Sklepal, nabrusil sem te, o kosa!
Zvôni zeleni travi k pogrebu,
dokler se bliska biserna rosa,
dokler ne peče solnce na nebu!
Zrela za košnjo, zrela si, trava!
Kaj bi se basa kose jeklene!
Kar je rodila mati narava,
v krilo globoko smert ji zaklene.
Taka postava svetu je dana,
taka osoda njega oklepa:
Seme zabranja časova brana,
časova roka zernje otepa;
žena mogočna dirja po svetu,
nizko, visoko s koso podira,
maha po pleši, maha po cvetu,
večnosti, grobu vrata odpira.
V grobu telesa grudi trohnoba,
v večnost neskočno duša se dviga;
novo življenje klije izgroba,
novo življenje večnost užiga.
Sklepal, nabrusil se te, o kosa!
Zvôni k pogrebu travi zeleni!
Ko bo oblila merzla me rosa,
takrat zvonila bodeš tud' meni.
