okovano v verige vlačili k njegovim razpravam.
Od tedaj naprej se pa pričenja moja Golgata, moje nečloveško trpljenje.
Dan na dan sem morala zreti najhujše krivice, ne da bi mogla poseči vmes s pasjim bičem in razgnati hudodelce, ki so zlorabeči moje častito ime uganjali vnebovpijoče krivice.
Danes so vzeli v pretres to, jutri pa zopet drugo stvar, obravnavali in sodili pa dosledno vse po svojem pristranskem okusu in krivično.
Najprej so se spravili nad one uboge trpine, ki žrtvujejo svoje izčrpane telesne sile, svoje zdravje in svoje borno življenje za najsvetejšo našo svetinjo, za našo deco. Ubogi sestradani ljudski učitelj postal je prva žrtev njihovega krivičnega pravosodja. Začeli so jemati tistim, ki že itak skoro niso nič imeli, in dajati onim, katerim je bila usoda prijaznejša. Može in žene, ki so tankovestno izpolnjevali težavne dolžnosti svojega poklica, so nečloveško preganjali in podili iz kraja v kraj. Može in žene pa, ki so očitno zanemarjali svoj poklic in svoje dolžnosti, a so znali hinavsko zavijati svoje oči, so pa bogato obdarovali, spravljali jih na boljše službe in mesta ter jim nudili še razne druge udobnosti.
In vse te nesramnosti so počenjali brez strahu, brez sramu in pri belem dnevu.
Krivični sodniki pa svojega delovanja niso ustavili samo pri ubogemu učitelju. Nikakor ne. Tako enostranski niso hoteli biti.
V zakladnici so našli kupe zlata in srebra. S tem zlatom in srebrom so mašili lakomna grla svojih prijateljev in pristašev, ustanavljali za nje popolnoma nepotrebne, toda mastne službe, za katere niso bili nameščenci niti najmanje usposobljeni, imenovali v svoji brezstidnosti take nove nepotrebne službe kar javno »korita«, nasprotno pa sposobne in vestne ljudi podili iz njihovih potrebnih služb.
Najdeni zaklad so razmetavali in razsipavali tako lahkomišljeno in otročje, da se je zaklad kar topil pod njihovimi potratnimi rokami. V razsipavanju in razmetavanju so bili iznajdljivi, da se je bilo kar čuditi in so na primer samo za opremo že do tedaj naravnost kraljevsko opravljenega zasebnega stanovanja vrgli proč kar celih 60.000 K njim zaupanega denarja.
Kovali so kar na debelo tudi razne brezupne špekulacije, katere so cinično nazivali velikopotezne akcije, ki so požrle kar milijone zaupanega denarja, a že pri svojem rojstvu nosile v sebi kal smrti in vseobče polomije.
Da bi obdržali zaslepljenega kmeta v svoji krivični oblasti in se maščevali nad meščanom, ki ni hotel vkloniti svojega tilnika pod njihovo giljotino, so kovali noč in dan nove postave, ki naj bi prevrgle vsa bremena na ubogega meščana.
O sramotnih opazkah prisednikov »Koritarskega vrhovnega sodišča«, izrečenih povodom ustanovitve peterih mastnih ustanov za neslovenske gojence na nekem neslovenskem zavodu, naj pa rajši molčim, ker se sramujem ponavljati grde in cinične besede, s katerimi so nevredni sinovi slovenske matere pljuvali v svojo lastno skledo.
Kar so torej delali, kar so ukrenili, vse je bilo zgrajeno na krivici in kar je najostudnejše, tega svojega nesramnega in krivičnega početja niti prikrivali niso.
Vse to se je godilo očitno pred menoj in okovana v verige nisem mogla ustaviti njihovega zločinskega početja.
Prišlo pa je še nekaj strašnega in še sedaj se stresam od stida in sramu ob spominu na ta naravnost peklenski dogodek.
