Nedavno kós učeni
iz kletke jo je vlil,
ter tebi nič ne meni
se v gojzd je preselil.
„Ha, čajte sestre moje,
obnoril, kar vas je,
in učil, kak se poje,
bom vaše slavčike!“
Tak misli, pa kar more,
zapoje čudno zmes,
kosmate vprek in nore,
zdaj milo zdaj na ples.
Tako po stari rabi
prepeva zdaj vse dni;
al tice ne privabi,
slušavca vendar ni.
Aj, aj! kosmata kapa!
Vsaj kós je mož za to,
umetnik je, ne šlapa;
to mislil bi vsakdo.
Zavíd je mar al hlinstvo?
Nemarnosti je kvar?
Da noče ga občinstvo
poslušati nikar?
In bolj ko prej zavije
jo kós, da bolje gré,
po taktu melodije
umetno se cedé;
kós angeljsko 'ma grlo,
skor kamen se topí;
al ko b'lo vse pomrlo,
le ene tice ni.
ni ščinkovca ne slavca,
skor žive ni stvarí,
ni en'ga poslušavca;
to kósa kaj jezí.
In kak to grozno peče,
kak skli razžalbe plam,
naj priča tù in reče,
ki tak je skusil sam.
„A kaj! – dé kós nesrečni –
bom v gojzdu tratil čas!
Zarobljencem nevščečni
bom norcem godel jaz!
Nezbrušeni gorjani
in pa omike svit?
Bedaki so neslani,
umetnost ni jim v prid;
gojzdnjakom prepevati,
se pravi tratit' glas,
zamorce umivati,
v pomije vreči kvas“ –
Tak skli ga srd ponosa;
kar tičev črna tma,
poslušat enkrat kósa,
po zdraku priveslja.
„Oho! in – stoj, ti tele!“
Nakrat zasliši se,
in ravno prišumele
tak tice govoré:
„Bedak si ti, ki psuješ,
ker tod si bil neznan,
ki zdaj nas uveruješ,
kak revež si neslan.
Če hvale neprijete
te grabi bled osup;
zakaj na nas osvete
ti brizgaš črni strup?
Pretrgal sam, le vedi,
si mnenja zlato nit,
podrl si v zlej besedi
zaupa trden zid;
kako li v srcu mora,
kjer vlada kačji rod,
sijati zlata zora?
Kaliti rajski plod?
Nam pél je slave, skakavec
nam bistril srce, um;
al všel je modri slavec,
ko drl je hvale šum.
Smo njega poslušale;
al ti mu nisi vštric,
ti iščeš le pohvale,
tvoj péti – ni poklic!“
