Koroške pesmi
Koroške pesmi Ivan Albrecht |
|
Krik
urediVsi, kar nas je: oče in mati,
sestra in žena in hčerka in vnuk,
sin za očeta, za strica nečak:
roke so kladivo, misel težak,
ki gara in služi in dela.
Na polju, na cesti, na reki, v tovarni,
po ulicah tujih, v hrumeči kasarni,
z žalostjo silno ko v gori hajduk;
v dnevih viharja, ob urici zlati —
vse dela in služi, da kri vodeni!
Nagubana lica so trudna in vela,
naš znoj smo za tujce prelili v zlato —
že oče ni oče in brat ni več brat!
Sestra, ki v svet ji srce koprni,
šla je — in ni se več sama vrnila ...
Nemca bo v hiši domači rodila —
naš cvet je podnožnik za tujo petó.
Na polju, v beznicah in v hišah zločina
sestra in žena in hčerka in mati
sli tujčevi mora vse svoje izdati —
in ni ga očeta, ne brata, ne sina,
ki, z gromom Boga naj bi stopil na plan:
»Moj, moj je mučenec, naš Korotan!«
Romanca
urediTam on sedi, gospod župan Ogris
in ž njim gospa županja milostljiva.
»Ogris, Ogris, ti pil si našo kri —«
Gospe županji lice pobledi.
Konture vstajajo in strogi glas
kot da valovi butajo ob stene:
»Stotero src za en cekin svetal
in tisoč naših duš si že prodal!«
Ves Rož kipi, veljak molči,
pred njim pa plešejo skeleti:
»Tvoj oče ni bil tak kot ti —
še v grobu ti pekla želi!«
In dalje, dalje venomer,
izdajica je poteptana —
Ah, saj ni res! ... Gospod glavar,
župan, sodnik in en žandar
so zbrali se pri milostni gospej.
Zadeva važna: vojno posojilo!
Gospa prijazna, mož pa spi,
v kozarcih vince se iskri.
Pred znamenjem
urediŽe sto let stojiš in praviš o naši ljubezni
in tešiš nas, kadar smo gladni in jezni,
pretepam vindiški psi ...
O, stokrat sto let že nosimo k tebi spomine
in iz mislijo nate prenašamo vse bolečine,
ponižani vindiški psi ...
Že stokrat sto let — ljubezni in sebi v zasmeh!
Na križu si, Kriste, bil sprava za greh —
čemu pa mi bedni, mi vindiški psi?!
Pisar
urediS cesarsko pištolo hodi pisar
in vije cesarske pravice
in stiska cesarske petice —
po zemlji in v hiši — povsod gospodar.
Še lani na naših se žuljih je grel
in trgal iskrene ljubezni cvetove;
zdaj koplje pod nemškim klobukom grobove
nam, bednim rednikom, ta kleti plevel!