Ubog revež je moral za več mesecev v vojake. Doma je pustil pošteno in zvesto ženico z dvema otročičema. Žena je bila mlada in lepa. Skoro se je pojavil oženjeni mogotec, ki je skušal z zapeljivimi obljubami prisiliti osirotelo ženo, da bi zapustila pot poštenja in zvestobe, zadostila njegovemu živinskemu pohotu in postala prešestnica. Poštena žena pa je ostala zvesta svojemu odsotnemu možu in je odbila zapeljevanje in silno pohot, oženjenega mogotca. Ko se je vrnil zakonski mož za par dni k svoji rodbini, mu je žena vse odkrila. V svojem upravičenem ogorčenju je nameraval zakonski mož pošteno posvetiti oženjenemu zapeljivcu — toda stvar je bila po postavah že zastarana. Da se pohotnega mogotca, ki je hotel v dvojnem oziru poteptati v prah sv. zakon, vsaj pred javnostjo razkrinka, je dovolil ubogi zakonski mož, da se sme stvar spraviti v časopise, kar se je tudi zgodilo.
Ta zadeva je prišla tudi pred »Koritarsko vrhovno sodišče«. Gotovo ste prepričani, da je stal pred sodiščem kot obtoženec oženjeni mogotec in pohotnik, ki je, čeprav sam oženjen, hotel mazati tuj zakon. O ne! Če ste to mislili, potem ne poznate koritarskih postav in koritarske pravice! Pred »Koritarsko vrhovno sodišče« niso privlekli zločinskega mogotca, temveč ubogega zakonskega moža, kateremu je prvi ravno hotel za večno uničiti zakonsko srečo.
Z brezmejno žalostjo in gnjevom v srcu sem poslušala to obravnavo in še danes si zakrijem oči samega sramu, če se spomnim nesramne sodbe, ki jo je v ti zadevi izreklo »Koritarsko vrhovno sodišče«. To sodišče ni namreč obsodilo brezstidnega zapeljivca, pač pa ubogega zakonskega moža, ker je spravil v javnost zločin pohotnega mogotca, kar je baje po koritarskih postavah in koritarski pravici največje hudodelstvo.
Ko sem slišala to vnebovpijočo sodbo, se nisem mogla več vzdržati in premagovati, povzdignila sem mogočno svoj glas in se v imenu vsemogočnega boga, v imenu svetosti krščanske zakonske zveze, v imenu krščanske morale in v imenu v prah teptane pravice uprla z vso odločnostjo nesramni in krivični sodbi.
Da bi videli tedaj krivične sodnike, kako so krepko podprti po prešestnem mogotcu planili po meni, me podrli po tleh, vlačili me za lase, me suvali s svojimi čevlji in hodili po meni. Besni kriki: »Križajmo jo, križajmo jo!« so se razlegali po onečaščenem svetišču in umazane roke so se stegnile po meni in začele trgati obleko raz moje izmučeno telo. V svoji podivjani besnosti so postopali tako nasilno, da se je razčesnila močna veriga, v katero so me vkovali ...
V tem strašnem trenotku sem začutila proste roke, v njih pa neko nadnaravno moč, s katero sem odrinila od sebe najbolj podivjanega in razbesnelega napadalca, ustvaritelja »Koritarskega vrhovnega sodišča«, da je položil svojega rojstva zaznamovane kosti po materi zemlji. Še predno se je pobral, sem švignila mimo njega in ostalih podivjancev proti vratom in na prosto. Bežala sem kakor veter, za menoj je pa odmevalo besno in sirovo kričanje ...
Srečno sem utekla in našla varno zavetišče izven mej nesrečne kranjske dežele. Tu čakam sedaj nepokojno, da bode vsemogočni bog s svojo neizprosno roko udaril po brezstidnih skruniteljih mojega onečaščenega svetišča in jih zdrobil v prah.
In že se kažejo znamenja na nebu, da se bliža dan sodbe in da se skoro povrnem v svoje svetišče — tedaj pa gorje, trikrat gorje onim krivičnim nasilnikom, ki so položili svojo umazano roko name, me tepli, suvali in teptali!
Strašen bo dan sodbe in sodba je pred durmi!«
Uboga in v prah teptana Pravica je končala, obrnila še en sočuten pogled na nesrečno kranjsko deželo in izginila s perona.